VSL Sklep II Cp 161/2022

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje drugemu tožencu naložilo, da v roku treh dni od vročitve sklepa vzpostavi prejšnje posestno stanje nepremičnine ID znak: parcela 007/5, tako, da na tej parceli, ki v naravi predstavlja asfaltirano dovozno pot, odstrani leseno deblo ter s tem tožnikoma omogoči neovirano uporabo dovozne poti in dostop do nepremičnine ID znak: parcela 008, ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo na naslovu ... (I. točka izreka), zoper prvega toženca pa je tak zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožencema je prepovedalo, da v prihodnje s postavitvijo lesenih debel ali kakršnihkoli drugih ovir na nepremičnini z ID znakom: parcela 007/5 posegata v posest dovozne poti tožnikov (II. točka izreka) in jima naložilo, da tožnikoma v roku osmih dni solidarno plačata stroške pravdnega postopka v znesku 885,98 EUR (IV. točka izreka), prvemu tožencu pa še, da tožnikoma v tem roku plača tudi 338,59 EUR stroškov pravdnega postopka (V. točka izreka).

2Zoper II. in IV. točko izreka navedenega sklepa se je pravočasno iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožil prvi toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Kot bistveno navaja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel pooblaščenca, zato bi ga moralo sodišče izrecno opozoriti, da mora ugovarjati vsem navedbam tožnikov, v kolikor se z njimi ne strinja. Poleg tega je laično uspešno ugovarjal, da imata tožnika oblast nad stvarjo. Tudi, če bi tožnika imela posest, je po njegovem mnenju ta viciozna. Vztraja, da gre vzporedno z dvoriščem javna pot, tožnika pa imata še drugo pot. Sam je samo izvrševal svojo lastninsko pravico s tem, ko je uporabljal dvorišče, če je motil posest tožnikov, pa je izvajal samopomoč, česar sodišče ni ugotavljalo. Če je že bilo poleno postavljeno, pa je bilo z namenom oviranja vožnje zaradi varnosti na dvorišču. Tudi izračun priznanih stroškov v IV. točki izreka je napačen, saj je pravilen znesek 579,58 EUR in ne 885,98 EUR.

3Na pritožbo sta odgovorila tožnika in predlagata njeno zavrnitev. Opozarjata na pritožbene novote ter priglašata pritožbene stroške. V predlogu z dne 19. 1. 2021, enako kot pritožnik, opozarjata na napako pri odmeri stroškov v IV. točki izreka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP¹ sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6ZPP v 12. členu določa, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, sodišče opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Iz vročenega poziva toženi stranki, naj odgovori na tožbo, izhaja, da je sodišče prve stopnje toženo stranko med drugim opozorilo, da mora v 8 dneh od vročitve tožbe na tožbo odgovoriti, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, da mora iz obrazložitve izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu ter zakaj (prvi odstavek 278. člena ZPP) in da je odgovoru treba priložiti tudi listine in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih tožena stranka navaja v odgovoru na tožbo (drugi odstavek 278. člena ZPP). Hkrati je toženo stranko podučilo, da sodišče ob izpolnjenih predpostavkah iz 318. člena ZPP izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovnimi posledicami za toženo stranko. Iz zapisnika o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 5. 10. 2021, ki se ga je pritožnik udeležil, pa izhaja, da je sodišče prve stopnje stranke opozorilo, da morajo najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njihovih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njihovih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, po prvem naroku za glavno obravnavo pa lahko navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogli navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla rešitve spora. Sodišče prve stopnje je z navedenimi opozorili in poduki brez dvoma v celoti izpolnilo zahtevo iz 12. člena ZPP in je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče pritožnika izrecno opozoriti, da mora ugovarjati vsem navedbam tožnikov, če se z njimi ne strinja, neutemeljena.

7Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno izpostavilo, da je v pravdi zaradi motenja posesti obravnavanje omejeno, ker se obravnava le zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Ne upošteva se pravica do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost. Ključno je le, ali sta tožnika posest stvari imela in ali je bila ta posest motena. Katera izmed pravdnih strank ima lastninsko pravico oziroma pravico do posesti, ni pomembno. Kot je že poudarilo sodišče prve stopnje, je namen posestnega varstva preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari. Trditev, da obstaja še druga pot oziroma, da gre ob sporni poti javna pot, zato v tem postopku tudi ni relevantna.

8V posestni pravdi pridejo v poštev predvsem naslednji ugovori: da posest sploh ni bila motena, ker dejanje ni bilo motilno, da ni šlo za neupravičeno poseganje v posest, da tožnik sploh ni bil posestnik stvari, v zvezi s katero se zahteva posestno varstvo, da je bila posest pridobljena na viciozen način, da je bila tožba vložena prepozno. Pritožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo sicer zatrdil, da motenja posesti nikoli ni bilo, kaj več pa v zvezi s tem ni navedel, niti v zvezi s tem ni predlagal nobenih dokazov. Zato je trditev ostala na nivoju pavšalnega zatrjevanja, kar pomeni, da je posledično neupoštevna. Ne drži pa tudi pritožbena trditev, da je pritožnik uspešno ugovarjal trditvi tožnikov, da imata oblast nad stvarjo. Tožnika sta namreč trdila, da vozita po sporni poti in s tem izvajata oblast nad stvarjo vse od leta 2017 dalje. Z navedbami, ki jih je pritožnik podal v izjavi z dne 8. 4. 2021, te trditve ni ovrgel, prav tako je ni ovrgel z navedbami, ki jih je podal na prvem naroku za glavno obravnavo.

9Ostali ugovori, ki jih pritožnik uveljavlja v pritožbi, pa so podani prepozno, saj bi se z njimi moral braniti že v postopku pred sodiščem prve stopnje ali pa navesti iz katerih opravičenih razlogov tega ni storil. V skladu s 337. členom ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Tega pa pritožnik glede zatrjevanih dejstev, da sta tožnika imela viciozno posest in da je izvajal samopomoč, poleno pa je bilo nastavljeno zaradi varnosti na dvorišču, ni storil, čeprav teh dejstev do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave ni navajal. Zato so to nedopustne pritožbene novote, ki se jih ne sme upoštevati, kar utemeljeno opozarjata tudi tožnika v odgovoru na pritožbo.

10Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, vse pritožbene trditve pa neutemeljene. Zato in ker tudi niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (drugi odstavek 300. člena ZPP).

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 100., prvem odstavku 154. in prvem odstavku 155. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako svoje stroške pritožbenega postopka nosita tožnika, ker z odgovorom na pritožbo k rešitvi zadeve nista bistveno prispevala.

12Napako pri odmeri stroškov v IV. točki izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje naknadno saniralo s popravnim sklepom P 11/2021 z dne 24. 1. 2022, tako, kot je v pritožbi predlagal pritožnik in v predlogu z dne 19. 1. 2021 tudi tožnika, zato pritožbeno sodišče o tem delu pritožbe ni odločalo.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s spremembami.