VSL Sklep V Kp 46429/2021

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izločitev dokazov zagovornika osumljene A. A. s 7. 12. 2021.

2Zoper navedeni sklep se pritožuje zagovornik osumljene zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi kršitve človekovih pravic po 14., 22., 23., 35., 37. in 38. členu Ustave Republike Slovenije (URS). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu zagovornika za izločitev dokazov ugodi in se iz spisa izloči vse dokaze, ki so bili pridobljeni z zvočno glasovnim snemanjem osumljene in na podlagi njenih SMS sporočil ter vseh dokazov, ki so bili bodisi neposredno bodisi posredno pridobljeni na podlagi teh dokazov, vključno s prilogami k zahtevi za preiskavo pod zaporednimi številkami 3/13 - korespondenco med B. B., C. C. in A. A., 3/15 - SMS sporočila, ki so na USB ključku z 28. 5. 2020, 3/16 - uradni zaznamki o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja in sicer zvočni posnetki med Č. Č. in A. A., DVD s posnetki z 20. 11. 2020, 3/18 - SMS obvestila z 8. 1. 2020, 3/22 - korespondenca med D. D., C. C. in A. A. ter 3/27 - uradni zaznamki o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki temeljijo na prilogi, to pa so zvočni posnetki med E. E. in A. A. z 20. 11. 2020, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da gre pri izločenih dokazih za konflikt med ustavno varovanimi pravicami osumljenke na eni strani ter oškodovancev na drugi strani. Da gre za konflikt pravic ne oporeka niti pritožnik, navaja pa več razlogov, da prvostopno sodišče presoje o vplivu tega konflikta na dovoljenost dokazov ni opravilo pravilno.

5Prvostopno sodišče je tako po mnenju pritožnika nedopustno tehtalo ustavno varovane osebnostne pravice na eni strani in kazensko pravno varovane dobrine na drugi strani. Med tem, ko so osumljenki bile kršene ustavno zavarovane pravice, je na drugi strani na tehtnico sodišče postavilo pravice, ki oškodovancem niso bile kršene, za katere v spisu ni ustrezne trditvene podlage in v zvezi s katerimi ni predloženih dokazov.

6Glede ustavnih pravic, ki naj bi bile kršene osumljenki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo le osumljenkino pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena URS, saj je izrecno navedlo tudi 35. člen URS, ki pa je splošnejši in se je nato opredeljevalo predvsem glede varstva osebnih podatkov, ki ga sestavlja 38. člen URS. Res v zvezi s tem ni izrecno navedlo možne kršitve pravice do varstva tajnosti pisem in drugih pošiljk po 37. členu URS, vendar pritožnik ne navaja, kateri vidik te pravice bi bil pomemben za presojo v konkretni zadevi in ni že pokrit s pravicami po 38. členu URS.

7Glede pritožbene graje, da v spisu ni najti ustrezne trditvene podlage, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta izhaja neposredno iz opisa kaznivih dejanj, nakar se je oprlo tudi prvostopno sodišče. Po naravi stvari pa so dokazi, ki se nanašajo na izvršitev očitanih kaznivih dejanj, hkrati dokazi, ki jih je mogoče upoštevati pri presoji, ali so podane kršitve ustavnih pravic.

