VSRS Sodba II Ips 1/2022

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 1.498,40 EUR stroškov revizijskega postopka.

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1Pravdni stranki sta, tožnik kot posojilodajalec in toženka kot posojilojemalka, sklenili tri posojilne pogodbe. Po zapadlosti toženkine obveznosti iz posojilnih pogodb je tožnik v času veljavnosti novele D Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D) vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženke pa je o utemeljenosti dajatvenega zahtevka (dvakrat) odločalo sodišče v pravdnem postopku.

2V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje toženko zavezalo tožniku plačati 93.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2016 do plačila. Zavrnilo je le zahtevek za plačilo 1.081,05 EUR in zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov, katerih vsota znaša 93.000,00 EUR, ki se nanašajo na obdobja pred 20. 12. 2016. Toženko je zavezalo še, da mora tožniku povrniti 9.418,50 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. O ugovoru procesnega pobota, ki ga je toženka podala na prvem naroku v ponovljenem sojenju, ni odločilo.

3Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo. Odločilo je, da mora toženka tožniku povrniti 1.023,89 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Dejansko stanje in razlogi sodbe sodišča prve stopnje in izpodbijane sodbe

4Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik svojo pogodbeno obveznost iz treh posojilnih pogodb z nakazilom denarja toženki v celoti izpolnil, toženka pa mu prejetih zneskov ni vrnila. Nato je presodilo, da so posojilne pogodbe po devetem odstavku 38.a člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) nične, ker niso bile sklenjene skladno z določbo četrtega odstavka istega člena zakona. Ker so pogodbe nične, je toženka prejeto dolžna vrniti po pravilih o neupravičeni pridobitvi (in ne zaradi izpolnitve svoje pogodbene obveznosti).

5Toženka je v ponovljenem postopku (ta je sledil razveljavitvenemu sklepu pritožbenega sodišča Cp 368/2019 z dne 15. 1. 2020) v pripravljalni vlogi z dne 3. 9. 2020 navedla, da je tožnik s še dvema družbama (A., d. o. o. in B., d. o. o.) predlagal postopek prisilne poravnave nad toženko, pri čemer je njeno insolventnost utemeljeval s sklicevanjem na nično posojilno pogodbo glede zneska 1.250.000,00 EUR, čeprav so predlagatelji prisilne poravnave vedeli, da niso aktivno legitimirani.¹ Trdila je, da ji je s tem nastala škoda, katere višina bo znana v roku enega meseca, in jo je dolžan tožnik skupaj z ostalima predlagateljema prisilne poravnave poravnati. V tej vlogi je prvikrat navedla, da bo to odškodninsko terjatev uveljavlja v pobot. Nato je toženka v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2020 trditve o škodi dopolnila in konkretizirala: navedla je, da je škoda, ki ji jo je povzročil tožnik med marcem 2017 in avgustom 2020 dosegla 1.454.454,69 EUR in da škoda še nastaja in bo nastajala tudi v bodoče. Uveljavljala je procesni pobot v tem postopku vtoževane tožnikove terjatve s svojo odškodninsko terjatvijo.

6Sodišče prve stopnje o ugovoru pobota ni odločilo. Sklicujoč se na šesti odstavek 286. člen ZPP-D ga ni upoštevalo, češ da je toženka navedbe in dokaze v zvezi z njim podala prepozno in da je bila zato z ugovorom prekludirana.² Prepozno naj bi toženka navedbe podala in dokaze predlagala zato, ker naj bi, sledeč njenim lastnim navedbam, že pred prvim narokom za glavno obravnavo v prvem sojenju v letu 2017 »vedela za zatrjevane okoliščine glede predpostavk odškodninske odgovornosti.« Ocenilo je, da ni bilo nobenega razloga, zaradi katerega navedb in dokazov o tem ne bi mogla ponuditi že prej. K njenemu stališču, da ji prej (pred uveljavljanjem ugovora pobota) ni bil še znan celoten obseg škode, saj je tedaj ta še nastajala in še vedno nastaja, je pojasnilo, da bi pač morala toženka zatrjevati vsaj ostale predpostavke tožnikove odškodninske odgovornosti in zanje ponuditi dokaze. Ugovora ne bi moglo upoštevati niti v primeru uporabe ZPP-E, ki v tretjem odstavku 286. člena dopušča navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo le pod pogojem, ki v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, namreč, da se zaradi tega postopek ne bi zavlekel. Kot razlog za neupoštevanje ugovora pobota je navedlo še njegovo nekonkretiziranost oziroma nesposobnost za obravnavanje.³

