VDSS Sodba Pdp 180/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da v korist prvega tožnika za čas od vključno meseca januarja 2017 do vključno meseca januarja 2019 obračuna in na njegov osebni račun pri Kapitalski družbi d. d. (KAD) v sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja plača prispevke za poklicno zavarovanje v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe. Nadalje je toženki naložilo, da v korist drugega tožnika za čas od vključno meseca februarja 2017 do vključno meseca januarja 2019 obračuna in na njegov osebni račun pri KAD v sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja plača prispevke za poklicno zavarovanje v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz III. točke izreka sodbe. Odločilo je še, da sta tožnika dolžna toženki povrniti njene stroške postopka v znesku 162,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). V s pritožbo neizpodbijani II. in IV. točki izreka pa je sodišče prve stopnje s sklepom postopek ustavilo.

2Toženka vlaga pritožbo zoper I., III. in V. točko izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), saj predmet tožbenega zahtevka ni bil le premoženjskopravni zahtevek, ampak se je presojala tudi pravica tožnika do poklicnega zavarovanja, zato bi moral odločati senat in ne sodnik posameznik. Podana je tudi kršitev 7. in 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ker delovno sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje. Gre za spor o pravici do in iz poklicnega zavarovanja, ki je v pristojnosti socialnega oddelka naslovnega sodišča. Nadalje navaja, da tožnika nista izpolnjevala pogoja 80 % prebitega delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 109/2006 in nadalj.) štela zavarovalna doba s povečanjem. V zvezi s tem se sklicuje na odločitve v zadevah Pdp 345/2018 in Pdp 353/2017. Pri izračunu tega delovnega časa je treba upoštevati le vožnjo v prometu. V ta namen je toženka predlagala postavitev izvedenca, a sodišče dokaza ni izvedlo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

5Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno. V delovnih in socialnih sporih odloča sodišče prve stopnje v senatu, razen če zakon določa, da odloča sodnik posameznik (prvi odstavek 14. člena ZDSS-1). Sodnik posameznik odloča v individualnih delovnih in socialnih sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 14. člena ZDSS-1), ne glede na vrednost spornega predmeta pa v zadevah, taksativno naštetih v tretjem odstavku tega člena. S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, sta tožnika uveljavljala terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu z navedenima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik.

6V skladu z drugim odstavkom 19. člena ZPP mora tožena stranka podati ugovor stvarne nepristojnosti najkasneje v odgovoru na tožbo. Toženka je ta ugovor prvič podala šele v pritožbi, torej prepozno.

7Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta tožnika že na podlagi prehodne določbe 413. člena ZPIZ- 2 tudi po 1. 1. 2013 upravičena do plačila prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, saj sta bila že pred tem dnem vključena v zavarovanje in so bili zanju plačani prispevki. Toženka tej presoji v pritožbi niti ne oporeka, ampak se zavzema za upoštevanje dejanskega delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Te toženkine navedbe, ki niti niso bistvene za odločitev, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

8Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975; v nadaljevanju: Sklep) je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu; na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Ta pogoj iz Sklepa se nanaša na delovno mesto in ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu.

9V istovrstni zadevi VIII Ips 30/2019, na katero se je pravilno sklicevalo že sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obrazložilo, da tega pogoja tudi ni mogoče razumeti na način, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % letnega fonda delovnega časa za posameznega delavca. Pogoj se razlaga v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delu voznika avtobusa, se tako v smislu Sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, to pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pripravlja in pospravlja vozilo, … Glede na navedeno je nepravilno zavzemanje pritožbe, da bi bilo treba pri ugotavljanju pogoja 80 % vsega delovnega časa upoštevati le čas vožnje. Ta čas, za dokazovanje katerega je toženka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem, ni bistven za odločitev. Tako je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog toženke utemeljeno zavrnilo in s tem ni storilo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča. V zadevi Pdp 345/2018 je šlo za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas; v zadevi Pdp 353/2017 pa za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma poklicno zavarovanje delavca v prevzgojnem domu, in ne voznikov, kot je tožnik.

11Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).