VSM Sodba I Cp 877/2021

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v obsegu 70% (točka I izreka) ter bo o višini tožbenega zahtevka in o stroških pravdnega postopka odločalo s končno sodbo, po pravnomočnosti vmesne sodbe (točka II izreka).

2Zoper vmesno sodbo sta se pritožili obe toženki, ki odločitev o temelju tožbenega zahtevka izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Prva toženka sodišču prve stopnje očita, da je prekoračilo materialno procesno vodstvo, ko je tožečo stranko (v nadaljevanju tožnika) pozvalo, naj dopolni navedbe v zvezi s krajem padca, čeprav je bil tožnik na pomanjkljivo opisan kraj škodnega dogodka tekom postopka že opozorjen s strani prve toženke in stranske intervenientke, kraj padca je izpostavil tudi sodni izvedenec. Sodišče prve stopnje je z materialnim procesnim vodstvom prekoračilo svoja pooblastila, priviligiralo tožnika in kršilo 7. člen ZPP ter načelo enakega obravnavanja pred sodiščem, s čemer je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v zvezi s krajem padca odločilo mimo trditvene podlage tožnika in nekritično sledilo izpovedbama tožnika ter priče V.Š., pri čemer je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo, da je zavarovalno kritje glede škodnega dogodka podano, saj retroaktivno kritje ni podano, ker zdravnik J.K.M. o tožnikovi poškodbi ni obvestil poslovodstva, s čemer je kršil interna pravila stranske intervenientke. Stališče sodišča prve stopnje v zvezi z ničnostjo zavarovalnega kritja je nepravilno. Prva toženka ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki se nanaša na (ne)skrbnost stranske intervenientke glede vzdrževanja in čiščenja pohodnih površin pred Urgentnim centrom. Dokazni postopek je pokazal, da je stranska intervenientka poskrbela za redno odstranjevanje snega in posipanje površin s soljo, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker je nekritično sledilo izpovedbama tožnika in priče Š. Povsem neživljenjsko je pričakovati, da bi bile pohodne površine v celoti in popolnoma očiščene snega in ledu. Posledično je potrebno upoštevati, da morajo biti tudi uporabniki teh površin bolj previdni (sodišče bi moralo skrbnost tožnika presojati strožje). Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik vozilo parkiral na delu pred bolnišnico, kjer parkiranje ni dovoljeno. Ker ni opravljal nujnih voženj, bi moral v primeru zasedenosti parkirišča pod streho počakati, da se le-to sprosti. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je do padca prišlo šele ob povratku, kar dokazuje, da je tožnik s stanjem pohodne površine bil seznanjen. Na podlagi izdelanega izvedenskega mnenja je mogoče zaključiti, da je odgovornost stranske intervenientke za škodo v celoti izključena, saj je do zdrsa prišlo zaradi tožnikove obutve, ki ni nudila dovolj oprijema. Pritožba izpodbija tudi ugotovitev glede tožnikovega soprispevka, saj meni, da tožnik ni bil dovolj previden in je vozilo parkiral na nedovoljenem mestu. Prva toženka se zavzema za ugoditev pritožbi spremembo izpodbijane vmesne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev vmesne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba druge toženke sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev v nasprotju s 7. členom ZPP oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, s čemer je kršilo pravico druge toženke do izjave in načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je navajal, da mu delodajalec (zavarovanec druge toženke) ni zagotovil primernih zaščitnih čevljev, drugačnega protipravnega ravnanja ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnikov delodajalec ob zaposlitvi tožniku skupaj s preostalo varovalno opremo ponudil tudi (nove) zaščitne čevlje oziroma sta se sporazumno dogovorila, da bo tožnik pri opravljanju svojega dela uporabljal lastne zaščitne čevlje, tožnik pa delodajalca o (morebitni) obrabljenosti čevljev (niti ob zaposlitvi, niti kasneje) ni obvestil. V nadaljevanju pa je zmotno zaključilo, da slednje ne utemeljuje zaključka, da je zavarovanec druge toženke s tem izpolnil svoje obveznosti. Tožnik ni zatrjeval, da svojemu delodajalcu očita, da bi slednji moral pregledati tožnikove čevlje in ugotoviti njihovo ustreznost, na čemer je sodišče prve stopnje utemeljilo odškodninsko odgovornost druge toženke, ki se o domnevni kršitvi 5. in 19. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) ni mogla izjasniti. Odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca nima podlage v omenjenih materialnopravnih določbah. Tožnikov delodajalec se pri nastopu dela res ni v zadostni meri prepričal, če so tožnikovi čevlji, ki jih je dobil pri prejšnjemu delodajalcu, glede na starost, obrabo (še vedno) ustrezni, niti tega ni storil kasneje (pred škodnim dogodkom), vendar pa slednje pri upoštevanju dejanskih ugotovitev predmetnega postopka ni relevantno. Izvedenec je namreč ugotovil, da tožnikovi čevlji ustrezajo standardu EN ISO 20345 in protizdrsnemu standardu SRC, da podplati v času nakupa in v času zaposlitve pri tožnikovemu delodajalcu ZRCK (še) niso bili v stanju, kot v času nezgode (torej obrabljeni – pod predpostavko, da se v času po škodnem dogodku niso več uporabljali). Zavarovanec druge toženke ni kršil določbe 19. člena ZVZD-1, saj 5 letni rok za menjavo čevljev (oziroma zagotovitev novih čevljev) na dan škodnega dogodka še ni potekel, menjava čevljev pred tem rokom pa iz razloga, ker tožnik delodajalca ni obvestil o obrabljenosti čevljev, ni bila izvedena. Kot je izpovedala priča M.K., ne bi bilo razloga, da tožnik v primeru obvestila oziroma izražene želje po novih čevljih, le-teh ne bi dobil. Da se v primeru obvestila o dotrajanosti delovne opreme zadeva preveri in zaposlenemu dodeli nova oprema, je potrdila tudi priča K.M. Posledično je ugotovitev sodišča, da zavarovanec druge toženke ni izpolnil svojih obveznosti, kot mu jih nalagata 5. in 19. člen ZVZD-1, nepravilna in ni mogoče zaključiti, da je druga toženka odškodninsko odgovorna. Druga toženka je prepričana, da tožnik ni izkazal svojih trditev o neustreznosti oziroma obrabljenosti čevljev, ki jih je imel obute v času škodnega dogodka. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da tožnik čevljev po škodnem dogodku ni več nosil, saj tega ni izkazal. Tožnik je bil glede trditev o neuporabi čevljev prekludiran, česar sodišče ni upoštevalo in je kršilo 7. člen ZPP ter prvi odstavek 286. člena ZPP, ko je ugovor prekluzije, ki ga je podala druga toženka, neutemeljeno zavrnilo. Pritožba druge toženke, ki izpostavlja tudi, da je potrebno upoštevati, da je tožnikov soprispevek višji od 30%, se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo vmesne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijane vmesne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnik se v odgovorih na pritožbi zavzema za zavrnitev pritožb. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbama uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6Sodišče prve stopnje je glede na dejanske okoliščine primera, navedbe in izvedene dokaze ter vse ugotovitve v postopku zaključilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v obsegu 70 % oziroma da sta prva in druga toženka solidarno odgovorni za tožniku nastalo škodo v obsegu 70%, v obsegu 30% pa je k nastanku škodnega dogodka soprispeval tožnik sam.

