UPRS Sklep I U 1744/2020-13

I. Tožba se zavrže.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 495,70 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Kranj (v nadaljevanju: tožena stranka) na podlagi 56. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: Ztuj-2) razveljavila enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, ki ga je Upravna enota Kranj podaljšala tujcu z osebnim imenom B.B., državljanu Kosova (v nadaljevanju: tožnik), za obdobje od 17. 10. 2019 do 11. 10. 2021 (1. točka izreka); odločila je še, da je tožnik dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v 30 dneh od pravnomočne odločbe (2. točka izreka); odločila je še, da mora tožnik v 8 dneh po prenehanju pristojnemu organu vrniti samostojno listino (3. točka izreka) in v 4. točki izreka še odločila, da posebni stroški za izdajo te odločbe niso bili zaznamovani.

2Uvodoma v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožniku dne 17. 10. 2019 podaljšala enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) na podlagi 37. člena ZTuj-2, z veljavnostjo do 11. 10. 2021. Nato ji je z dopisom z dne 19. 6. 2020 Policijska uprava Kranj (v nadaljevanju: Policija) predlagala razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, ker je bila s strani norveških varnostnih organov obveščena o izgonu tožnika iz te države, razen tega pa je tudi ugotovila, da tožnik od 31. 10. 2019 dalje ni več zdravstveno zavarovan, zaradi česar obstaja sum zlorabe dovoljenja za prebivanje. V naknadnem dopisu z dne 19. 8. 2020 je Policija po opravljenem razgovoru s tožnikom dodatno še podrobneje obrazložila predlog za razveljavitev tožnikovega dovoljenja. Zaradi navedenega je tožena stranka dne 29. 6. 2020 po uradni dolžnosti uvedla postopek razveljavitve tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v RS upoštevajoč določilo 1. alineje 1. odstavka 56. člena ZTuj-2. Po vpogledu v evidenco ZZZS je tožena stranka ugotovila, da tožnik od 31. 10. 2019 dalje ni bil prijavljen v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Na podlagi navedenega je tožena stranka sklepala, da obstajajo razlogi za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, saj je iz evidence ZZZS razvidno, da tožnik ni prijavljen v obvezno socialno zdravstveno zavarovanje kot zaposlena oseba, prav tako nima zagotovljenih sredstev za preživljanje. S tem, ko krši navedeno določbo, se tožnik ne podreja pravnemu redu RS, kar je razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje tujca v RS, saj je v 6. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 namreč določeno, da se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Tožnik je po podaljšanju enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zapustil RS in odpotoval na Norveško, kljub veljavnemu ukrepu zavrnitve vstopa na ozemlje te države, dovoljenje za prebivanje v RS pa se tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da tujec ne bo prebival na ozemlju RS, razen v primeru, ko je tujec s strani delodajalca s sedežem v RS v času trajanja delovnega razmerja napoten na delo v tujino zaradi opravljanja storitev, kot to določa 2. alineja 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Tožena stranka je z navedenimi ugotovitvami seznanila tožnika, ki je v danem roku vložil pisni odgovor v zvezi z ugotovitvami tožene stranke in izpostavil, da v kolikor je prišlo do prenehanja delovnega razmerja, gre za prenehanje brez tožnikove krivde, s čimer je podana izjema glede razveljavitve tožnikovega dovoljenja po 3. odstavku 56. člena ZTuj-2, zaprosil pa je tudi za podaljšanje roka za pridobitev dodatnih dokazil. V dodatno podaljšanem roku je tožnik nato predložil dokazila o sklenjenem komercialnem zdravstvenem zavarovanju in pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem Č. d.o.o. ter dodatno pojasnil, da se dovoljenje za prebivanje tujca zaradi prenehanja zaposlitve ali dela tujca ne razveljavi tujcu, ki je brez lastne volje ali krivde ostal brez zaposlitve in ki je v skladu z zakonom, ki ureja trg dela pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, dokler je upravičen do pravic iz tega naslova. Ker je po ugotovitvi tožene stranke tožnik kmalu po podaljšanju enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v RS po lastni volji zapustil RS in dne 1. 11. 2019 odpotoval na Norveško, kljub prepovedi vstopa na ozemlje te državo, zato je bil od tam po prestani zaporni kazni dne 24. 7. 2020 deportiran v RS, kjer je s strani delodajalca D. d.o.o, prejel zadnji prihodek 13. 11. 2019 in od tedaj dalje nima izkazanih sredstev za preživljanje, prav tako pa tudi nima ustreznega zdravstvenega zavarovanja, zato je zaključila, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje, saj se ne podreja pravnemu redu RS in ker obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik ne bo prebival na ozemlju RS.

