UPRS Sodba II U 59/2019-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Občinska uprava Mestne občine Ptuj kot prvostopenjski organ vlogo tožnika z dne 4. 10. 2018 za izdajo soglasja za prenos koncesije po pravnem nasledstvu, zavrnila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da vlagatelj na podlagi Pogodbe o koncesiji št. 4/98 z dne 11. 5. 1998 sklenjene med Mestno občino Ptuj kot koncendentom in vlagateljem kot koncesionarjem, opravlja koncesijsko zdravstveno dejavnost na področju zdravstvenega varstva odraslih v zasebni zdravstveni ambulanti na naslovu .... Tožnik je navedel, da je kot edini družbenik ustanovil zasebno gospodarsko družbo s firmo A. d.o.o., s sedežem na .... Na podlagi dovoljenja Ministrstva za zdravje RS z dne 9. 7. 2018 je družbi A. d.o.o. izdano dovoljenje za opravljanje splošne zunaj bolnišnične dejavnosti – splošna in družinska medicina z odgovornim nosilcem zdravstvene dejavnosti B.B., dr. med., specialistom splošne medicine. Tožnik kot vlagatelj je svojo vlogo utemeljil na podlagi določb 667. In 668. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), v zvezi s 131. členom Zakona o javno zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP). Prvostopenjski organ je sprejel odločitev na tretjem odstavku 42. čelna Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej). Če bi izdal odločbo o prenosu koncesije iz fizične na pravno osebo, torej svojstvo zasebnega zdravnika na pravno organizacijsko obliko d.o.o. bi ravnal z nasprotju z zakonom in takšna odločba bi bila nična.

2Zoper navedeno odločitev je vložil tožnik pritožbo, o kateri je odločal drugostopenjski organ, župan Mestne občne Ptuj in pritožbo vlagatelja B.B., zavrnil. Iz obrazložitve drugostopenjskega organa izhaja ugotovitev, da je bilo v izreku prvostopenjske odločbe pravilno odločeno, čeprav je bila odločba prvostopenjskega organa delno napačno utemeljena. V tem primeru organ druge stopnje pritožbo zavrne, vendar pa v obrazložitvi navede pravilne razloge za odločitev. V primeru zahteve pritožnika, ki zahteva tudi spremembo izreka izdane odločbe na podlagi ugotovljenih nepravilnosti, je pritožbeni organ presodil, da je tudi na drugačni dejanski podlagi potrebno strankino pritožbo zavrniti, ker ostane izrek prvostopne odločbe po svoji vsebini nespremenjen. Med strankama je nesporno, da je za prenos koncesije potrebo soglasje javnega partnerja – občine. V okviru presoje materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločbe je drugostopenjski organ ugotovil, da je organ prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko podlago pravilno presodil, da je v obravnavanem primeru treba uporabiti določbo 42. člena ZZDej. Citirana določa se sicer nanaša na podelitev koncesije in ne na spremembo, kar je predmet obravnavane zadeve. Ker pa gre za opravljanje zdravstvene dejavnosti javne službe v okviru mreže javne zdravstvene službe, ki jo mora na podlagi prvega odstavka 5. člena ZZDej na primarni ravni zagotavljati občina oz. mesto, sta situaciji primerljivi in ju je mogoče enako pravno vrednotiti. Tudi v postopku odločanja o spremembi ali prenosu koncesijske odločbe je torej občina dolžna upoštevati določbo 3. odstavka 42. člena ZZDej, ki določa, da koncesija ni predmet dedovanja, prodaje, prenosa ali druge oblike pravnega prometa ter da je pravni posel, ki je bil sklenjen na tak način ničen. Koncesija je bila podeljena tožniku kot fizični osebi in na podlagi odločbe o podelitvi koncesije je bila sklenjena Pogodba o koncesiji št. 4/98. Pravna teorija na katero se v pritožbi naslanja tožnik temelji na določilih Direktive o javnih naročilih (Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 2. 2014) in Direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb (Direktiva 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 2. 2014), ki v citiranih določbah sicer dajeta možnost sprememb pogodb med njihovo dejavnostjo brez novega postopka javnega naročila oz. podelitve koncesije, vendar sta v obravnavanem primeru brezpredmetni. ZZDej kot lex specialis napram Direktivama, kot tudi ZGD-1 in ZZDej v četrtem odstavku 44.f člena določa, da so med trajanjem koncesijskega razmerja dovoljene le nebistvene spremembe koncesijskega razmerja, ki jih koncendent odobri v obliki spremembe koncesijske odločbe, pri čemer so v petem odstavku istega člena te spremembe tudi taksativno naštete. Pritožbeni organ ugotavlja, da navedeni člen kot nebistvene spremembe koncesijske pogodbe ne določa spremembe koncesionarja iz razlogov statusnega preoblikovanja. Koncesija je neke vrste partnerstvo med javnim sektorjem in zasebnim podjetjem, ki ji prinaša dodano vrednot na določenem področju. S podelitvijo koncesije se na osebo zasebnega prava prenese le izvajanje javne službe, dejavnost pa ohrani režim javne službe. Koncesionar ne izvaja svobodne gospodarske pobude na prostem trgu, ampak je podjetniško priložnost in s tem priložnost za ustvarjanje dobička dobil na podlagi posebnega javnopravnega akta. V primeru izvajanja koncesijskih dejavnosti se pravica do svobodne gospodarske pobude nanaša le na postopek oddaje koncesij in ne na opravljanje dejavnosti. Nenazadnje lahko koncesionar v okviru ustanovljenega d.o.o. opravlja tržno dejavnost brez koncesije.

3Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu in navaja, da je izpodbijana odločitev tožene stranke napačna zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, in sicer navedenih določb ZGD-1 ter ZJZP in jo je potrebno odpraviti. V predmetni zadevi gre za pravno vprašanje, tožnik predlaga, da naslovno sodišče o zadevi tudi meritorno razsodi na način, da zahtevku tožnika za prenos koncesije, ki jo je tožena stranka dodelila z odločbo o podelitvi koncesije opr. št. 143-05-5/98 z dne 6. 5. 1998 tožniku na zasebno podjetje A. d.o.o., ugodi. Tožnik izkazuje pravni interes za prenos koncesije zaradi potreb ureditve financiranja opravljanja javne zdravstvene službe na podlagi izdane koncesije s plačnikom teh storitev Zavodom za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije.

4Tožnik navaja, da se je v letu 2015 odločil za statusno preoblikovanje svoje zdravstvene dejavnosti na način, da sedanjo dejavnost zasebnega zdravnika prenese na zasebno gospodarsko družbo. Za ta namen je ustanovil kot edini družbenik gospodarsko družbo s firmo A. d.o.o. s sedežem na .... Tožnik je edini družbenik te družbe, istočasno pa je tudi zastopnik te družbe. Družba je bila ustanovljena s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju, opr. št. Srg ... z dne 3. 6. 2015 in vpisana v Sodni register pod navedeno opravilno številko. Za potrebe izvajanja zdravstvene dejavnosti si je družba A. d.o.o. pridobila dovoljenje Ministrstva za zdravje RS z dne 9. 10. 2018 za opravljanje splošne zunaj bolnišnične dejavnosti – splošna družinska medicina, z odgovornim nosilcem zdravstvene dejavnosti tožnikom. Tožnik navaja, da uveljavlja prenos dodeljene mu koncesije na podlagi svojega statusnega preoblikovanja iz zasebnega zdravnika v zasebno gospodarsko družbo v smislu določb 667. in 668. člena ZGD-1, v zvezi s 131. členom ZJZP. V tem primeru gre za materialno preoblikovanje dosedanjega koncesionarja s prehodom oz. prenosom celotnega premoženja in dejavnosti iz sedanjega podjetja, ki ga prevzema novoustanovljeno podjetje kot univerzalni pravni prenosnik zasebnega zdravnika, ki s pripojitvijo k novemu podjetju preneha obstajati. Gre za gospodarsko strukturo prestrukturiranja izvajalca dejavnosti, obenem koncesionarja. Posledično takšno preoblikovanje ne zapade pod prepoved prenosa v smislu določbe 42. člena ZZDej, saj ne gre za prenos na drug pravni subjekt, temveč za pripojitev obstoječega podjetja k prevzemniku.