O pritožbi prve toženke

7Neutemeljene so pritožbene navedbe prve toženke, da je sodišče prve stopnje prekoračilo materialno procesno vodstvo v zvezi z ugotavljanjem kraja padca. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da se je poškodoval pred Urgentnim centrom Splošne bolnišnice (v nadaljevanju Urgentni center). Kraj padca, glede na tožbene trditve in kot ga je na ogledu pokazal tožnik, je jasno razumeti kot padec „pred Urgentnim centrom“. Pred Urgentnim centrom tako ne pomeni zgolj pokritega dela, kot meni prva toženka, ampak tudi nepokriti del, kjer je na dan škodnega dogodka reševalno vozilo parkiral tožnik. Ker je vprašanje, ali je tožnik vozilo parkiral na pokritem ali nepokritem delu postalo sporno šele tekom postopka¹, je sodišče prve stopnje utemeljeno izvedlo materialno procesno vodstvo in tožnika na ogledu pozvalo, da pokaže natančen kraj padca. Tožbena navedba, da je padel pred Urgentnim centrom na spolzki in poledeneli podlagi, ker ni bilo primerno poskrbljeno za čiščenje snega, sodišču druge stopnje sicer jasno nakazuje, da tožnik vozila ni parkiral pod streho (ker če bi bila njegova tožbena navedba mišljena tako, kot jo razumeta prva toženka in stranska intervenientka – da pred Urgentnim centrom pomeni pod streho, ne bi bila smiselna nadaljnja tožbena navedba, da ni bilo primerno poskrbljeno za čiščenje snega, saj snega pod streho ne bi bilo), vendar prva toženka in stranska intervenientka tega nista šteli za nesporno, zato je sodišče prve stopnje z materialnim procesnim vodstvom poskrbelo za razjasnitev vprašanja natančnega mesta padca.

8Prva toženka s pritožbenimi navedbami o prekoračitvi materialnega procesnega vodstva ne more biti uspešna. Kot je v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožnik že podane navedbe o mestu padca v posledici materialnega procesnega vodstva zgolj konkretiziral, ker so postale sporne tekom postopka, zaradi česar ni mogoče govoriti o prekoračitvi pooblastil sodišča. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tudi prvi toženki in stranski intervenientki dopustilo podajo trditev glede (ne)dopustnosti parkiranja pod nadstreškom² ter jima tako v skladu z načelom kontradiktornosti zagotovilo pravico do izjave. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo kršitev 7. člena ZPP in načela enakega obravnavanja pred sodiščem, s čemer naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

