VSL Sodba V Cpg 248/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni:

(1) v izpodbijani IV. točki izreka v celoti tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 94.088,60 EUR od 30. 12. 2016 do 2. 11. 2020;

(2) v izpodbijani V. točki izreka delno tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki:

1. - 15.306,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2016 dalje do plačila in

- 10.939,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2020 dalje do plačila;

(3) v izpodbijani VI. točki izreka pa tako, da tožnici v toženkino breme pripada 70 odstotkov njenih za to pravdo potrebnih stroškov, tožencu pa v tožničino breme 30 odstotkov njegovih za to pravdo potrebnih stroškov.

II. Pritožba proti preostalemu delu izpodbijane V. točke izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu te točke potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 110,34 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Uvodno pojasnilo

1Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. V tem postopku je od tožene stranke – kabelskega operaterja - vtoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2015 (od januarja do decembra 2015).

Izpodbijana sodba

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo ugovor tožene stranke, da odločitev o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (I. točka izreka) ter predlog tožene stranke za združitev zadev IV Pg 2465/2019 in I P 1673/2018 (II. točka izreka). Postopek, ki se nanaša na plačilo 85.925,66 EUR je ustavilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 74.708,93 EUR od 10. 2. 2020 do plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo: (a) 70.302,82 EUR, (b) zakonskih zamudnih obresti od zneska 81.519,55 EUR od 10. 2. 2020 do plačila; (c) zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od vsakomesečnega plačila 13.019,04 EUR v obdobju januar-december 2015 od vsakega 15. dne v ustreznem mesecu v obdobju februar 2015 - januar 2016 vselej do 9. 2. 2020 in (d) 15.623,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2019 do plačila (V. točka izreka). Odločilo je, da tožnici v toženčevo breme pripada 43,47 % njenih za to pravdo potrebnih stroškov, tožencu v tožničino breme 56,53 % njegovih za to pravdo potrebnih stroškov ter da gredo po pobotanju upravičenki do plačila še zakonske zamudne obresti od morebitne neizpolnitve stroškovnega zahtevka v 15 dnevnem roku od vročitve prvostopenjske sodbe do plačila (VI. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene

3Zoper odločitev o obrestnem delu, zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (IV., V. in VI. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

5Pritožba je delno utemeljena.

Upravičenje tožeče stranke do zbiranja nadomestil za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih

6Skladno z določilom 6. točke drugega odstavka 22. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP)¹ je pravica avtorja do radiodifuzne retransmisije² materialna avtorska pravica do uporabe dela v netelesni obliki. Avtor navedene avtorske pravice uveljavlja kolektivno (1. in 4. točka 147. člena ZASP v zvezi s 146. členom ZASP).³

7Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL) je tožeči stranki (kolektivni organizaciji) 12. 3. 1998 izdal stalno dovoljenje, ki je med drugim zajemalo upravljanje avtorskih pravic v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice) vključno s kabelsko retransmisijo. Glede na navedeno je tožeča stranka skladno z določili 6. in 8. točke prvega odstavka 146. člena ZASP upravičena, da od kabelskih operaterjev v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih del (male pravice) ter v primeru kabelske retransmisije glasbenih del izterjuje plačilo nadomestil ter proti kabelskim operaterjem uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči.

8Tožeča stranka je tako v tem postopku od tožene stranke, kabelskega operaterja, ki je v svojih programih retransmisiral glasbo, skladno z ustaljeno sodno prakso⁴ upravičena zahtevati plačilo nadomestil za pravice kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih, med katere spada tudi predobstoječa glasba, ki je vključena v avdiovizualna dela. Ni pa upravičena zahtevati nadomestil za pravice v primeru kabelske retransmisije filmske glasbe, ki je vključena v avdiovizualna dela. Le-ta je namreč od pridobitve dovoljenja v letu 2010 upravičen pobirati Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (v nadaljevanju: Zavod AIPA) v okviru nadomestil za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del.

9Pritožbeno sodišče v nadaljevanju te sodbe uporablja izraz „filmska glasba“ za glasbo, katere avtor se skladno z določilom 105. člena ZASP šteje kot soavtor avdiovizualnega dela, izraz „predobstoječa glasba“ pa za glasbo, katere avtor se skladno z določilom 106. člena ZASP šteje kot avtor prispevka k avdiovizualnemu delu.

Zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih

Pravna podlaga zahtevka

10Tožena stranka je v letu 2015 kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih. S tožečo stranko, ki je bila skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP pristojna za dovoljevanje uporabe del iz njenega repertoarja varovanih del, razmerja ni (pogodbeno) uredila. Torej je kabelsko retransmisirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja.

11V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da lahko kolektivna organizacija pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ)⁵ ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ).⁶ Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi. Tožeča stranka je v tem primeru svoj zahtevek temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi.

Materialni pravni temelj za določitev višine primernega nadomestila

12Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče samo. Pravni temelj za takšno stališče je v prvem odstavku 81. člena ZASP. Primerno nadomestilo je glede na prvi, drugi in tretji odstavek 168. člena ZASP posredno tudi odločilno merilo pri določanju odškodnine, civilne kazni, pa tudi pri določanju višine neupravičene obogatitve.

13Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo nadomestila v višini 0,36 EUR na naročnika na mesec. Tožbeni zahtevek je po višini temeljila na metodologiji, ki sledi ustaljeni sodni praksi⁷ ob upoštevanju vhodnih podatkov, ki so veljali za vtoževano obdobje ter okoliščine, da tarifa Zavoda AIPA ne zajema tarife za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Tožena stranka pa se je zavzemala za plačilo nadomestila po ustrezno prilagojeni Tarifi za javno priobčitev del (v nadaljevanju: Tarifa 1998).⁸

(Ne)obstoj tarife oziroma skupnega sporazuma

14V sodni praksi je bilo že sprejeto stališče,⁹ da po prenehanju veljavnosti Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju: Memorandum)¹⁰ z dodatki in na njegovi podlagi sklenjenih licenčnih pogodb v letu 2011, ni več veljal noben skupni sporazum ali enostransko določena tarifa. Do izdaje te sodbe zavezujoče tarife ni določil niti Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju: SAP), na katerega je ZKOS že maja 2012 naslovil zahtevek za določitev tarife. Odločbo št. 31229-2/2102-101 z dne 22. 3. 2017, s katero je SAP določil tarifo, je namreč Upravno sodišče s sodbo I U 944/2017 z dne 13. 11. 2018 razveljavilo.¹¹

15Zahtevek tožeče stranke je tako tudi glede višine oprt na določila ZASP (22. člen v zvezi z 81. členom ZASP) in določila o neupravičeni obogatitvi.

(Ne)Pristojnost sodišča, da določi (začasno) tarifo

16Pravilno je pritožbeno stališče, da sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.¹² Ker gre pri določitvi tarife za zahtevna dejanska vprašanja, je njena določitev v primeru, da se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov v okviru skupnega sporazuma o tarifi ne uspeta sporazumeti, skladno z določili ZKUASP (pred tem pa določili ZASP) v pristojnosti SAP.

17Ne glede na navedeno pa je sodišče, zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno.¹³ Pri tem ima zaradi narave stvari široko polje proste presoje. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP¹⁴ in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice,¹⁵ lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd.

18Upoštevajoč pojasnjeno je tako zmotno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi primernega nadomestila v konkretnem primeru upoštevati okoliščine, ki jih mora pri določitvi tarife upoštevati SAP. Ker je sodišče presojalo višino običajnega nadomestila in ni določalo tarife kot dela skupnega sporazuma (157. člen ZASP), je neutemeljen očitek o zmotni uporabi materialnega prava zaradi neupoštevanja meril iz 156. člena ZASP.¹⁶ Posledično tožeča stranka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne more uspeti niti s sklicevanjem na razloge v sodbi I U 944/2017, s katero je Upravno sodišče razveljavilo odločbo SAP, ker je slednji kršil procesne predpise in ni (v zadostni meri) upošteval napotkov iz 45. člena ZKUASP (prej 156. člena ZASP).

Način določitev primernega nadomestila s strani sodišča

19Določanje primernega nadomestila kolektivne organizacije, ki edina na slovenskem trgu daje licence za določene načine izkoriščanja avtorskih del, pomeni ugotavljanje vsebine in vrednosti avtorske pravice, kar je nadvse težavno.¹⁷ Ker ni mogoče določiti stroškov intelektualnega ustvarjanja, tudi ni mogoče ugotoviti, ali so ti stroški in nadomestilo v sorazmerju. Prav tako je težko ugotoviti ekonomsko vrednost intelektualnega ustvarjanja glasbenih del, saj je njihova uporaba samo del celotne storitve kabelskih operaterjev.

20Sodišče bi, kot je že večkrat pojasnilo VSRS,¹⁸ lahko za določitev primernega nadomestila izbralo različne poti (nadomestilo v odstotkih od različnih finančnih kazalnikov, nadomestilo glede na primerljive cene v drugih državah članicah EU,...). Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, pa je pomembno, da v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih kot je ta, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov in gre za težko določljivo vrednost nadomestila, ki ne glede na izbrani način določitve primernega nadomestila v pretežni meri temelji na ocenah. Te pa že po svoji naravi dopuščajo določene odmike, zato lahko končna višina „primernega nadomestila“ tudi pri istem načinu določitve nadomestila varira za več deset odstotkov.¹⁹ Pri različnih načinih določitve nadomestila pa so lahko te variacije še večje. To pa vsekakor ne bi bilo v skladu z zagotavljanjem enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med kabelskimi operaterji in predvidljivosti.

21Predpisi o avtorskih pravicah in ureditve zbiranja nadomestil za uporabo avtorskih pravic se v državah članicah EU med seboj razlikujejo. Določanje primerljivega nadomestila z izvedencem, ki bi v vsakem posameznem postopku na podlagi rezprezentativnih vzorcev ugotavljal vse pravno odločilne okoliščine iz 156. člena ZASP in ob tem upošteval še bruto domači proizvod na prebivalca v enoti kupne moč, bi bilo zelo zahtevno in dolgotrajno, posledično pa tudi zelo drago.²⁰ Zato takšno določanje nadomestil nedvomno ne bi bilo v skladu z načeli hitrosti in ekonomičnosti pravdnega postopka. Poleg navedenega, pa je zaradi različnih sistemov varovanja avtorskih pravic in različnih metod določanja višine nadomestila, ki terjajo prilagoditve na podlagi ocen, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, vprašljiva tudi ustreznost tako pridobljene višine primernega nadomestila.

22Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je običajni honorar za zakonito uporabo avtorskih del pravni standard, v zvezi s katerim že obstoji ustaljena sodna praksa. V odločbah VSRS II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 je bila izbrana metodologija izračuna običajnega honorarja, v odločbah II Ips 136/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 52/2018 pa zavzeto stališče, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja pravnih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskalo primerno tarifo.²¹

23Glede pravnih standardov, pri katerih gre za interpretacijo, uporabo pravnega pravila, že v izhodišču velja, da sodišče njihovo vsebino pozna po uradni dolžnosti oziroma se lahko sodišče z njihovo vsebino seznani tudi zunaj procesa in uporabi svoje predhodno znanje.²² To je storilo sodišče tudi v predmetni zadevi, ko je pravni standard napolnilo z vsebino, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse, pa čeprav ta izvorno temelji tudi na gradivu, ki ga v predmetnem spisu ni. Zaradi preprečitve neenakega obravnavanja je Vrhovno sodišče določilo način izračuna primernega nadomestila in pri tem do določene mere zanemarilo variabilnost okoliščin, ki so bile kot izbrani parametri izpostavljene v zadevah II Ips 219/2018 in II Ips 43/2018, zato je z vidika zagotavljanja te pravice še toliko manj vzdržno s strani tožeče stranke predlagano vsakokratno prilagajanje izbire metodološkega pristopa gradivu posameznega spisa.²³

24Glede na navedeno ne drži, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je pri določitvi primernega nadomestila sledilo že ustaljeni miselni poti VSRS (npr.: II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, itd.), zmotno uporabilo materialno pravo in niti, da je kršilo ustavno varovane pravice tožeče stranke. Prav tako upoštevajoč pojasnjeno ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče kršilo določila pravdnega postopka, ker je pri odločitvi uporabilo tudi gradivo, ki ga v tem spisu ni.²⁴

Glede primernosti uporabe Skupnega sporazuma

25VSRS je že večkrat zavzelo stališče,²⁵ da je v primeru kabelske retransmisije glasbenih del kot primerljivo pravno podlago za določitev primernega nadomestila treba uporabiti določila o višini nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del dogovorjena v III. točki Skupnega sporazuma med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum).²⁶ Takšna rešitev je v tem primeru še toliko bolj logična in življenjska, ker je bilo nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe in avdiovizualnih del v televizijskih programih pred razpadom sistema „vse pravice na enem mestu“ dogovorjeno enotno pod okriljem Memoranduma in njegovih dodatkov.

26Upoštevati je treba tudi, da so imetniki pravic po Memorandumu s pogodbo dogovorili razmerja med nadomestili, ki so odpadla na kabelsko retransmisijo glasbenih del, in nadomestili, ki so odpadla na kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del. Tako je AGICOA prejel 61,4 odstotkov po Memorandumu pobranih nadomestil, tožeča stranka pa 38,6 odstotkov. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pogodbeno dogovorjena razmerja med imetniki pravic po Memorandumu odražala dejanska razmerja.²⁷ Ni namreč mogoče zaključiti, da imetniki pravic po Memorandumu pri sporazumni določitvi razmerij ne bi upoštevali vseh bistvenih okoliščin, ki lahko vplivajo na pravično določitev razmerij.

27Neutemeljeno je nasprotovanje možnosti določitve vrednostnih razmerij med različnimi avtorskimi deli, češ da to kaže na podcenjujoč odnos do avtorjev glasbenih del in poseg v njihovo pravico do ustvarjalnosti (60. člen Ustave) in pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Avtorjem je treba zagotoviti plačilo za uporabo njihovega dela.²⁸ To pa je že po naravi stvari izpostavljeno primerjavi in ustvarjanju vrednostnih razmerij tako med avtorji samimi kot tudi z drugimi vrstami dela in storitev.²⁹ Ker pa je VSRS pri določitvi primernega nadomestila uporabilo pogodbeno dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil pobranih po Memorandumu, je s tem presežena tudi različnost med glasbenimi in avdiovizualnimi deli. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pogodbeno dogovorjena razmerja med imetniki pravic po Memorandumu odražala dejanska razmerja.³⁰ Ni namreč mogoče zaključiti, da imetniki pravic po Memorandumu pri sporazumni določitvi razmerji ne bi upoštevali vseh bistvenih okoliščin (npr. razlike med avtorskimi deli, obseg predvajanja posameznih avtorskih del,...), ki lahko vplivajo na pravično določitev razmerij. Zato tožeča stranka ne more uspeti niti s pritožbenim ponavljanjem trditev, da glasbena in avdiovizualna dela med seboj niso primerljiva, da ne gre za isto vrsto avtorskih del in zato tarifa, ki določa višino nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del v televizijskih programih, v tem postopku ni uporabljiva. Z uporabljenim načinom določitve primernega nadomestila pa je po presoji pritožbenega sodišča zadoščeno tudi kriterijem za določitev primernega nadomestila iz 81. člena ZASP.

K pritožbenim očitkom o nepravilnem upoštevanju meril za določitev primernega nadomestila

a) Upoštevana tarifa iz Skupnega sporazuma

28V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba, kot je bilo že pojasnjeno, v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.

29Zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih se v tem postopku nanaša na leto 2015. V III. točki Skupnega sporazuma sta Zavod AIPA in ZKOS za leto 2014 in naslednja dogovorila mesečno tarifo v višini 0,57 EUR na naročnika, pri čemer je skladno z določilom IV. točke Skupnega sporazuma treba upoštevati tudi v Uradnem listu objavljene revalorizacije tega zneska. V Uradnem listu številka 10/2014 je bila za leto 2015 objavljena revalorizacija denarnih vrednosti (tarif) tako da je za leto 2015 mesečna tarifa za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del znašala 0,59 EUR na naročnika.