7Pritožbeno sodišče je stališču o prepoznem uveljavljanju pobotnega ugovora pritrdilo. Dopolnilo ga je z dodatnim argumentom, da bi morala toženka, ki ji je glede na njene navedbe zaradi protipravnega ravnanja tožnika škoda nastala že v letih 2017 in 2018, dejstvo nastanka škode zatrjevati že na prvem naroku za glavno obravnavo 6. 11. 2018 ne glede na to, da je škoda še nastajala in njena (dokončna) višina še ni bila znana. Opozorilo je, da toženkina terjatev do tožnika predstavlja terjatev za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, pravočasnost uveljavljanja ugovora pobota pa je treba presojati enako kot pravočasnost ugovora zastaranja. Ustaljena sodna praksa je, da zastaranje celotne sukcesivno nastajajoče škode začne teči z zapadlostjo prve tovrstne terjatve ter da pretrganje zastaranja povzroči pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode. Toženka bi torej na prvem naroku za glavno obravnavo lahko navedla vse ostale predpostavke tožnikove odškodninske odgovornosti, v zvezi s škodo pa bi lahko zatrdila njen nastanek in dotedanjo višino. Do pritožbene graje ocene sodišča prve stopnje, da je bil ugovor pobota nekonkretiziran oziroma nesposoben za obravnavanje, se ni opredelilo, češ da je šlo za dodaten razlog za neupoštevanje ugovora, ki je bil glede na nepravočasnost vložitve ugovora za odločitev nepomemben.⁴

Dopuščeno vprašanje

8Vrhovno sodišče je na toženkin predlog s sklepom II DoR 317/2021 z dne 20. 10. 2021 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je pravočasen po prvem naroku za glavno obravnavo podan ugovor procesnega pobotanja glede terjatve iz naslova sukcesivno nastajajoče škode, ki je pričela nastajati pred prvim narokom za glavno obravnavo, vsaj za tisti del škode, ki je nastala šele po prvem naroku za glavno obravnavo.

Navedbe strank v revizijskem postopku

Revizija

9Toženka uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je uveljavljala pred sodiščem druge stopnje.

10Ugovor pobotanja je toženka podala v pripravljalni vlogi z dne 3. 9. 2020 (točke 14 – 18), nato pa še v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2020 (točka 20). V teh vlogah je pojasnila obstoj svoje odškodninske terjatve do tožnika in se v izogib ponavljanju nanju sklicuje.

11Odškodninska terjatev se nanaša na škodo, ki je toženki nastala zaradi predloga za začetek postopka takoimenovane upniške prisilne poravnave nad njo, Višje sodišče v Ljubljani pa je v sklepu Cst 543/2020 z dne 13. 1. 2021 pravnomočno ugotovilo, da je šlo za zlorabo upniške prisilne poravnave. Tega sklepa toženka v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje ali v pritožbi ni mogla predložiti. Zato so bile toženkine trditve o odškodninski terjatvi, izvirajoči iz škode, nastale z zlorabo postopka upniške prisilne poravnave, pravočasne, in bi jih moralo sodišče upoštevati in vsebinsko obravnavati.

12Pritožbeno sodišče je pravočasnost trditev in dokazov v zvezi s pobotnim ugovorom presojalo v luči pravočasnosti uveljavljanja zastaranja odškodninske terjatve iz naslova sukcesivno nastajajoče škode, ne da bi upoštevalo razlike med institutoma. Ugovor procesnega pobota je po svoji naravi sredstvo obrambe zgolj v obsegu, potrebnem za zavrnitev domnevno utemeljenega zahtevka. Razlogi za uveljavljanje ugovora procesnega pobota so različni: - ni podvržen (za razliko od tožbe) taksni obveznosti; - odločitev o procesnem pobotu preprečuje neuspešnost izvršbe za poplačilo v pobot uveljavljane terjatve, do katere lahko pride, če to terjatev upnik uveljavlja s samostojno tožbo, njegov dolžnik pa denarna sredstva iz poplačila svoje terjatve v vmesnem času porabi; - v pobot se lahko uveljavlja tudi terjatev, ki je ob vložitvi pobotnega ugovora že zastarana, če ob steku pogojev za pobot še ni bila zastarana.

13Tožnik je predlog za začetek postopka upniške prisilne poravnave, za katerega je bilo ugotovljeno, da pomeni zlorabo, vložil 9. 3. 2017. Odškodninska terjatev toženke do tožnika iz naslova sukcesivno nastajajoče škode za leto 2019 in za prvih osem mesecev leta 2020 do trenutka, ko so se stekli pogoji za pobot, ni zastarala, prav tako ni zastarala kondikcijska terjatev tožnika. V zvezi z zastaranjem svoje odškodninske terjatve do tožnika toženka poudarja, da ji je škoda (ta presega 50.000, 00 EUR) v navedenem obdobju nastala z ravnanjem, ki izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ-1), glede katerega kazenski pregon zastara v dvajsetih letih (3. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1). Škode, nastale v letih 2019 in 2020, toženka v prvem sojenju, ki se je zaključilo pred tem, ni mogla zatrjevati.

14Opozarja na različnost kriterijev za presojo pravočasnosti uveljavitve zastaranja v primeru vložitve samostojne odškodninske tožbe in v primeru, ko se povrnitev škode uveljavlja z ugovorom procesnega pobota; slednjega je namreč mogoče vložiti tudi, ko je terjatev že zastarana.

15Toženka predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve slednjemu v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

Odgovor na revizijo

16Tožnik v odgovoru nanjo obširno obrazloženo predlaga zavrnitev revizije.

