VSL Sodba in sklep VI Kp 4970/2021

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o krivdi razveljavi, v odločbi o kazenski sankciji pa spremeni tako, da se kazni 6 (šest) in 10 (deset) mesecev zapora, določeni v sodbah Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 19385/2019 z dne 23. 4. 2016 in Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 45289/2017 z dne 26. 11. 2019, ne določita, temveč se štejeta kot določeni.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena ter se v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Določilo mu je kazen pet mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 59. člena KZ-1 je obtožencu preklicalo v izreku navedeni pogojni obsodbi ter mu nato na podlagi 59. člena in 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 upoštevaje določene kazni po preklicanih pogojnih obsodbah izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Po četrtem odstavku Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazenskih sankcijah pritožil obtoženec. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče milejšo kazen oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v „ponovno odločanje“.

3Pritožba ni utemeljena, je bilo pa v izpodbijano sodbo treba poseči po uradni dolžnosti.

4Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazni premalo upoštevalo olajševalne okoliščine, da je krivdo priznal, da dejanje obžaluje, skrbi za bolne otroke, da živijo v slabih razmerah in da je šlo za poskus. Obljublja, da ne bo več kradel in prosi za znižanje kazni.

5Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v točkah 13 – 16 izpodbijane sodbe ustrezno upoštevalo in vrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine ter pritožniku utemeljeno preklicalo pogojni obsodbi, določilo ustrezne kazni ter izreklo enotno kazen zapora v povsem primernem trajanju. Pritožbeno sodišče se tako v tem delu pridružuje zaključkom izpodbijane sodbe in posledično pritožbo zavrača kot neutemeljeno.

6Je pa pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu ugotovilo, da je potrebno v izpodbijano sodbo poseči po uradni dolžnosti. V predmetni zadevi je bila namreč že dne 29. 1. 2021 izdana sodba sodišča prve stopnje II K 4970/2021-6. Navedeno sodbo je pritožbeno sodišče s sklepom VI Kp 4970/2021 z dne 20. 4. 2021 delno razveljavilo, in sicer le v odločbi o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nerazveljavljenih delih – v odločbi o krivdi – pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo. Odločba o krivdi je bila torej z navedenim sklepom pritožbenega sodišča potrjena in je tako že postala pravnomočna.

7Kot izhaja iz izreka, izpodbijana sodba vsebuje tudi odločbo o krivdi. Ker je sodišče prve stopnje ponovno odločilo tudi o obtoženčevi krivdi, čeprav je bilo o tem že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje II K 4970/2021 z dne 29. 1. 2021, je torej sodišče prve stopnje odločalo o že razsojeni stvari in s tem kršilo načelo ne bis in idem. Navedeno pa predstavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP v obtoženčevo škodo, ki jo pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 383. člena ZKP preizkuša po uradni dolžnosti.

8Ker o isti stvari ne smeta obstajati dve sodbi je zato pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo razveljavilo v odločbi o krivdi.

9Poleg tega je pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji ob preklicu pogojnih obsodb, izrečenih s sodbama Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 19385/2019 z dne 23. 4. 2016 in Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 45289/2017 z dne 26. 11. 2019, (ponovno) določilo kazni šest in deset mesecev zapora, čeprav gre za kazni, ki sta bili že določeni v preklicanih pogojnih obsodbah.

10Tretji odstavek 53. člena KZ-1 določa, da sodišče, če prekliče pogojno obsodbo, izreče po 53. členu KZ-1 enotno kazen za prej storjeno in novo kaznivo dejanje tako, da pri tem upošteva, da je kazen iz preklicane pogojne obsodbe že določena. Tudi v tem primeru gre torej za res iudicata, saj sta bili kazni šest in deset mesecev zapora v omenjenih pogojnih obsodbah že določeni. Zato ju sodišče prve stopnje ne more določiti ponovno, temveč bi moralo ob pravilni uporabi določb kazenskega zakona o preklicu pogojne obsodbe ob preklicu pogojnih obsodb zgolj ugotoviti, da sta v preklicanih pogojnih obsodbah že bili določeni kazni šest in deset mesecev zapora, nato pa ti dve kazni iz pogojnih obsodb pri izreku enotne kazni upoštevati kot že določeni.

11V skladu z zgoraj navedenim je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastil po uradni dolžnosti iz drugega odstavka 383. člena ZKP izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se ob preklicu pogojnih obsodb kazni šest in deset mesecev zapora, določeni v sodbah Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 19385/2019 z dne 23. 4. 2016 in Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 45289/2017 z dne 26. 11. 2019, ne določita ponovno, temveč se štejeta kot določeni.

12Ker je bilo v pritožbenem postopku deloma odločeno v obtoženčevo korist, se obtožencu sodna taksa ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP).