VSL Sklep I Cp 2039/2021

I. Pritožbi predlagateljice se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v točki I izreka glede parcele 880/31, k. o. ... in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba predlagateljice in v celoti pritožba nasprotne udeleženke zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 30. 9. 2021: 1. ugotovilo, da parcela 880/32, k. o. ...¹, predstavlja pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe z ID znakom 0000 na naslovu X1, Ljubljana; 2. predlog glede parcel 880/30, 880/31 in 880/29 zavrnilo; in 3. odredilo ustrezne zemljiškoknjižne vpise v vrstnem redu zaznambe postopka III N 346/2015.

2Zoper odločitev se pritožujeta predlagateljica in nasprotna udeleženka.

3Predlagateljica izpodbija zavrnilni del odločitve.

Glede parkirišča sodišču prve stopnje očita, da ni presojalo kriterija pretekle rabe, čeprav so kriteriji enakovredni. V razlogih je pavšalno navedlo, da ne verjame navedbam, da za navedeno parkirišče skrbijo in ga vzdržujejo etažni lastniki stavbe X1, in to le zato, ker je bilo v parkirišče v času naroka pomanjkljivo nasuto in so bile na njem luknje. Opozarja, da je bil ogled izveden 11. 12. 2019 po večdnevnem deževju. Splošno znano je, da se luknje na gramoznem parkirišču ob močnejšem dežju in vsakodnevni uporabi hitro naredijo. Zaključek, da etažni lastniki parkirišča ne vzdržujejo, je zato napačen. Poleg tega sodišče ni izvedlo zaslišanja predlaganih prič, niti ni pojasnilo, zakaj. Opredelilo se ni niti do fotografij v zvezi s preteklo rabo in vzdrževanjem, mnenja izvedenke pa ni kritično presodilo. Iz aktov iz časa gradnje ne izhaja, da gre za skupno pripadajoče zemljišče. Stanovalci objekta Y2 tega parkirišča niso nikoli uporabljali, zanj tudi niso prispevali. Opozarja na to, da iz mnenja izvedenke izhaja, da je bilo pred objektom predvidenih 20 parkirnih mest, ki jih danes ni. Zato so bila prestavljena na vzhodno stran ob balinišče in je tako že vse od izgradnje dalje. Na to so opozorili v pripombah, sodišče pa se do tega ni opredelilo.

Glede balinišča navaja, da je bil objekt zgrajen v zasebni režiji in je zato priključek za elektriko in vodo napeljan iz objekta predlagateljice. Etažni lastniki plačujejo tudi stroške. Izgradnjo balinišča je financirala družba Izolirka, ki je sporno stavbo uporabljala kot samski dom. Njeni delavci, ki so v stavbi bivali, so ustanovili balinarsko društvo. To društvo še danes skrbi za rekvizite in čistočo na igrišču, druge stroške pa nosijo etažni lastniki. Nepremičnina je bila namenjena individualni rabi. Izvedenka se do tega ni opredelila. Zakon o športu (v nadaljevanju ZSpo) ne more biti podlaga za odločanje, saj je pripadajoče zemljišče izven pravnega prometa.

4Nasprotna udeleženka nasprotuje odločitvi, da parcela 880/32 predstavlja pripadajoče zemljišče stavbe X1. Predlagateljica ni izkazala, da so etažni lastniki z nakupom stanovanj pridobili tudi lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na zemljišču, ki ga je sodišče opredelilo kot pripadajoče k stavbi. V nadaljevanju kot bistveno navaja, da je sporna parcela nastala z delitvijo parcele 880/1, ta pa je bila (skupaj s še drugimi parcelami) s sklepom o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana (UL RS 22/1999) razglašena za športni objekt občinskega pomena (Balinišče A.). Uporaba Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) zato ne pride v poštev. Opozarja še na določilo 44. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1), 64. člen ZSpo ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-210/98. Sodišče je sprejelo argumente pritožnice glede parcel 830/30 in 830/29, ni pa pojasnilo, zakaj le ti niso sprejemljivi tudi za parcelo 880/32. S tem je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vse navedeno vzpostavlja tudi dvom v pravilnost mnenja izvedenke in v odločitev sodišča.