17Ta je po njegovem mnenju neutemeljena že zaradi nekonkretiziranosti in nesposobnosti pobotnega ugovora za obravnavo. Nadalje toženka z ugovorom ne bi mogla uspeti iz razloga, ker vložitev predloga za upniško prisilno poravnavo ni pomenila protipravnega ravnanja, saj je predlog temeljil na izvedenskem mnenju izvedenke ekonomske stroke o toženkini insolventnosti, neobstoj insolventnosti pa je v postopku prisilne poravnave potrdila tudi toženka, ki je 17. 7. 2017 z vlogo in priloženim dokazom trdila in dokazovala, da je izvedla poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala in s tem »sanirala vso kumulirano izgubo preteklih let.« Samostojna razloga za nemožnost obravnavanja pobotnega ugovora sta neistovrstnost terjatev (kondikcijska in odškodninska, temelječi na različnih dejanskih okoliščinah) ter nelikvidnost toženkine terjatve (ni določena in nesporna). Ugotavljanje tožnikove odškodninske odgovornosti bi postopek, v katerega bi bilo treba pritegniti izvedenca, pretirano zavleklo.

18Toženka je ugovor procesnega pobota podala 14. 9. 2020 (in ne že 3. 9. 2020, kot trdi), in sicer brez trditvene in dokazne podlage, tak ugovor pa bi lahko podala že pred prvo obravnavo v prvem sojenju 6. 11. 2018. Njeno pojasnilo, da ji škoda tedaj še ni bila znana, je neutemeljeno. Če je škodni dogodek vložitev predloga za prisilno poravnavo, potem gre za primer, ko je škodni dogodek zaključen, škoda pa nastaja kontinuirano še naprej. V takih primerih oškodovanec z vsemi elementi odškodninske odgovornosti, razen z višino tiste škode, ki do tedaj še ni nastala (in toženka ne trdi, da bi ji nastala šele s časovnim zamikom), seznanjen že takoj ob škodnem dogodku, zato mora odškodnino zahtevati v zastaralnem roku, ki velja za prvo nastalo obveznost, s čemer je pretrgano zastaranje tudi za kasneje sukcesivno nastajajočo škodo, biti pa mu mora dovoljeno zahtevek zviševati zaradi naknadno nastale ali ugotovljene škode.

19Toženka je torej pobotni ugovor uveljavljala prepozno, šele po izteku subjektivnega roka za zastaranje odškodninske terjatve. Tožnik povzema sodno prakso, po kateri pri procesnem pobotu ni mogoče uporabiti 314. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in v pobot ni mogoče vzeti terjatve, ki je bila v času vložitve ugovora procesnega pobota že zastarana.

Presoja utemeljenosti revizije

20Revizija ni utemeljena.

Obseg preizkusa izpodbijane sodbe in uporaba procesnega zakona

21V obravnavani zadevi se je postopek pričel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine 20. 12. 2016, to je v času pred uveljavitvijo sedaj veljavnega ZPP-E. Predmet revizije je sodba sodišča druge stopnje, s katero je bil pravdni postopek pravnomočno končan. Za uporabo procesnega predpisa v postopku pred Vrhovnim sodiščem je odločilen trenutek izdaje prvostopenjske sodbe 22. 10. 2020, to je po začetku uporabe novele ZPP-E, ki se uporablja od 14. 9. 2017. Zato je tudi v tem revizijskem postopku treba uporabiti ZPP-E. V drugem odstavku 498. člena ta namreč določa, da če bo po uveljavitvi tega zakona razveljavljena odločba iz prvega odstavka tega člena, se postopek nadaljuje po tem zakonu. Postopek, ki se je pričel v času veljavnosti ZPP-D, je skladno z določbo prvega odstavka 498. člena novele E tekel po ZPP-D tudi po vmesni uveljavitvi novele ZPP-E, vendar le (vključno) do odločitve sodišča druge stopnje zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano v prvem sojenju.

22Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato ne bo odgovarjalo na navedbe strank v revizijskem postopku, ki segajo preko okvirjev dopuščenega vprašanja.

Splošno o pravočasnosti uveljavljanja ugovora procesnega pobota

a) po ZPP-D

23Ta zakon je v tretjem odstavku 337. člena določal, da se ugovora pobota, ki ni bil uveljavljan pred sodiščem prve stopnje, ne more uveljavljati v pritožbi. Povedano drugače: toženec ga je lahko postavil do konca postopka oziroma glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Vendar pa je moral skladno z določbami 286. člena trditve, s katerimi je utemeljeval ugovor, navesti do konca prvega naroka za glavno obravnavo, kasneje pa le ob pogoju nekrivde.

b) po ZPP-E

24Določba tretjega odstavka 337. člena ZPP, po kateri ugovora pobota (in poleg njega na novo tudi ugovora zastaranja) ni mogoče uveljavljati v pritožbi, če ni bil uveljavljan v postopku pred sodiščem prve stopnje, ostaja v veljavi tudi po noveli ZPP-E. Časovni okvir, v katerem je mogoče ugovor formalno uveljavljati, je zožen z določbami noveliranega 286. člena, po katerih sistem prekluzij velja tudi za pobotni ugovor (in ugovor zastaranja) kot formalno zahtevo za pravno varstvo in ne več le za navedbo dejstev, ki ga utemeljujejo in ponudbo dokazov zanje. Nekrivdi kot oviri za nastop prekluzije navajanja dejstev, predlaganja dokazov in uveljavljanja ugovorov pa je dodana še dodatna ovira: da po prvem naroku navedena dejstva, predlagani dokazi in uveljavljani ugovori ne zavlečejo rešitve spora.