5V odgovoru na tožbo tožena stranka nasprotuje navedbam tožnika. V izpodbijani drugostopenjski odločbi z dne 7. 1. 2019 je tožena stranka potrdila izrek prvostopenjskega organa in podrobno pojasnila razloge za zavrnitev prošnje za prenos koncesije in za zavrnitev pritožbe. Tožniku je bilo pojasnjeno, da je bilo v izpodbijani odločbi v izreku pravilno odločeno, čeprav je bila odločba delno napačno utemeljena. Organ druge stopnje je pritožbo zavrnil, v obrazložitvi pa navedel pravilne razloge za odločitev. V skladu z 21. členom Zakona o lokalni samoupravi občina (v nadaljevanju ZLS) samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena, ki jih določi s splošnim aktom ali so določene z zakonom. Občina je po zakonu dolžna v interesu občanov skrbeti za čim učinkovitejše delovanje in dostopnost mreže javne zdravstvene službe na primarni ravni na svojem območju, zaradi česar ji daje zakon pravico, da kot koncendent samostojno odloča o tem, ali bo v javnem interesu privolila v predlagano spremembo odločbe o koncesiji. V predlaganem prenos koncesijskega razmerja za dejavnost, ki se opravlja v javnem interesu v obliki koncesionirane javne službe, koncendent ni dolžan privoliti. Upravni organ je pri odločanju o podeljevanju koncesij oz. spremembi koncesije upravičen, da odloča po prostem preudarku in pri tem vezan na javno korist. Tožnik ne more samo odločati o svojem statusu kot izvajalcu javne službe v zdravstveni dejavnosti ter ne more zahtevati prenosa koncesije, sklicujoč se na univerzalno ali singularno nasledstvo drugega gospodarskega subjekta, ki izpolnjuje prvotno določena merila za ugotavljanje sposobnosti namesto prvotnega izvajalca po prestrukturiranju podjetja. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-1-194/17-21 z dne 15. 11. 2018 odločalo o ustavnosti prvega in tretjega odstavka 42. člena ZZDej odločilo, da navedena odstavka nista v neskladju z Ustavo. V svoji obrazložitvi je Ustavno sodišče RS sicer navedlo, da se tretji odstavek ne nanaša na materialna preoblikovanja, kar je v nasprotju z obrazložitvijo, ki jo je v svoji odločbi navedel prvostopenjski organ. Ta je bil namreč mnenja, da bi Mestna občina Ptuj v primeru, če bi izdala odločbo o prenosu koncesije iz fizične v pravno osebo, ravnala v nasprotju z zakonom, takšna odločba bi pa bila nična. Pritožbeni organ v obrazložitvi temu mnenju ne sledi v celoti, saj meni, da je prenos v okviru statusnega preoblikovanja koncesionarja ob predhodnem soglasju koncendenta sicer mogoč, vendar le v primeru, da gre za univerzalno sukcesijo. V predmetni zadevi je pritožbeni organ ugotovil, da ne gre zgolj za spremembo na strani koncesionarjevega podjetniškega delovanja, saj hkrati obstajata obe funkcionalni enoti, med katerima želi tožnik izvesti prenos koncesije. Tak prenos pa glede na določbe ZZDej ni dovoljen. Če koncesionar koncesije v svojstvu zasebnega zdravnika, kakor mu je bila podeljena, več ne želi opravljati in želi statusno spremembo, se lahko, kot je ugotovil prvostopenjski organ, pogodba prekine ter se izvede javni razpis, na katerega se lahko prijavijo vsi izvajalci zasebne zdravstvene dejavnosti. Glede tožbenega ugovora, da je bila tožena stranka v postopku diskriminatorno obravnavana, s čimer ji je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, tožena stranka ugovarja, da pri 22. členu Ustave RS za izpeljavo načela pravice do enakosti pred zakonom, ki izhaja iz 14. člena Ustave RS, v zvezi s tem, da se je tudi Ustavno sodišče v sodbi Up-22/94 z dne 7. 3. 1997 izreklo, da to ne pomeni, da se ne sme različnih položajev urejati različno, pač pa, da mora za razlikovanje obstajati razumen razlog. Ustavna pravica do enakega varstva pravic zagotavlja, da morajo organi, ki odločajo o pravicah posameznikov, v enakih primerih odločati enako. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da se ne bi smel različno urejati položaj posameznih pravnih subjektov, pač pa, da mora za razlikovanje obstajati razumen razlog. Tožena stranka še navede, da s podelitvijo koncesije se na osebo zasebnega prava prenese le izvajanje javne službe, dejavnost pa ohrani režim javne službe. Tožeča stranka ne izvaja svobodne gospodarske pobude na prostem trgu, ampak je podjetniško priložnost in s tem priložnost za ustvarjanje dobička dobila na podlagi posebnega javnopravnega akt. V primeru izvajanja koncesijskih dejavnosti se pravica do svobodne gospodarske pobude nanaša le na postopek oddaje koncesij in ne na opravljanje dejavnosti.

6Tožnik še v pripravljalni vlogi navede, da se je ves čas v vlogah zavezoval, da bo na svojo gospodarsko družbo, katere edini družbenik je, prenesel vsa sredstva, premoženje, pravice in obveznosti iz dejavnosti zasebnega zdravnika izvajanje pod firmo A., dr. med., ki bo s prenosom na d.o.o. prenehala obstajati. V izogib kršitvi obstoječe koncesijske pogodbe pa tožnik potrebuje vtoževano odločbo tožene stranke, da mu v primeru njegovega materialnega statusnega preoblikovanja dovoli prenos koncesije na novo obliko poslovanja d.o.o. Koncesija se bo v primeru prenosa na tožnikov d.o.o. izvajala pod enakimi pogoji z istimi izvajalci v istih poslovnih prostorih in z istimi delovnimi sredstvi, kot se dejavnost izvaja v sedanji obliki A., dr. med. Gre torej za materialno statusno preoblikovanje dosedanjega koncesionarja, ki ni v nasprotju z ZZDej, kateri smiselno pozna prenos koncesije (44. člen ZZDej).

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi sodišče odloča o pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke, ki je zavrnila soglasje za prenos koncesije po pravnem nasledstvu, od tožnika na zasebno gospodarsko družbo s firmo A. d.o.o.

9Koncesija za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti je prvenstveno urejena v ZZDej v 41. do 44.k členu, kjer je določeno, da lahko javno službo v zdravstveni dejavnosti opravljajo na podlagi koncesije domače in tuje pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo s tem zakonom določene pogoje (41. člen ZZDej). ZZDej v navedenih členih ureja tudi vprašanje, kdo podeli koncesijo, merila, medsebojna razmerja v zvezi z opravljanjem koncesije, prenehanje in odvzem koncesije.

10ZJZP je sistemski zakon za urejanje razmerij javno-zasebnega partnerstva in vsebuje splošne določbe o koncesijah za izvajanje gospodarske oziroma druge javne službe oziroma dejavnosti. Ta zakon se uporablja tudi za koncesijska razmerja, saj je po določbi prve alineje 26. člena ZJZP ena od oblik pogodbenega partnerstva tudi koncesijsko partnerstvo. ZJZP koncesijsko razmerje opredeljuje v prvi alineji 26. člena kot dvostransko pravno razmerje med državo oziroma samoupravno lokalno skupnostjo ali drugo osebo javnega prava kot koncedentom in pravno ali fizično osebo kot koncesionarjem, v katerem koncedent podeli koncesionarju posebno ali izključno pravico izvajati gospodarsko javno službo oziroma drugo dejavnost v javnem interesu.

11Uporaba ZJZP je v razmerju do specialnih zakonov po določbi 3. člena ZJZP subsidiarna. Subsidiarnost uporabe pomeni, da se določbe ZJZP uporabijo le v primeru, če posebni zakon istovrstnih vprašanj, ki jih ureja ZJZP, ne ureja drugače (izraz pravila lex specialis derogat legi generali). V primeru obstoja posebnega zakona se torej glede vprašanj, ki jih ureja poseben zakon, uporabijo določbe tega posebnega zakona in ne ZJZP. Če pa posebni zakon določenih vprašanj sploh ne ureja, ureja pa jih splošni zakon (ZJZP), se glede teh vprašanj uporabijo določbe splošnega zakona (ZJZP)¹.

12ZZDej kot specialni zakon v tretjem odstavku 42. členu določa, da koncesija ni predmet dedovanja, prodaje, prenosa ali druge oblike pravnega prometa. Pravni posel v nasprotju s prejšnjim stavkom je ničen. Citirano določilo se ne nanaša na materialna statusna preoblikovanja, kar je tudi stališče Ustavnega sodišča RS², tako izvzetje materialnih preoblikovanj ohrani smisel šeste alineje prvega odstavka 44.j člena ZZDej. Slednja določa, da koncedent z odločbo odvzame koncesijo, če koncesionar prenese koncesijo na drugega izvajalca zdravstvene dejavnosti. Ker je pravni promet s koncesijo s posameznim pravnim poslom ničen in nedopusten po tretjem odstavku 42. člena ZZDej, je tak pravno učinkovit prenos mogoč le z materialnimi statusnimi preoblikovanji³ in univerzalno sukcesijo. Dejstvo, da se tak sicer pravno učinkovit prenos praviloma šteje za kršitev obveznosti koncesionarja iz koncesijskega razmerja, na ta zaključek ne vpliva⁴.

13Kljub šesti alineji prvega odstavka 44.j člena ZZDej torej ni nujno, da se prenos zdravstvene koncesije z materialnim preoblikovanjem konča z odvzemom koncesije. Drugi odstavek 74. člena ZJZP dopušča prenos posebne in izključne pravice (torej tudi koncesije) na druge izvajalce „skladno z zakonom in ob predhodnem soglasju javnega partnerja“. Koncedent lahko tisti prenos zdravstvene koncesije, ki ga vsaj v temelju dopušča zakon (samo materialno preoblikovanje), predhodno odobri.

14Za prenos razmerja statusnega partnerstva (prenos na novega izvajalca javno-zasebnega partnerstva) se smiselno uporabljajo pravila, pogoji in postopek, ki jih za prenos koncesije določa zakon, ki ureja gospodarske javne službe. Ne glede na določbe drugih zakonov, je treba pred prenosom razmerja na novega izvajalca pridobiti dovoljenje oziroma soglasje javnega partnerja, drug javni partner pa še soglasje ustanovitelja (prvi odstavek 131. člena ZJZP).

15V predmetni zadevi je tožena stranka z vpogledom v sodni register ugotovila, da istočasno obstajata tako A. dr. med., v okviru katere tožnik opravlja dejavnost in mu je podeljena koncesija ter A. d.o.o., na katero želi tožnik prenesti koncesijo. Tožnik kot navaja potrebuje soglasje tožene stranke, da dovoli prenos koncesije na novo obliko poslovanja d.o.o. v primeru materialnega statusnega preoblikovanja. V nasprotnem primeru koncedent z odločbo odvzame koncesijo, če koncesionar prenese koncesijo na drugega izvajalca zdravstvene dejavnosti (šesta alineja 44.j člena ZZDej).

16Koncesijo za opravljanje javne zdravstvene službe na primarni ravni⁵ zdravstvene dejavnosti, kot je obravnavana zadeva, podeli občina s soglasjem ministrstva, pristojnega za zdravje (prvi odstavek 44. člena ZZDej). Upravni organ pri odločanju o podeljevanju koncesij upravičen, da odloča po prostem preudarku (diskrecijski pravici). Upravni organ je pri svoji odločitvi oziroma izbiri vezan na javno korist. Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da prenos koncesijskega razmerja za dejavnost, ki se opravlja v javnem interesu v obliki koncesionirane javne službe, koncedent ni dolžan privoliti. Občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), ki jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom (prvi odstavek 21. člena zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS). Zakon ji tako daje pravico, da sama odloča o tem ali bi bo v javnem interesu privolila v predlagano spremembo odločbe o koncesiji. Če koncesionar koncesije v svojstvu zasebnega zdravnika, kot mu je bila podeljena, ne želi več opravljati in želi statusno spremembo, se lahko izvede javni razpis⁶, na katerega se lahko prijavijo vsi izvajalci zdravstvene dejavnosti.

17Med trajanjem koncesijskega razmerja so ob soglasju koncedenta dovoljene le nebistvene spremembe koncesijskega razmerja, ki jih koncedent odobri v obliki spremembe koncesijske odločbe (44.f člen ZZDej). Za nebistvene spremembe koncesijskega razmerja pa ZZDej taksativno našteva te spremembe, vendar med njimi ne določa spremembe koncesijskega razmerja v obloki spremembe koncesijske odločbe in spremembe koncesionarja.

18S podelitvijo koncesije se na osebo zasebnega prava prenese le izvajanje javne službe, dejavnost pa ohrani režim javne službe. V primeru koncesijskih dejavnosti se pravica do svobodne gospodarske pobude nanaša le na postopek oddaje koncesij in ne na opravljanje dejavnosti⁷, zato je ugovor tožeče stranke o kršitvi pravice do svobode opravljanja gospodarske dejavnosti po 74. členu Ustave RS, neutemeljen.

19Sodišče je zaključilo, da je izpodbijana odločba zakonita, kot tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

20Sodišče je v zadevi odločilo na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, za uporabo katere relevantno dejansko stanje (dejstvo, da je tožnik vložil vlogo za prenos koncesije po pravnem nasledstvu in da je ustanovitelj in edini družbenik družbe A. d.o.o) med strankama ni bilo sporno, sodišče pa je v zadevi presojalo pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče zato odločalo brez glavne obravnave, na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Prav tako pa sta se tožeča stranka in tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 uporablja v upravnih sporih, glavni obravnavi odpovedali. Sodišče tudi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije kot je predlagal tožnik, da razsodi na način, da zahtevku tožnika za prenos koncesije ugodi, iz že navedenih razlogov, saj je potrebno pridobljeno soglasje javnega partnerja, ki ga sodišče ne more nadomestiti.

21Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 208/2013 z dne 17. 3. 2015.
² Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018.
³ Za materialna statusna preoblikovanja je značilno, da so vse pojavne oblike te vrste statusnih preoblikovanj povezane s prehodom (prenosom) celotnega premoženja oziroma določenega sklopa premoženja družbe, ki se materialno statusno preoblikuje, na družbo oziroma družbe, ki to premoženje prevzamejo. Podjetnik se lahko statusno preoblikuje: s prenosom podjetja na novo kapitalsko družbo, ki se ustanovi zaradi prenosa podjetnikovega podjetja, ali s prenosom podjetja na prevzemno kapitalsko družbo. S prenosom preidejo na družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika (667. člen ZGD-1).
⁴ Odločba U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018.
⁵ Zdravstvena dejavnost na primarni ravni obsega osnovno zdravstveno dejavnost in lekarniško dejavnost (drugi odstavek 2. člena ZZDej).
⁶ Koncesija se v skladu s koncesijskim aktom podeli na podlagi javnega razpisa, ki se objavi na spletni strani koncedenta, in pa tudi na portalu javnih naročil (prvi odstavek 44.b člena ZZDej).
⁷ Odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-13/00 z dne 13. 12. 2001.