5Na pritožbi nobena od udeleženk ni odgovorila.

6Pritožba predlagateljice je delno utemeljena, pritožba nasprotne udeleženke pa je neutemeljena.

Glede pritožbe nasprotne udeleženke (parcela 880/32)

7Sklep v pogledu odločitve, ki se nanaša na parcelo 880/32, ni obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, zakaj gre pri tej parceli za pripadajoče zemljišče in zakaj je le-to v solastnini etažnih lastnikov stavbe X1. To za pritožbeni preizkus zadošča.

8Drži sicer, da se sodišče prve stopnje v zvezi s to parcelo ni posebej opredeljevalo do trditev nasprotne udeleženke o lastninjenju po ZSpo, a s tem vsebinsko zatrjevane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storilo. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je mogoče razbrati, da je zaradi izjav udeležencev na ogledu 11. 12. 2019, da pokazan obseg pripadajočega zemljišča ni sporen, in dejstva, da se balinišče nahaja na dveh drugih parcelah, štelo, da se pritožničine trditve na to parcelo ne nanašajo.

9Ugotovitev, da gre pri sporni parceli za pripadajoče zemljišče, je sodišče prve stopnje oprlo na kriterije, ki so navedeni v 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 in na dejstva, povzeta v 21. točki izpodbijanega sklepa. Ta dejstva tudi po presoji pritožbenega sodišča nudijo dovolj podlage za tako ugotovitev. Pritožnica sicer izraža dvom v pravilnost mnenja izvedenke, a ta dvom utemeljuje z navedbami, da se je parcela 880/32 lastninila po ZSpo. To pa seveda s vprašanjem pravilnosti dejstev, ki jih je sodišče povzelo iz mnenja izvedenke in se nanašajo na vsebino relevantnih prostorskih in drugih aktov ter rabo tega zemljišča, nima nobene zveze.

10Pritožbeno sodišče iz v nadaljevanju navedenih razlogov soglaša tudi z zaključkom, da je ugotovljeno pripadajoče zemljišče v solasti etažnih lastnikov stavbe X1.

11Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se lastninska pravica etažnih lastnikov na ugotovljenem pripadajočem zemljišču domneva (1. odstavek 44.člena ZVEtL-1). Predlagateljica zato njihove lastninske pravice ni bila dolžna dokazovati, ampak je bila svojo trditev, da je sama lastnica te parcele, dolžna dokazati pritožnica. To ji tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo.

12Svojo trditev, da je lastnica parcele 880/32, pritožnica opira na 64.člen ZSpo,² s katerim je bilo urejeno lastninjenje športnih objektov, ki ob uveljavitvi zakona niso imeli lastnika, ampak so bili v družbeni lastnini (ali pa so bili njihovi lastniki razvojni skladi). Čeprav ta določba omenja le športne objekte (torej tisto, kar stoji na nepremičnini), je sodna praksa zavzela stališče, da se lastninjenje po 64. členu ZSpo, nanaša tudi na zemljišča.³ Vendar pa gre pri tem le za zemljišča, na katerih stojijo športni objekti. Nepremičnine, na katerih ni športnih objektov in posledično ne služijo športni dejavnosti, se zato niso lastninile po 64. členu ZSpo.⁴

13Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijane, parcela 880/32 predstavlja zemljišče neposredno ob stavbi X1. Na njem se nahaja dostop v stavbo, prostor za odlaganje odpadkov, dvorišče in okrasna zelenica. Na tem zemljišču torej ni nobenega športnega objekta, glede na ugotovljeno rabo pa tudi ni mogoče reči, da služi športni dejavnosti. Balinišče A., ki je bilo s sklepom MOL z dne 25. 3. 1999 (UL RS 22/1999) določeno za športni objekt občinskega pomena (priloga B12), se nahaja (le) na (novo odmerjenih) parcelah 880/29 in 880/30. Nasprotna udeleženka torej neutemeljeno trdi, da je lastninsko pravico na parceli 880/32 pridobila na podlagi ZSpo.

