VSM Sklep II Kp 30387/2012

Pritožbi okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovanke A. A. se zavrneta kot neutemeljeni.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 293. člena, v zvezi s 4. točko 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi zastaranja kazenskega pregona ustavilo kazenski postopek zoper obdolženega B. B. zaradi storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ter dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1. V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

2Zoper tak sklep se je pritožila okrožna državna tožilka iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP - zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje "v nadaljnje delo". V pritožbi okrožna državna tožilka izpostavlja, da kazenski pregon v obravnavani zadevi ni zastaral, saj je 15. 12. 2021 začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika - KZ-1, ki je drugi odstavek 91. člena spremenil tako, da sedaj glasi: "Če je pravnomočna sodba v postopku z izrednim pravnim sredstvom ali z ustavno pritožbo razveljavljena, je rok za novo sojenje pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe." Iz pritožbe pa je v nadaljevanju razbrati tudi, da po oceni pritožnice pravilo prepovedi na slabše (reformatio in peius) tudi prepoveduje, da bi bila odločitev v ponovljenem postopku v obtoženčevo škodo. Odločitev, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče pa je za obdolženca, po oceni pritožnice, manj ugodna od razveljavljene, zato je tožilstvo mnenja, da bi prvostopno sodišče moralo predmetno zadevo presoditi po zakonodaji, ki je začela veljati v času sprejemanja odločitve. V nadaljevanju pritožbe pa okrožna državna tožilka izpostavi tudi, da je oškodovanka A. A. postala polnoletna šele 28. 8. 2021, torej v ponovljenem sojenju in je rok za zastaranje kazenskega pregona torej začel teči šele od njene polnoletnosti, to je od 28. 8. 2021, tako da tudi iz tega razloga kazenski postopek zoper obdolženca še ni zastaral.

3Tudi pooblaščenec oškodovanke A. A. v pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določila tretjega odstavka 90. člena KZ-1, ki predpisuje poseben pričetek teka roka za zastaranje kazenskega pregona takrat, kadar je oškodovanec še mladoletna oseba. V takšnem primeru namreč začne rok za zastaranje kazenskega pregona teči od polnoletnosti oškodovanca dalje. Glede na navedeno torej tudi pooblaščenec oškodovanke meni, da kazenski pregon zoper obdolženca še ni zastaral.

4Na pritožbi okrožnega državnega tožilstva in pooblaščenca oškodovanke je podal pisni odgovor obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrne.

5Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

6Kot je v izpodbijanem sklepu obrazložilo že prvostopno sodišče, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo I Ips 30387/2012 z dne 28. 11. 2019 v obravnavani zadevi ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in je razveljavilo pravnomočno sodbo I K 30387/2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 30387/2012 z dne 9. 7. 2018.

7Drugi odstavek 91. člena KZ-1 je do decembra 2021 določal, da v primeru, če je pravnomočna sodba v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. Ker je bila sodba v obravnavani zadevi v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena 28. 11. 2019, navedeno pomeni, da je zadeva (dve leti od razveljavitve) zastarala 28. 11. 2021 oziroma, upoštevaje zadržanje zastaranja na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ko zastaralni roki niso tekli od 29. 3. 2020 do vključno 31. 5. 2020, je kazenski pregon v obravnavani zadevi zastaral 31. 1. 2022.

8Glede na to, da je v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj in razveljavitve pravnomočne sodbe veljal zakon, ki je določal dvoletni zastaralni rok, kar je sicer v odgovoru na pritožbo navajal tudi obdolženčev zagovornik, je torej brez podlage pritožbeno sklicevanje na nov zakon, ki je pričel veljati šele 15. 12. 2021, in ki je tudi sicer za obdolženca strožji, saj določa petletni zastaralni rok.

9Ker s pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona in se v postopku novega sojenja torej ne uporabljajo določbe KZ-1 in ZKP o zastaranju kazenskega pregona, pa je brez podlage tudi pritožbeno sklicevanje pooblaščenca oškodovanke na določbo tretjega odstavka 90. člena KZ-1 (izjema od zastaranja, ko prične zastaranje teči šele od polnoletnosti oškodovanca). Prvostopno sodišče, kot je že navedeno, kazenskega postopka ni ustavilo po prvem odstavku 90. člena KZ-1, temveč po drugem odstavku 91. člena KZ-1. Navedeni člen pa, kot to v odgovoru na pritožbo pravilno ugotavlja tudi obdolženčev zagovornik, in kot je to že navedeno, ne predpisuje nobenih izjem, kot so predvidene v 90. členu KZ-1.

10Glede na navedeno in razloge, ki jih ima v tej smeri izpodbijani sklep, sta torej pritožbi okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovanke neutemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.