VSK Sklep PRp 73/2020

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba, kolikor se nanaša na ustavitev postopka o prekršku, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zahtevi za sodno varstvo pravne osebe A. A. in odgovorne osebe B. B. delno ugodi in se odločba o prekršku prekrškovnega organa Inšpektorata RS za notranje zadeve št. 221-392/206/7 z dne 13. 3. 2017 spremeni tako, da se postopek o prekrških zoper pravno osebo A. A. zaradi dveh prekrškov po 24. točki prvega odstavka 82. člena ZOro-1 ter zoper odgovorno osebo B. B. zaradi dveh prekrškov po četrtem odstavku v zvezi s 24. točko prvega odstavka 82. člena ZOro-1 na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavi. Odločilo je, da se spremeni višina izrečene globe, ki je za pravno osebo 3.000,00 EUR, za odgovorno osebo pa 500 EUR. Nadalje je odločilo, da se spremeni višina sodne takse, in sicer mora pravna oseba plačati sodno takso v višini 300 EUR, odgovorna oseba B. B. pa sodno takso v višini 50 EUR. V ostalem ostane odločba o prekršku nespremenjena. Odločilo je še, da vlagatelja stroškov pritožbenega postopka ne plačata.

2Zoper sodbo je pritožbo v delu, ki se nanaša na ustavitev postopka o prekršku, vložil prekrškovni organ, kot navaja, zaradi kršitve materialnih določb ZP-1 in ZOro-1 po 1., 2. in 3. točki 154. člena ZP-1. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da vloženo zahtevo za sodno varstvo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo o prekršku potrdi.

3Pritožba je utemeljena.

4V obravnavani zadevi je Inšpektorat RS za notranje zadeve pravno osebo A. A. spoznal za odgovorno za dva prekrška po 24. točki prvega odstavka 82. člena ZOro-1 in za prekršek po 12. točki iste določbe ter ji izrekel enotno globo 9.000,00 EUR, B. B. pa je spoznal za odgovornega za dva prekrška po četrtem odstavku v zvezi s 24. točko prvega odstavka 82. člena ZOro-1 in za prekršek po četrtem odstavku v zvezi z 12. točko prvega odstavka 82. člena ZOro-1 ter mu izrekel enotno globo 1.500,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku sta pravna oseba in odgovorna oseba vložili zahtevo za sodno varstvo, kjer sta med drugim uveljavljali, da je Pravilnik o tehničnih pogojih varovanja prostorov, kjer se nahaja orožje, redu na strelišču in pogojih za izvajanje streljanja (v nadaljevanju Pravilnik) v neskladju z ZOro-1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ZSV 420043/2017 z dne 5. 7. 2018 zahtevo za sodno varstvo zavrnilo. Zoper to sodbo sta pravna oseba in odgovorna oseba vložili ustavno pritožbo. Ustavno sodišče RS je z odločbo UP-1167/18-19 z dne 11. 7. 2019 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje zaradi kršitve prepovedi sodniške samovolje iz 22. člena Ustave RS. V novem odločanju je sodišče prve stopnje razsodilo z izpodbijano sodbo.

5V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je Ustavno sodišče sledilo navedbam pritožnikov o nezakonitosti Pravilnika ter je ugotovilo, da je Pravilnik v neskladju z ZOro-1. Pritožnik ima prav, da ta trditev ne drži. V navedeni ustavni odločbi Ustavno sodišče ni ugotovilo, da je Pravilnik v neskladju z Zoro-1, ampak je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je na navedbe pritožnikov, da je Pravilnik v neskladju z ZOro-1, odgovorilo s stališčem, da je zakonodajalec v 56. členu ZOro-1 dal ministru za notranje zadeve pristojnost, da predpiše podrobnejše predpise o redu na strelišču in drugih pogojih streljanja, zaradi česar pritožnika z navedbami, da te določbe Pravilnika niso skladne z Ustavo, ne moreta uspeti, saj dokler Pravilnik velja, ga je treba spoštovati, kršilo prepoved sodniške samovolje iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. Navedlo je, da bo pri novem odločanju sodišče moralo upoštevati stališča iz ustavne odločbe. V novem odločanju je sodišče izhajalo iz napačnega razumevanja ustavne odločbe, da je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost določb Pravilnika z ZOro-1, ter presoje obrambnih navedb, da je Pravilnik v neskladju z Zoro-1, ni opravilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Ker gre za presojo pravnega vprašanja, je pritožbeno sodišče samo opravilo to presojo.

