VSRS Sklep I Ips 50219/2017

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 50219/2017 z dne 8. 3. 2021, izdano na podlagi priznanja krivde, obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja izdelovanja in pridobivanja pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje po drugem odstavku 306. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo štirih let ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je na istem naroku kazenski postopek zoper soobdolženega B. B., ki krivde ni priznal, s sklepom izločilo in odločilo, da se bo dokončal posebej. Zagovornik B. B. je zoper prvostopenjsko sodbo vložil pritožbo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom II K 50219/2017 z dne 14. 4. 2021 zavrglo, Višje sodišče v Ljubljani pa je tej odločitvi pritrdilo s sklepom VII Kp 50219/2017 z dne 27. 8. 2021.

2Zoper pravnomočno sodbo, ki je bila izdana zoper obsojenega A. A., v zvezi s pravnomočnim sklepom o zavrženju pritožbe, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik B. B. Z izrednim pravnim sredstvom uveljavlja kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), določb Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). V obrazložitvi izpodbija v bistvenem zapis v izreku izpodbijane sodbe, ki po priznanju krivde obsojenega A. A. pri očitanem kaznivem dejanju kot sostorilca omenja tudi soobdolženega B. B. (da "sta skupaj", zavestno sodelovala pri storitvi; da "sta vedela," da so pripomočki namenjeni za kaznivo dejanje ipd.). Takšna praksa je po vložnikovem stališču nezakonita in protiustavna, saj so z izpodbijanim zapisom v izreku sodbe, ki postane pravnomočna, kršene osebnostne pravice soobdolženega B. B., ki krivde ni priznal. Sodišča mu hkrati odrekajo možnost uveljavljanja te kršitve, čeprav ima po 25. členu Ustave RS zagotovljeno pravico do pravnega sredstva. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijane sodne odločbe razveljavi, nato pa izpodbijano sodbo spremeni na način, da iz izreka izpusti del, ki kot (so)storilca omenja soobdolženega B. B. s polnim imenom in priimkom ter opisom dejanja, ki naj bi ga storil.

B.

3Po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti tudi osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. Med taksativno naštetimi upravičenci za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni soobdolžencev, zoper katere je bil kazenski postopek izločen iz enotnega obravnavanja in se vodi posebej (32. in 33. člen ZKP), kot tudi ne njihovih zagovornikov.

4V predmetni kazenski zadevi zahteve za varstvo zakonitosti ne vlaga zagovornik obsojenega A. A., zoper katerega je bila v kazenskem postopku izdana izpodbijana pravnomočna sodba, temveč zagovornik (sprva soobdolženega) B. B., zoper katerega je sodišče prve stopnje postopek izločilo in odločilo, da se dokonča posebej. V kazenskem postopku, zaradi katerega je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, B. B. torej nima lastnosti obdolženca v smislu prvega odstavka 421. člena ZKP, zato njegov zagovornik ni upravičena oseba za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

5Ker vložnik po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP ni upravičena oseba za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče zavrglo, ne da bi jo pošiljalo v odgovor nasprotni stranki (drugi odstavek 423. člena ZKP).

6Odločitev je bila sprejeta soglasno.