VSM Sodba I Cp 94/2022

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se

I. točka izreka glasi:

„Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki znesek 73.568,04 EUR EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2017 dalje do plačila.“

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje v korist proračuna Republike Slovenije plačati znesek 41,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje povrniti stroške postopka s pritožbo v znesku 248,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plačati znesek 67.501.64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se glede zavrnitvenega dela pritožuje tožnica. Uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka in zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče se je pri ugotavljanju obsega in višine škode oprlo izključno na mnenje izvedenca A. A., čeprav je tožnica njegovemu mnenju obrazloženo nasprotovala. V predmetni zadevi so trije izvedenci različno ocenili vrednost objekta pred požarom. Izvedenec B. B., ki je bil prvi na pogorišču, je objekt ocenil na 102.886,50 EUR, pri čemer je pojasnil, da je uporabil izhodiščno vrednost, ki jo je pripravila Uprava RS za zaščito in reševanje za odpravo škode, v kolikor gre za popolno uničenje objektov. Ta cenik služi za oceno škode po posameznih naravnih nesrečah. Nadalje je izvedenec B. pojasnil, da je objekt zastaran za 50,00 %. Takšno oceno je podal, ker je prepričan, da objekta ni mogoče obnavljati. Izvedenec A. ugotavlja v svojem mnenju višjo oceno zastaranja in meni, da je objekt možno obnavljati. Izvedenec A. je kot nadomestitveno vrednost navedel 171.457,00 EUR, vendar je ob upoštevanju zastaranja v višini 67,54% ocenil vrednost objekta pred požarom na 55.653,00 EUR. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je objekt bil v požaru uničen, vendar pa bi ravno zato bilo potrebno upoštevati tisto mnenje, ki v osnovi ugotavlja, da je objekt bil uničen in ga nima smisla obnavljati. B. je ugotovil, da bi stroški izgradnje novega objekta znašali 204.886,50 EUR, stroški odstranitve uničenega objekta pa 19.425,00 EUR, zato je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 29. 8. 2019 modificirala tožbeni zahtevek v skladu z mnenjem izvedenca B. V skladu s splošnimi pogoji zavarovanja stanovanjskih hiš (prvi odstavek 7. člena EH POLNO 2014/stopnje 2) mora namreč toženka v primeru popolnega uničenja izplačati zavarovalnino v višini zavarovalne vrednosti pred nastankom škodnega dogodka. Ker stopnja amortizacije po mnenju izvedenca B. ni znašala več kot 50 %, je upravičena do zavarovalnine v višini stroška ponovne izgradnje, kar bi znašalo 204.886,50 EUR in ne le do amortizirane vrednosti (3. točka 7. člena splošnih pogojev zavarovanja stanovanjskih hiš). Obrazložitev sodišča glede izbire izvedenca je splošna in skopa in ne pojasni detajlno, zakaj kot popolnega ni štelo izvedenskega mnenja izvedenca B. Izvedensko mnenje izvedenca A. ne predstavlja odprave nesoglasja med prejšnjima izvedencema, temveč je le še eno mnenje več, ki pri ugotovitvi škode odstopa od prejšnjih. Najbolj merodajno je prav izvedensko mnenje izvedenca B., ki je bilo izdelano prvo in z najmanjšim časovnim zamikom od požara. S tem je bila storjena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je objekt bil v požaru v celoti uničen, vendar je nato prisodilo le stroške delne rušitve in odstranjevanja, kot v primeru, če bi se objekt saniral. Izvedenec A. je stroške rušitve in odstranjevanja celotnega objekta v dopolnitvi mnenja izračunal na 23.000,00 EUR. Zmotno je sodišče ugotovilo tudi, da v hiši ni bilo porabe elektrike v letu 2016, saj iz dopisa C. d. o. o. izhaja, da je elektrika bila priklopljena in da so bili izdani računi. Poraba elektrike je sicer bila majhna, vendar je hiša bila naseljena in vzdrževana. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Toženka se pritožuje zoper sodbo v ugodilnem delu, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Sodišče je pri odmeri zavarovalnine napačno uporabilo splošne pogoje zavarovanja. Izvedenec A. je ugotovil, da hiša ni bila v celoti poškodovana in da bi vrednost sanacije znašala vključno z DDV 66.768,00 EUR. Ugotovil je še, da hiša ni bila v celoti uničena. Sklicuje se na pred pravdo pridobljeno mnenje sodnega cenilca Č. Č. Neamortizirana vrednost škode po takratni cenitvi je znašala 48.589,67 EUR. Oškodovanci so upravičeni do plačila DDV le, če dejansko popravijo nastalo škodo po izvajalcih, ki jim DDV zaračunajo. Sodišče ni upoštevalo tretje točke 7. člena Splošnih pogojev zavarovanja stanovanjskih hiš, ki določajo, da se izplača zavarovalnina v višini zavarovalne vrednosti neposredno pred nastankom zavarovalnega primera. Če je amortizirana vrednost zavarovanih stvari neposredno pred nastankom zavarovalnega primera nižja od 40 % nabavne vrednosti, pa izplača zavarovalnica zavarovalnino v višini amortizirane vrednosti škode. Sodišče prve stopnje amortizacije ni upoštevalo. Brez DDV znaša po mnenju izvedenca A. strošek popravil 54.442,00 EUR, skupaj s stroški odstranitve in čiščenja (6.533,00 EUR) bi to znašalo 60.976,00 EUR. Na ugotovljeni znesek je potrebno obračunati še amortizacijo v višini 67,54 %, kar pomeni, da bi celotna zavarovalnina po zavarovalni pogodbi znašala 19.792,81 EUR. Prav tako je sodišče prezrlo določbo splošnih pogojev zavarovanja (ABV 2014), ki v 20. členu določajo, da zavarovalec ne more izvrševati pravic iz zavarovanja, čeprav ima v rokah polico, če v to ne privoli tisti, čigar interes je bil zavarovan in ki mu te pravice gredo. Tožnica je tista, ki bi morala predložiti soglasje ostalih skupnih lastnikov, da se celotna zavarovalnina izplača njej, pa tega ni storila. Toženka ni dolžna obveščati drugih lastnikov o izplačilu zavarovalnine, prav tako je ne sme izplačati le enemu od lastnikov, brez soglasja ostalih. Tožnici bi tako od priznane zavarovalnine pripadala le ¼ zneska. Sodišče je v predmetni zadevi ugotovilo, da je tožnica kršila prijavno dolžnost, saj hiša ni bila naseljena 270 dni v letu podnevi in ponoči. V skladu z 933. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) gre v predmetni zadevi za nenamerno neresničnost ali nepopolnost prijave. V primeru, ko je zavarovalni primer nastal prej, preden je bilo to ugotovljeno, se zavarovalnina zmanjša v sorazmerju s stopnjo plačanih premij, ki bi morale biti plačane glede na resnično nevarnost, česar sodišče ni upoštevalo. Če bi hiša bila naseljena, bi premijska stopnja znašala 1,63 ‰, pri občasno naseljenih stanovanjih pa premijska stopnja znaša 8,16 %. Iz tega izhaja, da je tožnica plačevala zgolj 20 % premije, ki bi jo glede na naseljenost hiše morala, posledično je upravičena le do 20 % zavarovalnine. Na naroku dne 12. 12. 2017 je bilo kot nesporno ugotovljeno, da znaša zavarovalnina za premičnine ob amortizaciji 8.532,00 EUR, kar pa nikakor ne pomeni, da se je toženka odpovedala uveljavljanju pogoja naseljenosti, kar je razvidno tudi iz njenih vlog po naroku dne 12. 12. 2017 (npr. točka 27 iz njene četrte pripravljalne vloge z dne 27. 12. 2017). Tožnica je tudi v tem delu upravičena le do ¼, saj ni v ničemer izkazala, da je izključna lastnica teh stvari. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek glede prisoje zakonskih zamudnih obresti, saj jih je tožnica zahtevala v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v presežku nad 2.158,45 EUR zavrne ter tožnici naloži povračilo pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

4Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe toženke ter povrnitev stroškov postopka. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožbi sta deloma utemeljeni.

