VSRS Sklep X Ips 4/2022

Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1216/2021-19 z dne 20. 8. 2021 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2828/2018/80 (122-24) z dne 2. 8. 2021 o zavrženju tožnikovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite,¹ in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

2V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da tožnik ni uspel ustrezno pojasniti, kako bi nove okoliščine, to je, da je tožnikov oče, za katerega so mislili, da je mrtev, še živ, lahko vplivale na njegov položaj v izvorni državi v smislu pomembno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Ne glede na navedeno pa je Upravno sodišče s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 presodilo, da tožnik s svojimi trditvami in dokazi glede spremenjenih varnostnih razmer v Afganistanu, na katere se je skliceval šele v upravnem sporu, ni prekludiran, zato jih je treba v obravnavanem postopku upoštevati. Ker se v upravnem postopku upravni organ do njih še ni opredelil in jih dokazno ocenil (saj se s spremenjenimi okoliščinami niti še ni mogel seznaniti), je odločilo, da bo to moral storiti v ponovljenem postopku. Ugotovilo je, da dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim preganjanjem tožnika ni bilo raziskano v celoti, zato je zaključek toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za uvedbo ponovnega postopka, preuranjen.

3Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 222/2021 z dne 1. 12. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja: „Ali lahko sodišče v postopku sodnega varstva v postopkih mednarodne zaščite, ob upoštevanju novih dejstev in dokazov, ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa (ex nunc presoja dejstev in pravnih vprašanj po tretjem odstavku 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite), vrne zadevo v ponovno odločanje Ministrstvu za notranje zadeve?“

4Zoper sodbo Upravnega sodišča je tožena stranka (v nadaljevanju revidentka) v skladu z navedenim sklepom vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da iz tretjega odstavka 46. člena Postopkovne direktive II² in iz stališča sodne prakse, na katero se sklicuje Upravno sodišče ter sodbe Sodišča Evropske unije C-585/16 z dne 25. 7. 2018 izhaja, da je sodišče tisto, ki mora pri svojem odločanju upoštevati nove okoliščine. Upravnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo prvi odstavek 64. člena ZUS-1, saj ni ugotovilo, da bi bil podan kateri izmed razlogov za ugoditev tožbi. Tako naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

5Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

6Revizija je utemeljena.

7Vrhovno sodišče je že v sklepu I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 (na katerega se sklicuje tudi Upravno sodišče v izpodbijani sodbi) povzelo stališča iz sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-585/16, in sicer, da je treba izraz "zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo […] zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj," razlagati tako, da morajo države članice na podlagi tretjega odstavka 46. člena Postopkovne direktive II nacionalno pravo prilagoditi tako, da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje sodni preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo posodobljeno presojo obravnavane zadeve, saj bi mu bil sicer odvzet običajni pomen. Da izraz "ex nunc" opozarja na obveznost sodišča, da opravi presojo, ki, kadar je to primerno, upošteva nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, in da pridevnik „popolna“ v tretjem odstavku 46. člena Postopkovne direktive II potrjuje, da mora sodišče obravnavati tako elemente, ki jih je organ za presojo upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot elemente, ki so se pojavili po tem, ko je ta organ sprejel odločbo. Glede na povzeto je presodilo, da je v okviru ex nunc presoje dejstev in dokazov treba upoštevati tudi dejstva in dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa, kar pomeni, da v tem delu v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1.

8Vrhovno sodišče je v omenjenem sklepu na podlagi navedenih stališč odgovarjalo le na vprašanje upoštevnosti novih dejstev in dokazov, ki so se pojavili po izdaji odločbe, izpodbijane v upravnem sporu. Vendar pa iz stališč sodbe C-585/16 jasno izhaja tudi stališče, da ex nunc presoja omogoča izčrpno obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bilo sodišču treba zadevo vrniti organu v ponovno odločanje. Pooblastilo, ki ga ima sodišče, da upošteva nove elemente, glede katerih se ta organ ni izrekel, je v skladu z namenom Direktive 2013/32, kot je naveden v 109. točki te sodbe, to je, da se o prošnjah za mednarodno zaščito „odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave, ki je v teku“. Zato morajo po stališču Sodišča Evropske unije države članice na podlagi tretjega odstavka 46. člena Postopkovne direktive II nacionalno pravo prilagoditi tako, da obravnava pravnih sredstev vključuje sodni preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo posodobljeno presojo obravnavane zadeve (110. točka obrazložitve).

9Iz navedenih stališč torej jasno izhaja, da je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje nikalen. To pomeni, da je izpodbijana odločitev Upravnega sodišča, da o zahtevku prosilca na podlagi novih okoliščin ne bo odločalo samo, v nasprotju s pravom Evropske unije.

10V obravnavani zadevi je namreč revidentka s sklepom, ki ga tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, na podlagi 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Upravno sodišče pa je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep (kot navaja v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo revidentki v ponoven postopek, ker se je tožnik med postopkom v pripravljalni vlogi skliceval na spremenjene varnostne razmere v Afganistanu, revidentka pa se o teh spremenjenih okoliščinah, na katere se sklicuje tožnik, še ni opredelila in jih dokazno ocenila (30. točka obrazložitve).

11Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi revidentka pri izdaji izpodbijanega sklepa zmotno uporabila materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Prav tako ne izhaja, da bi zmotno ali nepopolno ugotovila dejansko stanje (2. točka prvega dostavka 64. člena ZUS-1) glede razlogov, s katerimi je tožnik utemeljeval pogoje za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Nasprotno, Upravno sodišče je izrecno pritrdilo razlogom, na katerih temelji navedeni sklep in zavrnilo pritožnikove tožbene razloge (24. do 26. točka obrazložitve).

12Glede na navedeno je utemeljen tudi revizijski očitek, da je sodba Upravnega sodišča obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. Na podlagi navedene določbe ZPP gre namreč za navedeno kršitev tudi, če izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Revidentka pa se upravičeno sklicuje na nasprotje med izrekom sodbe, s katerim je odpravljen izpodbijani sklep o zavrženju tožnikove zahteve za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite in razlogi, s katerimi je Upravno sodišče pritrdilo razlogom, na katerih temelji izpodbijani sklep.

13V nadaljevanju je sicer pravilno upoštevalo stališče, da tožnik s svojimi trditvami in dokaznimi predlogi v pripravljalni vlogi (glede na prej pojasnjena stališča v zadevi C- 585/16) ni prekudiran in jih je treba v tem postopku upoštevati. A je tožbi ugodilo, ne ker bi presodilo, da so ob upoštevanju novih okoliščin izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, temveč zato, ker se revidentka v zvezi z njimi še ni opredelila in jih ni dokazno ocenila.

14Za tako odločitev pa Upravno sodišče ni imelo podlage v določbah ZUS-1, hkrati pa je tudi v nasprotju s prej navedenimi stališči sodbe C-585/16. Res je, da v določbah ZUS-1 tudi Upravno sodišče nima podlage za upoštevanje novih okoliščin, a mu to, kot je bilo prej pojasnjeno, nalaga pravo Evropske unije.

15Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo zaradi bistvene kršitve pravil postopka upravnega spora iz 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena ZUS-1).

16Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

¹ Ta po določbah 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti poteka v dveh fazah: v prvi organ postopek dovoli, v drugi pa odloča o ponovni zahtevi, če jo prosilec vloži.
² Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite