131. člen ZSKZDČEU-1

Določba tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 pa je jasna in nedvoumna in sicer, da domače sodišče, ko prevzame v izvršitev tujo sodbo, ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, razen izjem, ki pa niso predmet te zadeve. Izvršitev triletne zaporne kazni predstavlja način izvršitve, kot je bil določen v tuji sodbi, in zato v tega glede na izrecno zakonsko prepoved ni dopustno poseči.

Rok 30 dni iz prvega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 je instrukcijski rok. Čeprav je sodišče prve stopnje odločalo dlje kot bi bilo želeti, je bilo tudi po preteku 30 dni upravičeno in dolžno odločiti o zaprosilu, s tem pa se položaj obsojenca, ki prestaja zaporno kazen v Avstriji in ki s prestajanjem zaporne kazni v Republiki Sloveniji niti ne soglaša, ni poslabšal. Za obsojenca je ureditev pogojnega odpusta v Republiki Sloveniji celo ugodnejša kot v Republiki Avstriji, ker mu ob določenih pogojih izjemoma omogoča pogojni odpust že po tretjini prestane kazni.

Drži, da mora imeti stranka (obsojenec) možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da predstavi svoja stališča glede dejanske in pravne podlage "spora", in da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, v konkretnem primeru predlagateljice, to je države izdaje pravnomočne sodbe, o katere priznanju in izvršitvi kazni se je odločalo v postopku. Obsojenec res ni bil seznanjen z vsemi v pritožbi navedenimi listinami (pravnomočno sodbo bi mu moralo posredovati sodišče, ki jo je izreklo) glede priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč priznanje in izvršitev sodbe kazenskega sodišča št. 4 v Gironi (Španija), opr. št. 101/2019 z dne 3. 6. 2019 v Republiki Sloveniji zavrnilo, ker se obsojenec ne nahaja v RS (niti v državi izdajateljici), torej niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 131. člena ZSKZDČEU-1. Glede na navedeno ni bilo podlage za vsebinsko odločanje o "zahtevku nasprotne stranke". Pritožnik pa v pritožbi izrecno navaja, da se obsojenec strinja z odločitvijo naslovnega sodišča, da se sodba iz Španije v Republiki Sloveniji ne prizna in ne izvrši. Kr

Golo zatrjevanje okoliščin obeh pritožnikov, da je zahtevana oseba živela v Sloveniji pred prijetjem kar nekaj let in da ima v Sloveniji stkane prijateljske in druge vezi, da ima v Sloveniji "poslovno dejavnost", da ima v Sloveniji osebe, na katere je trajno čustveno navezan ter da ima stalno bivališče v Sloveniji, so zgolj navedbe, ki nimajo podlage v spisovnih podatkih. Ko je bila zahtevana oseba zaslišana pred preiskovalno sodnico 29.12.2020, je izjavila, da bo dokumentacijo glede trditve, da ima v Sloveniji "neke vrste poslovno dejavnost", da "ima prijatelje tukaj" in da je "vzpostavil čustvene odnose", sodišču posredovala v roku od osem do deset dni. Tega zahtevana oseba v danem roku (niti v pritožbi) ni storila, zato sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni moglo ugotavljati in ugotoviti drugačnega dejanskega stanja od tistega, ki izhaja iz podatkov zgoraj navedenih spisov.

Čeprav je Združeno kraljestvo Velike Britanije izstopilo iz Evropske Unije, se po 62. členu Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske Unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo do 31. 12. 2020 uporablja Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ za priznanje kazenskih sodb in prenos izvršitve kazni za sodbe, ki jih do 31. 12. 2020 prejme pristojni organ države izvršiteljice.

Sodišče prve stopnje se je namreč v 4. točki obrazložitve sklepa pravilno sklicevalo na izpolnjene pogoje iz 131. člena ZSKZDČEU za priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe ter hkrati v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da pa razlogi za zavrnitev priznanja in izvršitve iz 132. člena tega zakona niso podani. Le v teh, taksativno naštetih primerih, je torej mogoče predlog države izdajateljice pravnomočne sodne odločbe zavrniti, v vseh drugih mora domače sodišče, kot je to z napadenim sklepom storilo sodišče prve stopnje, takšnemu predlogu slediti.

Po 1. točki 131. člena ZSKZDČEU-1 soglasje ni potrebno, če je obsojenec državljan Republike Slovenije in a) ima v Republiki Sloveniji stalno ali začasno prebivališče, vključno s primeri, ko je obsojenec pobegnil oziroma prišel v Republiko Slovenijo, da bi se izognil kazenskim postopkom ali izvršitvi kazni v državi izdaje, ali b) mu je bil v državi izdaji pravnomočne odločbe izrečen izgon, prisilna odstranitev ali drug ukrep, ki ima za posledico, da oseba po odpustu s prestajanja kazni ali ukrepa, povezanega z odvzemom prostosti, ne sme več ostati na ozemlju te države. Kot je pravilno zaključilo prvo sodišče pod točko 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa, sta bila pri obsojencu, ki sicer v transfer ni privolil, izpolnjena oba alternativno določena pogoja, da se ga premesti na prestajanje kazni po pravnomočni sodbi avstrijskega sodišča v Slovenijo brez njegovega soglasja. Obsojenec je namreč državljan Republike Slovenije, kjer ima na naslovu ..., prijavljeno stalno prebivališče. Prav tako je bil zoper obsojenca po Zveznem uradu za zadeve tujcev in azil 27. 2. 2017 izrečen ukrep prepovedi bivanja v Republiki Avstriji za obdobje desetih let.