VSL Sklep II Ip 1758/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijani II. točki izreka razveljavi v delu, v katerem je dolžniku po nasprotni izvršbi naloženo, da mora upnikoma po nasprotni izvršbi plačati zakonske zamudne obresti od zneska 17.784,49 EUR od 2. 3. 2021 do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka, v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu II. točke izreka ter v prvem odstavku III. točke izreka, potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu nasprotnega upnika za nasprotno izvršbo z dne 22. 4. 2021 delno ugodilo (I. točka izreka), nasprotnemu dolžniku A. d .o. o. je naložilo, da je dolžan nasprotnemu upniku v 15 dneh po vročitvi sklepa plačati znesek 17.784,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2021 do plačila (II. točka izreka) in da je dolžan v 8 dneh plačati upniku izvršilne stroške v višini 528,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila; v preostalem delu je zahtevo nasprotnega upnika zavrnilo (III. točka izreka).

2Upnik – dolžnik po nasprotni izvršbi je vložil pravočasno pritožbo, zoper vse točke izreka. Navaja, da je pobotal terjatev, ki jo nasprotna upnika izterjujeta v postopku nasprotne izvršbe, s terjatvijo, ki jo ima sam na podlagi Pogodbe o finančnem lizingu št. 1, h kateri sta B. B. in C. C. pristopila kot solidarna poroka. Nad glavnim dolžnikom D. d. o. o. je bil začet stečajni postopek, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. St 000/2015, nasprotni dolžnik je v stečajni postopek prijavil svojo terjatev na podlagi Pogodbe o finančnem lizingu št. 1 v višini 36.374,91 EUR, B. B. in C. C. (nasprotni upnik) pa sta v stečajni postopek prijavila terjatev v enaki višini na podlagi regresnega zahtevka v primeru plačila poroka. Terjatve nasprotnega dolžnika in nasprotnega upnika so bile priznane s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev. Upnik meni, da terjatev, ki je bila priznana v stečajnem postopku na podlagi pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev, učinkuje tudi na nasprotnega upnika, saj je tudi sam prijavil svojo regresno terjatev v stečajnem postopku in imel možnost sodelovanja v tem postopku (npr. s prerekanjem terjatve glavnega dolžnika). Če je terjatev glavnega dolžnika priznana v stečajnem postopku, je pravno nevzdržno, da ne bi obstajala tudi za poroka in plačnika, še posebej, če taisti porok in plačnik prijavi svojo regresno terjatev v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom in ne prereka terjatve upnika, niti kadarkoli ne uveljavlja ugovorov v zvezi z neveljavnostjo poroštva. Stališče, da mora biti za veljavnost materialnopravnega pobota v izvršbi terjatev naložena v plačilo z izvršilnim naslovom, je po mnenju nasprotnega upnika preozka in v nasprotju z namenom pobota. Nasprotni dolžnik najprej opozarja, da VSL sklep II Ip 1005/2018, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje, ne govori o tem, da mora biti terjatev naložena v plačilo, ampak da mora biti ugotovljena z izvršilnim naslovom. Tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 23/2014 izhaja, da mora biti v pobot uveljavljana terjatev nesporna ali pa ugotovljena v pravnomočni sodbi ali sodni poravnavi. V obrazložitvi sodišče pojasni, da je razlog za omejeno možnost pobota v izvršilnem postopku v tem, da ta postopek ni namenjen ugotavljanju obstoja sporne nasprotne terjatve. Enak zaključek lahko izpeljemo npr. iz VSL sklepa II Ip 3458/2017. Iz tega izhaja, da ni potrebno, da je terjatev nasprotnemu upniku naložena v plačilo, ampak zadostuje, da je ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo oziroma izvršilnim naslovom (kar sklep o preizkusu terjatev je), ki učinkuje tudi na nasprotnega upnika.