8Pri svoji presoji se je prvostopno sodišče oprlo tudi na ustavnosodno prakso, kar pritožnik izpodbija, češ, da gre za pravno nerelevantno prakso. Prvostopno sodišče z opiranjem na odločbo Up-154/95 podpira svojo presojo, da je prišlo do posega v ustavno varovano pravico oškodovancev do zasebne lastnine, torej, da je tudi pravica do zasebne lastnine in v tem okviru varstvo pred izgubo premoženja, ustavno varovana pravica. Če bi držal argument pritožnika, da je premoženje le varovana dobrina, ki jo kazenski zakonik varuje v poglavju "kazniva dejanja zoper premoženje" in je neprimerljiva z ustavno varovanimi temeljnimi človekovimi pravicami, potem tudi odreditev pripora, ki je nedvomno poseg v ustavno varovano pravico do osebne svobode, ne bi mogla biti mogoča v primeru premoženjskih deliktov. To ni tako. Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da odreditev pripora naj ne bi bila mogoča "če ne bo šlo za težje delikte z elementi poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi" in "ali je ogrožena na primer eksistenčna podlaga oseb, je možno presojati glede na obseg prizadetosti te pravice, kot sta vrednost ali pomembnost stvari, pa tudi glede na način storitve". Prvostopno sodišče je pri svoji presoji upoštevalo prav ta merila Ustavnega sodišča, ko je v 6. točki ugotovilo, da gre za dejanja za katera je predpisana kazen do osmih let zapora ter da je šlo za oškodovanje v "višjem znesku" oziroma "v občutni vrednosti". Podobno velja za sklicevanje prvostopnega sodišča na odločbo Ustavnega sodišča Up-2155/08, ki se sicer res nanaša na poseg v pieteto, vendar je opredelitev Ustavnega sodišča, kaj pomeni poseg v duševno integriteto posameznika tako splošna, da jo je mogoče uporabiti tudi v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da izkoriščanje naivnosti in občutljivosti na osebne težave oškodovancev pomeni poseg v duševno celovitost posameznika in da je torej prišlo do kršitve ustavno zavarovanih pravic do osebnega dostojanstva in varnosti (54. člen URS) in nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti (35. člen URS).

9Pritožbena teza, da je prvostopno sodišče pri tehtanju pravic napačno upoštevalo na strani oškodovancev pravice, ki pomenijo le poseg v njihovo premoženje, ki je le zakonsko varovana dobrina ter neprimerljiva z ustavno varovanimi temeljnimi človekovimi pravicami, ne vzdrži kritične presoje. Kot rečeno to izhaja že iz ustavnosodne prakse (Up-154/95), enako pa tudi sodb rednega sodstva, na primer sodbe I Ips 6269/2015 s 24. 8. 2017, kjer je na drugi strani tehtnice prav tako bila postavljena varnost premoženja in oseb, nenazadnje pa tudi iz dejstva, da je lastnina tudi konvencijsko varovana dobrina (dodatni protokol Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - 1. člen) in s tem povezane judikature Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer je prav tako šlo za osebnostne pravice na eni strani in premoženjske pravice na drugi strani (Köpke proti Nemčiji, 5. 10. 2010). Glede na navedeno tudi pritožbene trditve, da je državno tožilstvo v svojem odgovoru na predlog za izločitev dokazov navedlo, da naj bi osumljena po dosedanjih ugotovitvah oškodovancem materialno škodovala, pravilnost odločitve prvostopnega sodišča ne more omajati.

10Pritožnik ne more uspeti niti z zatrjevanim nasprotjem, ker da naj bi glede na zatrjevano visoko vrednost premoženja za katero naj bi bili oškodovanci oškodovani, očitek, da naj bi osumljena z očitanim kaznivim dejanjem ogrozila njihovo preživetje in varnost, postal nesmiseln, saj če oškodovanci zatrjujejo, da so izgubili zelo visok znesek premoženjske vrednosti, iz tega življenjsko logično izhaja, da zatrjujejo tudi, da so s takimi zneski razpolagali, kar je v nasprotju z zaključkom o ogrozitvi njihovega preživetja in varnosti. Nasprotja ni že če upoštevamo zgolj zatrjevanje predhodnega razpolaganja z velikim premoženjem in kasnejšo izgubo, saj si to dvoje ne nasprotuje, izguba velikega premoženja pomeni le izgubo, ne pa, kot bi sledilo iz pritožbenih navedb, nadaljnje razpolaganje z velikim premoženjem in posledično ne-ogrozitvijo preživetja ter eksistence. Poleg tega iz zahteve za preiskavo izhaja, da naj bi si oškodovanci (navedeni pod točkami od 1 do 3 zahteve za preiskavo) visoke zneske izposodili. Zatrjevana bistvena kršitev ZKP po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP torej ni podana.