O uporabi procesnega zakona pri presoji prekluzuje v procesnih okoliščinah obravnavanega primera (ZPP-D ali ZPP-E)

25Sodišči nižjih stopenj sta pravočasnost uveljavljanja ugovora procesnega pobota oprli na procesni zakon, ki je veljal ob vložitvi predloga za izvršbo, to je ZPP-D. Tega bi bilo ne glede na vmesen sprejem novele ZPP-E treba uporabljati do zaključka glavne obravnave v prvem sojenju.⁵ V ponovljenem postopku je bilo treba uporabiti ZPP-E. Kot je bilo že opozorjeno, ZPP-E v drugem odstavku 498. člena določa, da če bo po uveljavitvi tega zakona razveljavljena odločba iz prvega odstavka tega člena, se postopek nadaljuje po tem zakonu.

26Skladno z načelom enotnosti glavne obravnave je glavna obravnava vedno sklenjena celota, ne glede na število narokov, ki jo sestavlja; sklenjena celota je tudi v primeru, ko sodišče prve stopnje izda sodbo, ki jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.⁶ Začetek glavne obravnave v ponovljenem sojenju zato ni prvi narok za glavno obravnavo v smislu 286. člena in sledečih ZPP, na katerem bi lahko stranke po ZPP-D in po ZPP-E neomejeno (brez izkazane nekrivde) navajale nova dejstva in predlagale nove dokaze ter po ZPP-E uveljavljale ugovora zastaranja in pobota. Zanj velja vse, kar sicer velja za naroke, ki sledijo prvemu naroku. Glavna obravnava, ki sledi razveljavitvi sodbe, se nadaljuje tako, kot bi bila preložena. Prekluzije, nastale do razveljavitve, veljajo še naprej.⁷ To zagotovo velja, ko prvotni in ponovljeni postopek tečeta po istem procesnem zakonu. Posebnost obravnavanega primera je, da ni bilo tako in da so v času glavne obravnave v ponovljenem postopku veljala z ZPP-E delno omiljena pravila o prekluzijah: učinek prekluzije preprečuje okoliščina, da prepozno navedena dejstva in dokazi ter prepozno uveljavljana ugovora zastaranja in pobota ne zavlečejo reševanja spora. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, take okoliščine v obravnavanem primeru niso bile podane, zato se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali bi moralo sodišče v primeru nevplivanja prepoznih navedb, dokazov in ugovorov na trajanje postopka le-te upoštevati.

27Kot že rečeno, ZPP-E v tretjem odstavku 286. člena določa, da je, nasprotno kot v režimu ZPP-D, dopustno po prvem naroku za glavno obravnavo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze ter uveljavljati ugovor zastaranja in pobota tudi v primeru, da to po presoji sodišča ne bi zavleklo reševanja spora. Ni pa bil spremenjen drugi odstavek 362. člena, ki ureja potek glavne obravnave po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve le-temu v novo sojenje. Ta tudi po noveli ZPP-E še vedno določa le, da smejo stranke v ponovljenem postopku navajati samo tista nova dejstva in predlagati samo tiste dokaze, ki jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti; dopustnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov ter uveljavljanja ugovorov zastaranja in pobota, ki reševanja spora ne bi zavlekli, ni zapisana. Pred uveljavitvijo novele ZPP-E sprejeto stališče, da se določbe 286. člena ZPP o prekluzijah v ponovljenem postopku uporabljajo neposredno⁸ (in da je ponovitev v drugem odstavku 362. člena odveč), po oceni Vrhovnega sodišča velja tudi po njeni uveljavitvi: upoštevanje samo tistih po splošnem pravilu iz prvega odstavka 286. člena prepoznih novot in ugovorov v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje, ki ne podaljšajo trajanja postopka, namena prekluzij ne izniči, lahko pa prispeva k pravilnosti odločitve in dokončni ureditvi spornih razmerij med strankama.

28Kljub stališču o pravilnosti uporabe ZPP-D tudi v ponovljenem postopku pa sta sodišči nižjih stopenj podali tudi revizijsko neizpodbijano oceno, uzakonjeno z ZPP-E, namreč, da bi upoštevanje dejstev in dokazov, podanih v zvezi z ugovorom procesnega pobota po prvem naroku in posledično tudi ugovora samega, podanega v ponovljenem postopku, rešitev spora bistveno zavleklo. Zato je Vrhovno sodišče presojalo, ali so v izpodbijani sodbi ostala uporabljena pravila o prekluziji, konkretno predvsem v zvezi s pogojem nekrivde, ki so enaka v ZPP-D in v ZPP-E, uporabljena pravilno glede na specifično dejansko in pravno naravo v procesni pobot uveljavljane terjatve.

Splošno o namenu procesnega pobota

29Po pravilih materialnega prava je pobot (eden od) način(ov) prenehanja terjatve. Predpostavki pobota sta, da imata dva pravna subjekta eden proti drugemu zapadlo terjatev in – ker srečanje terjatev nima konstitutivnega učinka - da obstoji pobotna volja.⁹ Od načina in okoliščin, v katerih subjekt izrazi pobotno voljo, je odvisno, ali gre za materialnopravni (civilni, predpravdni) pobot (compensatio civilis) ali za procesni pobot v pravdi (compensatio per judicem).

Za materialni pobot gre, ko eden od subjektov obojestranskega upniško - dolžniškega razmerja drugemu, čigar terjatev priznava, poda enostransko pobotno izjavo, ki ima konstitutivni učinek in (neodvisno od volje oziroma tudi ob nasprotovanju nasprotnika) povzroči prenehanje terjatev obeh do višine nižje terjatve z učinkom ex tunc – od trenutka srečanja terjatev (in ne ex nunc – od podaje pobotne izjave). Če kateri od udeležencev razmerja kljub temu vloži tožbo, se njegov nasprotnik v pravdi, v kateri ima procesni položaj toženca, brani z ugovorom ugasle pravice oziroma že nastalega pobota, ki ga sodišče obravnava enako kot če bi ugovarjal plačilo terjatve.¹⁰ Za procesni pobot gre, ko potem, ko eden od subjektov upniško – dolžniškega razmerja zoper drugega s tožbo zahteva plačilo svoje terjatve, ta (njegov nasprotnik) v pravdi poda ugovor procesnega pobota tožnikove terjatve s svojo terjatvijo do tožnika. Terjatvi obeh še nadalje obstajata, ugovor ju ne ugasne (ker sta sporni, ju je treba v pravdi najprej ugotoviti), pač pa pomeni podlago za pobot s konstitutivno odločbo sodišča. V pravni teoriji so o tem, kdaj nastopijo učinki procesnega pobota, mnenja deljena. Procesni zakon določb o tem nima. V sodni praksi je bilo to vprašanje pomembno predvsem v primerih, ko je toženec z ugovorom v procesni pobot uveljavljal terjatev, ki je bila ob vložitvi ugovora že zastarana, ni pa še bila zastarana v trenutku, ko se je srečala s tožnikovo terjatvijo; od odgovora na to vprašanje je namreč odvisno, ali se ti terjatvi lahko pobotata. V zvezi s tem se je sodna praksa Vrhovnega sodišča ustalila pri stališču, da se (enako kot pri materialnopravnem pobotu po 314. členu OZ) tudi pri procesnem pobotu terjatvi pobotata z učinkom ex tunc, torej s trenutkom, ko se stečejo pogoji zanj,¹¹ in ne šele, ko je vložen ugovor procesnega pobota¹² (ali ko pobot sodišče izreče s sodbo).¹³

30V obravnavanem primeru je toženka v procesni pobot uveljavljala odškodninsko terjatev za povrnitev po zaključenem škodnem dogodku sukcesivno¹⁴ nastajajoče premoženjske škode. Stališče sodišč nižjih stopenj je bilo, da je treba pravočasnost ugovora procesnega pobota presojati enako kot ugovor zastaranja, za katerega velja, da samo pravočasno uveljavljanje prve od sukcesivno nastajajočih škod pretrga zastaranje naslednjih (bodočih) istovrstnih škod. Povedano drugače: ugovor procesnega pobota bi po presoji sodišč nižjih stopenj morala toženka podati na prvem naroku za glavno obravnavo, ki je sledil nastanku prve škode, to je na prvem naroku v prvem sojenju 6. 11. 2018.

31Bistvena značilnost sukcesivno nastajajočih škod, izvirajočih iz končanega škodnega dogodka, je, da je ob nastanku prve škode predvidljivo, da bodo nastajale še dodatne škode,¹⁵ pri čemer pa ni (nujno) znan njihov obseg. Škoda, za katero je po rednem teku stvari predvidljivo, da bo sukcesivno nastajala v prihodnosti, se v sodni praksi obravnava kot enotna škoda.¹⁶

32Obravnavanje bodoče predvidljive sukcesivno nastajajoče škode kot enotne škode iz končanega škodnega dogoda je odprlo vprašanje, kdaj jo oškodovanec lahko uveljavlja in kdaj prične teči subjektivni zastaralni rok: ali je odločilno, (1) kdaj je škoda že nastala, ali (2) kdaj oškodovanec zve za bodočo škodo oziroma jo lahko predvidi. Sodna praksa ga je že rešila: odločilno je, kdaj oškodovanec izve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja, kar pomeni tudi, da lahko predvidi njen obseg.¹⁷ Konkretneje: vedenje o škodi ne pomeni, da mora biti znan natančen znesek, ampak da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino; dejstvo, da škoda še vedno nastaja, sicer lahko vpliva na višino škode, toda na njen obstoj in utemeljenost terjatve ne more vplivati.¹⁸

33Odraz koncepta enotnosti tovrstne škode na področju zastaranja odškodninske terjatve je stališče sodne prakse, da mora oškodovanec, da bi preprečil zastaranje odškodninske terjatve iz naslova sukcesivno nastajajočih bodočih škod iz zaključenega škodnega dogodka¹⁹, pred iztekom zastaralnega roka uveljavljati prvo škodo (iz tega niza).