30VSRS je (do sedaj) odločalo o zahtevkih za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012.³¹ Za leto 2012 sta Zavod AIPA in ZKOS v Skupnem sporazumu dogovorila mesečno tarifo v višini 0,45 EUR na naročnika. To tarifo je VSRS tudi uporabilo pri določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012. Pri tem je pojasnilo,³² da zaradi spoštovanja načel enakega urejanja primerljivih položajev, pravne varnosti in predvidljivosti ter varstva konkurence ni primerno, da bi sodišča „v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo, saj bi to zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena VSRS nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Upoštevajoč navedeno je zaključilo, da „je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. To pa ne velja, če ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.“ Uporabnost „tarife“ določene v odločbah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 za vse nadaljnje primerljive primere je VSRS utemeljilo z ustavno varovanimi pravicami kabelskih operaterjev, in sicer s pravico do enakega varstva pravic (22. člen USRS) ter pravico do pravne varnosti (2. člen USRS).³³

31Tožeča stranka je v pritožbi utemeljeno opozarjala, da nasproti ustavnim pravicam kabelskih operaterjev stoji ustavna pravica avtorjev do varstva avtorskih pravic, ki izvirajo iz umetniške dejavnosti (60. člen USRS). Pravica avtorja do primernega oziroma običajnega plačila za uporabo avtorskih pravic izraža priznanje pravnega varstva avtorjevemu delu (materialne pravice).³⁴ Ta pravica spada v okvir temeljne človekove in ustavne pravice do zasebne lastnine (premoženja).³⁵ Primernost nadomestila se doseže, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.³⁶ Plačilo za uporabo pravic mora biti pravično, primerno in sorazmerno glede na plačilo za ostale primerljive oziroma podobne uporabe pravic.

32Skladno z načelom pravne države morajo biti predpisi jasni in določni, predpisane rešitve pa splošne in abstraktne.³⁷ Iz načela enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS) med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako.³⁸ To prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila, kot v ostalih primerljivih primerih (glej točke 20 do 22 te obrazložitve) ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost).³⁹

33Logično je, da je VSRS kot osnovo za določitev primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012 uporabilo tarifo, ki je bila za to leto dogovorjena v Skupnem sporazumu. Le-ta je predstavljala običajno plačilo za kabelsko retransmijo avdiovizualnih del v letu 2012.

34Življenjsko in pričakovano je, da se običajne cene za določeno storitev, blago ali pravice na trgu skozi čas spreminjajo. Pri tem avtorski honorarji in nadomestila za uporabo avtorskih in sorodnih pravic ne predstavljajo izjeme. To je razvidno iz različnih višin honorarjev in nadomestil za uporabo posameznih pravic v različnih obdobjih, določenih v skupnih sporazumih, sklenjenih med kolektivnimi organizacijami in združenji uporabnikov in tudi iz enostransko določenih tarif.⁴⁰ Zato je treba pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta namreč odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

35Z upoštevanjem revalorizacije tarife iz III. točke Skupnega sporazuma je bilo mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del za leto 2015 določeno v višini 0,59 EUR na naročnika. To pa izključuje, da bi zaradi uporabe tarife, ki je za kabelsko retransmisjo avdiovizualnih del veljala v letu 2015, namesto tiste, ki je velja za leto 2012, bilo poseženo v pravico kabelskih operaterjev do pravne varnosti. Ker je bil na podlagi tarife za leto 2015 znan točen znesek nadomestila in čas veljavnosti, je bila osnova za leto 2015 dovolj določena in jasna, da bi si vsak kabelski operater za posamezno obdobje lahko sam izračunal primerno nadomestilo. V obravnavanem primeru so tako znani parametri za določitev nadomestila, kot tudi postopek izračuna primernega nadomestila,⁴¹ zato okoliščine tega postopka niso primerljive z okoliščinami iz odločbe USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.⁴² Ker se revalorizacija tarife iz Skupnega sporazuma upoštevajoč indeks letne rasti cen življenjskih potrebščin praviloma opravi in v Uradnem listu objavi enkrat letno, tudi iz tega vidika ni mogoče zaključiti, da bi bil „vsakoletni nov“ izračun primernega nadomestila zaradi (letnih) sprememb tarife iz Skupnega sporazuma nepredvidljiv in niti da bi povzročal nesorazmerne težave.

36Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2015 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine. Slednje ne izhaja niti iz odločbe Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia. V navedeni odločbi je bilo dejansko stanje bistveno drugačno kot je v tem primeru, saj je kolektivna organizacija v istem časovnem obdobju za določitev nadomestila za uporabo pravic uporabnikom uporabljala tri različne tarife.⁴³

37Na drugi strani pa bi po presoji pritožbenega sodišča prišlo do posega v ustavno varovano pravico avtorjev predobstoječe glasbe do primernega plačila za svoje delo (60. člen USRS), če se v konkretnem primeru glede na način določitve primernega nadomestila, ki ga je uporabilo VSRS,⁴⁴ ne bi upoštevalo, da je višina običajnega plačila za istovrstno uporabo drugih avtorskih del bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov).

38Upoštevati je treba, da je VSRS pri izračunu primernega nadomestila poleg tarife iz Skupnega sporazuma uporabilo tudi pogodbeno dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil med imetniki pravic po Memorandumu. Pritožbeno sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, ne dvomi, da so pogodbeno dogovorjena razmerja za delitev nadomestil v tem primeru odražala dejanska razmerja med imetniki pravic in so upoštevala vse bistvene okoliščine pomembne za določitev vrednosti uporabe pravic iz posamezne vrste avtorskega dela.⁴⁵ Zato je treba pri določitvi višine primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih na način, kot ga je določilo VSRS, ta razmerja ohranjati.

