VSL Sklep II Cp 1379/2021

Pritožba se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom udeležencu (pritožniku) omejilo prisotnost pri izvajanja dokazov in ga zadržalo na zdravljenju na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana (v nadaljevanju UPKL) na oddelku pod posebnim nadzorom za najdlje do 8. 9. 2021.

2Proti navedenemu sklepu se je po svoji odvetnici pravočasno pritožil udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in predmetni postopek ustavi. Trdi, da udeleženec ne ogroža svojega življenja ali življenja drugih, prav tako ne ogroža svojega zdravja ali zdravja drugih, pa tudi nevarnosti ni, da bi sebi ali drugim povzročil hudo premoženjsko škodo. Meni, da je možno zdravljenje izven oddelka pod posebnim nadzorom, saj ne gre za takšno vrsto in stopnjo ogroženosti, ki bi zahtevala poseben nadzor in zdravljenje pod posebnim nadzorom. Sodišče je stopnjo ogroženosti napačno ovrednotilo in se v posledici tega napačno odločilo za izrek ukrepa, ki najbolj močno posega v osebnostno svobodo in v pravico do prostovoljne izbire zdravljenja. Sodišče mora eksaktno ugotoviti, kateri so tisti nujno potrebni ukrepi, ki jih razen na oddelku pod posebnim nadzorom ni mogoče izvajati. Sklicevanje sodišča, da v dani situaciji vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, ne vsebuje zadostne vsebinske presoje. Ni ustrezno oziroma dovolj konkretno pojasnjeno, zakaj zdravljenje kljub trenutnemu psihičnemu stanju udeleženca ne bi moglo enako uspešno potekati v manj prisilni oziroma milejši obliki. Izpodbijani sklep nima zadostnih razlogov o neizogibnosti odvzema prostosti za zagotovitev ustreznega zdravljenja pod posebnim nadzorom in ga je zato treba razveljaviti, ker je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena URS¹), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člen URS). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr², ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez osebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja udeleženca, na podlagi zaslišanja udeleženčevega lečečega psihiatra v UPKL dr. A. A. in na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. B. B., na katerega pooblaščenka udeleženca ni imela pripomb, zanesljivo ugotovilo obstoj vseh pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in svojo odločitev podrobno in skrbno obrazložilo.

6Pritožba opredeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pogoja iz 1. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZDZdr izpolnjena.

Pogoji, določeni v 1. točki prvega odstavka 39. člena ZDZdr, so določeni alternativno, kar pomeni, da je pogoj iz te točke izpolnjen, če je izpolnjen eden od njih. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da udeleženec več dni ni užival hrane in tekočine zaradi bolezenskega prepričanja, da sta hrana in tekočina zastrupljeni in so bili zato pri njem prisotni celo znaki dehidracije, precej pa je tudi shujšal. Pritožba navedeno skuša le pavšalno prikazati v luči, da ga to resno ne ogroža, s čimer pritožbenega sodišča ne prepriča. Prav tako pritožba ne izpodbija nadaljnje ugotovitve, da je udeleženec ob čustvenem reagiranju na znake bolezni (blodnje in halucinacije) že fizično uničil predmete. Iz zdravstvene dokumentacija pa so razvidni izbruhi agitacije, ko se je sam poškodoval s tem, ko je tolkel z glavo v zid. Pritožnik skuša opravičiti izrečene grožnje s tem, da je le želel prestrašiti druge, kar prav tako v povezavi z dejstvom, da je z glavo že tolkel v zid in steno, pritožbenega sodišča ne prepriča v smeri, da ne obstoji resna nevarnost, da se bo samopoškodoval. Da ima samomorilne misli, pa je sam potrdil ob napotitvi dne 18. 8. 2021. V UPKL je tudi potreboval fizično oviranje zaradi nevarnosti agresije. Tega ne more opravičiti s tem, da se je jezil, ker so mu obljubili, da ga bodo odpeljali v Maribor in ne v Ljubljani v psihiatrično bolnišnico. Zato je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da udeleženec ogroža svoje življenje in zdravje, pa tudi življenje in zdravje drugih, povzroča pa tudi premoženjsko škodo.