6V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7V predmetni zadevi tožnica zahteva zavarovalnino iz naslova premoženjskega zavarovanja, za v požaru uničeno stanovanjsko hišo in premičnine v njej, kar vse je bilo zavarovano po zavarovalni pogodbi, sklenjeni s toženko. V postopku je sporna vrednost uničenega objekta oziroma, kolikšna zavarovalnina pripada tožnici iz naslova zavarovanja objekta in premičnin v njem.

8Očitana bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje dovolj jasne razloge o odločilnih dejstvih glede višine zavarovalnine, tako da jo je mogoče preizkusiti. Sodišče je tekom postopka pridobilo tri izvedenska mnenja različnih izvedencev, ki so ugotavljali višino nastale škode v požaru in vrednost stanovanjske hiše, v kolikor bi bila zgrajena na novo. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo zadostne razloge, zakaj je pri odločanju upoštevalo mnenje izvedenca A. A. Slednje tudi sodišče druge stopnje sprejema kot prepričljive, saj je pojasnjeno, da je izvedenec A. za cenitev uporabil stroškovno metodo, in sicer metodo reprodukcijske vrednosti, ki je sestavni del nabavno vrednostnega načina ocenjevanja vrednosti nepremičnin, medtem ko je izvedenec B. uporabil cenik Uprave za zaščito in reševanje za odpravo škode v primeru naravnih nesreč, za kar pa v danem primeru ne gre. Tožnica v pritožbi ni konkretizirano navajala nobenih razlogov, zakaj metoda, ki jo je uporabil izvedenec A., ne bi bila ustrezna. V mnenju izvedenca B. izpostavlja predvsem vrednosti, ki jih je ta v mnenju ugotovil in so precej višje kot v svojem mnenju ugotavlja izvedenec A. Prav tako izpostavlja, da si je izvedenec B. poškodovan objekt prvi ogledal, kar pa prav tako ni prepričljiv razlog za to, da bi ga sodišče uporabilo, sicer pa si je objekt v celoti ogledal tudi izvedenec A., ki je med drugim še pojasnil, da bi se sicer objekt dalo obnoviti, vendar je vprašanje smiselnosti takšne obnove.

9Zavrniti je tudi pritožbene navedbe toženke, da stopnja amortizacije s strani izvedenca A. ni bila pravilno ugotovljena, pri čemer se ponovno sklicuje na mnenje izvedenca B., da je objekt zastaran v višini 50,00 %. Kot je že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje podalo dovolj tehtne razloge, zakaj je upoštevalo mnenje izvedenca A. in ne B. Glede na navedeno tudi ni razlogov, zaradi katerih tudi ne bi povzelo mnenja izvedenca A. glede višine amortizacije objekta, katerega vrednost je izvedenec računal glede na nabavno-vrednostni način,¹ medtem ko tožnica v pritožbi konkretno ne poda razlogov, ki bi lahko kakorkoli omajali ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na mnenju izvedenca A.

