VSM Sklep II Kp 1758/2021

I. Pritožba zagovornika obsojene A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 1758/2021 z dne 21. 2. 2022 na podlagi drugega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen obsojeni A. A., ostane v veljavi.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično temu napačno uporabljenega materialnega prava, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da obsojenki izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi v napadenem sklepu po njeni oceni popolnoma nejasni in iz njih ni mogoče izluščiti, kateri razlogi so narekovali sprejeto odločitev. Odločitev pa ni pravilna, temveč so podani pogoji, da se obsojenki izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Nerazumljiva je obrazložitev v sklepu, da je bila obsojenki izrečena kazen štiri leta zapora, katere preostanek se lahko izvrši v primeru, da obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu ne bi bilo več potrebno oziroma se ne bi več izvajalo; da je pri obsojenki, če se ne bi več zdravila, še vedno podana nevarnost, da stori kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo ter da se ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I K 1758/2021 z dne 15. 6. 2021 izvršuje šest mesecev, kar pomeni, da bi morala v primeru, da se ta ukrep ne bi izvajal, ob upoštevanju pripora, obsojenka prestati še eno leto in enajst mesecev zaporne kazni od skupno izrečene kazni štiri leta zapora, poleg tega pa je bila spoznana za krivo storitve enega izmed najtežjih kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Iz povzete obrazložitve ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče svojo odločitev sprejelo zato, ker niso podani pogoji za pogojni odpust, ali zato, ker bi v primeru prenehanja izvajanja ukrepa morala obsojenka preostanek zaporne kazni prestati v zaporu. Pritožba pa opozarja še na izvedensko mnenje izvedenca psihiatra dr. B. B. z dne 12. 1. 2022, iz katerega izhaja, da ni več nevarnosti, da bi obsojenka storila še kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje ljudi in da obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu ni več potrebno, temveč ambulantno zdravljenje in namestitev v ustrezni socialno varstveni zavod, ob tem pa bi bilo zanjo najbolje, da se jo namesti v SVZ, kjer je že bila, pozna okolje in bi se lahko postopoma socializirala. Po mnenju izvedenca torej niso več podani pogoji za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva obsojenke v zdravstvenem zavodu oziroma niso podani pogoji, da izrečen ukrep ostane v veljavi.

5Pritožba nima prav. Neutemeljeno navaja, da so razlogi sklepa nerazumljivi in da ni mogoče ugotoviti razlogov za odločitev sodišča. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje v sklepu, so razumljivi, odločitev pa pravilna. Ko sodišče odloča o tem, ali je izvajanje navedenega ukrepa še potrebno ali pa ga je potrebno spremeniti oziroma njegovo izvajanje ustaviti, presodi vse okoliščine posameznega primera, kar je v obravnavani zadevi tudi storilo, v sklepu pa pravilno pojasnilo, da iz mnenja izvedenca dr. B. B. izhaja, da bi bilo za obsojenko primerno nadaljnjo psihiatrično zdravljenje na prostosti in namestitev v SVZ ter da obsojenka ni sposobna za prestajanje zaporne kazni, nato pa je jasno obrazložilo okoliščine, ki so narekovale odločitev sodišča. Obsojenki je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III K 1758/2021 z dne 15. 6. 2021 zaradi storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izrečena kazen štiri leta zapora ter varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na Oddelku za psihiatrijo UKC. Iz sklepa jasno izhaja ugotovitev, da v primeru, če zdravljenje in varstvo obsojenke v zdravstvenem zavodu ne bi bilo več potrebno, oziroma se ne bi več izvajalo, bi morala obsojenka prestati še eno leto in enajst mesecev zapora glede na čas, ki ga je že prestala v priporu, torej bi morala prestajati zaporno kazen, saj je utemeljeno zaključilo, da niso podani pogoji za pogojni odpust, kar mora sodišče pri odločanju o tem, ali je izvajanje obravnavanega ukrepa še potrebno, prav tako oceniti in upoštevati. Po petem odstavku 70.a člena KZ-1 se izvrševanje ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je bil obsojen na zapor, ustavi, ko je v zdravstvenem zavodu prestal čas, za katerega mu je bila izrečena kazen, če je ta čas krajši od izrečene kazni, pa lahko sodišče odredi, da mora obsojenec prestati ostanek kazni, ali da naj bo izpuščen na pogojni odpust, pri odločanju o pogojnem odpustu pa upošteva zlasti uspeh zdravljenja, zdravstveno stanje obsojenca, čas ki ga je prestal v zdravstvenem zavodu, in ostanek kazni, ki je ni prestal. Glede na okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, zdravstveno stanje obsojenke, kot je razvidno iz mnenj izvedenca psihiatra, ki jih je podal pred izrekom sodbe in v obravnavanem postopku, iz katerega izhaja tudi, da njeno zdravstveno stanje ne dopušča prestajanja zaporne kazni, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani pogoji, da bi po petem odstavku 70.a člena KZ-1 odredilo, da mora obsojenka prestati ostanek kazni v zaporu ali da naj bo izpuščena na pogojni odpust, in da tudi nima podlage, da bi v tem postopku odredilo njeno namestitev v SVZ. Razumljivo je tudi pojasnilo, da je pri obsojenki še vedno podana nevarnost, da bi storila kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo, če se ne bi obvezno psihiatrično zdravila, kot izhaja iz mnenja izvedenca dr. B. B. z dne 12. 1. 2022, ki je navedel, da potencialno ta nevarnost obstaja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno obrazložilo, da se ukrep izvršuje šele šest mesecev in da realno obstaja nevarnost, da bi obsojenka kaznivo dejanje zoper življenje in telo ponovila, če ji ne bi bilo zagotovljeno ne le zdravljenje, temveč tudi varstvo v zdravstvenem zavodu. Pritožbeno sodišče dodaja, da obravnavani ukrep obsega tako zdravljenje kot varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC pristojna tudi za varstvo, ne le za zdravljenje, obsojenke pa ni mogoče namestiti v SVZ, ker slednji ne izvaja ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva, temveč ga izvaja le zdravstveni zavod. Razlogi sklepa so torej jasni in razumljivi, odločitev sodišča prve stopnje, da ostane ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen obsojeni A. A., v veljavi, pa pravilen.

6Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obsojenke kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje v izrečeni sodbi je tudi pritožbeno sodišče odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun, obsojenko pa je oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena, prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 507. člena ZKP).