VSL Sklep II Kp 46836/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je predlog obsojenca za združitev kazni z 11. 1. 2022, v katerem je predlagal združitev kazni v zadevi I K 46836/2018 s kaznijo v zadevi III Pom-i 16625/2019 po sodbi Deželnega sodišča v Traunstenu 6KLs110Js42918-17 z 18. 9. 2018, pravnomočni 26. 9. 2018, zavrglo.

2Zoper sklep se pritožuje zagovornik obsojenca iz vseh pritožbenih razlogov in predlogom „zunajobravnavnemu senatu, da pritožbi ugodi in predlogu obsojenca ugodi“.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik graja stališče prvostopnega sodišča, da združitev kazni ni mogoča zaradi določbe četrtega odstavka 145. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), ki določa, da je za odločitev o obnovi postopka pristojna samo država izdaje sodne odločbe, s katero je določena kazenska sankcija, ki naj se izvrši v Republiki Sloveniji. To utemeljuje z navedbo, da 407. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ne ureja obnove postopka, pač pa tako imenovano nepravo obnovo postopka, pri kateri ne gre za obnovo, saj že prvi odstavek 407. člena ZKP izrecno določa, da se po teh določbah sme pravnomočna sodba spremeniti „tudi brez obnove kazenskega postopka“.

5Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da pri nepravi obnovi po 407. členu ZKP ne gre za obnovo postopka, kot je ta pojem uporabljen v 145. členu ZSKZDČEU-1. To izhaja tudi iz obrazložitve predloga ZSKZDČEU-1 (EVA: 2012-2030-0056, stran 317), kjer se kot vsebina pojma obnove navaja prav ugotavljanje dejanskega stanja in odločanje o krivdi, kar pa je vsebina „prave“ obnove (410. člen ZKP). V nepravi obnovi se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, zato da se odpravijo določene pomanjkljivosti ali napake storjene pri izreku enotne kazni oziroma da se omogoči izvršitev enotne kazni zaradi okoliščin, ki so nastale po pravnomočnosti sodbe (Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2003, člen 407, točka 1). Zavrženje predloga obsojenca iz tega razloga zato ni utemeljeno.

6Nadaljnje pritožbene navedbe, da je nacionalno sodišče, v obravnavani zadevi torej slovensko, pristojno za odločanje o spremembi pravnomočne sodbe tujega sodišča v postopku neprave obnove, niso utemeljene. Sklicevanje pritožnika na prvi odstavek 174. člena ZSKZDČEU-1 ni utemeljeno že zato, ker se nanaša na izvršitev ukrepa varstvenega nadzorstva (in je del določb 16. poglavja Priznanje in izvršitev odločbe, s katero je v drugi državi članici izrečena pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom, pogojna odložitev izreka kazni, alternativna sankcija ali odločba o pogojnem odpustu z varstvenim nadzorstvom). Za obravnavano zadevo so relevantne določbe 14. poglavja (Priznanje in izvršitev odločbe, s katero je v drugi državi članici izrečena kazen zapora ali ukrep, ki vključuje odvzem prostosti), saj je bila s sodbo nemškega sodišča obsojencu izrečena zaporna kazen 4 let in 6 mesecev zapora.

7V postopku neprave obnove po 407. členu ZKP sprememba pravnomočne sodbe, ki je ni izreklo sodišče na območju Republike Slovenije, temveč sodišče v tuji državi, ni mogoča (I Ips 194/2008, 3. 7. 2008, enako I Ips 234/2004, 29. 9. 2005), pač pa je treba ravnati v skladu z morebitnimi mednarodnopravnimi akti, v obravnavani zadevi v skladu z ZSKZDČEU-1. Ta v tretjem odstavku 139. člena izrecno določa, da če se izvršitev tuje sodbe prevzame, domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. člena (prilagoditev kazenske sankcije kadar ni združljiva s pravom Republike Slovenije) in 141. členom (delno priznanje in izvršitev), ki pa za obravnavano zadevo niso relevantni. Ker bi v postopku neprave obnove po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP morale biti uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku, bi s tem neizogibno bilo spremenjeno trajanje kazni izrečene s tujo sodbo, kar pa ni dovoljeno. Da sprememba tuje sodbe v postopku prevzema in izvršitve ni dovoljena je stališče, ki ga je že zavzela tudi sodna praksa (I Ips 58578/2017, 13. 9. 2018, v zvezi z vprašanjem možnosti izvršitve kazni na alternativen način). Predlagana združitev obeh kazni v postopku neprave obnove je torej nedovoljena in je odločitev prvostopnega sodišča, da predlog obsojenca za združitev kazni zavrže, pravilna.