9Neutemeljene oziroma povsem neživljenjske so pritožbene navedbe prve toženke, da bi moral tožnik, če je bilo mesto pod streho zasedeno, počakati in pacienta predati/oddati šele, ko bi se mesto izpraznilo. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, tožnik sicer ni vozil urgentnih prevozov, ampak je vozil paciente, ki so bili naročeni za prevoz po seznamu oziroma na določeno uro ter pritožbene navedbe o čakanju na prosto mesto pod streho pred Urgentnim centrom niso smiselne, glede na očitno ustaljeno prakso ustavljanja in parkiranja reševalnih vozil tudi na nepokritem delu ob stavbi, blizu vhoda. Da je to običajen kraj ustavljanja oziroma parkiranja vozil, se je izkazalo tudi na ogledu, ko je na istem mestu parkiralo povsem naključno reševalno vozilo, kar potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je takšna običajna praksa, upoštevaje, da prva toženka in stranska intervenientka tekom postopka nista izkazali, da parkiranje izven nadstreška ni dovoljeno in da bi bili reševalni delavci o tem kakorkoli obveščeni (kar negira tudi nadaljnje pritožbene navedbe prve toženke o višjem soprispevku tožnika zaradi napačnega parkiranja).

10Sodišče prve stopnje v zvezi s krajem padca ni odločilo „mimo trditvene podlage tožnika“ in ni „nekritično sledilo izpovedbi tožnika ter priče V.Š.“, kot mu neutemeljeno očita prva toženka. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in mesto padca ugotovilo na podlagi navedb in izpovedbe tožnika, z lastnim zaznavanjem na ogledu in tudi na podlagi izpovedbe priče V.Š., ki je bil ob škodnem dogodku (edini) neposredno prisoten ter je potrdil mesto padca, kot izhaja iz točke 26 obrazložitve izpodbijane sodbe³.

11Očitek prve toženke v zvezi z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj je izpodbijana sodba razumljiva, obrazložitev vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju, prav tako pa prva toženka v pritožbi niti ne navaja, kakšno naj bi bilo nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, da bi lahko sodišče druge stopnje sploh podrobneje preverilo očitke o zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Prva toženka ne more biti uspešna niti s pritožbenimi navedbami o nepodanem retroaktivnem kritju za konkretni škodni dogodek, s katerimi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je podana njena pasivna legitimacija oziroma ugotovitvi sodišča prve stopnje, da stranska intervenientka ni bila seznanjena s škodnim dogodkom pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe z dne 13. 3. 2018 ter zaključkom, da to ne pomeni ničnosti dogovora o retroaktivnem zavarovanju v smislu tretjega odstavka 922. člena OZ.⁴ Po mnenju prve toženke sistem za seznanitev s škodnimi dogodki pri stranski intervenientki ni bil ustrezen, zaradi česar slednja ni bila seznanjena s škodnim dogodkom, čeprav bi morala biti, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma je nepravilno zaključilo, da obveščanje poslovodstva stranske intervenientke ni bilo potrebno.

13Sodišče prve stopnje se je z vprašanjem pasivne legitimacije prve toženke podrobno ukvarjalo v točkah od 28 do vključno s 37 obrazložitve sodbe ter zaključilo, da je dogovor o retroaktivnem zavarovalnem kritju iz zavarovalne pogodbe z dne 13. 3. 2018 veljaven, ugovor prve toženke glede neobstoja njene (stvarne) pasivne legitimacije pa ni utemeljen.

14Sodišče prve stopnje je v točki 29 obrazložitve vmesne sodbe omenilo tudi sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 88/2010 z dne 17. 5. 2011⁵. Prva toženka v pritožbi meni, da ta sklep VSRS v konkretnem primeru ni uporaben oziroma za predmetni sodni postopek ni relevanten. Sodišče prve stopnje je omenjen sklep VSRS uporabilo pri razlagi pojma vednosti pravne osebe, kot zainteresirane stranke, upoštevaje t.i. alter ego doktrino, ter je, upoštevaje okoliščine konkretnega primera zavzelo stališče, ki se nanaša na način obveščanja o poškodbah pri stranski intervenientki in ne neki nedefinirani gospodarski družbi, na kar nakazuje pritožba. Upoštevalo je, kateri posamezniki pri stranski intervenientki so bili prisotni pri sklepanju zavarovalne pogodbe z dne 13. 3. 2018 in ugotavljalo, ali so vedeli, da zavarovalna pogodba vključuje retroaktivno kritje, ter ali so bili seznanjeni z obravnavanim ali katerimkoli drugim škodnim dogodkom (torej ali so zanj vedeli in ne zgolj, da bi se ga morali zavedati) ter ugotovilo, da nobeden izmed prisotnih za konkretni škodni dogodek ni vedel, zaradi česar je zaključilo, da ni utemeljen ugovor prve toženke o ničnosti dogovora o retroaktivnem zavarovanju.⁶

