VSM Sodba IV Kp 15624/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega L.K. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo I K 15624/2020 z dne 21. 10. 2021 obdolženega L.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 324. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 48. členu KZ-1 mu je izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas šest mesecev, računajoč od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu oziroma zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, ne všteva v čas trajanja te kazni, po šestem odstavku 137. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se obdolžencu v izrečeno kazen prepovedi vožnje všteva čas dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja od 28. 2. 2020 do 13. 3. 2020, stranska kazen pa se izvrši. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 411,21 EUR, kar predstavlja stroške izvedenskega mnenja in stroške uporabe alkotesta in odvzema krvi, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je oproščen plačila sodne takse.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zoper odločbi o stranski kazni in stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče pogojno stransko kazen, ki se naj ne izvrši, in da ga v celoti oprosti stroškov postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz razlogov napadene sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da obdolženemu L.V. izreče tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, in pri njeni odmeri, upoštevalo težo kaznivega dejanja in predvsem zelo visoko stopnjo alkoholiziranosti obdolženca v času storitve kaznivega dejanja, ki je znatno presegla dopustno mejo, ki jo je zakonodajalec postavil za opredelitev vožnje v cestnem prometu kot nevarne, nadalje stopnjo njegove krivde ter okoliščino, da je kraj kaznivega dejanja zapustil, ko je po trčenju v vozilo oškodovanca nadaljeval vožnjo do lokala. Navedene okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča zahtevajo izrek nepogojne stranske kazni, okoliščine, ki jih navaja pritožba, pa tega dejstva ne morejo spremeniti. Pritožba poudarja, da je obdolženec storitev kaznivega dejanja odkrito priznal, ga obžaloval in prosil, da mu sodišče stranske kazni ne izreče, hkrati pa je prosil tudi za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, ker jih glede na svoj finančni položaj ne zmore plačati. Ti stroški, kot navaja pritožba, glede na to, da je krivdo za storjeno kaznivo dejanje priznal, tudi niso bili potrebni, vozniško dovoljenje pa obdolženec nujno potrebuje za svoje preživljanje, saj je z Mestno občino X sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju v zvezi s sistemom za prevoz potnikov, ki se odziva na potrebe uporabnikov. Obdolženec je predsednik zadruge Y., ki je izvajalec po pogodbi, ki jo prilaga pritožbi in je zadolžen za vzpostavitev operativnega centra za upravljanje s sistemom za prevoz potnikov, za vnos podatkov v posebno aplikacijo s časi in opisi prevozov, kontrolo nad sistemom samodejnega sporočanja ponudniku prevozov in uporabnikom, za pomoč in podporo uporabnikom 24 ur na dan in vseh sedem dni v tednu, itd., ta pogodba pa je vredna 18.000,00 EUR, pri čemer so med obvezami izvajalca številne storitve, med njimi pa zlasti terenski obiski številnih deležnikov projekta na različnih lokacijah v P. Navedenih obveznosti, ker je edini zaposlen pri izvajalcu, ne bo mogel izpolnjevati, če mu bo prepovedana vožnja motornega vozila in bo tako ostal brez dohodkov za preživetje, ob tem pa bo v kratkem dobil otroka in bo moral opravljati prevoze otroka in njegove matere na različne lokacije, za kar prav tako nujno potrebuje vozniško dovoljenje.

5Pritožba opisuje okoliščine, ki po njeni oceni utemeljujejo podlago za izrek pogojne stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, a ji ni mogoče pritrditi. Pri izrekanju stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1 sodišče upošteva splošna pravila za izbiro in odmero kazni kot so predpisana v 49. členu tega zakona. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre v obravnavanem primeru za takšne obteževalne okoliščine, predvsem da je obdolženec prometno nesrečo povzročil, ko je imel v krvi kar 2,13 grama alkohola na kilogram krvi in s tem znatno presegel dopustno mejo dovoljene vsebnosti alkohola v krvi v času vožnje, ki, skupaj z ostalimi že navedenimi, nedvomno zahtevajo izrek nepogojne stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, ki jo je tudi ustrezno odmerilo za čas šest mesecev, računajoč od dne pravnomočnosti sodbe in vanjo pravilno vštelo čas dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja. Okoliščine, ki jih navaja pritožba v zvezi s potrebo obdolženca, da se mu vožnja ne prepove, in sicer zaradi narave njegovega dela in prevoza žene in otroka, pa ne morejo vplivati na sankcioniranje tako, da bi bilo, kljub dejstvu, da je bil obdolženec udeležen v prometu s tako visoko stopnjo alkohola v krvi in pri tem povzročil prometno nesrečo, utemeljeno izreči nepogojno stransko kazen odvzema vožnje motornega vozila B kategorije. Sodišče prve stopnje pa je v sodbi tudi pravilno poudarilo, da bi bil obdolženec, če bi mu bila izrečena pogojna stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, za kaznivo dejanje nedopustno sankcioniran mileje kot bi bil zaradi cestnoprometnega prekrška, saj bi mu bilo za slednjega poleg globe v navedeni višini zaradi doseženega števila kazenskih točk izrečeno še prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritožba, ki se zavzema za spremembo odločbe o kazenski sankciji, zato ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno tudi, ko je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, saj so nastali zaradi opravil, ki jih je bilo potrebno izvesti za razjasnitev dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obdolženec povzročil s svojo protipredpisno vožnjo in ni imelo podlage za to, da ga plačila teh stroškov oprosti. Stroški kazenskega postopka so nastali, ker je bilo potrebno v postopku ugotoviti stopnjo alkoholiziranosti v krvi obdolženca v času prometne nesreče, zato pritožba nima prav, ko navaja, da ti niso bili potrebni, ker je obdolženec na predobravnavnem naroku krivdo za storjeno kaznivo dejanje priznal. Glede na nizke prihodke pa je sodišče prve stopnje obdolženca pravilno oprostilo plačila sodne takse, kar je iz istega razloga storilo tudi pritožbeno sodišče.

7Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

8Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.