34Prepričljivega razloga, zaradi katerega bi bil tak pristop prestrog (nesorazmeren) in ne bi mogel veljati za pravočasnost podaje ugovora procesnega pobota (po ZPP-E) oziroma navedbo trditev in dokazov, ki ga utemeljujejo (ZPP-D), in s tem za določitev trenutka nastopa prekluzije, ni videti. Ravno nasprotno.

35Upnik (tožnik) plačilo terjatve zahteva s tožbo. Dolžnik (toženec) se zahtevku upira tudi z ugovorom zastaranja, ki je ugovor materialnega prava, in ima, če je utemeljen, za posledico zavrnitev zahtevka. A ne zato, ker bi sodišče ugotovilo, da zastarana terjatev ne obstaja, pač pa zato, ker tožniku odreče sodno varstvo te terjatve (ki z zastaranjem ni prenehala). Učinek zastaranja je torej procesne narave,²⁰ kljub temu pa je posledica pravnomočne zavrnilne sodbe huda in večinoma dokončna - izguba terjatve, razen, če toženec z njo pobota morebitno svojo terjatev do tožnika, - pa vendar ne protiustavna.

36Dolžnik (toženec), ki ima tudi sam terjatev do upnika (tožnika), se v pravdi lahko brani z ugovorom procesnega pobota. Pri tem ga, kot že navedeno, procesni predpisi časovno omejujejo; od določene faze pravde dalje se plačilu upnikove terjatve, za katero sodišče ugotovi, da obstaja, na tej podlagi ne more več upirati. A njegova terjatev, ki bi jo lahko ponudil v procesni pobot, če ne bi bilo prekluzije, le ni izgubljena. Še vedno lahko zahteva sodno varstvo svoje celotne terjatve (tudi, če je višja od nasprotnikove) s samostojno tožbo. Vendar pa morebiten uspeh v pravdi ne povzroči prenehanja nasprotnikove terjatve in ne more preprečiti izvršbe za njeno poplačilo. Če sodbi v obeh postopkih ne dosežeta kvalitete pravnomočnosti istočasno in če izvršbi tečeta s časovnim zamikom, ni (zaradi vmesnega razpolaganja s premoženjem ali njegove porabe) izključena neuspešnost ene ali obeh izvršb. Temu riziku pa se toženec, ki ugovor procesnega pobota vloži prepozno, lahko izogne z vložitvijo nasprotne tožbe, kar po določbi prvega odstavka 183. člena ZPP lahko stori do konca glavne obravnave in pod pogojem, da se zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe lahko pobotata in sta v medsebojni zvezi. Oba zahtevka sta dajatvena, toženec lahko uveljavlja terjatev, ki je višja od tožnikove, vsak od njiju je samostojen, do pobota pa lahko pride šele v izvršbi.²¹ Vsak od navedenih dveh načinov ima v primerjavi s procesnim pobotom prednosti, kot je pridobitev izvršilnega naslova za terjatev tudi v delu, ki presega znesek, ki bi zadoščal za pobot, in pomanjkljivosti, predvsem neiztožljivost zastarane terjatve, ki bi se lahko pobotala, nemožnost z nasprotno tožbo uveljavljati s tožbenim zahtevkom nepovezani zahtevek, neuspešnost izvršb zaradi časovnega razkoraka pri pridobitvi izvršilnih naslovov (pravnomočnem zaključku pravd).

Uveljavljanje ugovora procesnega pobota v obravnavanem primeru

37Toženka je pobot prvič sploh omenila v ponovljenem sojenju v vlogi z dne 3. 9. 2020. V njej je pojasnila, da glede na odločitev Ustavnega sodišča U-I-222/18 z dne 14. 5. 2020 pričakuje zavrnitev predloga za prisilno poravnavo (narok v zadevi je razpisan za 23. 9. 2020), ki je bil vložen protipravno oziroma je pomenil zlorabo pravic. Trdila je, da ji je zaradi vložitve predloga in vse od njegove vložitve dalje nastala ogromna gospodarska škoda, ki je trenutno še v fazi ugotavljanja s strani ekonomskih strokovnjakov. Ugotovitve naj bi bile znane v mesecu dni, vendar pa je gotovo, da toženkina škoda nekajkrat presega vtoževano tožnikovo terjatev. Pojasnila je, da je bila onemogočena pri pridobivanju sredstev za investicije v posodobitev oziroma širitev proizvodnje; da ji banke niso izdajale garancij; da ni bilo financiranja obratnega kapitala; da je morala zaradi negotovosti odpovedati posel; da je zaradi negotovosti izpogajala slabše pogoje (cene, dobave, garancije); da so dobavitelji od nje zahtevali avanse; da so se ji zvišale cene zavarovanj; da se ji je zvišala cena financiranja faktoringa terjatev; da je imela dodatne stroške s svetovanjem in mnenji zaradi pojasnjevanja položaja poslovnim partnerjem ter višje stroške svojega managementa in zaposlenih za pripravo gradiv za poslovne partnerje. V nadaljevanju je napovedala, da bo svojo odškodninsko terjatev do tožeče stranke uveljavljala v pobot, in sicer potem, ko bo pridobila vse podatke v zvezi z nastalo škodo, ki trenutno še zmeraj nastaja in torej še ni dokončno ustaljena.