15Prva toženka se v pritožbi sklicuje na to, da bi moral zdravnik J.K.M.⁷ o tožnikovi poškodbi obvestiti poslovodstvo, s čemer bi slednje bilo seznanjeno s škodnim dogodkom. Dokazni postopek je pokazal, da stranska intervenientka (oziroma fizične osebe, ki bi o tem mogle in morale biti seznanjene ob podpisu zavarovalne pogodbe) s škodnim dogodkom v času sklenitve zavarovalne pogodbe dne 13. 3. 2018 ni bila seznanjena, niti je o tem ni obvestil zdravnik J.K.M., saj konkretnega primera ni zaznal kot dogodka, ki bi ga moral prijaviti vodstvu v skladu z pravili o sistemu poročanja o varnostnih incidentih⁸. Prva toženka v pritožbi izpostavlja, da stranska intervenientka ni imela pravilnega sistema obveščanja o škodnih dogodkih, kar pa v bistvu dejansko sploh nima učinka na razmerje med prvo toženko kot zavarovalnico in tožnikom kot oškodovancem, ampak se nanaša na notranje razmerje med prvo toženko in stransko intervenientko ter ne more vplivati na pasivno stvarno legitimacija prve toženke.

16Prva toženka prav tako ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje v zvezi z neskrbnostjo stranske intervenientke glede vzdrževanja in čiščenja pohodnih površin pred Urgentnim centrom. Tožnik ji je očital, da je padel na spolzki površini, ker ni izvedla ustreznih ukrepov za izvajanje zimske službe. Sklicujoč se na 10. člen OZ in temeljno pravilo o nepovzročanju škode, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi drugi odstavek 6. člena OZ oziroma merilo o profesionalni skrbnosti stranske intervenientke ter zaslišalo tožnika, pričo V.Š., ki je bil edini prisoten v času tožnikovega padca in je zaznal stanje površine pred Urgentnim centrom ter priče, ki jih je predlagala prva toženka, ki so pri stranski intervenientki zadolžene za izvajanje zimske službe. Dokazni postopek ni pokazal, da „je stranska intervenientka poskrbela za redno odstranjevanje snega in posipanje površin s soljo“, kot navaja pritožba. Ne drži, da je sodišče prve stopnje „nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker je nekritično sledilo izpovedbi tožnika in priče Š.“. Kot izhaja iz točke 42 obrazložitve vmesne sodbe, sta tako tožnik, kot priča Š. natančno opisala vremenske okoliščine, stanje pohodnih površin na kraju padca in njuno ravnanje tega dne. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil ta dan mrzel zasnežen dan (upoštevaje neprerekano dejstvo, da je bila za območje celotne države že vnaprej predvidena možnost sneženja), stopinje so se gibale okoli ledišča. Oba, tako tožnik, kot tudi priča Š., sta zaznala, da je bila površina spolzka in je drselo, zato sta temu primerno tudi previdneje hodila.

17Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno zato, ker je „od stranske intervenientke neživljenjsko pričakovati, da bi bile pohodne površine v celoti in popolnoma očiščene snega in ledu“, povsem prevaliti breme v zvezi s previdno hojo na tožnika oziroma ostale uporabnike površin pred Urgentnim centrom (in bi moralo sodišče prve stopnje skrbnost tožnika presojati strožje). Zaradi tega na tožnika ni mogoče v celoti prevaliti odgovornosti, ker je „vedel, da je spolzko in ni bil dovolj pazljiv“ ali ker „je parkiral na nedovoljenem mestu in ni počakal na prosto mesto pod streho“, kakor skuša neuspešno prikazati prva toženka v pritožbi. Dokazni postopek je pokazal, da je stranska intervenientka skrbela za redno opravljanje zimske službe do 15 ure (hišniki so stalno zaposleni med 7.00 in 15.00 uro), v primeru popoldanskega ali nočnega snega pa je bil sistem vzdrževanja pomanjkljiv, saj je Z. V. (v času škodnega dogodka vršilec dolžnosti vodje vzdrževanja) izpovedal, da je v primeru, če je vratar pri obhodu (slučajno) zaznal, da je zasneženo ali spolzko, poklical njega ali pa direktno sodelavca S.M., ki je prišel v službo in površine očistil. Upoštevaje ugotovitve o splozki podlagi, na kateri je bil sneg ter da je S.M. glede na razpored dela prišel v službo tudi po padcu tožnika, med 19.00 in 20.00 uro, ker je bil takrat klican, da opravi zimsko službo⁹, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da stranska interventientka ni ustrezno poskrbela za opravljanje (popoldanske in večerne) zimske službe (oziroma, da način, na katerega je poskrbela za to, ni bil primeren in zadosten), s čemer je podana vzročna zveza med njeno protipravno opustitvijo in tožniku nastalo škodo ter je podana odškodninska odgovornost prve toženke.

18Po povedanem, ko je dokazni postopek pokazal, da stranska interventientka ni ustrezno poskrbela za opravljanje (popoldanske in večerne)¹⁰ zimske službe, čeprav je kot javna ustanova dolžna zagotoviti varen dostop ter vstopanje in izstopanje iz zdravstvene ustanove vsem njenim uporabnikom (tako zaposlenim, kot tudi drugim), ni moč slediti pritožbenim navedbam prve toženke, da "je odgovornost za nastalo škodo na strani stranske intervenientke v celoti izključena, ker je izvedenec ugotovil, da je do zdrsa tožnika prišlo zaradi neustrezne obutve“, s čemer se je sodišče druge stopnje ukvarjalo v nadaljevanju.

O pritožbi druge toženke

19Druga toženka sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev v nasprotju s 7. členom ZPP oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ampak jih je ugotovilo samo ter drugi toženki onemogočilo, da se o njih izjavi, s čemer je kršilo njeno pravico do izjave in načelo kontradiktornosti. Iz nadaljevanja pritožbe je razvidno, da se te pritožbene navedbe nanašajo predvsem na ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z dolžnostjo tožnikovega delodajalca ZRCK tožniku zagotoviti ustrezne delovne čevlje v skladu z določbami predpisov o varnosti in zdravju pri delu (natančneje 5. in 19. člen ZVZD-1) oziroma opustitev strokovnega preverjanja stanja tožnikovih lastnih čevljev, katerih uporaba mu je bila s strani delodajalca dovoljena. Druga toženka meni, da je sodišče prve stopnje pri obrazložitvi sodbe, še posebej v zvezi z navedenima določbama prekršilo razpravno načelo, vendar s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešna.

20Uporaba materialnega prava ni pogojena s pravico do izjave, kot to velja za trditve in navedbe strank tekom postopka, ampak sodišče uporabi materialno pravo, ki je relevantno za konkretni postopek, ne glede na navedbe strank v zvezi z materialnopravno podlago. Čeprav tožnik ni izrecno zatrjeval in navajal, da je druga toženka kršila določbe 5. in 19. člena ZVZD-1, je slednje ugotovilo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku v okviru pravilne uporabe materialnega prava, zaradi česar bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je drugi toženki zagotovilo pravico do izjave v zvezi z vsemi navedbami tožnika, tudi s tistimi, ki se nanašajo na očitke v zvezi z (ne)ustreznostjo njegovih lastnih delovnih čevljev, ki jih je podal tekom postopka. Povedano drugače, čeprav se tožnik ni izrecno skliceval na kršitev predpisov o varnosti in zdravju pri delu, izhajajočih iz 5. in 19. člena ZVZD-1, je slednje v okviru pravilne uporabe materialnega prava po izvedenem dokaznem postopku pravilno storilo sodišče prve stopnje.

21Druga toženka v pritožbi navaja, da iz ugotovitev izvedenca izhaja, da tožnikovi čevlji znamke HAIX ustrezajo standardu EN ISO 20345 ter tudi protizdrsnemu standardu SRC, kar pomeni, da so ustrezali zahtevam na tožnikovem delovnem mestu, ZRCK pa je bil tožniku v skladu z določbo 19. člena ZVZD-1 dolžan zagotoviti osebno varovalno opremo oziroma menjavo čevljev šele po preteku petih let (oziroma po potrebi). Ker od nakupa tožnikovih čevljev v mesecu aprilu ali maju 2014 do škodnega dogodka še ni minilo pet let in tožnik delodajalca ni obvestil o obrabljenosti čevljev, jih njegov delodajalec ni nadomestil z novimi. Druga toženka meni, da je tožnik tisti, ki je odgovoren za to, da ni dobil novih čevljev, saj ni javil, da so njegovi čevlji obrabljeni in kot izhaja iz njene pritožbe, odgovornost prevali izključno na tožnika, ko navaja, da je pri ZRCK praksa in tudi obveza zaposlenih, da sami javljajo težave z delovno opremo ter da bi tožnik nove čevlje zagotovo dobil, če bi opozoril na to, da so njegovi obrabljeni. Sedaj v pritožbenem postopku je za nazaj težko trditi, ali bi se to res zgodilo ali ne, znano pa je dejstvo, da tožnik pri delodajalcu drugih čevljev, kot teh lastnih, ki jih je uporabljal, ni prejel.

22Tekom postopka je bilo sporno, ali je tožnikov delodajalec v zvezi z (ne)zagotavljanjem zaščitnih delovnih čevljev izpolnil svojo dolžnost po pravilih varnosti in zdravja pri delu. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je izvedenec v izvedenskem mnenju potrdil tožnikove navedbe, da so čevlji, ki jih je uporabljal na dan škodnega dogodka, imeli obrabljen podplat in mu niso nudili ustreznega oprijema glede na takrat podane vremenske razmere oziroma okoliščine na kraju škodnega dogodka (upoštevaje neustrezno izvedeno zimsko službo s strani stranske intervenientke), da pa bi mu novi delovni čevlji, če bi mu jih delodajalec zagotovil, nudili ustrezno protizdrsno zaščito.

23Pritrditi je pritožbi, da so tožnikovi čevlji ustrezali standardu EN ISO 20345 ter tudi protizdrsnemu standardu SRC, vendar je pri tem potrebno upoštevati obrabo čevljev, zaradi katere čevlji nimajo več ustrezne protizdrsne zaščite. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je rok menjave zaščitne obutve standarda EN ISO 20345 od dve do pet let. Zaradi obrabe in posledičnega zmanjšanja protizdrsnih lastnosti je ta rok zelo odvisen od uporabe in dolžnost delodajalca je, da delavcem zagotovi ustrezno delovno obutev. V konkretnem primeru tožnikovi čevlji vsled obrabljenosti podplata tožniku niso nudili takšne protizdrsne zaščite (sploh za primer snega in poledice), kot bi mu nudili novi ali ne toliko obrabljeni čevlji takšne vrste in modela. Druga toženka zato ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da na dan škodnega dogodka od nakupa čevljev še ni minilo pet let in so bili čevlji zato ustrezni, ker so imeli primerne lastnosti.

24Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je upoštevaje prvi odstavek 45. člena Zakona o delovnih razmejih (v nadaljevanju ZDR-1)¹¹, prvi odstavek 5. člena¹² in 19. člen¹³ ZVZD-1 ena izmed glavnih obveznosti delodajalca, da delavcem zagotavlja varno opravljanje dela, med drugim tako, da delavcem v skladu z izjavo o varnosti z oceno tveganja zagotavlja osebno varovalno opremo in njeno uporabo. Pravilno je zaključilo, da je bilo ob nespornem dejstvu, da ZRCK tožniku ni izročil nobenih zaščitnih čevljev, kot je to zatrjeval tožnik, čeprav je to njegova izrecna obveza, na drugi toženki (in ne tožniku) nadaljnje dokazno breme, da dokaže, da je njen zavarovanec izpolnil svojo dolžno ravnanje. Druga toženka oziroma njen zavarovanec se ne more razbremeniti svoje odgovornosti zgolj s sklicevanjem na dejstvo, da je tožnik sam zavračal z njihove strani ponujene čevlje in je želel uporabljati svoje, ampak bi moral ZRCK tudi strokovno preveriti ustreznost tožnikovih čevljev, ki mu jih je v skladu z ustnim dogovorom dovolil uporabljati. Druga toženka tekom postopka ni zatrjevala, da bi njen zavarovanec to storil, dokazni postopek pa je pokazal, da aktivnosti tožnikovega delodajalca v tej smeri ni bilo.

25Iz točke 52 obrazložitve vmesne sodbe izhaja, da je bil tožnikov delodajalec dolžan zagotoviti, da tožnik za potrebe varnega opravljanja dela prejme in pri delu tudi uporablja zaščitne čevlje, ki tako v formalnem in dejanskem smislu ustrezajo predpisanemu standardu oziroma mu v nasprotnem primeru preprečiti opravljanje dela. Tožnikov delodajalec je tožniku dovolil, da uporablja svoje čevlje, ni pa se z ničemer prepričal, da ti čevlji glede na njihovo stanje (starost, obraba, certifikati...) zahtevanim standardom tudi dejansko (še vedno) ustrezajo, ne glede na to, da še niso bili stari pet let.

26Ob ugotovitvi, da tožnikov delodajalec ni izpolnil dolžnega ravnanja¹⁴, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec druge toženke ni izpolnil svoje obveznosti, kot mu jih nalagata 5. in 19. člen ZVZD-1. Na to ne vpliva ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo izkazati, da je delodajalca po zaposlitvi in pred škodnim dogodkom večkrat opozoril na dotrajanost čevljev in zahteval nove čevlje, saj je dolžnost zagotavljanja osebne varovalne opreme, kamor za tožnikovo delovno mesto spadajo tudi ustrezni čevlji, po zgoraj povedanam v prvi vrsti na delodajalcu. To tudi pomeni, da delež soprispevka tožnika ne more biti „bistveno višji od odgovornosti njegovega delodajalca“, kakor skuša neuspešno prikazati pritožba.

27Druga toženka se v pritožbi neuspešno sklicuje na prekluzijo tožnikovih navedb v zvezi z (ne)uporabo čevljev po škodnem dogodku oziroma nasprotuje po njenem mnenju zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da „tožnik spornih čevljev po škodnem dogodku z dne 12. 2. 2018 ni več nosil“, s čemer naj bi sodišče prve stopnje kršilo 7. člen in prvi odstavek 286. člena ZPP. Takšni očitki po mnenju sodišča druge stopnje niso podani, saj je (kot izhaja iz točke 14 obrazložitve vmesne sodbe) sodišče prve stopnje ugovor prekluzije druge toženke v zvezi z navedbami tožnika, da čevljev po škodnem dogodku ni več uporabljal, pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

28Tožnik je že na prvem naroku za glavno obravnavo (torej pravočasno) podal dokazni predlog z angažiranjem izvedenca za zaščitna delovna sredstva oziroma varnost in zdravje pri delu, ki naj „po pregledu tožnikovih čevljev, ki jih je tožnik uporabljal na dan škodnega dogodka, pojasni, ali je ta obutev zadostovala vsem pričakovanjem z vidika varnega dela“. Zaradi zagotovitve pravice do izjave pravdnim strankam in stranski intervenientki ter glede na izpostavljene dileme druge toženke¹⁵, je sodišče prve stopnje tožnika s sklepom z dne 21. 11. 2019 pozvalo, da skladno s svojim dokaznim predlogom sodišču predloži zaščitne čevlje, ki jih je nosil na dan škodnega dogodka, da jih bo lahko izvedenec pogledal. Druga toženka ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da so tožnikove navedbe v tej smeri prepozne. Druga toženka je šele po izdaji tega sklepa z dne 21. 11. 2019 začela nasprotovati predložitvi čevljev in tožnikovim trditvam o neuporabi le-teh. Ugovor o (ne)uporabi spornih čevljev je podala šele na naroku dne 23. 3. 2021, ko se je tožnik o tem vprašanju konkretizirano izjasnil. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da vse to ni v ničemer zavleklo dokaznega postopka, ampak je pravzaprav pomagalo pri rešitvi številnih vprašanj.

29Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik spornih čevljev po škodnem dogodku z dne 12. 2. 2018 ni več nosil. Iz zgoraj zapisanega dokaznega predloga oziroma vprašanja za izvedenca smiselno in logično izhaja, da so čevlji, ki naj si jih ogleda sodni izvedenec, v stanju, kot so bili na dan škodnega dogodka. Takšno razumevanje navedb tožnika potrjujejo tudi nadaljnje ugotovitve ter izsledki dokaznega postopka in jih je sodišče prve stopnje zapisalo v točki 47 obrazložitve vmesne sodbe. Druga toženka s pritožbenimi navedbami, da tožnikovega zapisa ni razumela tako, kot ga je razumelo sodišče prve stopnje in da tožnik svojih trditev ni z ničemer izkazal ter v tej smeri ni predlagal nobenega dokaza, ne more biti uspešna. Tožnik je kot dokaz predlagal svojo izpoved, ki ji je sodišče prve stopnje sledilo, kot izhaja iz točke 47 obrazložitve vmesne sodbe, saj verodostojnost njegove izpovedi, da je bil po škodnem dogodku približno pol leta v bolniškem staležu, potrjujejo tudi odločbe ZZZS (priloge A21-A26). Iz tožnikove nadaljnje izpovedi, da po končanem bolniškem staležu delovnih čevljev zaradi zamenjave službe ni več potreboval, daje podlago za zaključek, da jih posledično tudi ni več nosil. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je glede na navedeno življenjsko in izkustveno sprejemljivo, da tožnik delovnih čevljev po škodnem dogodku ni nosil, upoštevaje, da mu po koncu zdravljenja pri drugi toženki niso podaljšali delovnega razmerja. Druga toženka, ki s pavšalnimi trditvami tekom postopka nasprotnega ni izkazala, s pritožbo v tej smeri ne more biti uspešna.

30Sodišče prve stopnje je glede na celotne okoliščine primera pravilno zaključilo, da med ugotovljenim protipravnim ravnanjem zavarovanca druge toženke in tožniku nastalo škodo obstoji vzročna zveza.

31Že v zvezi s pritožbo prve toženke je bilo pojasnjeno, da niso utemeljeni očitki, ki se nanašajo na soprispevek tožnika v zvezi z nepravilnim parkiranjem vozila in (ne)zadostno pazljivostjo tožnika pri hoji. Druga toženka se v pritožbi zavzema za zvišanje tožnikovega soprispevka zaradi tega, ker je zavrnil uporabo čevljev, ki mu jih je ponudil delodajalec in je vztrajal pri uporabi svojih čevljev ter delodajalca ni obvestil, da so le-ti obrabljeni.

32Sodišče prve stopnje je upoštevaje določbi 12. in 50. člena ZVZD-1 ugotovilo, da imajo tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in so delo dolžni opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo. Ker je tožnik vztrajal, da bo nosil svoje čevlje, čeprav je tekom postopka zatrjeval, da niso bili primerni, ter o (predčasni) obrabljenosti svojih čevljev ni obvestil delodajalca, je pravilno ocenilo, da je tožnik opustil dolžno skrbnost, ki se od delavca pričakuje.

33Glede na vse zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje tožnikov soprispevek po mnenju sodišča prve stopnje primerno ocenilo na 30%. Kot je pravilno obrazložilo v točki 59 obrazložitve vmesne sodbe, je dolžnost zagotovitve in nadzora nad uporabo osebne varovalne opreme v prvi vrsti na delodajalcu, ki posledično tudi nosi večje breme, kot pa delavec/zaposleni.

34Upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera in pravilne zaključke sodišča prve stopnje, da sta stranska intervenientka in zavarovanec druge toženke opustila vsak svojo dolžno skrbnost in sta ravnala protipravno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odgovornost obeh toženk za tožniku nastalo škodo po tretjem odstavku 186. člena OZ solidarna, in sicer v obsegu 70%, v obsegu 30% pa je k nastanku škodnega dogodka soprispeval tožnik sam.

35Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi prve in druge toženke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

36Glede na to, da se s pritožbo izpodbija vmesna sodba in pravdni uspeh pravdnih strank še ni dokončen, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (164. člen ZPP).