3Sklep o preizkusu terjatev nedvomno učinkuje na nasprotnega upnika, saj je imel možnost upnik v stečajnem postopku terjatev prerekati, poleg tega je še prijavil v stečajni postopek terjatev na podlagi regresnega zahtevka do stečajnega dolžnika v primeru plačila na podlagi Pogodbe o finančnem lizingu št. 1. Obstoj terjatve na podlagi lizing pogodbe torej ni sporen, ravno tako pa ni sporna veljavnost poroštva za plačilo terjatve po tej pogodbi. Sodišče prve stopnje je v zvezi z likvidnostjo terjatve zaključilo tudi, da je terjatev nasprotnega dolžnika sporna, ker je nasprotni upnik ne priznava. Nasprotni dolžnik se ne strinja s takim razlogovanjem sodišča prve stopnje in meni, da v konkretnem primeru ne gre za sporno nasprotno terjatev, čeprav ji dolžnik nasprotuje. Glede na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 170/2018 je po uveljavljeni sodni praksi nelikvidna tista terjatev, za katero je očitno, da ne obstaja, ki je zelo nedoločena, zelo dvomljiva oziroma ki ji dolžnik kvalificirano nasprotuje, npr. da je predmet drugega postopka. V tem primeru je šlo sicer za pravdno zadevo, vendar nasprotni dolžnik izpostavlja, da mora biti tudi v izvršilnem postopku nasprotovanje terjatvi kvalificirano, torej utemeljeno in obrazloženo, saj bi bilo v nasprotnem primeru, torej če bi za nasprotovanje terjatvi zadostovalo že zgolj pavšalno navajanje razlogov, v izvršbi praktično nemogoče pobotati terjatev. Nasprotni upnik ni nikdar nasprotoval dejstvu, da je pristopil k Pogodbi o finančnem lizingu št. 1 kot porok in plačnik, niti ni uveljavljal kakršnihkoli ugovorov v zvezi z neveljavnostjo poroštva. Glede na dejstvo, da je bila terjatev na podlagi Pogodbe o finančnem lizingu št. 1 pravnomočno priznana v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom St 000/2015, in da je nasprotni upnik v tem postopku prijavil svojo terjatev na podlagi regresnega zahtevka, ki bi ga imel do stečajnega dolžnika v primeru plačila na podlagi poroštva, in ker nasprotni upnik ni nikdar uveljavljal pravno veljavnih ugovorov v zvezi z neveljavnostjo poroštva, po mnenju upnika njegova terjatev do nasprotnega upnika nedvomno obstaja, čeprav mu ni naložena v plačilo. Ugovor pobota, ki ga nasprotni dolžnik uveljavlja v predmetnem postopku nasprotne izvršbe, tako izpolnjuje vse pogoje za veljavnost (istovrstnost, vzajemnost, zapadlost, likvidnost in podana pobotna izjava), zato bi ga sodišče moralo upoštevati ter zavrniti predlog za nasprotno izvršbo. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških, saj bi moralo sodišče nasprotnemu upniku naložiti v plačilo stroške, ki jih je imel nasprotni dolžnik zaradi nasprotne izvršbe. Dolžnik po nasprotni izvršbi višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za nasprotno izvršbo zavrne, nasprotnemu upniku pa naloži v plačilo njegove stroške postopka. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4Dolžnika – upnika po nasprotni izvršbi v odgovoru na pritožbo nasprotujeta pritožbenim navedbam, predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Glede na pritožbene navedbe in pritožnikov pravni interes za odločanje je višje sodišče štelo, da se upnik – dolžnik po nasprotni izvršbi pritožuje zoper I., II. točko in zoper prvi odstavek III. točke izreka sklepa (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). V izpodbijanem delu je višje sodišče sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