39Vrednost glasbenih del bi bila sicer glede na vrednost avdiovizualnih del, neutemeljeno razvrednotena, saj bi bilo porušeno razmerje za delitev nadomestil, ki so ga imetniki pravic po Memorandumu pogodbeno dogovorili. Poleg navedenega pa bi z neupoštevanjem tako izrazite spremembe višine nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del prišlo do neutemeljenega razlikovanja med višino plačil, ki bi jih za istovrstno avtorsko delo prejel skladatelj filmske glasbe glede na skladatelja predobstoječe glasbe. Skladatelj filmske glasbe bi namreč glede na honorar, ki ga je prejel leta 2012, prejel 31 odstotkov več, pri čemer skladatelj predobstoječe glasbe tega povišanja ne bi bil deležen. To pomeni da bi bilo avtorsko delo avtorjev predobstoječe glasbe glede na avtorsko delo avtorjev filmske glasbe razvrednoteno. Ker ustvarjanje glasbe pomeni enako miselno dejavnost, drugačno vrednotenje končnega rezultata – glasbe, ki se uporabi v avdiovizualnemu delu samo zato, ker je bilo eno glasbeno delo ustvarjeno posebej za avdiovizualno delo, drugo pa je obstajalo že prej in se je v avdiovizualnem delu le uporabilo, po presoji pritožbenega sodišča ni takšna okoliščina, ki bi opravičevala različno vrednotenje glasbenih del. Poleg navedenega povišanja osnove za več kot 30 odstotkov ni zanemarljivo.

40Iz vsega navedenega sledi, da je primerna osnova za izračun mesečnega nadomestila za kabelsko retransmisjo glasbe v televizijskih programih v letu 2015 znašala 0,59 EUR na naročnika.

b) Razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli ter (ne)upravičenost odbitkov iz naslova filmske glasbe pri izračunu

41Tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje uporabi med imetniki pravic dogovorjenega razmerja za delitev nadomestil. Kot že pojasnjeno je bilo dogovorjeno razmerje med nadomestili, ki so odpadla na AGICOA, proti nadomestilom, ki so odpadla na SAZAS, 61,4 proti 38,6 odstotkov.

42Ker honorar za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del po Skupnem sporazumu sedaj vsebuje tudi del nadomestila, ki v okviru soavtorstva avdiovizualnih del odpade na avtorje filmske glasbe, je treba nadomestilo v višini 0,59 EUR zmanjšati za del, ki v okviru soavtorstva avdiovizualnih del odpade na avtorje filmske glasbe. Le tako dobimo višino nadomestila, ki ustreza 61,4 odstotkov nadomestil za pravice, ki jih je v okviru Memoranduma varoval AGICOA. V okviru Memoranduma je namreč pravice avtorjev filmske glasbe varovala tožeča stranka.

43Iz Pravilnika Zavoda AIPA o delitvi nadomestil in avtorskih honorarjev z dne 1. 7. 2016,⁴⁶ ki se je uporabljal tudi za delitev nadomestil pobranih v letu 2015 (glej 31. člen Pravilnika) izhaja, da od nadomestila v višini 0,59 EUR na avtorja filmske glasbe kot enega od soavtorjev avdiovizualnega dela, odpade 6 od 46 točk. Torej je 13 odstotkov pobranih nadomestil (v kolikor med soavtorji avdiovizualnega dela ni drugačnega dogovora) namenjenega za avtorje filmske glasbe. To je 0,077 EUR (13 odstotkov od 0,59 EUR). Glede na pojasnjeno višina nadomestila, ki ustreza 61,4 odstotkom nadomestila, ki je v okviru Memoranduma pripadal AGICOA, znaša 0,513 EUR (0,59 EUR minus 0,077 EUR). Posledično nadomestilo, ki bi ob upoštevanju razmerja med nadomestili po Memorandumu pripadel SAZAS-u, znaša 0,323 EUR (38,6 odstotkov). Ker pa je SAZAS v okviru Memoranduma ščitil tudi pravice avtorjev filmske glasbe, je treba od tega zneska odbiti še znesek 0,077 EUR. Tako znaša primerno nadomestilo za pravice, ki jih v okviru pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih v letu 2015 ščitil SAZAS, 0,246 EUR (0,323 EUR minus 0,077 EUR).

44Pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev iz naslova pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisje avdiovizualnih del z dne 18. 12. 2019 (priloga A6, v nadaljevanju: Pravila), ki jih je v spis vložila tožeča stranka, so bila sprejeta leta 2019 in so se (bodo) začela uporabljati za delitev nadomestil zbranih v letu 2020 (glej 16. člen Pravil). Že iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri odločitvi upoštevalo Pravilnik, ki je veljal za delitev nadomestil pobranih v letu 2015 in ne Pravil, ki jih je v spis vložila tožeča stranka. Kakšnih konkretnih trditev, zakaj je razmerje v Pravilih bolj pravilno kot tisto v Pravilniku, pa tožeča stranka ni podala. Zato očitane kršitve zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravic do sodnega varstva niso utemeljene. Skladno s pojasnilom v točkah 22 in 23 te obrazložitve pa sodišču prve stopnje zaradi uporabe Pravilnika, ki ni bil del procesnega gradiva v tem postopku, ni mogoče očitati kršitve določil pravdnega postopka (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

45Pritožbeno sodišče je na podlagi pooblastila iz šeste alineje 358. člena ZPP odpravilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, ker se je pri argumentaciji svoje sodbe mimo trditev pravdnih strank in predloženih dokazov sklicevalo na poročilo Evropskega avdiovizualnega observatorija IRIS Plus. Kot izhaja iz obrazložitve v predhodnih odstavkih, je bila odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna iz drugih razlogov.

c) Odbitek za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih

46Drži pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni podlage za odbitek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih v višini 0,03 EUR. Iz Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih preko kabla v Sloveniji z dne 1. 10. 2007, ki sta ga sklenila Združenje SAZAS kot imenik pravic in ZKOS (Priloga A8, v nadaljevanju: Sporazum), izhaja, da je do nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih upravičena le SAZAS. Prav tako tudi iz vsebine Memoranduma in njegovih dodatkov, ki so ga poleg SAZAS-a sklenili še tuji imetnik pravic (EBU, VPRT in AGICOA), ne izhaja, da se nanaša tudi na kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Glede na navedeno tako ni mogoče zaključiti, da je bilo v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po Memorandumu upoštevano tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih.