38Ugovor procesnega pobota je toženka vložila s pripravljalno vlogo z dne 14. 9. 2020. Predlagala je sodišču, naj (1) ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 94.381,05 EUR s pripadajočimi pogodbenimi in zamudnimi obrestmi, (2) ugotovi obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.454.454,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2020 do plačila in (3) zaradi medsebojnega pobota navedenih terjatev zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 94.381,05 EUR s pripadajočimi pogodbenimi in zamudnimi obrestmi.

V pobot uveljavljan znesek pomeni po njenih trditvah odškodnino za škodo, ki je nastala v času od marca 2017 do avgusta 2020 in jo je ugotovil mag. D. D. v Oceni vpliva predloga za uvedbo prisilne poravnave nad podjetjem C., d. o. o. na poslovanje podjetja, z dne 12. 9. 2020 (v nadaljevanju Ocena). Ocena, ki naj jo sodišče šteje kot trditve toženke, kot škodo opredeljuje izgubljene marže iz izgubljenih poslov, izpad dohodka zaradi predčasnih plačil kupcev, stroške odobritve faktoringa, odobritve kreditnih zavarovanj, zvišane potrebe po likvidnosti zaradi avansiranja nabav, plačil zamudnih obresti in podobno.

Presoja pravočasnosti ugovora procesnega pobota v obravnavani zadevi

39Odškodninska terjatev, ki jo je toženka uveljavljala v pobot v točno opredeljenem znesku, se v celoti nanaša na škodo, ki je nastala pred vložitvijo ugovora procesnega pobota. Škodno dejanje, iz katerega po toženkinih trditvah izhaja škoda, predstavlja vložitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave nad njo 9. 3. 2017, škoda pa naj bi ji od tedaj dalje nastajala sukcesivno (in še nastaja). Premoženjsko prikrajšanje, ki ga je zatrjevala in uveljavljala v procesni pobot, je po strukturi, poenostavljeno rečeno, vsota več samostojnih škod (stroškov in izgub), ki naj bi jih utrpela (ali jih je res, sodišče glede na stališče o prekluziji ugovora procesnega pobota ni ugotavljalo). V Oceni (upoštevani kot del toženkinih navedb) je prikrajšanje prikazano za vsako leto posebej (v dveh variantah: z upoštevanjem ali brez upoštevanja minimalne likvidnostne potrebe). Iz Ocene ni razvidno, da bi bila zatrjevana škoda po posameznih letih ugotovljiva s časovnim zamikom in da bi bil ta zamik tako dolg, da nobena škoda, nastala do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo v prvem sojenju 6. 11. 2018, še ne bi bila znana. Tega toženka niti ni trdila. Ko je tako, bi toženka do prvega naroka za glavno obravnavo nastalo škodo lahko zatrjevala in zanjo ponudila dokaze že tedaj ali ob pogoju nekrivde kasneje, vendar najpozneje do zaključka glavne obravnave 28. 3. 2019, ko bi po pravilih ZPP-D še lahko vložila ugovor procesnega pobota (v katerega bi lahko vključila vso do tedaj nastalo škodo). Tega ni storila.

40S trditvijo, da je Višje sodišče v Ljubljani šele v sklepu Cst 543/2020 z dne 13. 1. 2021 pravnomočno ugotovilo, da je šlo za zlorabo upniške prisilne poravnave, zato tega sklepa v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje ali v pritožbi ni mogla predložiti, toženka poskuša prikazati, da trditev in dokazov, pomembnih za uveljavljanje ugovora procesnega pobota, ni mogla podati v prvotnem postopku, ker se je ravnanje tožnika (in ostalih predlagateljev prisilne poravnave nad toženko) izkazalo kot protipravno šele z izdajo navedenega sklepa. Revizijsko sodišče njeno tezo zavrača. Njena zatrjevana odškodninska terjatev je zapadla že prej, takrat, ko ji je nastala škoda; zakon namreč zapadlosti odškodninske terjatve veže na nastanek škode, ne pa na pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju.²² Če takrat oškodovanec lahko zahteva odškodnino s tožbo, pri čemer – enako kot pri presoji pričetka teka subjektivnega zastaralnega roka - nosi riziko pravočasne ocene, da je škodno ravnanje protipravno (razen, če tega v pravdi objektivno ni zmožen izkazati),²³ jo lahko tudi v procesnem položaju toženca v svojo obrambo uveljavlja v pobot.

Odgovor na dopuščeno vprašanje

41Skladno s konceptom enotnosti sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki izvira iz že zaključenega škodnega ravnanja, je bila z vložitvijo pobotnega ugovora šele v ponovljenem postopku tožena stranka prekludirana glede uveljavljanja odškodninske terjatve za celotno škodo, torej tudi za tisto, ki je nastala kasneje, po zaključku glavne obravnave v prvem sojenju (v letih 2019 in 2020). Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej nikalen.