7Predmet pritožbenega postopka je sklep o predlogu izvršilnih dolžnikov – upnikov po nasprotni izvršbi, B. B. in C. C. za nasprotno izvršbo, ki sta ga vložila zaradi vračila zneskov, plačanih upniku – dolžniku po nasprotni izvršbi, družbi A. d. o. o., v obdobju od 28. 6. 2016 do 22. 12. 2020, to je po izdaji sklepa o izvršbi v obravnavani zadevi. Zatem, s sklepom o ugovoru z dne 19. 2. 2021, je bil namreč sklep o izvršbi pravnomočno v celoti razveljavljen.¹ Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo, ker je ugotovilo, da notarski zapis SV 2 z dne 2. 9. 2010 Pogodbe o finančnem lizingu št. 1 z dne 30. 6. 2010 z Dodatkom št. 3, ki je bil podlaga za sklep o izvršbi, ni primeren izvršilni naslov za izvršbo. Po Pogodbi o finančnem lizingu št.1 z dne 30. 6. 2010 z Dodatkom št. 3, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, je glavni dolžnik družba D. d. o. o., B. B. in C. C. pa sta poroka in plačnika. Nad glavnim dolžnikom D. d. o. o. se je v letu 2015 začel stečajni postopek.

8V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta upnika po nasprotni izvršbi predlogu za nasprotno izvršbo priložila seznam plačil v skupni višini 17.784,49 EUR, ki sta jih v času od 28. 6. 2016 do 22. 12. 2020 na podlagi izdanega sklepa o izvršbi z dne 16. 6. 2016 plačala dolžniku po nasprotni izvršbi, ta pa v odgovoru na predlog seznama in višine plačil ni prerekal oziroma jih je potrdil. Zato je sodišče dolžniku po nasprotni izvršbi naložilo v plačilo znesek 17.784,49 EUR (prim. 3. točka prvega odstavka 67. člena ZIZ) in tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska od dne 2. 3. 2021 do plačila. V zvezi s tem je pojasnilo, da je bil sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi dolžniku po nasprotni izvršbi vročen 2. 3. 2021 in je bil tako od takrat v zamudi z vračilom neupravičeno prejetih zneskov, saj ni mogoče govoriti o njegovi dobri veri (193. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

9Dolžnik po nasprotni izvršbi je sicer v odgovoru na predlog za nasprotno izvršbo le-temu nasprotoval, saj je uveljavljal (materialnopravni) pobotni ugovor, in sicer je uveljavljal v pobot terjatev, ki jo ima sam na podlagi Pogodbe o finančnem lizingu premičnin št. 1 in jo je prijavil v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika, družbo D. d. o. o., v višini 36.374,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2015 do plačila, ter mu je bila v sklepu o preizkusu terjatev pravnomočno priznana. Upnika po nasprotni izvršbi sta v pobot uveljavljano terjatev prerekala in zatrjevala, da je bilo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2352/2013-II z dne 4. 9. 2015 ugotovljeno, da terjatev ne obstoji, saj je bil sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 85674/2013 z dne 29. 5. 2013 (ki prav tako temelji na Pogodbi o finančnem lizingu premičnin št. 1) razveljavljen v 1. in 3. točki izreka. Po mnenju upnikov po nasprotni izvršbi je sodišče na pravnomočno sodbo P 2352/2013-II z dne 4. 9. 2015 vezano tudi v obravnavani zadevi. V zvezi s sklepom o preizkusu terjatev iz stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom, na katerega se je skliceval dolžnik po nasprotni izvršbi, pa sta upnika po nasprotni izvršbi navedla, da ugotovitev in priznanje terjatve v stečajnem postopku zoper družbo D. d. o. o. skladno s pravilom o objektivnih in subjektivnih mejah pravnomočnosti nima učinkov nanju.

10Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je v postopku (nasprotne) izvršbe materialnopravni pobot mogoč le, če je poleg pogojev iz 311. člena OZ, to je istovrstnost, vzajemnost in zapadlost terjatev, izpolnjen tudi pogoj, da je v pobot uveljavljana terjatev nesporna oziroma ugotovljena z izvršilnim naslovom (likvidnost). V konkretnem primeru je v pobot uveljavljana terjatev očitno sporna. Pobotni ugovor je bil namreč podan v predmetnem postopku nasprotne izvršbe in upnika po nasprotni izvršbi sta v pobot uveljavljani terjatvi v obravnavan zadevi izrecno nasprotovala. V zvezi s tem se sicer pritožba sklicuje na stališče v odločbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 170/2008 (izdani v pravdnem postopku), da je terjatev nelikvidna med drugim v primeru, če ji upnik kvalificirano nasprotuje, kot poudarja dolžnik po nasprotni izvršbi, pa v konkretnem primeru upnika po nasprotni izvršbi nista nikoli uveljavljala kakršnihkoli ugovorov v zvezi s poroštvom. S tem argumentom pritožba ne more uspeti. Pobotni ugovor je bil namreč podan v predmetnem postopku nasprotne izvršbe in upnika po nasprotni izvršbi sta v pobot uveljavljani terjatvi v obravnavan zadevi izrecno nasprotovala. Ne glede na navedeno pa v konkretnem primeru ni izpolnjen niti eden od zakonskih pogojev za pobot (311. člen OZ), to je medsebojna vzajemnost terjatev.

11Sodišče prve stopnje je štelo, da ugovoru pobota ni mogoče slediti, ker v sklepu o preizkusu terjatev, izdanem v stečaju nad glavnim dolžnikom D. d. o. o., terjatev upnika po Pogodbi o finančnem lizingu št. 1 ni bila naložena v plačilo. Višje sodišče pa pritrjuje upnikoma po nasprotni izvršbi, da je odločilno že to, da sklep o preizkusu terjatev v zvezi z v pobot uveljavljano terjatvijo ne učinkuje tudi nanju oziroma da je v pobot uveljavljana terjatev terjatev upnika – dolžnika po nasprotni izvršbi do glavnega dolžnika, D. d. o. o. in ne do dolžnikov – upnikov po nasprotni izvršbi, B. B. in C. C. Kot rečeno, dolžnik po nasprotni izvršbi uveljavlja v pobot terjatev po isti pogodbi, ki je bila tudi podlaga za izdajo sklepa o izvršbi v obravnavani zadevi, in mu je bila pravnomočno priznana v sklepu o preizkusu terjatev v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom, D. d. o. o. B. B. in C. C., ki sta dolžnika v obravnavani zadevi, sta se v pogodbi zavezala kot poroka in plačnika – solidarna poroka. Glavni dolžnik, družba D. d. o. o. ni stranka tega izvršilnega postopka.

12Izvršilni upnik – dolžnik po nasprotni izvršbi ima torej res terjatev tako do glavnega dolžnika, družbe D. d. o. o., kot tudi do dolžnikov v obravnavani zadevi – upnikov po nasprotni izvršbi, B. B. in C. C. (prim. tretji odstavek 1019. člena OZ), vendar pa se sklep o preizkusu terjatev v zvezi s terjatvijo upnika – dolžnika po nasprotni izvršbi do glavnega dolžnika po Pogodbi o finančnem lizingu premičnin št. 1 D. d. o. o. ne nanaša tudi na izvršilna dolžnika – upnika po nasprotni izvršbi, B. B. in C. C. Upnik – dolžnik po nasprotni izvršbi je v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom lahko prijavil le svojo terjatev do glavnega dolžnika in samo ta terjatev mu je v stečaju lahko bila pravnomočno priznana. Res sta upnika po nasprotni izvršbi, B. B. in C. C. solidarna poroka Pogodbi o finančnem lizingu premičnin št. 1. Vendar pa niti to niti v pritožbi zatrjevano dejstvo, da sta B. B. in C. C. v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom prijavila svojo regresno terjatev do glavnega dolžnika za odločitev ni bistveno. Terjatev upnika do glavnega dolžnika je namreč različna od upnikove terjatve do solidarnega poroka, saj glavni dolžnik in solidarni porok nista v pravni skupnosti, ker njuna obveznost ne izvira iz skupnega dolga. Glavni dolžnik odgovarja upniku na podlagi pravnega razmerja, iz katerega izvira glavna obveznost, porok pa na podlagi poroštvene izjave.² Navedeno pomeni, da se pravnomočen sklep o preizkusu terjatev (oziroma subjektivne meje njegove pravnomočnosti), kolikor je bila v njem upniku pravnomočno priznana terjatev po pogodbi do glavnega dolžnika, ne nanaša tudi na solidarna poroka – upnika po nasprotni izvršbi. Ne gre torej za terjatev upnika – dolžnika po nasprotni izvršbi do dolžnikov – upnikov po nasprotni izvršbi. V zvezi z v pobot uveljavljano terjatvijo, ki jo je upnik – dolžnik po nasprotni izvršbi prijavil v stečaj nad glavnim dolžnikom in ki mu je bila priznana v sklepu o preizkusu terjatev, zato ni izpolnjen že zakonski pogoj vzajemnosti.