47Glede na navedeno tako v konkretnem primeru ni podlage za odbitek v višini 0,03 EUR.

Odmera primernega nadomestila v konkretnem primeru

48Glede na zgornje razloge znaša primerno mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih 0,246 EUR na naročnika. Ker je tožena stranka v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2015 imela 444.696 naročnikov, tako znaša primerno nadomestilo za navedeno obdobje 109.395,22 EUR (9.116,27 EUR na mesec). Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje 2. 11. 2020 tožeči stranki plačala 94.088,60 EUR nadomestila (Prilogi B13 in B14). Glede na navedeno je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 15.306,62 EUR.

49Pritožbeno sodišče glede plačanega zneska 94.088,60 EUR in njegovega upoštevanja pri plačilu nadomestila še dodatno pojasnjuje. Tožeča stranka je zahtevek za plačilo nadomestila temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi. Terjatve iz neupravičene obogatitve so terjatve iz neposlovnih obveznosti. Te nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1).⁴⁷ Enako izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV.⁴⁸

50Ker iz zahtevka tožeče stranke ne izhaja, da bi zahtevala tudi plačilo DDV-ja (niti ni do slednjega glede na zgoraj pojasnjeno upravičena) in je tožena stranka v vlogi z dne 5. 11. 2020 jasno navedla, da je znesek v višini 94.088,60 EUR plačala iz naslova vtoževane terjatve, je ne glede na razmejitev plačanega zneska v dopisu tožene stranke tožeči stranki (nadomestilo plus DDV, priloga B13) treba slednjega v celoti šteti kot plačilo nadomestila. Da bi v konkretnem primeru obstajala kakšna druga podlaga, na podlagi katere bi bila tožeča stranka upravičena do DDV-ja (npr. pogodba), pa nobena stranka v tem postopku ni trdila.

O zakonskih zamudnih obrestih

51Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožeči stranki.

52Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.⁴⁹

53Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka v spornem obdobju kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, čeprav z njo ni uredila pogodbenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Ti dejstvi med pravdnima strankama nista bili sporni. Zato je po njenem mnenju uporabljala pravice brez dovoljenja. Trdila je tudi, da tožena stranka za uporabo pravic v spornem obdobju ni plačala ničesar ter da je tožena stranka večletni uporabnik repertoarja tožeče stranke in da se je proti njej že večkrat vodil pravdni postopek, zato bi morala vedeti, da mora za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezen in pošten honorar.⁵⁰ S temi trditvami je tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nedobrovernosti tožene stranke.

54Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme o morebitnih okoliščinah, ki bi navkljub prej navedenemu omogočale zaključek, da je tožena stranka v tem primeru vendarle bila dobroverna, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja „z dovoljenjem“ tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

55Trditve tožene stranke o sporih med tožečo stranko, kabelskimi operaterji ter ZKOS glede obsega pravic, ki jih varuje tožeča stranka, in višini primernega nadomestila, ravnanju pravdnih strank, monopolnemu položaju tožeče stranke, namreč same po sebi, kot je že pojasnilo VSRS v sodbi II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020, niso takšne, da bi omogočale zaključek, da je bila dobroverna. Iz njih namreč ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka, ki se je nedvomno zavedala dolžnosti plačila nadomestila za uporabo pravic, utemeljeno menila, da pravice upravičeno uporablja.

56Glede na vse navedeno bi bila tako tožena stranka na podlagi določila 193. člena OZ dolžna tožeči stranki skladno s tožbenim zahtevkom plačati tudi zakonske zamudne obresti od neupravičene obogatitve dalje. Ker pa je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala zastaranje zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo tri leta pred vložitvijo tožbe, je treba preveriti, ali so zakonske zamudne obresti pred 13. 1. 2017 zastarale.

57Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Ko zastara glavna terjatev oziroma, ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo, zastarajo tudi stranske terjatve (344. člen OZ). Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja (prvi odstavek 347. člena OZ).

58Iz navedenih določil OZ tako izhaja, da na podlagi prvega odstavka 347. člena OZ za zakonske zamudne obresti v tem primeru velja krajši, triletni zastaralni rok. Takšno je tudi stališče sodne prakse.⁵¹ Tožba je bila v tem postopku vložena 30. 12. 2019. Tako so zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo pred 30. 12. 2016, zastarane.

O civilni kazni

59Če je pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo za tovrstno porabo, povečano do 200 odstotkov, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (tretji odstavek 168. člena ZASP). Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP).

60V tem primeru ni dvoma, da se je tožena stranka zavedala zakonske dolžnosti plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih. Zoper njo je namreč tožeča stranka večkrat vodila sodni postopek za plačilo zadevnih nadomestil za druga obdobja. Prav tako kot je pojasnilo VSRS v sodbi II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020 izostanek sporazumno ali enostransko določene tarife ni razlog, ki bi toženo stranko odvezal plačila nadomestila vsaj v višini, ki jo je štela za utemeljeno. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je zahtevek za plačilo civilne kazni po temelju utemeljen. S tem ko tožena stranka ni plačala vsaj nadomestila v višini, za katero je menila, da je primerna (utemeljeno), je ravnala s hudo malomarnostjo.