8Pritožnik nadalje navaja, da so obsojencu z odločitvijo prvostopnega sodišča kršene številne pravice in ugodnosti, ki bi jih ob izreku enotne kazni (kar mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti) bil deležen v sklopu izvrševanja kazenske sankcije (način izreka enotne kazni, možnost alternativnega izvrševanja kazenske sankcije, pogojnega odpusta) s čimer naj bi bila kršena ustavna pravica enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči (22. člen Ustave Republike Slovenije, URS) ter načela enake obravnave pravic državljana EU ne glede na nacionalno pripadnost (6. in 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in 2. ter 3. člen Pogodbe o Evropski uniji). Zatrjuje, da je obsojeni, če ne gre za priznanje tuje sodne odločbe in njenega izvrševanja na območju Republike Slovenije postavljen v nepriviligiran položaj v primerjavi z obsojenci, ki se ne bi posluževali prava Evropske unije in bi jim bili obe sodbi izrečeni na ozemlju Republike Slovenije, saj bi nesporno šlo za primer neprave obnove kazenskega postopka.

9Zatrjevane kršitve niso podane. Določbe ZSKZDČEU-1 veljajo za vse slovenske državljane pod enakimi pogoji (131. člen ZSKZDČEU-1). Glede na to, da so države članice Evropske unije možnost sodelovanja v kazenskih zadevah zakonsko uredile v skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2008/909/PNZ s 27. 11. 2008 (Uradni list Evropske unije L 327/27, 5.12.2008, v nadaljevanju: Okvirni sklep; 7. točka četrtega odstavka 2. člena ZSKZDČEU-1), ki v 8. členu določa prepoved spreminjanja izrečene kazenske sankcije razen v izjemnih primerih, določenih v drugem in tretjem odstavku 8. člena (primeri iz 140. in 141. člena ZSKZDČEU-1) je položaj obsojenca enako urejen tudi v primerjavi z državljani drugih držav članic Evropske unije. Neutemeljena je tudi kršitev izhajajoča iz primerjave položaja, ko sta obsojencu izrečeni kazni v dveh domačih sodbah s položajem, ko je ena od kazni izrečena z domačo sodbo, druga pa s tujo. Ureditev Okvirnega sklepa in ZSKZDČEU-1 temelji na načelu vzajemnega zaupanja med državami članicami Evropske unije pri pravosodnem sodelovanju z namenom določiti pravila, na podlagi katerih država članica zaradi lažje socialne rehabilitacije obsojene osebe prizna sodbo in izvrši kazensko sankcijo (5. točka preambule in 3. člen Okvirnega sporazuma), v okviru česar je bila sprejeta določba o nespremenljivosti tuje sodbe. Takšna določba ne vzbuja ustavnopravnih pomislekov, niti jih pritožnik ne zatrjuje. Ureditev, ki različna položaja utemeljeno ureja različno pa ne more predstavljati kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči, niti kršitve drugih pravic, ki jih pritožnik podrobneje niti ne utemelji.

10Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP) je pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno.

11Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato bi moral obsojeni plačati stroške pritožbenega postopka. Glede na to, da je obsojeni na prestajanju daljše zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo, saj bi v nasprotnem lahko bilo ogroženo njegovo preživljanje.