VSL Sklep Cst 122/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo prijavo izločitvene pravice upnika B. B., ki ga zastopa Odvetniška družba C. o. p., d. o. o., z dne 12. 11. 2018 (red. št. 101).

2Upnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Upraviteljica je na pritožbo odgovorila. Meni, da ni utemeljena.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je zavrglo prijavo izločitvene pravice upnika B. B. na nepremičnini parc. št. 1 k. o. ... - ID znak 0000, ki jo je vložil dne 12. 11. 2018. Navedlo je:

- da je upnik svojo izločitveno pravico prijavil že dne 10. 10. 2017,

- da jo je stečajni upravitelj prerekal, kar je bilo potrjeno s sklepom sodišča o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic z dne 14. 3. 2018, ki je postal pravnomočen dne 31. 3. 2018,

- da je s tem postala zadeva, kar se tiče stečajnega postopka in ugotavljanja izločitvene pravice v tem postopku, res iudicata,

- da iz predloga upnika z dne 3. 2. 2022, ki se nanaša na prijavo izločitvene pravice z dne 12. 11. 2018, izhaja, da gre za vsebinsko enak predlog kot v prijavi z dne 10. 10. 2017, o kateri je bilo že odločeno, zato ponovno odločanje ni možno in je sodišče prve stopnje prijavo izločitvene pravice z dne 12. 11. 2018, o kateri je bilo že odločeno s sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic z dne 14. 3. 2018, zavrglo.

Ugotovilo je še, da upnik v roku enega meseca po objavi sklepa sodišča z dne 14. 3. 2018 o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic ni vložil tožbe na ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice ter da mora v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je bila prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP, sicer njegova izločitvena pravica preneha.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik B. B. v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom A. A. „kot pogojno“ prijavil izločitveno pravico na nepremičnini parc. št. 1 k. o. ... z ID znakom parcela 0000. Navedel je, da je dne 19. 5. 2017 Okrožno sodišče v Ljubljani v pravdni zadevi I P 26/2014 izdalo sodbo, s katero je zavrnilo izpodbojni zahtevek tožeče stranke Republike Slovenije, ugodilo pa podrednemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je prodajna pogodba z dne 10. 1. 2011 za prodajo nepremičnine parc. št. 1 k. o. ... – ID znak 0000, sklenjena med (sedaj upnikom) B. B. in A. A., nična ter vknjižbo lastninske pravice pri navedeni nepremičnini v korist B. B. izreklo za neveljavno in odločilo, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se izbriše lastninska pravica B. B. in vknjiži v korist prejšnjega imetnika A. A.; da je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, o kateri višje sodišče še ni odločilo; da bi v primeru, če bi sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 26/2014 postala pravnomočna, stečajni dolžnik postal lastnik nepremičnine parc. št. 1 k. o. ... in bi tako navedena nepremičnina postala del stečajne mase v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom, pravna razmerja pa bi bila vzpostavljena na trenutek pred sklenitvijo sporne prodajne pogodbe z dne 10. 1. 2011; da je iz zgoraj navedenih razlogov kot pogojno prijavil izločitveno pravico na navedeni nepremičnini, na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZFPPIPP; da se je navedena nepremičnina prodajala v izvršilnem postopku in je bila na prodajnem naroku dne 18. 5. 2007 domaknjena njemu kot kupcu; da je bil na pritožbo dolžnikov (zakoncev D.) sklep o domiku s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 3779/2007 z dne 11. 12. 2007 razveljavljen; da zaradi določenih okoliščin, ki jih navaja, ni več želel oziroma mogel sodelovati pri nakupu nepremičnine v izvršilnem postopku, da pa od namere kupiti to nepremičnino ni želel odstopiti, ker je čez dvorišče nepremičnin v lasti zakoncev B. potekala edina dostopna pot do zgoraj navedene nepremičnine; da je zato želel pridobiti lastninsko pravico na tej nepremičnini in je iskal možnost, da bi našel nekoga (vmesnega oziroma slamnatega kupca), ki bi mu lahko zaupal in ki bi sodeloval kot dražitelj v izvršilnem postopku in kupil navedeno nepremičnino, nato pa jo prenesel na upnika; da je tako na podlagi sklenjenega dogovora in po naročilu B. B. A. A. kot slamnati mož v izvršilnem postopku kupil zgoraj navedeno nepremičnino in tako formalno postal njen lastnik; da je bila dolžniku kot slamnatemu kupcu nepremičnina s sklepom z dne 29. 2. 2008 domaknjena, lastninska pravica na njegovo ime pa vpisana v zemljiško knjigo dne 9. 9. 2009; da je bilo med upnikom in dolžnikom dogovorjeno, da bo dolžnik nato kasneje s prodajno pogodbo prenesel lastninsko pravico na upnika in kako bo plačal kupnino; da sta 6. 5. 2010 upnik in dolžnik sklenila še predpogodbo za sklenitev prodajne pogodbe za navedeno nepremičnino ter se v njej dogovorila, da bo prodajna pogodba sklenjena do 1. 3. 2011; da je dolžnik dejansko na podlagi naročila upnika za slednjega kupil nepremičnino in zanj postal njen lastnik, dejanski lastnik te in njen gospodar pa je bil ves čas upnik ter jo tudi ves čas imel v posesti, medtem ko je stečajni dolžnik ni imel nikoli.