61Primeren je tudi predlog tožeče stranke, da se civilna kazen odmeri v višini 10 odstotkov od dosojenega nadomestila. Takšen odstotek za odmero civilne kazni po presoji pritožbenega sodišča ob prvi odmeri civilne kazni zadostuje za dosego preventivnega namena in bo uporabnika v bodoče odvračala od nadaljnjih kršitev. Glede na navedeno je tako pritožbeno sodišče odmerilo civilno kazen v višini 10 odstotkov od prisojenega nadomestila 109.395,22 EUR, torej v višini 10.939,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (od 30. 12. 2019 dalje; drugi odstavek 299. člena OZ).

Sklepno

62Glede na zgornje razloge je pritožba proti IV. in V. točki izreka izpodbijane sodbe delno utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo IV. točko izreka prvostopenjske sodbe tako, da mora tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od 94.088,60 EUR od 30. 12. 2016 do 2. 11. 2020, V. točko izreka prvostopenjske sodbe pa delno tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati še 15.306,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2016 dalje do plačila ter civilno kazen v višini 10.939,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2019 dalje do plačila.

63Pritožba proti preostalemu delu V. točke izreka izpodbijane sodbe pa ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče, potem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in za znesek 51.516,59 EUR s pripadki ter za zakonite zamudne obresti od vsakokratnega mesečnega nadomestila od 16 dne v mesecu, ki je sledil mesecu, v katerem je nastala obveznost plačila nadomestila do vključno 29. 12. 2016 izpodbijano V. točko izreka sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

64Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,⁵² kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.⁵³

Odločitev o stroških prvostopenjskega sodišča in pritožbenega postopka

65Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške odmeriti po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in višine je utemeljeno le v primeru, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi ni šlo.

66Ne glede na navedeno, pa je zaradi spremembe prvostopenjske sodbe bilo potrebno odločiti tudi o odstotku stroškov, do katerega je upravičena posamezna stranka. Sodišče prve stopnje je namreč skladno z določilom četrtega odstavka 163. člena ZPP odločilo le o odstotku povračila pravdnih stroškov, do katerega je upravičena posamezna pravdna stranka, pri čemer bo sklep o višini stroškov izdalo po pravnomočnosti odločitve (četrti odstavek 163. člena ZPP).

67Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v višini 120.334,74 EUR od zahtevanih 171.851,33 EUR, torej v 70 odstotkih. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 70 odstotkov njenih, za to pravdo potrebnih, stroškov. Na drugi strani pa je tožena stranka uspela s svojimi ugovori v 30 odstotkih. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 30 odstotkov njenih, za to pravdo potrebnih, stroškov. Po pobotanju gredo upravičenki do stroškov še zakonske zamudne obresti od morebitne zamude do plačila.

68Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

69Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)⁵⁴ in Zakonom o sodnih taksah⁵⁵ ob upoštevanju, da je bila dejanska vrednost spornega predmeta 85.926,00 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo 1.375 točk za pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (23,75 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.706,47 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.023,89 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 1.671,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 2.694,89 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 30,5 odstotkih,⁵⁶ ji mora tožena stranka povrniti 821,94 EUR stroškov pritožbenega postopka.

70Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z določili OT ob upoštevanju, da je bila dejanska vrednost spornega predmeta v pritožbi 85.926,00 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 1.375 točk za odgovor na pritožbo (namesto zahtevanih 2.250 točk, saj je vrednost predmeta v točkah le nekaj čez 143.000 točk) ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (23,75 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.706,47 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.023,89 EUR. Ker je tožena stranka z odgovorom na pritožbo uspela v 69,5 odstotkih, ji mora tožeča stranka povrniti 711,60 EUR stroškov pritožbenega postopka.