10Pravilno je tako sodišče prve stopnje v skladu s Splošnimi pogoji zavarovanja stanovanjskih hiš (EH POLNO 2014/Stopnja 2) toženki prisodilo znesek zavarovalnine v vrednosti objekta pred požarom, kot ga je ocenil izvedenec A., to je 55.653,00 EUR in ne v višini vrednosti novo zgrajenega objekta (ta je po mnenju izvedenca A. ocenjena na 171.457,00 EUR). Navedeni splošni pogoji namreč v prvem odstavku 7. člena določajo, da zavarovalnica izplača zavarovalnino pri popolnem uničenju v višini zavarovalne vrednosti² neposredno pred nastankom zavarovalnega primera (to pa je po navedenih splošnih pogojih nova vrednost zgradbe). Nadalje pa v 3. točki 7. člena splošni pogoji še določajo, da v primeru, ko je amortizirana vrednost zavarovanih stvari neposredno pred nastankom zavarovalnega primera nižja od 40 % nove vrednosti, izplača zavarovalnica zavarovalnino največ v amortizirani vrednosti škode. Torej je pravilno sodišče prve stopnje v danem primeru upoštevalo, da tožnica ni upravičena do izplačila zavarovalnine v višini nove vrednosti stavbe, temveč le v amortizirani vrednosti stvari (stavbe) napram novi vrednosti stvari (tretji odstavek 3. točke 7. člena splošnih pogojev). V tem delu je zato potrebno zavrniti tudi pritožbene navedbe toženke, ki si prizadeva, da bi se že amortizirana vrednost stavbe (gre za dejansko vrednost stavbe pred požarom) še dodatno znižala. Prav tako je zavrniti njene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri prisoji ne bi smelo upoštevati zneska DDV pri ocenjeni vrednosti sanacije objekta, ki vključno z DDV po mnenju izvedenca A. znaša 66.768,00 EUR. Sodišče prve stopnje namreč tožnici ni prisodilo zavarovalnine v višini stroškov sanacije, temveč ji je, ker tožnica hiše ni obnovila (tudi ugotavlja, da to ni nameravano), prisodilo zavarovalnino v višini dejanske vrednosti stavbe pred požarom, to je 55.653,00 EUR, kar je precej manj od stroškov sanacije.

11Pritrditi pa je pritožbi tožnice, da bi ji sodišče prve stopnje moralo prisoditi stroške rušenja za celotno zgradbo in ne le v višini 6.533,00 EUR, kot jih je izačunal izvedenec A. v primeru delne odstranitve objekta oziroma sanacije hiše. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da delna sanacija hiše ne bi bila smiselna (enako ugotavljata tudi izvedenca B. B. in D. D.), nato pa tožnici prisodilo stroške le za delno odstranitev objekta. Kot izhaja iz dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca A. z dne 7. 1. 2021, bi stroški rušitvenih del in odstranjevanja gradbenega materiala ter odvoz odpadkov celotne zgradbe znašali 23.000,00 EUR. Temu izračunu nobena od strank ni nasprotovala. Tožnica je iz tega naslova po modifikaciji tožbenega zahtevka (v 6. pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2018) zahtevala plačilo 19.425,00 EUR. Sodišče druge stopnje je zato tožnici iz tega naslova namesto 6.533,00 EUR prisodilo 19.425,00 EUR, kot jih je zahtevala, oziroma še dodatnih 12.893,00 EUR. Skupno bi tako tožnici iz tega naslova (zavarovanje hiše oziroma nepremičnine) pripadalo 75.078,00 EUR (55.653,00+19.425,00), zmanjšano za že plačan znesek (2.789,75 EUR) torej 72.288,25 EUR.

12Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nepremičnina ni bila stalno naseljena, pri tem se je oprlo predvsem na listinske dokaze o porabi vode in elektrike ter o odvažanju smeti, prav tako na ugotovitve policije (uradni zaznamek z dne 27. 9. 2016). Ob tem je sicer zapisalo, da v letu 2016 ni bilo porabe vode in elektrike, čeprav iz dopisa C. d. o. o. izhaja, da je določena poraba elektrike bila. Vendar tožnica zgolj z izpostavljanjem dopisa, ki sicer potrjuje manjšo porabo elektrike, ne more izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je hiša bila nenaseljena oziroma zagotovo ni bila stalno naseljena. Porabe vode namreč celo leto ni bilo, stalnega bivanja v hiši brez porabe vode, pa si izkustveno tudi sicer ni v današnjem času mogoče predstavljati. Glede na ugotovljeno nenaseljenost hiše je pritrditi toženki, da bi sodišče prve stopnje slednje moralo upoštevati pri odmeri zavarovalnine za premičnine, ki so bile uničene v požaru. Kot izhaja iz zapisnika naroka z dne 12. 12. 2017, sta se sicer stranki res sporazumeli glede vrednosti v požaru uničenih stvari in glede njihove amortizacije, ne pa tudi glede tega, kolikšen delež zavarovalnine tožnici dejansko pripada. Toženka je namreč ves čas postopka (tudi še po navedenem naroku) trdila, da je potrebno zavarovalnino sorazmerno zmanjšati, saj tožnica ob sklepanju zavarovanja ni navedla vseh okoliščin, pomembnih za določitev zavarovalne premije za zavarovanje premičnih stvari v stanovanju. Pri tem je trdila, da bi v primeru občasne naseljenosti stanovanja premijska stopnja znašala 8,16 ‰, stopnja dejansko plačane premije pa je znašala 1,63 ‰ (v primeru stalne naseljenosti). Navedenim trditvam o premijskih stopnjah tožnica ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje bi tako glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko hiša ni bila stalno naseljena, moralo ob pravilni uporabi 939. člena OZ³ zavarovalnino znižati glede na delež premije, ki jo je tožnica dejansko plačala, to pa je 20 % celotne zavarovalnine (1,63/8,16=19,97). Navedeno pomeni, da bi tožnici iz tega naslova pripadalo le 20 % od 8.532,00 EUR, kar znaša 1.706,40 EUR oz. ob upoštevanju delnega plačila toženke 426,61 EUR, bi tožnici pripadalo iz tega naslova le 1.279,79 EUR. Ni pa utemeljena pritožba toženke, da so bile premičnine skupna last tožnice in ostalih skupnih lastnikov nepremičnine, saj je tožnica izkazala, da je nepremičnino uporabljala le ona.

13Prav tako je neutemeljena pritožba toženke, da naj bi tožnici kot skupni lastnici nepremičnine pripadala le ¼ celotne zavarovalnine, ker ni predložila soglasja ostalih skupnih lastnikov, da se lahko zavarovalnina izplača le njej. V tem delu sodišče drug stopnje v celoti povzema razloge sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Po določbah slednjega (72. člen) lahko skupni lastniki skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo ter solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. Po določilu 100. člena SPZ ima skupni lastnik tudi pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, kar pomeni, da lahko takšno pravico izvaja sam. Zaradi primerljivosti pravnih položajev mora podobno veljati tudi pri uveljavljanju kolektivnih terjatev skupnih lastnikov.⁴ Toženka tako ne more uspeti s sklicevanjem na določbe OZ in splošnih pogojev poslovanja, da zavarovalec, ki zavaruje za tuj račun, ne more prejeti zavarovalnine, ki bi pripadala zavarovancu. V primeru skupne lastnine namreč za tako situacijo ne gre, saj skupni lastnik svojo pravico lahko in je dolžan varovati na celotni stvari, prav tako je odgovoren v celoti glede nepremičnine, ki jo ima v skupni lasti, deleži namreč niso določeni tako kot pri solastnini. Kako si bodo skupni lastniki razdelili terjatve in dolgove, ki izvirajo iz nepremičnine, je zato povsem stvar notranjega razmerja, kot je tudi že zapisalo sodišče prve stopnje.

14V zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti od prisojene zavarovalnine, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo od 28. 2. 2017 dalje, je pojasniti, da je tožnica takšen zahtevek postavila v modifikaciji tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2018, kar pomeni, da sodišče tožbenega zahtevka glede plačila zakonskih zamudnih obresti ni prekoračilo. Toženka pa tekom postopka teku zakonskih zamudnih obresti ni nasprotovala.