3V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka zaključno povzela določila 1. odstavka 57. člena, 5. odstavka 58. člena in 3. odstavka 60. člena ZTuj-2, na katerih temelji izrek izpodbijane odločbe, in v pouku o pravnem sredstvu zapisala, da zoper to odločbo pritožba ni dovoljena, pač pa je dopusten upravni spor.

4Tožnik v skladu s pravnim poukom izpodbija uvodoma navedeno odločbo s tožbo, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A3), zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V dokazne namene predlaga lastno zaslišanje ter pribavo in vpogled upravnega spisa ter predloženih listin. V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje Upravni enoti Kranj, ki naj ji naloži tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka ter jih tudi specificira.

5Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

6Sodišče je moralo tožbo zavreči kot nedovoljeno.

7V skladu z 2. členom ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika.

8V obravnavani zadevi je izpodbijano odločbo izdala Upravna enota Kranj, torej organ prve stopnje. Po določbi 1. odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima stranka pravico do pritožbe. O pritožbi zoper odločbo, ki jo je izdala na prvi stopnji upravna enota, odloča stvarno pristojno ministrstvo (1. odstavek 231. člena ZUP), v konkretnem primeru ministrstvo za notranje zadeve. Ker v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko po določilih 1. in 2. odstavka 230. člena ZUP ali drugega zakona (ZTuj-2) pritožba ne bi bila dopustna, je bila zoper izpodbijano odločbo torej dopustna pritožba. Vendar je upravni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi tožnika napačno poučil, da zoper to odločbo ni dopustna pritožba, ampak je dopusten upravni spor, čemur je tožnik tudi sledil in sprožil upravni spor s sedaj obravnavano tožbo.

9Ker glede na navedeno izpodbijana odločba še ni postala dokončna, saj je zoper njo dopustna pritožba v upravnem postopku, je tožba, vložena v upravnem sporu, prezgodnja.

10Kot rečeno se tožba lahko vloži le zoper dokončni upravni akt, izpodbijana odločba pa zaradi navedenih razlogov še ni postala dokončna.

11Ker je sodišče ugotovilo, da je bila tožba vložena prezgodaj, jo je na podlagi 2. točke 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1 zavrglo. V zadevi je bilo odločeno po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1.

12Sodišče tožnika še posebej opozarja na določilo 6. odstavka 215. člena ZUP, ki določa, da kadar je zoper odločbo dovoljena pritožba, stranka pa je bila napačno poučena, da pritožba ni dovoljena ali da je mogoč zoper odločbo upravni spor, teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena, če ni stranka že prej vložila pritožbe na pristojni organ. Navedeno pomeni, da ima tožnik zoper izpodbijano odločbo v roku 15 dni od prejema tega sklepa možnost vložiti pritožbo zoper izpodbijano odločbo pri Upravni enoti Kranj, sedaj toženi stranki.

K točki 2:

13Odločitev o stroškovnem zahtevku je sodišče sprejelo na podlagi 2. odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 156. člena in 4. odstavkom 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter ob upoštevanju 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007 in 107/2013). Tako so bili tožniku, ki ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznani stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Poleg tega mu mora tožena stranka povrniti tudi stroške plačane sodne takse v višini 148,00 EUR, kar vse skupaj znaša 495,70 EUR. Navedeni znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sklepa do plačila.