71Po pobotu obeh zahtevkov lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 110,34 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 21/1995 in naslednji.
² Iz določila 31. člena ZASP izhaja, da je pravica radiodifuzne retransmisije izključna pravica, da se sočasno, nespremenjeno in neskrajšano priobči javnosti neko radiodifuzno oddajano delo: 1. če jo vrši druga RTV organizacija od prvotne; ali 2. če gre za prenos po kablu ali mikrovalovnem sistemu ali je delo prvotno oddajano iz druge države (kabelska retransmisjia).
³ Od 22. 10. 2016 to področje ureja Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (Ur. l. RS, št. 63/2016; v nadaljevanju: ZKUASP). Ker pa se tožbeni zahtevek nanaša na honorarje za leto 2014, je v tem postopku treba upoštevati določila ZASP o kolektivnem upravljanju.
⁴ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018, VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018, II Ips 136/2018 z dne 4. 10. 2018, II Ips 327/2017 z dne 6. 9. 2018, II Ips 107/2018 z dne 19. 7. 2018, II Ips 86/2018 z dne 5. 7. 2018, II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018.
⁵ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
⁶ Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013, VSRS sodba II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000, VSRS sodba II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006 ter II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012.
⁷ Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 in VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018.
⁸ Ur. l. RS, št. 29/1998.
⁹ Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (35. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (31. točka obrazložitve) in VSRS sklep II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017 (11. in 12. točka obrazložitve), odločbo Upravnega sodišča RS I U 362/2014-13 z dne 7. 10. 2014.
¹⁰ Na strani imetnikov pravic so pri njegovi sklenitvi nastopali tožeča stranka, ki je zastopala tudi interese organizacij CISAC, in tuji zastopniki imetnikov pravic: AGICOA kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, EBU kot zastopnik javnih televizijskih organizacij ter VPRT (kasneje VG Media) kot zastopnik zasebnih televizijskih organizacij. Na strani uporabnikov je sodelovalo Združenje kabelskih operaterjev Slovenije.
¹¹ Bistvena razloga za razveljavitev sta bila kršitev določil postopka (neizvedba ustne obravnave, kršitev pravice do izjave, neobrazloženost odločbe) in neustrezno upoštevanje določila 45. člena ZKUASP glede okoliščin za določitev tarife (napačno izhajanje iz tarife druge kolektivne organizacije, ki upravlja pravice soavtorjev avdiovizualnega dela, in njeno presojanje s stališča neveljavnega ZASP).
¹² Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP.
¹³ M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134.
¹⁴ Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, slednje določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.
¹⁵ Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 624. člena OZ, ki določa, da če plačilo za opravljeno delo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.
¹⁶ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (21. točka obrazložitve).
¹⁷ Primerjaj: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (51. točka obrazložitve).
¹⁸ Primerjaj npr.: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (45. in 51. točka obrazložitve) in II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2017 (23. in 25. točka obrazložitve).
¹⁹ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (23. točka obrazložitve).
²⁰ Smiselno: VSRS odločba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (51. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (30. točka obrazložitve).
²¹ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (16. in 17. točka obrazložitve).
²² A. Galič, Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, v: Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, III. Dnevi civilnega prava, 2005, str. 112.
²³ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (16. in 17. točka obrazložitve).
²⁴ Prav tam.
²⁵ Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (41. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (46. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (33. in 35. točka obrazložitve).
²⁶ Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011.
²⁷ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (44. točka obrazložitve).
²⁸ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 7. 6. 2018, (45. točka obrazložitve); E. Drobež v Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Nova Gorica (2019), komentar k 60. členu Ustave, r. št. 22 in odločba US RS U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (26. točka obrazložitve).
²⁹ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (20. točka obrazložitve).
³⁰ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (44. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (49. točka obrazložitve).
³¹ Pritožbeno sodišče je seznanjeno z odločbami VSRS z naslednjimi opravilnimi številkami: II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 100/2018, II Ips 52/2018, II Ips 136/2018, II Ips 327/2017, II Ips 107/2018, II Ips 86/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 260/2018.
³² Glej npr. VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (26. in 27. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (36. in 37. točka obrazložitve).
³³ Višje sodišče je v odločbah, v katerih je odločalo o določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2013 v celoti sledilo odločbam VSRS in pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo povišanja tarife za kabelsko retransmisijo glasbe, ki je bilo dogovorjeno med Zavodom AIPA in ZKOS za leto 2013. Revalorizirana Tarifa za leto 2013 je znašala 0,52377 EUR na naročnika na mesec in je bila glede na tarifo za leto 2012 višja za cca. 16,4 odstotkov. Glej odločbe: II Cp 601/2020 z dne 19. 8. 2020, II Cp 2406/2019 z dne 21. 5. 2020, II Cp 1981/2020 z dne 11. 3. 2020, II Cp 2358/2019 z dne 29. 4. 2020 in II Cp 183/2020 z dne 23. 4. 2020.
³⁴ Primerjaj: USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. in 24. točka obrazložitve) in M. Trampuž v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 60. členu, str. 601 ter 605 do 606.
³⁵ Špelca Mežnar, Reševanje kolizije med pravicami intelektualne lastnine in drugimi temeljnimi pravicami, TFL Glasnik 4/2017, stran 109.
³⁶ USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. točka obrazložitve).
³⁷ L. Šturm v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 2. členu, str. 57.
³⁸ Prav tam, komentar k členu 22, str. 238 do 240.
³⁹ Primerjaj: odločba USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.
⁴⁰ Glej npr.: III. točko Skupnega sporazuma, 7. člen Memoranduma, 1. člen Aneksa k Memorandumu, drugo točko točke I Dodatka k Memorandumu, 5. člen Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za tonsko in/ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (Ur. l. RS, št. 4/2020), Tarifo k Skupnemu sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja ZAMP kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/2006) in Aneks k navedenemu skupnemu sporazumu (Ur. l. RS, št. 48/2009).
⁴¹ VSRS je v sodbah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 natančno obrazložilo postopek izračuna primernega nadomestila (glej 48. in 49. točko obrazložitve sodbe II Ips 43/2018 in 43. in 44. točko obrazložitve sodbe II Ips 219/2017).
⁴² Razlika je v tem, da so bila merila določena v razveljavljeni tarifi presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo, ki ga je (bo) dolžan plačati kolektivni organizaciji (glej 10. točko obrazložitve).
⁴³ Sodišče EU je v navedeni odločbi odločilo, da: „Pojem „podrejen konkurenčni položaj“ v smislu člena 102, drugi odstavek, točka (c), PDEU je treba razlagati tako, da se v primeru, v katerem podjetje s prevladujočim položajem za trgovinske partnerje na trgu nižje v verigi uporablja diskriminatorne cene, nanaša na položaj, v katerem to ravnanje lahko povzroči izkrivljanje konkurence med temi trgovinskimi partnerji....“
⁴⁴ Glej: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (48. in 49. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (43. in 44. točka obrazložitve).
⁴⁵ Tako tudi VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (49. točka obrazložitve)
⁴⁶ Pravilnik je javno dostopen na: http://www.aipa.si/media/uploads/files/OHDBjeA_svc.pdf
⁴⁷ Ur. l. RS, št.: 117/2016 in naslednji.
⁴⁸ Ur. l. RS, št. 141/2006 in naslednji.
⁴⁹ Primerjaj: N. Plavšak, R. Venčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697.
⁵⁰ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020.
⁵¹ VSRS sodba II Ips 31/2013 z dne 29. 5. 2014, VSRS sodba II Ips 14/2011 z dne 17. 10. 2013 in VSRS sodba in sklep II Ips 53/2007 z dne 14. 2. 2008.
⁵² Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).
⁵³ Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).
⁵⁴ Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.
⁵⁵ Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji.
⁵⁶ Tožeča stranka je s pritožbo uspela v višini 26.246,14 EUR.