6Ustavno sodišče je v navedeni ustavni odločbi zapisalo, da morajo po drugem odstavku 120. člena Ustave upravni organi opravljati svoje delo v okviru in na podlagi Ustave in zakona. Po 153. členu Ustave morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in zakonom Ustavo in zakonom. Načelo vezanosti delovanja državnih organov na Ustavo in zakon ter v tem okviru legalitetno načelo pri izdaji podzakonskih predpisov sta kot temeljni ustavni načeli v tesni povezanosti z načeli demokratične in pravne države (1. in 2. člen Ustave). Glede normativne dejavnosti državne uprave načeli pomenita, daje ta pri izdajanju podzakonskih predpisov vsebinsko vezana na Ustavo in zakon. Zakon mora biti vsebinska podlaga za izdajanje podzakonskih aktov. Za izvrševanje zakona gre le tedaj, če izvršilni predpis ostaja v mejah razmerij, ki jih ureja zakon. Če torej samo opisuje in razlaga zakon, potem je nedvomno vsebinsko odvisen akt. Upravni predpis pa sme zakonsko normo tudi dopolnjevati, vendar samo tako daleč, da z dopolnjevanjem ne bo originarno urejal družbenih razmerij ali originarno določal nalog države. Tako mora torej zajeti samo tisto, kar nujno izhaja iz zakonske norme, pa v njej ni izrecno predpisano. Upravni predpis sme izbrati tudi način za dosego neke naloge, ne sme pa je originarno določiti. Upravni organi torej nimajo pravice izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu – vendar izrecno pooblastilo v zakonu ni potrebno. Tako imenovana izvršilna klavzula (zakonska določba, da je treba izdati izvršilne predpise v določenem roku) pomeni le, da zakonodajalec izdaje izvršilnih predpisov ni prepustil (v celoti) presoji izvršilne oblasti, temveč ji je z zakonom naložil, da določena vprašanja mora urediti, in da ji je za to določil tudi rok.

7Pritožnika sta v zahtevi za sodno varstvo uveljavljala, da je osma alineja 8. člena Pravilnika v neskladju s 54. členom ZOro-1.

8S 54. členom ZOro-1 je predpisano, da morajo biti prostori in naprave, kjer se neposredno opravlja dejavnost strelišča, ustrezno varovani pred dostopom nepooblaščenih oseb. Minister, pristojen za notranje zadeve, predpiše podrobnejše pogoje o načinu varovanja objektov, prostorov in naprav, v katerih se opravlja dejavnost strelišča.

9Z osmo alinejo 8. člena Pravilnika je predpisano, da mora biti na strelišču poskrbljeno za varnost tako, da so odprta strelišča zavarovana z ograjo ali opozorilnimi trakovi, na vidnih mestih pa morajo biti postavljene opozorilne table z napisom "POZOR STRELIŠČE –PREHOD PREPOVEDAN".

10S 54. členom ZOro-1 je torej predpisano, da morajo biti prostori in naprave, kjer se neposredno opravlja dejavnost strelišča, ustrezno varovani pred dostopom nepooblaščenih oseb, z osmo alinejo 8. člena Pravilnika pa je predpisano, kako morajo biti varovani prostori in naprave, kjer se neposredno opravlja dejavnost strelišča. Navedena določba Pravilnika tako določa zgolj način za dosego naloge, ki je določena z zakonom, in te naloge originarno ne določa. Gre torej za dopolnjevanje zakonske norme na način, ko dopolnjevanje zajame samo tisto, kar nujno izhaja iz zakonske norme, pa v njej ni izrecno predpisano. Zato očitek, da je osma alineja 8. člena Pravilnika v neskladju s 54. členom ZOro-1, ni utemeljen.

11Pritožnika sta v zahtevi za sodno varstvo nadalje uveljavljala, da je 9. člen Pravilnika v neskladju s 56. členom ZOro-1.

12S 56. členom ZOro-1 je predpisano, da na strelišču lahko izvaja streljanje posameznik, ki ima orožni list ali dovoljenje za posest orožja, z orožjem iz 2. in 3. točke kategorije D pa tudi posameznik, ki ima za tako orožje priglasitveni list (prvi odstavek); da posameznik, ki ne izpolnjuje pogoja iz prejšnjega odstavka, lahko izvaja streljanje le pod nadzorom upravljavca strelišča ali pooblaščenega delavca strelišča (drugi odstavek); da smejo polnoletni člani strelskih društev ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena izvajati streljanje samostojno, mladoletni člani teh društev pa pod nadzorom inštruktorjev, trenerjev ali odgovornih oseb strelišča (tretji odstavek); da upravljavec strelišča ali pooblaščeni delavec strelišča odreče izvajanje streljanja oziroma prepustitev orožja posamezniku, ki je pod vplivom alkohola ali mamil oziroma čigar telesno in duševno stanje očitno kažeta na to, da ne bo varno uporabljal orožja (četrti odstavek); in da minister, pristojen za notranje zadeve, predpiše podrobnejše predpise o redu na strelišču in drugih pogojih streljanja (peti odstavek).