15Sodbo sodišča prve stopnje je zato bilo potrebno spremeniti tako, da se pred sodiščem prve stopnje prisojena zavarovalnine zviša in je toženka dolžna tožnici plačati znesek 73.568,04 EUR (72.288,25+1.279,79). Sodišče druge stopnje je tako delno pritožbama obeh strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede višine obveznosti plačila zavarovalnine (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Glede na navedeno je tako tožnica uspela z zneskom 12.893,00 EUR, za kolikor je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo premalo zavarovalnine iz naslova stroškov rušenja in odvoza odpadkov, kar je glede na sporno vrednost pritožbe 6,64 % (12.893/194.043,64). Tožnici je bila z odločbo št. Bpp 1424/2021 z dne 11. 11. 2021 odobrena brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave in vložitve pritožbe in odgovora na pritožbo. Na podlagi 5. odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu je tožnica upravičena do nagrade v višini polovice zneska, ki bi ji pripadala po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT). V zvezi s stroški pritožbe ji je priznati 2000 točk za sestavo pritožbe (glede na sporno vrednost 194.043,64, bi ji po tar. št. 18 OT, šlo 1.600 točk, zvišano za 25 % po tar. št. 21/1 OT) oziroma polovico od tega, torej 1000 točk. K temu je prišteti materialne stroške (11. člen OT) oziroma 30 točk, skupaj 1030 točk, kar ob vrednosti točke (0,60 EUR) znaša 618,00 EUR. Plačila sodne takse je tožnica bila oproščena, zato ji tega stroška ni priznati (sklep III P 177/2017 z dne 8. 12. 2021). Glede na 6,64 % uspeh bi ji toženka bila dolžna povrniti 41,03 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona). Na podlagi 3. odstavka 45. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči pa mora toženka namesto tožnici, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti tožnici priznane stroške v korist proračuna Republike Slovenije. Tožnici pa ni priznati priznati stroškov odgovora na pritožbo toženke, saj ni v ničemer prispeval k razrešitvi zadeve, zato mora te stroške kriti sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

17Tožnici je bila z odločbo št. Bpp 1424/2021 z dne 11. 11. 2021 odobrena brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave in vložitve pritožbe in odgovora na pritožbo. Na podlagi 5. odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu je tožnica upravičena do nagrade v višini polovice zneska, ki bi ji pripadala po OT.

18Toženka pa je uspela z zneskom 6.825,60 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje prisodilo previsoko zavarovalnino iz naslova zavarovanja premičnin, kar glede na sporno vrednost pritožbe znaša 10,44 % (6.825,60/65.343,19). Priznati ji je stroške sestave pritožbe v višini 1.250 točk (tar. št. 18 v zvezi 21/1 tar. št.), materialne stroške v višini 22,5 točk, kar znaša 1.272,5 točk oziroma 763,23 EUR, skupaj z 22 % DVV (167,97 EUR) pa 931,20 EUR. K temu je potrebno prišteti še stroške sodne takse za pritožbo v znesku 1.449,00 EUR, kar skupaj znaša 2.380,20 EUR. Glede na uspeh (10,44 %) je tako tožnica dolžna toženki povrniti 248,49 EUR stroškov postopka s pritožbo.

¹ V izvedenskem mnenju (str. 9 do 12) je izvedenec tabelarično natančno prikazal stroške posameznih del, potrebnih za izgradnjo novega objekta, te stroške pa nato glede na starost objekta tudi razdelil po posameznih postavkah in nato po posameznih komponentah ugotavljal zastaranje ter tako izračunal stopnjo zastaranja oziroma, da znaša amortizirani del vrednosti 67,54 % vrednosti novega objekta oziroma, da znaša preostala vrednost objekta 55.653,00 EUR.
² Zavarovalna vrednost je v skladu s 6. členom citiranih splošnih pogojev nova vrednost, novo vrednost zgradb pa predstavljajo krajevno običajni stroški ponovne izgradnje, vključno s stroški načrtovanja in konstruiranja, novo vrednost stvari predstavljajo stroški ponovne nabave novih stvari enake vrednosti in kvalitete.
³ Ta določa: „ Če nastane zavarovalni primer, preden je bila zavarovalnica obveščena o povečanju nevarnosti, ali potem, ko je bila o tem obveščena, vendar prej, preden je odstopila od pogodbe ali se z zavarovalcem sporazumela o povečanju premije, se zavarovalnina zmanjša v sorazmerju med plačanimi premijami in premijami, ki bi morale biti plačane glede na povečano nevarnost.“
⁴ VS RS Sklep II Ips 83/2021 z dne 20. 10. 2021.