VSC Sodba Cp 400/2021

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih odločitvah pod točko I, III, in IV izreka spremeni tako, da se te sedaj glasijo:

″Tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna v 15. dneh na TRR A. A., ..., odprt pri banki ... plačati 8.481,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2009 dalje do plačila, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15. dneh povrniti pravdne stroške v znesku 2.359,42 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje, do plačila.″

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. točka izreka) potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15. dneh povrniti 967,43 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14. 5. 2021 razsodilo:

- pod točko I. izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) in toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) naložilo, da tožnici v 15. dneh plača odškodnino v višini 8.481,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2009 dalje do plačila;

- pod točko II. izreka zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek v presežku za plačilo še nadaljnjih 7.954,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2009 dalje do plačila;

- pod točko III. izreka toženki naložilo, da v 15. dneh tožnici povrne 1.702,33 EUR stroškov pravdnega postopka in sicer tako, da mora znesek 1.662,29 EUR nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa Bpp, znesek 40,04 EUR pa na TRR A. A. pri banki ...;

- pod točko IV. izreka odločilo, da je toženka dolžna v 15. dneh na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Žalcu plačati znesek 236,84 EUR.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožnica je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del sodbe (odločitev pod točko II. izreka) in odločitev o stroških. V pritožbi je zatrjevala, da uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi ter toženki naloži v plačilo pravdne stroške tožnice, podredno, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi je zatrjevala, da je z vidika povprečno skrbnega uporabnika stopnic nesprejemljiv na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke sprejet zaključek sodišča prve stopnje, da za postavitev opozorilnih tabel, ki bi opozarjale na možnost zdrsa, ni bilo potrebe. V okoliščinah, ko so bile stopnice mokre, bi ta občutno zmanjšala nevarnost zdrsa za uporabnike. To potrjuje tudi sodna praksa, ki v primeru, če na stopnicah ni zadostnega varnega oprijema med talno površino in podplatom uporabnika, takšno površino ocenjuje kot objektivno nevarno. Zato je podana tudi objektivna odgovornost lastnika. Sodišče prve stopnje je brez trditvene in dokazne podlage zaključilo, da je tožnica stopnice poznala. Tožnica je po spornih stopnicah že hodila, vendar pa postopek ni pokazal, da tudi po mokrih stopnicah. Sicer povprečno skrben uporabnik stopnic v ustanovi, kot je toženka, pričakuje varnost stopnic glede zdrsnosti tudi v mokrih razmerah. Tožnica ni v ničemer ravnala malomarno, ko se je po stopnicah spuščala ob hčeri in ob zdrsu ni mogla seči po ograji, ni pa mogla tudi pričakovati spolzkosti mokrih stopnic, saj je na to ni opozarjal noben opozorilni znak. Nasprotno pa je lastniku, to je toženki, lahko očitati opustitev dolžne skrbnosti po 6. členu OZ, ker ni namestila opozorilnih tabel ali ustreznih protizdrsnih trakov. V poletnem času, ko natikači predstavljajo običajno obuvalo in je tožnica prišla k toženki še v času, ko so bile stopnice suhe, je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica uporabljala obutev, ki ni primerna vremenskim razmeram. Sicer sodišče prve stopnje ni obrazložilo vzročne zveze med obutvijo tožnice in njenim zdrsom. Zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti in jo je potrebno v tem delu spremeniti in zaključiti, da tožnica z uporabo takšne obutve ni bila neskrbna. Sodišče prve stopnje je v zvezi z domnevno vinjenostjo tožnice ob ponovljeni poškodbi ob oceni domnevne sokrivde tožnice (10 %) to ocenilo drugače, kot je vpliv alkohola na padec tožnice ocenil izvedenec B. B. (5 %). Zato ocena sodišča prve stopnje nima podlage v strokovnem mnenju, sodišče prve stopnje pa takšnega strokovnega znanja s področja alkoholometrije nima. Sodba v tem delu se tako ne da preveriti. Zato tožnica meni, da s svojim ravnanjem ni v ničemer soprispevala k nastanku škodnega primera in je zaključek sodišča prve stopnje o njeni 40 % sokrivdi zmoten.

