VSC Sodba I Cpg 61/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo zahtevku za plačilo 600,00 EUR v roku 8 dni po vročitvi sodbe in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2021 dalje do plačila ter (II.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da mora tožena stranka (toženka) v roku 8 dni od vročitve sodbe plačati tožeči stranki izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2021 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 58,00 EUR, slednje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le okvirno, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, uveljavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 452. členom ZPP in relativno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 451. in 452. členom ZPP. Meni, da gre za sodbo presenečenja, in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (četrti odstavek 20. člena Obligacijskega zakonika (OZ)) ter nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Obrazložitev izpodbijane sodbe naj bi bila še sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z besedilom ponudbe, manjkali pa naj bi tudi razlogi o odločilnih dejstvih oziroma naj bi bili ti nejasni in med seboj v nasprotju.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. V odgovoru pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, odgovarja na pritožbene navedbe in med drugim izpostavlja, da ji je bil odgovor toženke na dopolnitev tožbe vročen, da nanj ni odgovorila in da je imela toženka možnost predlagati izvedbo naroka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po prvem odstavku 458. člena ZPP se sme odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče pritožbe, ki je vložena iz vseh pritožbenih razlogov, ni upoštevalo v delu, ki od predmetnega okvira kakorkoli odstopa.

6Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je lahko podana v primeru, če stranki z nezakonitim postopanjem (sodišča), zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Do takšne kršitve v predmetnem sporu ni prišlo. Uvodoma velja izpostaviti, da je sodišče prve stopnje toženkin odgovor na dopolnitev tožbe vročalo tožnici v morebiten odgovor, a tožnica nanj ni odgovorila, in so drugačne pritožbene navedbe zmotne. Da lahko vsaka stranka v sporu majhne vrednosti vloži eno pripravljalno vlogo (drugi odstavek 452. člena ZPP) je pravica, ki se izvaja na podlagi tretjega in četrtega odstavka 452. člena ZPP. Tožena stranka lahko to svojo pravico izkoristi le kot odgovor na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, in sicer v roku 8 dni od prejema prve pripravljalne vloge tožeče stranke. Ker tožnica svoje pravice do prve pripravljalne vloge ni izkoristila, ni prišlo do nobenih kršitev pravil vročanja in načela kontradiktornosti ter toženka v ničemer ni bila prikrajšana pri navajanju vseh dokazov in dejstev. Ob tem je odveč pripomniti, da mora tožena stranka v sporu majhne vrednosti navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze že v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Nobeni od pravdnih strank ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, pri čemer ne more biti uspešno sklicevanje pravdne stranke na procesne kršitve, ki naj bi bile storjene nasprotni stranki.

7Zatrjevane (relativne) procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v sporu majhne vrednosti niso upoštevne. Toženka je imela možnost zahtevati izvedbo naroka v odgovoru na dopolnitev tožbe, pa je ni izkoristila, čeprav je bila s sklepom sodišča prve stopnje poučena v tej smeri (glej obrazložitev sklepa II Pg 438/2021 z dne 3.1.2022) in čeprav jo je zastopal kvalificiran pooblaščenec (odvetniška družba). Pritožbene navedbe, da je imela namen predlagati izvedbo naroka v prvi pripravljalni vlogi, so pravno nerelevantne oziroma neutemeljene že iz zgoraj navedenih razlogov. Hkrati je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da mora pravdna stranka v sporu majhne vrednosti zahtevati izvedbo naroka in ne le predlagati njegovo izvedbo, kar je vsebina toženkinega pritožbenega očitka. Toženka, ki jo zastopa kvalificiran pooblaščenec, je bila v izpostavljenem sklepu poučena še o možnosti izdaje odločbe brez razpisa naroka, če je spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih listin. Predmetno možnost je sodišče prve stopnje izkoristilo, zato izpodbijana sodba za toženko ne more biti t.i. sodba presenečenja. Sodišče prve stopnje ni odločalo na podlagi stanja spisa, ampak je odločalo na podlagi drugega odstavka 454. člena ZPP. Hkrati ni bilo dolžno izrecno pozivati pravdnih strank, če zahtevata izvedbo naroka, pa ju je v tej smeri vseeno poučilo. Toženka zahteve po opravi naroka ni podala, medtem ko predlogi za izvedbo naroka in dokazni predlogi za zaslišanja strank ter prič ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka. Ali bi izvedba predlaganih zaslišanj pripomogla k drugačni dokazni oceni in zaključkom glede odločilnih dejstev, je pravno nerelevantno v sporu majhne vrednosti, saj je sodišče prve stopnje o spornem pravno relevantnem dejanskem stanju (lahko in je) odločilo na podlagi listinskih dokazov.

8Pravno relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera, ki jih pritožbeno sodišče na tem mestu podrobneje ne ponavlja, saj so razvidne že iz izpodbijane sodbe, je mogoče strniti v tem, da sta se pravdni stranki pogajali v smeri sklenitve kreditne pogodbe, da sta se z izstavitvijo ponudbe in njenim sprejemom dogovorili glede kritja vtoževanih stroškov tožnice v zvezi s pripravami za sklenitev pogodbe in da je toženka pogajanja pred sklenitvijo kreditne pogodbe prekinila (op. z odstopom od ponudbe, ki jo je sprejela in ki je vključevala omenjeni dogovor) ter do sklenitve kreditne pogodbe ni prišlo. Obširno pritožbeno izvajanje o pogojnosti in nezavezujočem učinku same ponudbe je pravno nerelevantno za predmetni spor ter očitno pomeni le nekakšen neutemeljen ter neupošteven poskus izpodbijanja relevantnega dejanskega stanja. Obrazložitev sodišča ni v ničemer sama s seboj v nasprotju, saj nima vsebine za katero se zavzema pritožba. Bistven je namreč dogovor o povrnitvi stroškov neuspešnih pogajanj v smislu četrtega odstavka 20. člena OZ. Takšen dogovor je samostojno zavezujoč in iztožljiv. Da med pravdnima strankama ni bil sklenjen omenjeni dogovor, je neupoštevno izpodbijanje dejanskega stanja. V izpodbijani sodbi ni zaključkov o nepoštenem pogajanju s strani toženke, ampak so zaključki o omenjenem dogovoru. Sodišče prve stopnje se glede na povedano ni bilo dolžno dodatno opredeljevati o nekakšni nezavezujoči pravni naravi same ponudbe, ki naj bi bila nesporna, zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da v njej ni razlogov o odločilnih dejstvih, da so ti nejasni in da so si medsebojno v nasprotju. Ni podane bistvene kršitve iz (po vsebini) 14. točke (morebiti celo 15. točke) drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je bilo možno preizkusiti in to je pritožbeno sodišče tudi storilo. Iz listin (sprejete ponudbe) je prav tako razviden omenjeni dogovor in t.i. protispisnost (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Tožnica je zatrjevala, da je bil sklenjen omenjeni dogovor, in to je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. V tem sporu je izkazala in temelj in višino vtoževane terjatve, zato je bilo njenemu zahtevku utemeljeno ugodeno.

9Po ugotovitvi, da v pritožbi niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnica je sicer v zvezi z odgovorom na pritožbo predlagala povrnitev sodne takse in administrativnih ter poštnih stroškov, vseh po odmeri sodišča, vendar gre za priglasitev stroškov, ki je delno neutemeljena in delno preveč pavšalna, da bi sploh lahko bila upoštevna. Za odgovor na pritožbo ni plačila sodne takse, medtem ko administrativnih in poštnih stroškov ne odmerja sodišče, ampak jih mora stranka konkretno opredeliti in izkazati njihov nastanek.