13Glede na pojasnjeno niti ni bistveno, ali je bila terjatev v sklepu o preizkusu terjatev naložena v plačilo ali ne, kar je kot odločilno štelo sodišče prve stopnje in s čimer se pritožba ne strinja. Pritožbeno utemeljevanje, da zadostuje, da je terjatev v sklepu o preizkusu terjatev ugotovljena, se tako za odločitev izkaže kot pravno nepomembno. Dolžnik po nasprotni izvršbi zmotno meni, da je pravno nevzdržno, da ne bi terjatev obstajala za poroka in plačnika, če je bila terjatev glavnega dolžnika priznana v stečajnem postopku. Ne gre za vprašanje obstoja terjatve, temveč za vprašanje, ali lahko dolžnik po nasprotni izvršbi uspe z ugovorom pobota v razmerju do upnikov po nasprotni izvršbi. Iz pojasnjenega razloga se višje sodišče strinja, da ne more.

14Po povednem pritožbene navedbe niso utemeljene. Pač pa višje sodišče v okviru uradnega materialnopravnega preizkusa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dolžniku po nasprotni izvršbi napačno naložilo v plačilo tudi zakonske zamudne obresti od glavnice – odtegnjenih zneskov. Z nasprotno izvršbo je namreč mogoče naložiti v plačilo izključno tisto, kar je bilo odvzeto z izvršbo (67. člen ZIZ), torej le neupravičeno odtegnjene zneske, ne pa tudi zakonskih zamudnih obresti od le-teh. Tako stališče je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče.³ Višje sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka razveljavilo v delu, v katerem je dolžniku po nasprotni izvršbi naloženo, da mora upnikoma po nasprotni izvršbi plačati zakonske zamudne obresti od zneska 17.784,49 EUR od 2. 3. 2021 do plačila (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Ker je sicer odločitev o glavni stvari pravilna, je posledično pravilna tudi odločitev o stroških postopka s predlogom za nasprotno izvršbi (prvi odstavek III. točke izreka; 154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani I. točki izreka, v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu II. točke izreka in v izpodbijanem prvem odstavku III. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Pritožbi je bilo ugodeno le glede obresti, sicer pa dolžnik po nasprotni izvršbi ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške. Prav tako krijeta sam svoje stroške odgovora na pritožbo upnika po nasprotni izvršbi, saj z njim nista prispevala k odločitvi in tako ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 165. člena, 154. člen in 155. člen ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ S sklepom o izvršbi je bila med drugim dovoljena izvršba na denarna sredstva dolžnikov pri organizacijah za plačilni promet, s prenosom zarubljenih sredstev na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (tretji odstavek 46. člena ZIZ).
² Prim. VSL sodba II Cp 1107/2015.
³ Sklep III Ips 9/2020.