4Toženka je s pritožbo izpodbijala odločitve pod točko I., III. in IV. izreka sodbe. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, tožnico pa obveže na plačilo vseh pravdnih stroškov ter razveljavi odločitev pod točko IV. izreka, podredno, da se njeni pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Toženka je v pritožbi zatrjevala, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga toženke za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, toženki kršilo pravico do izjave, zato pa je podana absolutna bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 23. člena Ustave. Absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana tudi zato, ker je nasprotje med v točki 12 sodbe navedeno materialno pravno podlago (drugi odstavek 131. člena OZ in 149. člen OZ) in razlogi v točki 19 sodbe, da objektivna odškodninska odgovornost, ki jo je uveljavljala tožnica, ni podana. Ker tožnica po pozivu sodišča v sklepu 28. 11. 2019 ni ravnala tako, kot jo je pozvalo sodišče prve stopnje in nesklepčnosti tožbe ni odpravila, je sodišče prve stopnje s tem, ko tožbe tožnice ni zavrglo, kršilo 108. člen ZPP. Sodišče prve stopnje je pri zaključku o neutemeljenosti toženkinega ugovora zastaranja pri presoji subjektivnega roka zmotno izhajalo iz časa zaključka zdravljenja tožnice v zvezi z odstranitvijo osteosintetskega (v nadaljevanju OSM) materiala. Sodna praksa se je že izrekla, da odstranitev OSM nima vpliva na tek zastaralnih rokov. Zdravljenje tožnice je bilo zaključeno 20. 2. 2008, zato pa je toženkin ugovor zastaranja utemeljen. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je dogodek 10. 1. 2009 v vzročni zvezi z dogodkom 20. 8. 2007. Gre za dva ločena dogodka, v zvezi s slednjim pa ne gre za odškodninsko odgovornost toženke. Odločitev o vzročni zvezi in odgovornosti toženke je v nasprotju z dokazi, kar pomeni bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj v zvezi z dogodkom 10. 1. 2009 ni dokazano, da je tožnica padla zaradi bergel. Ker je odločitev sodišča prve stopnje, da stopnice niso bile v vzročni zvezi s padcem, v nasprotju z izvedeniškim mnenjem izvedenca Ž., je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka se ob tem sklicuje na izvedeniško mnenje izvedenca Ž. v delu, v katerem je ta škodni dogodek 20. 8. 2007 opredelil kot naključni dogodek in v katerem je izključil povezavo stanja stopnic in ograje s škodnim dogodkom, težo zanj pa dal naključju, tožničini nepazljivosti in tožničinemu obuvalu. Izvedenec Ž. je ovrgel očitke tožnice, da so bile vzrok za njen padec mokre stopnice. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno ugotovilo, da je tožnica ob škodnem dogodku nosila usnjeno obuvalo. Sicer pa je izvedenec Ž. tudi tega ocenil kot neprimernega za hojo po stopnicah. Ker toženka iz sodbe ne more razbrati katero protipravno ravnanje se ji očita, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je sklicujoč se na izvedeniško mnenje izvedenca Ž. zaključilo, da obstaja vzročna zveza med toženkino protipravno opustitvijo protizdrsne zaščite stopnic in izgradnjo nadstreška nad stopnicami in tožnici nastalo škodo ter da se toženka ni uspela razbremeniti svoje odgovornosti. Toženka je zatrjevala, da ni ravnala protipravno, ker ji noben predpis ne nalaga takšnega ravnanja. Sodišče prve stopnje ni navedlo po katerem predpisu bi stopnice morale imeti protizdrsne trakove in biti prekrite z nadstreškom. Tudi izvedenec Ž. ni navedel takšne obveznosti toženke. Zato takšno ravnanje ne more predstavljati protipravne opustitve. Sicer pa iz sodbe VS RS II Ips 251/2018 izhaja jasno stališče, ki ga pritožnica s povzemanjem vsebine te sodbe tudi pritožbeno izpostavlja, to je, da stopnice za povprečnega posameznika ne pomenijo nevarne stvari. Zunanje pohodne površine v okoliščinah sezonsko pričakovanih terenskih razmer zahtevajo večjo pazljivost tako na strani sprehajalca kot upravljalca stopnic. Pešec mora pazljivo ne le izbrati, temveč tudi prečiti pohodno površino, ki jo mora upravljalec redno čistiti oziroma vzdrževati. Vendar pa stopnice ne predstavljajo nevarne stvari, saj je objektivna odgovornost le izjema in je prav, da vsak posameznik reparira izključno tiste škodne posledice, ki jih je sam zakrivil. Ker ni predpisa, da morajo biti zunanje stopnice pokrite ali pa da morajo imeti stopnice, ki imajo protizdrsne utore, še dodatne protizdrsne trakove, ni podane nobene protipravne opustitve toženke. Tožnica je že večkrat pred škodnim dogodkom obiskovala toženko. Če je ob prihodu iz stavbe ugotovila, da je v vmesnem času deževalo, je bila dolžna pri sestopanju po stopnicah ravnati z večjo skrbnostjo in previdnostjo in uporabiti oprijemalno ograjo. Zato pa ni protipravnosti ravnanja oziroma opustitve toženke, s tem pa tudi ne toženkine krivdne odgovornosti za tožničin padec in nastalo škodo. Sicer že iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnici na voljo ograja ob stopnicah, ki je bila ustrezna in če bi se držala ograje, do škodnega ne bi prišlo, izhaja, da je tožnica izključno odgovorna za nastali škodni dogodek in škodo in je izključena krivdna odgovornost toženke. Ker je sodišče prve stopnje s temi ugotovljenimi okoliščinami ugotavljalo soprispevek tožnice in tega ocenilo na 30 %, je podano očitno nasprotje med razlogi sodbe. Takšni razlogi tudi ne opravičujejo 30 % soprispevka. Ker ni podane ne objektivne in ne krivdne odgovornosti toženke, bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava in sodne praksa tožničin tožbeni zahtevek že po temelju zavrniti. Toženka se je sicer pritožila tudi zoper višine prisojenih odškodnin. Obseg nepremoženjskih škod tožnice je nepravilno ugotovljen, v razširitvi tožbenega zahtevka tožnice zajeta škoda pa je zastarana. Prisojene višine denarnih odškodnin sicer odstopajo od ustaljene sodne prakse. Sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov tožnice za materialne stroške v znesku 100,00 EUR ni navedlo pravne podlage in tega dela odločitve tudi ni obrazložilo. Zato pa je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5Tožnica je na pritožbene trditve toženke odgovorila, da so te neutemeljene in predlagala zavrnitev njene pritožbe.

6Toženka je v odgovoru na pritožbo tožnice odgovorila, da so neutemeljeni njeni pritožbeni očitki in predlagala vrnitev njene pritožbe, ob tem pa priglasila stroške vloženega odgovora na pritožbo.

7Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

8Sodišče prve stopnje je glede okoliščin tožničinega poškodovanja (škodnega dogodka) ugotovilo (in takšne dejanske ugotovitve pritožbeno niso bile izpodbijane po nobeni od pritožnic):

- da se je tožnica poškodovala, ko je dne 20. 8. 2007 okoli 15.00 ure po odhodu iz veterinarske postaje toženke, kamor je pred tem prinesla na pregled mačka, zapuščala prostore toženke in ji je na zunanjem stopnišču objekta toženke, ki ni bil prekrit z nadstreškom, zaradi mokrote in posledične spolzkosti stopnic pri sestopu na stopnici zdrsnilo na levo bočno stran, pri čemer je izgubila ravnotežje in padla oziroma se je sesedla na stopnico nižje, pri tem pa si poškodovala levo golenico in sklep levega gležnja;

- tožnica je po stopnicah navzdol hodila za hčero, ki je hodila po stopnicah pred njo in je v rokah nosila mačka. Tožničina hči tožničinega padca ni videla, saj se je šele takrat, ko je slišala krik matere, obrnila, takrat pa videla tožnico, ko je že sedala na stopnicah;

- mokroto in spolzkost stopnic je povzročila nevihta s padavinami, ki je bila v času, ko je bila tožnica z mačkom na pregledu v prostorih toženke, saj so bile stopnice ob tožničinem prihodu k toženki še suhe;

- vreme kritičnega dne je bilo spremenljivo pretežno oblačno s plohami in nevihtami, vendar v času tožničinega prihoda k toženki padavin še ni bilo in so bile stopnice suhe;

- stopnice so bile obložene s keramičnimi ploščicami, ki so sicer imele protizdrsne robne profile v širini približno 10 cm na vsaki stopnici in ki so potekali po celotni širini stopnice in katerih rebra so potekala pravokotno na smer gibanja, sicer pa stopnice niso imele tudi dodatnih protizdrsnih trakov;

- objekt toženke je glede na dejavnost toženke (veterinarska postaja) predstavljal objekt v javni rabi, za pravilnost zgradbe katerega je v času škodnega dogodka veljal Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb (Ur. l. RS, št. 97/2003), v nadaljevanju Pravilnik;

- po izvedeniškem mnenju izvedenca gradbene stroke dr. Ž. so stopnice, ki so vodile do vhoda v stavbo toženke na mestu tožničinega padca v celoti ustrezale standardom in zagotavljanju varne hoje, saj je bila povprečna višina in širina stopnic primerna, širina stopnišča in zgornjega podesta je bila primerna, primerna pa je bila tudi kovinska ograja ob stopnicah. Stopnice niso ustrezale standardom in zagotavljanju varne hoje le v spodnjem delu, kjer je bilo podano preveliko odstopanje med višinama prve in drugi stopnice stopnišča, kar pa je bilo mesto pod mestom tožničinega padca¹;

- po izvedeniškem mnenju izvedenca gradbene stroke dr. Ž. je protizdrsna zaščita stopnic z robnimi profili pri suhi površini zagotavljala zadostno stopnjo varnosti, pri mokri pa le pogojno, saj pri mokri površini predvideni minimalni koeficient trenja ni bil dosežen, vendar le pri zdrsu naprej in to le pri izrazito velikem nastopnem kotu, kar pa sicer ni način zdrsa, ki se je pripetil tožnici in povzročil njeno poškodbo;

- po izvedeniškem mnenju izvedenca gradbene stroke dr. Ž. je pri hoji po stopnicah predvideno gibanje v smeri hojnice, ki je pri ravnih stopniščih (kot je bilo konkretno) ravna črta v smeri pravokotno na robove stopnic, zato pa so robni profili oblikovani tako, da rebra potekajo pravokotno na smer gibanja in tako omogočajo v tej smeri največjo protizdrsno zaščito.V primeru gibanja na stran je zato oprijem slabši in zaščita s protizdrsnimi robovi manj učinkovita;

- ob stopnicah je po levi strani potekala ograja, ki pa je tožnica ob hoji navzdol in pred padcem ni uporabila;

- ograja je bila izvedena v skladu s Pravilnikom in je zagotavljala varno hojo;

- tožnica je imela obute natikače, ki nimajo bočne zaščite gležnjev², zato pa ne predstavljajo primernega obuvala za hojo po stopnicah;

- kljub večjemu številu vsakodnevnih obiskovalcev, ki so, glede na dejavnost toženke, po teh stopnicah prihajali in odhajali od toženke, do tožničinega padca na teh stopnicah ni padel še nihče. Med temi obiskovalci je večkrat bila tudi tožnica;

- na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke dr. Ž. je bilo ugotovljeno, da so zunanje stopnice, na katerih je tožnica padla in na delu, kjer je tožnica padla, izpolnjevale vse zahteve, ki jih za izvedbo zunanjih vstopnih stopnic v javno zgradbo določal Pravilnik.

9Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da stopnice glede na konkretne okoliščine (ko na njih razen tožnice ni padel še nihče) ne predstavljajo nevarne stvari v smislu drugega odstavka 131. člena OZ, zato pa objektivna podlaga toženkine odškodninske odgovornosti za tožnici zaradi padca nastale škode ni podana. Glede na tožničine očitke o (večih) nedopustnih ravnanjih toženke in z njimi utemeljevane krivdne odškodninske odgovornosti toženke, pa je zaključilo, da sta utemeljena (le) tožničina očitka, da bi toženka morala zato, da zunanje stopnišče v vremenskih razmerah, kot so bile kritičnega dne, ne bi bilo mokro in spolzko in s tem možen vzrok poškodovanja njegovih uporabnikov, stopnice pokriti z nadstreškom, na same stopnice pa dodatno namestiti tudi protizdrsne trakove, saj so protizdrsni utori na stopnicah zagotavljali zadostno stopnjo varnosti le pri suhi površini, pri mokri pa le pogojno, to je le pri hoji uporabnikov pravokotno na utore, ne pa tudi v primeru, da uporabniki po stopnicah stopajo postrani, kot je stopila tožnica in pri čemer ji je zdrsnilo. Takšni ugotovljeni opustitvi sta po zaključku sodišča tudi v vzročni zvezi s tožničinim padcem in posledično škodo. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke dr. Ž., da se morajo opozorilne table, ki opozarjajo na spolzkost pohodnih površin, nameščati le v primerih nepričakovanih stanj (npr. po mokrem čiščenju površin, nepredvidenem razlitju tekočin, poškodbah na površinah, …), mokra površina stopnic v času poletnih neviht na zunanjem nepokritem stopnišču pa za povprečno pazljivega uporabnika to ni in zato opozarjanje na spolzkost z opozorilnimi tablami na objektu ali na samih stopnicah ni potrebna, zaključilo, da so neutemeljene tožničine trditve o toženkinem nedopustnem ravnanju, ker na objekt ali pri stopnicah ni namestila oziroma postavila tudi opozorilnih tabel, ki bi opozarjale na spolzkost stopnic.

10Sodišče prve stopnje je v točki 19 obrazložitve pravilno predstavilo stališča sodne prakse o tem, kdaj gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ ter posledično podanost objektivne odgovornosti. Tako je pravilno izpostavilo, da stopnice same po sebi ne predstavljajo nevarne stvari, hoja po njih pa ne nevarne dejavnosti ter da v primeru, ko postane stvar nevarna zaradi nedopustnega ravnanja njenega imetnika, ne gre za objektivno odgovornost, ampak za krivdno odškodninsko odgovornost. Pritožbeno sodišče takšno razlogovanje kot pravilno potrjuje, dodaja pa, da je sodna praksa že dolgo nazaj zavzela stališče, da mokre in spolzke stopnice niso nevarna stvar, hoja po njih pa ne nevarna dejavnost³. Stopnice so namreč pogost način prehajanja med površinami, ki se na vertikalni osi nahajajo na različnih nivojih, zato pa za povprečnega posameznika niso nevarna stvar, temveč običajen način vzpenjanja ali spuščanja po naklonski pohodni površini. Za zunanje pohodne površine brez nadstreškov velja, da nanje lahko vplivajo tudi naravni vremenski pojavi. Tako lahko nanje pade tudi dež, kar še zlasti v spremenljivem oblačnem vremenu ni presenetljivo. S tem pa se narava stopnic ne spremeni in ne postanejo nevarna stvar. Takšne okoliščine zahtevajo večjo pazljivost tako na strani tistega, ki jih uporablja, kot s strani upravljalca stopnic, to pa pomeni dolžno skrbnost obeh. Skrbnost obeh pa utemeljuje subjektivno (krivdno) odgovornost, to pa obeh deležnikov. Pešec mora pazljivo - skrbno - prečiti takšne stopnice, upravljalec pa jih mora redno - skrbno - vzdrževati⁴. V konkretnih ugotovljenih okoliščinah tako zaradi dežja mokre in zato spolzke stopnice, na katerih je tožnici zdrsnilo, ne predstavljajo nevarne stvari v smislu objektivne podlage odškodninske odgovornosti toženke, kot imetnice stopnic in je takšen zaključek sodišča prve stopnje pravilen, tožničine nasprotne pritožbene trditve pa pravno zmotne.

11Toženkina odškodninska odgovornost za tožnici nastalo škodo bi tako lahko bila zgolj krivdna (prvi odstavek 131. člena OZ). Da so zunanje stopnice na mestu tožničinega padca v celoti izpolnjevale zahteve, kot jih je za takšne stopnice kot dostopne stopnice v javni objekt, določal Pravilnik, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke dr. Ž. Ob takšnih ugotovitvah pa se tako izkažejo kot utemeljene pritožbene trditve toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo o toženkinem nedopustnem ravnanju, ker nad temi stopnicami ni bilo nameščenega nadstreška. Pravilnost takšnih pritožbenih očitkov potrjujejo tudi sama določila Pravilnika, ki za dostopne stopnice do vhoda v javne stavbe ne nalagajo oziroma zahtevajo, da bi bile pokrite. Na podlagi ugotovitev⁵, da so protizdrsni robni profili na stopnicah, ki so s svojim tekom pravokotno na smer gibanja, ki sicer sledi predvidenemu gibanju ljudi v smeri hojnice, omogočali v tej smeri gibajočim uporabnikom največjo protizdrsno zaščito tudi v primeru mokrosti površin stopnic (na mokrih površinah predviden minimalni koeficient zdrsnosti sicer ni bil dosežen le pri zdrsu naprej pri izrazito velikem nastopnem kotu), pa je utemeljen tudi pritožbeni nadaljnji očitek toženke, da glede na ugotovljene okoliščine uporabe stopnic tožnice ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje o toženkinem nedopustnem ravnanju, ker ob takšnih robnih profilih stopnic nanje ni namestila še dodatnih protizdrsnih trakov. Utemeljeno namreč toženka opozarja na ugotovljeno tožničino ravnanje v konkretnih okoliščinah, ko je ob prihodu iz stavbe, ko je videla, da je bil v času njenega zadrževanja v njej, zunaj naliv in da so stopnice mokre, iz predhodnih obiskov toženke in obiska tega dne pa je lahko videla, da gre za stopnice iz keramičnih ploščic, stopila in stopala po stopnicah, ne da bi ob tem uporabila in se oprijela ograje, ki je bila dostopna. Kot je pravilno poudarilo tudi sodišče prve stopnje⁶, je uporaba zunanjih stopnic za povprečne uporabnike nekaj vsakdanjega, za povprečnega uporabnika stopnic pa je tudi pričakovano, da so zunanje stopnice iz keramičnih ploščic, ki niso pokrite z nadstreškom, po dežju mokre in spolzke. Zato pa bi bilo od povprečno skrbnega - pazljivega - posameznika pričakovati, da bi se ob sestopu po stopnicah v takšnih okoliščinah držal za ograjo in kar bi tožnica lahko storila. Na podlagi skladnih izpovedb tožnice in tožničine hčere je sodišče namreč ugotovilo, da sta tožnica in hči hodili po stopnicah druga za drugo in tako ni bilo za tožničino uporabo ograje nobene ovire. Prepričljiv pa je ob tem tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi v primeru tožničine uporabe ograje in držanjem zanjo do tožničinega padca po zdrsu ne prišlo in posledično tudi ne do takšne poškodbe. Ob takšnih ugotovljenih okoliščinah je tako mogoč le zaključek o nepodanosti toženki očitanih nedopustnih ravnanj in o tožničinem neskrbnem (nepazljivem) ravnanju kot izključnem vzroku njenega padca. Slednje pa pomeni nepodanost toženki očitanega nedopustnega ravnanja in posledično toženkine nepodanosti (tudi) krivdne podlage odškodninske odgovornosti za tožničin padec in posledično škodo.

12Neutemeljeni so sicer pritožbeni očitki tožnice o zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožničinega očitka o še nadaljnjem nedopustnem ravnanju toženke, ker na objekt ali stopnišče ni namestila oziroma postavila opozorilnih tabel, ki bi opozarjale na spolzkost stopnic. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dr. Ž., da se morajo opozorilne table, ki opozarjajo na spolzkost pohodnih površin, nameščati le v primerih nepričakovanih stanj, pravilno zaključilo, da mokra in spolzka površina stopnic iz keramičnih ploščic (s protizdrsnimi utori) v času poletnih neviht na zunanjih nepokritih stopniščih za povprečno skrbnega uporabnika to ni. Zato pa je pravilen nadaljnji zaključek sodišča, da takšno očitano nedopustno ravnanje toženki ni utemeljeno.

13Utemeljenost toženkinih pritožbenih trditev in zaključek, da ni podane niti objektivne niti očitane krivdne podlage odškodninske odgovornosti toženke za tožničin padec in posledično škodo, je tako pritožbenemu sodišču narekovala, da ob ugoditvi utemeljeni pritožbi toženke sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (točka I izreka) (na podlagi pete alineje 358. člena ZPP) spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne tudi za plačilo 8.481,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2009 dalje. Glede na takšno odločitev pa odgovarjanje pritožbenega sodišča na preostale pritožbene očitke toženke, ki se pretežno nanašajo na odločitev glede soprispevka in višine škode in zahtevka, ni več potrebno. Ob ugotovitvi neutemeljenosti tožničinih trditev o podanosti objektivne odgovornosti toženke in ob neutemeljenosti očitkov o zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje o tožničini neutemeljenosti zatrjevanega nedopustnega ravnanja toženke tudi zaradi nepostavitve opozorilnih tabel ter ob ugotovitvi utemeljenosti toženkinih pritožbenih trditev o neobstoju njene krivdne podlage odgovornosti, pritožbeno sodišče ne odgovarja tudi na nadaljnje pritožbene očitke tožnice (s katerimi je ta izpodbijala pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o podanosti tožničinega soprispevka), ker ti niso pravno pomembni. Pritožbeno sodišče je zato tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (točka II izreka) potrdilo.

14Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je pritožbenemu sodišču (glede na določbo drugega odstavka 165. člena ZPP) nalagala tudi ponovno odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje je toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti uspela, tožnica pa ni uspela. Zato pa je glede na določila prvega odstavka 154. člena ZPP tožnica dolžna sama trpeti svoje stroške, toženki pa je dolžna povrniti njene potrebne pravdne stroške. Potrebne pravdne stroške toženke je sodišče prve stopnje odmerilo na 2.359,42 EUR in njihova odmera po nobeni od pravdnih strank pritožbeno ni bila izpodbijana. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v izreku sodbe pod točko III in IV izreka spremenilo tako, da je tožnici naložilo v povrnitev toženčine pravdne stroške v znesku 2.359,42 EUR. Glede na odpadlo podlago za naložitev uspehu sorazmernega deleža oproščene sodne takse tožnice na toženko, pa je (glede na določila prvega in drugega odstavka 15. člena ZST-1) opustilo odločitev v zvezi s povrnitvijo sodne takse, saj zanjo ni več pravne podlage.

15Tožnica s svojo pritožbo ni uspela, toženka pa je s svojo pritožbo uspela. Zato je tožnica (na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) dolžna toženki povrniti njene pritožbene stroške, sama pa trpi svoje pritožbene stroške. Pritožbeni stroški toženke znašajo 967,43 EUR in jih sestavljajo nagrada za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 465,6 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR, 22 % DDV v znesku 106,83 EUR in taksa za pritožbo v znesku 375,00 EUR. Ker glede na določbo drugega odstavka 14. člena ZOdvT lahko odvetnik na vsaki stopnji v isti zadevi prejme nagrado le enkrat, pritožbeno sodišče toženki ni priznalo tudi priglašenih stroškov vloženega odgovora na pritožbo tožnice.

¹ Zato pa takšen odstop od standardov ni bil v vzročni zvezi s tožničinim padcem.
² Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali so bili ti natikači usnjeni z usnjenim podplatom ali plastični s podplatom iz pene, vendar navedeno ni pravno pomembno.
³ Tako v odločbah VS RS II Ips 297/2011, II Ips 70/2006, II Ips 251/2018, VSL II Cp 2016/2011, VSL I Cp 1336/2014 in drugih.
⁴ Tako izrecno VS RS v zadevi II Ips 251/2018.
⁵ Tudi do teh ugotovitev je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke dr. Ž..
⁶ To pa je izpostavil tudi izvedenec gradbene stroke dr. Ž..