13Z 9. členom Pravilnika je med drugim predpisano, da morajo biti dolžnosti upravljavca strelišča in vodje streljanja natančno določene z redom na strelišču in da sta upravljavec strelišča in vodja streljanja za zagotovitev varnosti na strelišču dolžna izvajati naslednje varnostne ukrepe: seznaniti obiskovalce ob prihodu na strelišče z redom na strelišču in varnostnimi ukrepi (prva alineja); preveriti veljavnost orožnih listin strelcev, ki streljajo z lastnim orožjem, ter brezhibnost delovanja tega orožja in primernost streliva (druga alineja); odreči izvajanje streljanja posamezniku, ki je pod vplivom alkohola ali mamil oziroma čigar telesno in duševno stanje očitno kaže na to, da ne bo varno uporabljal orožja, in takega posameznika po potrebi tudi odstraniti s strelišča (četrta alineja); ter preprečiti strelcem izvedbo streljanja brez uporabe zaščitnih sredstev (peta alineja). S 14. členom Pravilnika je med drugim predpisano, da je pri streljanju obvezna uporaba zaščitnih sredstev za vid in sluh.

14S 56. členom ZOro-1 je torej predpisano, da na strelišču lahko izvaja streljanje posameznik, ki ima orožni list ali dovoljenje za posest orožja, z orožjem iz 2. in 3. točke kategorije D pa tudi posameznik, ki ima za tako orožje priglasitveni list (prvi odstavek); da posameznik, ki ne izpolnjuje pogoja iz prejšnjega odstavka, lahko izvaja streljanje le pod nadzorom upravljavca strelišča ali pooblaščenega delavca strelišča (drugi odstavek); da smejo polnoletni člani strelskih društev ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena izvajati streljanje samostojno, mladoletni člani teh društev pa pod nadzorom inštruktorjev, trenerjev ali odgovornih oseb strelišča (tretji odstavek). Določba druge alineje 9. člena Pravilnika, da sta upravljavec strelišča in vodja streljanja dolžna preveriti veljavnost orožnih listin strelcev, ki streljajo z lastnim orožjem, pa je namenjena ravno zagotovitvi takega reda na strelišču, kot je predpisan z navedenimi zakonskimi določbami. Povedano drugače, navedena določba Pravilnika določa samo način za dosego naloge, ki je določena z zakonom (zagotovitev reda glede streljanja na strelišču), in te naloge originarno ne določa. Gre torej za dopolnjevanje zakonske norme na način, ko dopolnjevanje zajame samo tisto, kar nujno izhaja iz zakonske norme, pa v njej ni izrecno predpisano. Zato očitek, da je navedena določba druge alineje 9. člena Pravilnika v neskladju s prvim, drugim in tretjim odstavkom 56. člena ZOro-1, ni utemeljen.

15Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je namen določb 56. člena ZOro-1 zagotovitev varnosti na strelišču. Določbe 9. člena Pravilnika, da sta upravljavec strelišča in vodja streljanja dolžna preveriti brezhibnost delovanja orožja in primernost streliva strelcev, ki streljajo z lastnim orožjem (druga alineja) ter preprečiti strelcem izvedbo streljanja brez uporabe zaščitnih sredstev (peta alineja), pa so namenjene prav uresničevanju tega zakonskega namena. Tako Pravilnik torej dopolnjuje zakonsko normo, vendar samo tako daleč, da z dopolnjevanjem določa samo način za uresničevanje namena, ki je določen z zakonom. Zato očitek, da sta druga in peta alineja 9. člena Pravilnika v neskladju s 56. člena ZOro-1, ni utemeljen.

16Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialno pravnega izhodišča, da je Pravilnik v nasprotju z ZOro-1, ni presojalo navedb zahteve za sodno varstvo, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja teh prekrškov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ni moglo samo odpraviti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi prekrškovnega organa ugodilo in izpodbijano sodbo, kolikor se nanaša na ustavitev postopka o prekršku, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (168. člen v zvezi s petim odstavkom 163. člena ZP-1). V tem bo sodišče prve stopnje moralo presoditi navedbe zahteve za sodno varstvo, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja teh prekrškov, ter nato o zadevi odločiti.