7Upravitelj je prijavljeno izločitveno pravico upnika prerekal z navedbo, da bo v primeru, če bo pritožbeno sodišče v zadevi P 26/2014-I sodbo prvostopenjskega sodišča pod točko II. o ničnosti sklenjene pogodbe z dne 10. 1. 2011 potrdilo, lastninsko pravico upnik B. B. na nepremičnini izgubil in bo vknjižen kot lastnik stečajni dolžnik A. A., v primeru, če bo pritožba upnika uspešna, pa bo upnik postal lastnik prej navedene nepremičnine in je priznavanje izločitvene pravice na tej nepremičnini v stečajnem postopku dolžnika A. A. brezpredmetno in zanjo ne bo imel pravnega interesa. Iz takšnega prerekanja ne izhaja, kot to trdi pritožnik, da je stečajni upravitelj prerekal upnikovo izločitveno pravico le iz razloga preuranjenosti prijave, ker da nepremičnina, glede katere je upnik predlagal izločitev, še ni bila vrnjena v premoženje stečajnega dolžnika in še ni postala del stečajne mase, glede na to, da se je upravitelj skliceval na pravdo, v kateri se je ugotavljalo, ali je prodajna pogodba, na podlagi katere je B. B. pridobil lastninsko pravico na zgoraj navedeni nepremičnini, nična.

8Upnik je nato dne 12. 11. 2018, ko je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 26/2014-I z dne 19. 5. 2017 že postala pravnomočna, ponovno prijavil izločitveno pravico na zgoraj navedeni nepremičnini in jo utemeljeval na isti dejanski in pravni podlagi, kot v prijavi z dne 10. 10. 2017.

9Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da v izpodbijani odločitvi izhaja iz napačnih procesnih in materialnopravnih izhodišč, da gre glede prijave izločitvene pravice za res iudicato, ker je sklep o preizkusu terjatev z dne 14. 3. 2018 postal pravnomočen. Trdi, da je sodišče prve stopnje s tem svojim stališčem razložilo domet instituta pravnomočnosti izven okvira 158. člena Ustave RS, ki lastnost pravnomočnosti pripisuje pravnim razmerjem, ki so urejena s pravnomočno odločbo državnega organa. Navaja, da pravnomočnost varuje tistega, ki je uspel v sporu ter da s tem, ko je sklep St 000/2014 z dne 14. 3. 2018 postal pravnomočen, ni bilo odločeno o pravici, temveč je stečajno sodišče zgolj preizkusilo izločitveno pravico upnika, v stečajnem postopku pa sodišče nima nobenega pooblastila, da bi odločalo o utemeljenosti ali neutemeljenosti izločitvene pravice.

10Pravna razmerja, ki so urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je v skladu z določbo 158. člena Ustave RS mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Pritožnik pravilno navaja, da sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 3. 2018 ni odločilo o upnikovi izločitveni pravici, temelječi na določbi tretjega odstavka 22. člena ZFPPIPP, temveč le o tem, da je ta prerekana in koga se napoti na pravdo za ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice. Z izpodbijanim sklepom pa je ugotovilo, da sta prijavi izločitvene pravice z dne 12. 11. 2018 in 10. 10. 2017 vsebinsko enaki ter da je bilo o prijavi izločitvene pravice z dne 12. 11. 2018 že odločeno, vendar v tem smislu (ko je navedlo, da gre za res iudicato), da je bila ta že preizkušena ter da zato ponovno odločanje oziroma njeno preizkušanje ni možno, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Upnik je namreč prijavo izločitvene pravice z dne 10. 10. 2017 temeljil na povsem isti dejanski in pravni podlagi kot prijavo z dne 12. 11. 2018.

11Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-44/18 z dne 7. 11. 2019, na katero se sklicuje pritožnik, ugotovilo, da sta tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP in tretji odstavek 311. člena ZFPPIPP, po katerih izločitvena pravica izločitvenega upnika, ki je bila prerekana, preneha, če ta v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusi terjatev ne vloži ustrezne tožbe v skladu s prvim in drugim odstavkom 310. člena ZFPPIPP oziroma ne predlaga nadaljevanja postopka oziroma tožbe ne razširi na drugega upnika, ki je prerekal izločitveno pravico, v skladu s tretjim odstavkom 311. člena ZFPPIPP, v neskladju z Ustavo. Državnemu zboru je naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Odločilo je, da do odprave ugotovljene protiustavnosti:

- prerekana izločitvena pravica ne preneha z opustitvijo vložitve tožbe v roku iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP ali opustitvijo predloga za nadaljevanje postopka v roku iz tretjega odstavka 311. člena ZFPPIPP, temveč ko upravitelj v skladu z ZFPPIPP proda premoženje, ki je predmet izločitvene pravice;

- se sme prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, v primeru opustitve vložitve tožbe začeti po izteku roka iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP;

- se sme prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, v primeru opustitve predloga za nadaljevanje postopka začeti po izteku roka iz tretjega odstavka 311. člena ZFPPIPP.

12Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju prijave izločitvene pravice je ne glede na navedeno odločbo pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč kot bistveno za svojo odločitev štelo ugotovitev, da sta prijavi terjatve z dne 10. 10. 2017 in 12. 11. 2018 identični in ne, da je izločitvena pravica upnika prenehala, ker tožbe v roku iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP ni vložil. Zato tudi očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZFPPIPP ni podana, ker se sodišče prve stopnje do navedene ustavne odločbe ni opredelilo.

13Upnik torej pravilno navaja, da izločitveno pravico lahko uveljavi do prodaje premoženja, ki je predmet izločitvene pravice oziroma jo izgubi šele, ko stečajni upravitelj to premoženje proda. Pritrditi mu je tudi, da o utemeljenosti izločitvene pravice stečajno sodišče ne odloča. Odloča pa o tem, ali je bila izločitvena pravica že prijavljena ali ne in v zvezi s tem, ali je bila že preizkušena. Za večkratno preizkušanje izločitvene pravice, ki temelji na isti dejanski in pravni podlagi, namreč ni zakonske podlage. Kot je bilo že ugotovljeno, pa upnik prijavi izločitvene pravice z dne 10. 10. 2017 in 12. 11. 2018 temelji na isti dejanski in pravni podlagi. Zgolj dejstvo, da je bilo v pravdi, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodila pod opr. št. P 26/2014–I že pravnomočno ugotovljeno, da je prodajna pogodba z dne 10. 1. 2011, sklenjena med B. B. in A. A. za prodajo nepremičnine parc. št. 1 k. o. ... – ID znak 0000, nična, ter da je vknjižba lastninske pravice v korist B. B. na navedeni nepremičnini neveljavna, ter vzpostavljeno prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se izbriše lastninska pravica B. B. in vknjiži lastninska pravica v korist prejšnjega imetnika, A. A., ne spremeni dejstva, da zgoraj navedeni prijavi izločitvene pravice temeljita na isti dejanski in pravni podlagi. S pravno in dejansko podlago izločitvene pravice, ki jo je upnik zatrjeval v svojih prijavah, se je sodišče prve stopnje v zadevi P 26/2014-I tudi ukvarjalo, ko je presojalo, ali je prodajna pogodba za prodajo zgoraj navedene nepremičnine, sklenjena med B. B. in A. A. dne 10. 1. 2011, nična. Da dogovor, da bo A. A., ki je nepremičnino kupil z lastnimi sredstvi, to po izpolnitvi določenih pogojev prodal B. B., ki je imel interes za njeno pridobitev, ne bi obstajal, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Kot pomembno pa je ugotovilo, da ni dokazov, da je bila kupnina po prodajni pogodbi z dne 10. 1. 2011 plačana ter da je A. A., ko je izvedel za svoj davčni dolg, lastninsko pravico na zgoraj navedeni nepremičnini kljub drugačnemu dogovoru na B. B. prenesel brez kakršnekoli protidajatve, torej neodplačno ter da sta A. A. in B. B. prodajno pogodbo z dne 10. 1. 2011 sklenila z namenom, da se A. A. izogne izvršbi na nepremičnino in s tem plačilom davčnih obveznosti. Takšno odločitev sta potrdili tako Višje sodišče v Ljubljani s Sodbo in sklepom I Cp 213/2018 z dne 19. 9. 2018 kot tudi Vrhovno sodišče RS s Sodbo II Ips 10/2020 z dne 12. 6. 2020.

14Pritožba se ob zgoraj navedenem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je ta tudi uspešno prestal pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

V skladu z določbo 129. člena ZFPPIPP pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.