Povsem pravilna je zato tudi ocena sodišča prve stopnje, da obstaja izredno visoka nevarnost, da bi nezdravljen pod vplivom bolezenskih znakov, dejansko realiziral svoje grožnje o poškodovanju, uboju sebe ali drugih. Ne zadostuje, da udeleženec, kot navaja v pritožbi, zdravila jemlje v času hospitalizacije, ta bi moral jemati tudi po odpustu, pa jih ne. Ne drži, da dogodki iz preteklosti, nimajo zveze s sedanjim stanjem udeleženca in so časovno oddaljeni. Prav ti dogodki, tudi iz preteklega meseca, kažejo na to, da se bolezenski znaki pri udeležencu niso polegli, dosedanje kratko zdravljene pa ni bilo uspešno. Po podatkih osebja, ki zanj skrbi in analizi psihiatra je takoj po odhodu iz bolnišnice prenehal jemati zdravila, kar je povzročilo, da so se njegovi bolezenski znaki ponovno polno izrazili. Zdravila je prenehal jemati zaradi bolezenskega prepričanja, da je zdrav in da jih ne potrebuje. To je večkrat povedal.

Presoja realnosti in sposobnost obvladati svoje ravnanje je v stanju akutnega psihotičnega poslabšanja pri udeležencu hudo motena. Kaže se z nanašalnimi, preganjalnimi in erotičnimi blodnjami, fenomeni vplivanja na daljavo. Možno je, da so pri njem prisotne tudi halucinacije telesnega občutka in glede na podatke iz zdravstvene dokumentacije tudi slušne halucinacije. Udeleženec zato nujno potrebuje zdravljenje z zdravili za stanje psihoze. In v njegovem stanju, je po mnenju stroke to edino možno na oddelku pod posebnim nadzorom UPKL. V času dveh tednov je po mnenju izvedenke pričakovati, da bodo zdravila izrazila svoje delovanje do te mere, da bo sposoben sodelovati pri milejših oblikah pomoči. Brez zdravljenja z zdravili se njegova bolezen ne bo umirila, saj gre za prvo prepoznavno epizodo psihoze, ki zahteva tudi dodatno diagnostično opredelitev. Kot že rečeno, je potek dosedanjega zdravljenja pokazal, da so bile kratkotrajne oblike bolnišničnega zdravljenja pri njem neuspešne, zato milejše oblike zdravljena ne pridejo v poštev. V sedanjem stanju udeleženec ni kritičen do svoje bolezni in sam meni, da je zdrav in zdravljenja ne potrebuje, kot je sodišče ugotovilo tudi ob njegovem zaslišanju. Milejše oblike zdravljenja zahtevajo odgovorno sodelovanje pacienta pri zdravljenju, kar pomeni, da prostovoljno ostane v psihiatrični bolnišnici, sprejema terapijo z zdravili in se udeležuje aktivnosti v okviru načrta zdravljenja, da sam jemlje predpisana zdravila in redno obiskuje svojega ambulantnega psihiatra, ki ga udeleženec zaenkrat ne zmore in mu je vse to mogoče zagotoviti le na oddelku pod posebnim nadzorom. Brez odrejenega zdravljenja, bi udeleženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno psihiatrično zdravljenje in jemanje zdravil, tako kot že v preteklosti, opustil. Zato so se njegovi bolezenski znaki ponovno polno izrazili. Tudi njegove lečeči psihiater je ocenil, da v njegovem sedanjem psihiatričnem stanju brez odrejenega zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom, udeleženec ne bi sledil navodilom zdravljenja. Ob ugotovljeni visoki stopnji ogroženosti in na podlagi navedenih strokovnih, neprerekanih ugotovitev, pa je edino pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izrečeni ukrep potreben.

7Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP³ v zvezi z 42. členom ZNP-1⁴). Glede na to, da se pritožbeni rok za vložitev pritožbe C. C. v trenutku predmetnega pritožbenega odločanja še ni iztekel, sodišče druge stopnje hkrati ni odločilo, da se izpodbijani sklep potrdi. Če bo C. C. tudi sam vložil pritožbo, bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju odločalo tudi o tej pritožbi, sicer pa bo učinek pravnomočnosti izpodbijanega sklepa nastopil, ko se bo tudi njej iztekel rok za pritožbo. Zaradi nujnosti zadeve oziroma zahteve iz tretjega odstavka 67. člen ZDZdr pa je sodišče druge stopnje o pritožbi njenega odvetnika kljub opisani situaciji nemudoma odločilo.

¹ Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91I .
² Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/08 s kasnejšimi spremembami.
³ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/2019.