11Pritožnik še navaja sodno prakso, s katero skuša utemeljiti, da bi pri tehtanju dveh temeljnih človekovih pravic bilo možno dati prednost pravici do osebne varnosti oziroma življenja oškodovanke pred pravico do zasebnosti obsojenca, medtem, ko gre v obravnavani zadevi zgolj za varovanje dobrine, to je premoženja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za selektivno navajanje sodne prakse. Sodba III Kp 65218/2010 s 27. 1. 2016 se nanaša na okoliščine tam obravnavane zadeve, kjer sta si nasproti res stali pravici, kot ju povzema pritožnik. Vendar pa to ne pomeni, da je tehtanje ustavnih pravic možno le v takšnem primeru, kar izhaja iz zgoraj že navedenih odločb Ustavnega sodišča, Vrhovnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice. V obeh zadnjih dveh primerih je šlo ravno za konflikt med osebnostnimi pravicami in varovanjem premoženja v podobnih okoliščinah (slikovno snemanje).

12Ker gre v obravnavani zadevi za napad na premoženje oškodovancev, preko tega pa na njihovo varnost in zgoraj naštete ustavne pravice, do zatrjevane kršitve pravic osumljenke do sodnega varstva iz 23. člena URS, pravice do enakosti pred zakonom (14. člen URS) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen URS) ni prišlo. Tega ne spremeni niti pritožbena navedba o osumljenkinem pričakovanju zasebnosti, ki naj bi bila podkrepljena z njenim spraševanjem oškodovancev, ali se jo snema in zagotovilom, da ne. Njena pravica do zasebnosti ji je bila nedvomno kršena z ali brez zagotovila, da se je ne snema in ta ugotovitev je zahtevala presojo medsebojne omejljivosti pravic (15. člen URS), ki jo je prvostopno sodišče tudi opravilo.

13Brez uspeha so tudi nadaljnje pritožbene navedbe pod točko 3 pritožbe, ko navaja ustavnosodno prakso v zvezi s pravicami človeku do lastnega glasu oziroma pravico na glasu (odločba Up-472/2002 s 7. 10. 2004). Prav to je upoštevalo tudi prvostopno sodišče v svoji 6. točki, kjer je med drugim opravilo tudi presojo pomembnosti tako pridobljenih dokazov za oškodovance ter primernosti za dosego zasledovanega cilja in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da predlagana izločitev dokazov tudi glede presoje teh vidikov sorazmernosti ni utemeljena.

14Pritožnik tudi napačno povzema stališče prvostopnega sodišča v zvezi s pomenom časa snemanja. Prvostopno sodišče ne pravi, da je to, ali se je v času snemanja istočasno izvrševalo kaznivo dejanje nerelevantno, pač pa, da je tako, če ob nastanku, pridobitvi in uporabi posnetkov v kazenskem postopku zaradi izvršenega kaznivega dejanja, še vedno obstaja konflikt nasprotujočih si z ustavo zavarovanih interesov osumljenke in oškodovancev. Takšnemu stališču, podkrepljenemu tudi s sodno prakso Vrhovnega sodišča (I Ips 26906/2014, 22. 7. 2021) se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Ob tem pripominja le, da iz primerjave časa storitve obravnavanih kaznivih dejanj, kot izhaja iz njihovega opisa, in časa nastanka SMS sporočil oziroma zvočnih posnetkov pogovorov izhaja, da so ti nastali med izvrševanjem kaznivih dejanj, med tistimi dejanji osumljenke, ki sodijo med izvršitvena ravnanja obravnavanih kaznivih dejanj.

15Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP) je pritožbo zagovornika osumljenke zavrnilo kot neutemeljeno.