¹ Sprva prva toženka in stranska intervenientka temu nista oporekali, a je sodišče prve stopnje kljub temu dovolilo te njune (prepozne) navedbe, kot izhaja iz točk 24 in 25 obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Ko je to postalo relevantno v postopku.
³ Tožnik je reševalno vozilo parkiral bočno v smeri vhoda v Urgentni center, in sicer na mestu, kot je razvidno parkirano reševalno vozilo na sliki št. 2 pod prilogo C15, mesto, kjer stoji tožnik na slikah št. 7 in 8 pod prilogo C15, pa je (točno) mesto, kjer je tožnik padel, kar tudi pomeni, da to mesto ni pokrito s streho.
⁴ V skladu s tretjim odstavkom 922. člena OZ je zavarovalna pogodba nična le, če je bilo tedaj, ko je bila sklenjena, zainteresirani stranki znano, da je zavarovalni primer nastal oziroma da je že prenehala možnost, da bi nastal.
⁵ Iz sklepa VSRS 88/2010 je sodišče prve stopnje povzelo predvsem stališče VSRS, da mora biti dogodek, glede katerega se sklene zavarovalna pogodba, bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov, izjemno od navedenega pa predstavlja t.i. retroaktivno zavarovanje, pri katerem med pogodbenikoma obstaja dogovor, da bo z zavarovanjem zajet določen čas pred sklenitvijo pogodbe ter je zavarovalna pogodba nična le, če je bilo v času sklenitve pogodbe zainteresirani stranki znano, da je zavarovalni primer že nastal. V primeru dogovora o retroaktivnem zavarovanju je bistveno, da zainteresirana oseba za zavarovalni dogodek dejansko ve, ne le, da bi se ga mogla zavedati.
⁶ Z odškodninskim zahtevkom tožnika so se seznanili šele konec leta 2019, kot izhaja iz točke 32 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi iz tožnikove izpovedbe izhaja, da na stransko intervenientko odškodninskega zahtevka ni naslovil, o padcu ni poročal vodstvu stranske intervenientke, niti ni izpolnil poročila o incidentu.
⁷ Glede na stališče prve toženke bi lahko sklepali, da slednja zdravnika, ki je obravnaval tožnika, kot oškodovanca na pregledu na urgenci, obravnava kot eno izmed oseb v skladu z alter ego doktrino, ki je vedela za škodni dogodek, kar pa je neutemeljeno, saj na ta način ni mogoče širiti kroga oseb, ki jim je v skladu s tretjim odstavkom 922. člena OZ znano, ali je zavarovalni primer nastal.
⁸ Kar je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v točkah od 34 do 36 obrazložitve vmesne sodbe.
⁹ Kot izhaja iz točke 43 obrazložitve vmesne sodbe, je bilo kritičnega večera zaznano/ugotovljeno, da je potrebno pohodne površine (izven rednega/dopoldanskega delovnega časa) dodatno očistiti, kar dodatno pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje o poledeneli in zasneženi površini v času škodnega dogodka in potrjuje izpovedbi tožnika in priče Šteleker o stanju površine pred Urgentnim centrom.
¹⁰ Upoštevaje, da Urgentni center deluje 24 ur na dan.
¹¹ Prvi odstavek 45. člena ZDR-1 določa: Delodajalec mora zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu.
¹² Prvi odstavek 5. člena ZVZD-1 določa: Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi.
¹³ 19. člen ZVZD-1 določa: Delodajalec mora zagotavljati varnost in zdravje pri delu v skladu z izjavo o varnosti z oceno tveganja zlasti tako, da: -poveri opravljanje nalog varnosti pri delu strokovnemu delavcu, izvajanje zdravstvenih ukrepov pa izvajalcu medicine dela; -obvešča delavce o uvajanju novih tehnologij in sredstev za delo ter o nevarnostih za nezgode, poklicne bolezni in bolezni, povezane z delom, ter izdaja navodila za varno delo; -usposablja delavce za varno in zdravo delo; -zagotavlja delavcem osebno varovalno opremo in njeno uporabo, če sredstva za delo in delovno okolje kljub varnostnim ukrepom ne zagotavljajo varnosti in zdravja pri delu; -z obdobnimi preiskavami škodljivosti delovnega okolja preverja ustrezne delovne razmere; -z obdobnimi pregledi in preizkusi delovne opreme preverja njihovo skladnost s predpisi o varnosti in zdravju pri delu; -zagotavlja varno delovno okolje in uporabo varne delovne opreme.
¹⁴ Kot izhaja iz točke 52 obrazložitve vmesne sodbe, je bil tožnikov delodajalec dolžan zagotoviti, da tožnik za potrebe varnega opravljanja dela prejme in pri delu tudi uporablja zaščitne čevlje, ki tako v formalnem in dejanskem smislu ustrezajo predpisanemu standardu oziroma mu v nasprotnem primeru preprečiti opravljanje dela.
¹⁵ Druga toženka je zatrjevala, da tožnik v dokazne namene ni predložil čevljev, niti tovrstnega dokaza ni predlagal. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi vmesne sodbe pojasnilo, da so bili s strani tožnika predloženi čevlji predlagani (zgolj) kot predmet, ki naj ga izvedenec pregleda oziroma upošteva pri izdelavi izvedenskega mnenja, in ne kot dokaz.