UPRS Sodba II U 233/2018-48

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožeči stranki sta vložili tožbo zoper 3. točko izreka sklepa geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Maribor, št. 90313-250/2004-105 z dne 13. 9. 2017 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 3532-87/2015/7 z dne 4. 7. 2018.

2S 3. točko izreka zgoraj navedenega prvostopnega sklepa je bilo odločeno, da se zahtevi A. A. in B. B. za povrnitev stroškov pravnega zastopanja po odvetniku C. C. v Mariboru delno ugodi. Č. Č. in D. D. torej tožnici, razen njiju pa še pravni nasledniki po pok. E. E. in sicer: Č. Č., D. D., B. B., F. F., A. A., G. G., H. H., I. I. in J. J., so dolžni povrniti stroške pravnega zastopanja A. A. in B. B. po odvetniku C. C. v Mariboru v znesku 921,53 EUR, in sicer: Č. Č. in D. D. vsaka po 351,06 EUR, B. B., F. F., A. A. in G. G. vsak po 43,88 EUR ter H. H., I. I. in J. J. vsak po 14,63 EUR, vsi v roku navedenem v sklepu in na v sklepu naveden račun.

3Tožeča stranka se je zoper to odločitev pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je pritožbi delno ugodilo, in sicer tako, da so zgoraj navedeni dolžni vrniti stroške pravnega zastopanja A. A. in B. B. v skupnem znesku 833,76 EUR, do te spremembe pa je prišlo zato, ker teh stroškov nista dolžna povrniti B. B. in A. A., ki sta vstopila kot dediča pokojnega E. E., saj bi morala stroške povrniti sama sebi.

4Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da se je v predmetni zadevi postopek začel na podlagi vloge A. A. z dne 24. 3. 2004, za uskladitev vrste rabe zemljišč pripisanih vložku št. 7 k.o. ... in vložku št. 40 k.o. ... O tem je bilo odločeno z odločbo Geodetske uprave 90312-250/2004-3 z dne 5. 4. 2004. Na predlog Č. Č., E. E. in K. K. je bila dovoljena obnova tega postopka, saj navedeni kot solastniki predmetnih nepremičnin niso sodelovali v postopku. V obnovljenem postopku je bilo nazadnje odločeno z odločbo št. 90313-250/2004-78 z dne 22. 2. 2012, po kateri se odločba Geodetske uprave, št. 90312-250/2004-3 z dne 5. 4. 2004 o ugotovitvi in evidentiranju spremembe katastrskega podatka vrste rabe parcele, št. 621 k.o. ... pusti v veljavi. Zoper to odločbo je bila vložena pritožba, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor kot neutemeljeno zavrnilo, zavrnjena pa je bila tudi tožba zoper to odločbo, o čemer je Upravno sodišče RS odločilo s sodbo št. II U 407/2012-11 z dne 11. 12. 2013.

5Z v tem upravnem sporu izpodbijanim prvostopnim sklepom je prvostopni organ odločil še o stroških (obnovljenega) upravnega postopka. Tožeči stranki izpodbijata 3. točko izreka prvostopnega sklepa v zvezi z drugostopno odločbo, kot je bilo zgoraj obrazloženo. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi prvega odstavka 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj gre v obravnavani zadevi za več strank z nasprotujočimi si interesi, tožeči stranki pa v postopku nista uspeli, zato sta dolžni nositi predmetne stroške.

6Tožeča stranka v tožbi, s katero izpodbija 3. točko izreka prej navedenega sklepa prvostopnega organa z dne 13. 9. 2017 v zvezi z drugostopno odločbo z dne 4. 7. 2018, navaja, da postopek obnove ni nek nov postopek z novim predmetom, temveč gre za isti postopek, v katerim se opravijo procesna dejanja, ki bi morala biti opravljena že prej, pa niso bila, bodisi zaradi procesnih napak prvostopnega organa bodisi zaradi okoliščin, s katerimi tedaj prvostopni organ še ni bil seznanjen. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru. V tem postopku se je ugotavljalo, ali je utemeljen predlog A. A., da se spremeni vrsta rabe navedene parcele iz njive v pašnik, po obnovi postopka pa so se izvedla vsa procesna dejanja, ki bi morala biti izvedena že predhodno, pa niso bila. Zato je napačno opiranje izpodbijanega stroškovnega sklepa na prvi odstavek 114. člena ZUP, saj so te določbe uporabne le za primer, ko je tisti, ki je pokrenil postopek, v njem neuspešen, v postopku pa je nastopalo vsaj dvoje strank z nasprotujočimi si interesi. A. A. je v postopku spremembe vrste rabe parcel uspel, zato gredo po določbi prvega odstavka 113. člena ZUP stroški, ki jih je imel, v njegovo breme. Enako velja za stroške B. B.

7Z zahtevo za obnovo postopka se odloča o usodi prvotno vodenega postopka, s to zahtevo pa sta tožnici uspeli, saj jima je bila v predhodnem postopku kršena pravica do izjave. Glede na to se po določbah ZUP ne more šteti, da tožnici s svojo zahtevo nista uspeli in glede na to odločitve ni mogoče opreti na določbo prvega odstavka 114. člena ZUP. Tožnici obnove postopka tudi nista zakrivili, saj je do tega prišlo zaradi nezakonitega postopanja prvostopnega organa. Glede na to bi bilo treba odločitev opreti na določbo prvega odstavka 113. člena ZUP, po katerem bi A. A. in B. B. svoje stroške postopka krila sama. Tožeča stranka predlaga, da sodišče zgoraj navedeno 3. točko izreka prvostopnega sklepa v zvezi z drugostopno odločbo odpravi.

8Tekom postopka je tožeča stranka tožbo razširila še na sklep Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Maribor, št. 90313-250/2004-109 z dne 23. 7. 2018, s katero je bila zahteva tožeče stranke za vračilo upravne takse za pritožbo, priglašene v pritožbi z dne 17. 10. 2017, zavrnjena. Tožeča stranka se je zoper ta sklep pritožila, Minstrstvo za okolje in prostor pa je z odločbo št. 3532-87/2015/13 z dne 7. 9. 2018 njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da tožeči stranki do povrnitve vračila takse nista upravičeni, saj je drugostopni upravni organ o pritožbi tožeče stranke z dne 17. 10. 2017 odločil tako, da ji je ugodil le v manjšem nebistvenem delu, odločitev, ki jo je sprejel drugostopni organ pa v svojem glavnem bistvu ostaja enaka. Drugostopni organ se namreč ni strinjal le s pritožbenim ugovorom, da nasprotni stranki B. B. in A. A. nimata obveznosti povračila stroškov sami sebi, saj ta del morebitnih stroškov krijeta sami. Vsi ostali zneski povračila stroškov njunega zastopanja, ki jih morata navedenima vrniti tožeči stranki, pa so ostali po odločitvi drugostopnega organa isti. Glede na to zakonski pogoji za vračilo upravne takse za pritožbo iz prvega odstavka 17. člena Zakona o upravnih taksah (v nadaljevanju ZUT) niso izpolnjeni. Pritožnici s svojo pritožbo z dne 17. 10. 2017 namreč vsebinsko v svojem bistvu nista uspeli, saj se višina plačila stroškov za njiju z vložitvijo navedene pritožbe ni spremenila.

9Tožeča stranka je tožbo razširila še na navedeni sklep. Pri tem navaja, da 17. člen ZUT ne govori o delnem oziroma pomembnem tožbenem uspehu. Čim je pritožba stranke utemeljena, četudi le delno, je po prej navedeni določbi ta upravičena do vrnitve takse, ki jo je plačala zanjo. Zato ukvarjanje s pritožbenim uspehom po tej določbi ni dovoljeno. Glede na to tožeča stranka predlaga, da sodišče tudi navedeni sklep odpravi. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

10Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

11Tožba je bila vročena v odgovor tudi B. B. in A. A., ki nastopata v tem upravnem sporu kot prizadeti stranki v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tekom postopka je bilo ugotovljeno, da je prizadeta stranka A. A. dne 11. 8. 2018 umrl, zato je bil upravni spor s sklepom II U 233/2018-32 z dne 16. 8. 2018 prekinjen, njegova dedinja L. L., ki stanuje v ..., pa je bila pozvana, da v roku 8 dni prevzame postopek. S sklepom št. II U 233/2018-39 z dne 8. 10. 2021 je bilo odločeno, da se postopek nadaljuje.

12Nobena od prizadetih strank na tožbo ni odgovorila.

13Tožba ni utemeljena.

14Predmet presoje v zvezi z izpodbijano 3. točko izreka sklepa Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Maribor, št. 90313-250/2004-105 z dne 13. 9. 2017 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 3532-87/2015/7 z dne 4. 7. 2018 je odločitev, da sta tožnici (skupaj z drugimi zavezanci, ki tožbe niso vložili), dolžni povrniti stroške obnovljenega upravnega postopka A. A. in B. B. Upravni organ je svojo odločitev v zvezi s tem oprl na določbo 114. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Če je v takem primeru katera od strank deloma zmagala s svojim zahtevkom, trpi del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagala. Če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov.

15Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in meni, da bi organ pri odločitvi moral uporabiti določbo prvega odstavka 113. člena ZUP, ki določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel.

16Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je v predmetni zadevi uporabila tožeča stranka. Na njeno zahtevo je bil upravni postopek, v katerem je bila izdana odločba geodetske uprave št. 90312-250/2004-3 z dne 5. 4. 2004, sicer obnovljen, vendar pa je za odločitev o tem, katera stranka je uspela v postopku, od česar je odvisna tudi odločitev o stroških, treba upoštevati končno odločitev v postopku, torej tisto, s katero je bil postopek končan. V predmetni zadevi je to odločba prvostopnega organa št. 90313-250/2004-78 z dne 22. 2. 2012, po kateri se odločba Geodetske uprave, št. 90312-250/2004-3 z dne 5. 4. 2004 o ugotovitvi in evidentiranju spremembe katastrskega podatka vrste rabe parcele, št. 621 k.o. ... pusti v veljavi.

17Tožeča stranka zatrjuje, da bi moral organ pri odločanju o stroških postopka upoštevati, da postopek obnove postopka ni poseben postopek, in ob tem dodaja, da je do njega prišlo, ker tožnici v prvotni postopek nista bili pritegnjeni.

18Sodišče sicer pritrjuje stališču, da so tudi stroški, ki nastanejo v zvezi s pravnim sredstvom, del celotnih stroškov postopka. Hkrati z odločitvijo o pravnem sredstvu se o stroških v zvezi z njim odloči samo, če pristojni organ takšno pravno sredstvo zavrže ali zavrne (drugi odstavek 118. člena ZUP), v vseh drugih primerih se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo. V primeru uspešno vloženega predloga za obnovo postopka pristojni organ na podlagi podatkov zbranih v prejšnjem in v obnovljenem postopku, izda odločbo o zadevi, ki je predmet postopka; z njo pa lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo (prvi odstavek 270. člena ZUP). Rezultat oziroma uspeh posamezne stranke v postopku je torej odvisen od te končne odločitve. Izpodbijana odločitev o tem, da morata tožnici (skupaj z drugimi) predlagateljema postopka povrniti stroške postopka temelji na ugotovitvi, ki, kot navaja prvostopni organ v svoji obrazložitvi, nedvoumno izhaja iz celotne listinske dokumentacije¹, da gre za stranke z nasprotnim interesom. Tožeča stranka v tožbi te ugotovitve ne osporava.

19Po prvem odstavku 114. člena ZUP, se o stroških postopka, ko gre za stranke z nasprotujočimi interesi, odloča glede na uspeh v postopku. Ker sta A. A. in B. B. v postopku uspela, tožnici pa sta imeli pri tem nasprotni interes, sta dolžni povrniti predmetne stroške.

20Tožnici pa tudi v delu, ko napadata odločitev iz sklepa Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Maribor, št. 90313-250/2004-109 z dne 23. 7. 2018 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 3532-87/2015/13 z dne 7. 9. 2018, s katero se zavrne njuna zahteva za povrnitev upravne takse za pritožbo, ne moreta biti uspešni.

21ZUT v prvem odstavku 17. člena določa, da ima pravico do vračila vse ali preveč plačane takse, kdor je plačal takso, ki je ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso v višjem znesku, kot je predpisana, ali je plačal takso za dokument ali dejanje, ki ga organ ni izdal ali opravil, ali za pritožbo ali drugo pravno sredstvo, ki mu je organ ugodil. Za predmetno zadevo je relevantno slednje.

22Ne glede na to, da je v odločbi Ministrstva za okolje in prostor št. 3532-87/2015/7 z dne 4. 7. 2018 zapisano, da se pritožbi tožnikov delno ugodi, je odločitev glede tožnikov ostala nespremenjena, saj morata tožnici tudi po drugostopni odločitvi povrniti stroške v višini 351,06 EUR vsaka. Prvostopna odločitev je bila spremenjena le glede A. A. in B. B., saj je odločitev, da morata vrniti stroške sama sebi v bistvu nesmiselna.

23Ker torej tožnici s svojo pritožbo nista dosegli spremembe odločitve v delu, ki se nanaša nanju, in še vedno dolgujeta enak znesek, kot je bil zanju določen v prvostopnem aktu, po določbi prvega odstavka 17. člena ZUT nista upravičeni do povrnitve upravne takse za pritožbo.

24Izpodbijani odločitvi sta torej tudi po presoji sodišča pravilni in na zakonu utemeljeni, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

25Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

26Sodišče je v zadevi presojalo pravilno uporabo materialnega prava, o čemer je odločilo na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, za uporabo katere relevantno dejansko stanje med strankami ni bilo sporno. V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 je zato sodišče odločilo na seji.

¹ Str. 9 prvostopnega sklepa.