Odločitev o reviziji

42Ker je revizija neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

43Toženka z revizijo ni uspela. Zato je po načelu uspeha dolžna tožniku povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Predstavljajo jih stroški zastopanja. Vrhovno sodišče je tiste, ki so bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), priznalo in odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, in sicer nagrado za odgovor na revizijo v višini 1.650 točk po tarifni številki 21/3 v zvezi s tarifno številko 18/1 in za sestanek s stranko 200 točk po tarifni številki 39/1, oboje povečano za 2 % pavšala za materialne stroške po 11. členu in za 22 % iz naslova DDV po 12. členu Odvetniške tarife.

Sestava senata in glasovanje

44Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno v senatu v sestavi, navedenem v uvodu te sodbe (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Tisti del posojila, ki ni fiktiven (ničen), ni dosegal praga, ki je pogoj za aktivno legitimacijo po prvem odstavku 221.j člena ZFPPIPP. Glej točko 15 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
² Glej 25. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe.
³ Glej 25. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
⁴ Glej zadnji stavek 16. točke obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča.
⁵ Z vidika nastopa prekluzije ugovora pobota je bil za toženko celo ugodnejši, saj je ob pravočasni navedbi odločilnih dejstev in dokazov zanje dopuščal formalno uveljavljanje ugovora vse do konca glavne obravnave.
⁶ Glej J. Zobec, v L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana, 2009, stran 502.
⁷ Prav tam.
⁸ Prav tam. V sodni praksi vrhovnega sodišča tako sodba v zadevi II Ips 17/2021 z dne 17. 3. 2021, točka 14 obrazložitve.
⁹ Glej J. Juhart, Civilno procesno pravo, Univerzitetna založba Ljubljana, Ljubljana 1962, stran 294 ter S. Triva in M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmjenjeno i dopunjeno izdanje, Narodna novine, Zagreb 2004, stran 434.
¹⁰ Glej J. Juhart, navedeno delo, stran 295, D. Wedam Lukić, v L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2009, stran 158.
¹¹ Terjatvi se »srečata«, ko zapade zadnja od njiju.
¹² Glej sklep II Ips 77/2019 z dne 28. 8. 2020: na s sklepom s sklepom II DoR 377/2018 z dne 17. 1. 2019 dopuščeno vprašanje toženke, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko se nista oprli na določbo 314. člena Obligacijskega zakonika glede učinkov uveljavljanja v pobot zastarane terjatve oziroma konkretno, ali je pri procesnem pobotanju odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za pobot ali trenutek, ko je v postopku podan ugovor pobota, je v 25. točki obrazložitve odgovorilo pritrdilno. Sodišči sta napačno uporabili materialno pravo, ker pri odločitvi nista upoštevali določbe 314. člena OZ. Uporaba te določbe povzroči, da je pri presoji trenutka zastaranja terjatve tudi pri procesnem pobotanju odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za pobot in ne trenutek, ko je v postopku podan ugovor pobota.
¹³ Glej D. Wedam Lukić, navedeno delo, stran 159.
¹⁴ Zaporedno, postopno.
¹⁵ Če bi bila nepredvidljiva, bi bila nova škoda.
¹⁶ Glej D. Možina, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, Pravni letopis, 2015, str. 227 in sledeče, četrti odstavek točke 5.
¹⁷ Prav tam.
¹⁸ Tako sodba VIII Ips 286/2007 z dne 2. 12. 2008.
¹⁹ To stališče ne velja za zastaranje sukcesivno nastajajočih škod, ki izvirajo iz škodnega dogodka, ki še traja.
²⁰ Obširneje glej J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis, 2015, str. 141, točka 2, tretji odstavek.
²¹ Glej A. Galič, v: L: Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2009, stran 175.
²² Sodba VIII Ips 286/2007 z dne 2. 12. 2008.
²³ Vrhovno sodišče je na primer v zadevah »izbrisanih« pojasnilo, da veljavnost odločbe o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo ni bila ovira za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. V delovnopravnem sporu VIII Ips 286/2007, v katerem je delavec zahteval odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je pritrdilo presoji o zastaranju terjatve, ker tožba ni bila vložena v subjektivnem zastaralnem roku od nastanka prve od sukcesivno nastajajočih škod, čeprav takrat odločba disciplinskega organa, s katero je bilo izrečeno prenehanje delovnega razmerja, še ni bila razveljavljena. V sodbi II Ips 176/97 z dne 16. 9. 1998 je tožeči stranki nastala škoda, ker je bilo zarubljeno ji vozilo na javni dražbi prodalo pod ceno. Čeprav je bila dražba kasneje razveljavljena, je zastaralni rok začel teči v trenutku, ko je tožeča stranka zvedela za obseg škode in njenega povzročitelja, saj je dražbo ocenila kot nezakonito. VSL je v sodbi II Cp 4359/2008 z dne 10. 3. 2009 obravnavalo primer škode, ki je nastala zaradi izdaje začasne odredbe, ki je bila na podalgi ugovora dolžnika nato razveljavljena. Zavzelo je stališče, da ker vse od izdaje do razveljavitve konkretne začasne odredbe ni bilo nobenih ovir za uveljavljanje odškodninskega zahtevka v zvezi z njeno samovoljno izvršitvijo pravdi, je tožeča stranka brez utemeljenega razloga "čakala" na sklep o razveljavitvi in se (po nepotrebnem) izpostavila ugovoru zastaranja.