14Na tako presojo ne vpliva dejstvo, da je to parcelo, na kateri ni športnega objekta in tudi ne služi športni dejavnosti (kot del prej obstoječe parcele 880/1), zajela s svojim (zgoraj navedenim) sklepom, saj sklep, ki v tem delu nima podlage v ZSpo, ne more pripeljati do pridobitve lastninske pravice in to ne glede na to, ali so etažni lastniki lastninsko pravico zavarovali na v ZSpo predpisan način ali ne.⁵ Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo, se 64. člen ZSpo uporablja le za tiste nepremičnine in na njih stoječe objekte, ki služijo športni dejavnosti. Nobene ovire zato ni bilo za lastninjenje parcele 880/32 po ZLNDL in sicer v korist etažnih lastnikov stavbe X1, ki so pravico uporabe na tej parceli pridobili na podlagi predpisov, ki jih je sodišče prve stopnje citiralo v točki 20 izpodbijanega sklepa.

Glede pritožbe predlagateljice

a) parceli 880/30 in 880/29

15Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga glede parcel 880/30 in 880/29 oprlo na ugotovitev, da ti dve parceli, ob upoštevanju kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1, nista pripadajoče zemljišče stavbe X1 in na ugotovitev, da je z lastninjenjem na podlagi 64. člena ZSpo lastninsko pravico na teh dveh parcelah pridobila nasprotna udeleženka.

16Pritožbeno sodišče se bo najprej opredelilo do vprašanja lastninske pravice. Če drži, da je to zemljišče postalo last nasprotne udeleženke na podlagi 64. člena ZSpo, opredeljevanje do vprašanja, ali je sodišče prve stopnje (ob upoštevanju kriterijev, ki jih določa 43. člen ZVEtL-1) obseg pripadajočega zemljišča pravilno ugotovilo, ne bo potrebno. Kot pripadajoče zemljišče se namreč lahko opredeli le tisto zemljišče, ki je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1).

17Nasprotna udeleženka je (tudi) v zvezi s tema dvema parcelama trdila, da je ob lastninjenju po ZSpo sama postala njuna lastnica. Kot je bilo že zgoraj omenjeno, so se na podlagi 64. člena ZSpo lastninili športni objekti, ki ob uveljavitvi zakona niso imeli lastnika, ampak so bili v družbeni lastnini (ali pa so bili njihovi lastniki razvojni skladi). Skupaj z objektom se je lastninilo tudi zemljišče, na katerem je objekt stal. Do lastninjenja pa ni moglo in smelo priti, če na športnem objektu⁶ ni bilo družbene lastnine. Tedaj namreč ni bilo ničesar, kar bi bilo treba olastniniti. Za primere, ko je lokalna skupnost tak objekt vseeno razglasila za športni objekt občinskega pomena, je zakon (glej drugi odstavek 64. člena ZSpo) društvu, drugi pravni ali fizični osebi dal možnost, da tako lastninjenje prepreči tako, da vloži zahtevek pri lokalni skupnosti.⁷ Sodna praksa je zahtevku pripisala naravo procesne predpostavke za (kasnejše) uveljavljanje lastninske pravice.

18V konkretnem primeru med udeleženci ni bilo sporno (in ni sporno niti v pritožbenem postopku), da se na parcelah 880/30 in 880/29 nahaja balinišče. Balinišče je nedvomno športni objekt.⁸ Ta športni objekt (imenovan Balinišče A.) je nasprotna udeleženka s sklepom 25. 3. 1999 določila za športni objekt občinskega pomena. S tem je, skupaj z zemljiščem, na katerem stoji (torej skupaj s parcelo 880/30 in 880/29) postal lastnina nasprotne udeleženke (glej drugi odstavek 64. člena ZSpo). Predlagateljica v pritožbi sicer vztraja, da je tudi balinišče v solasti etažnih lastnikov, ker je bilo zgrajeno v „zasebni režiji“ s strani družbe Izolirka, a pri tem ne pojasni (takih pojasnil pa ni ponudila niti pred sodiščem prve stopnje⁹), na kakšni podlagi so etažni lastniki (že pred lastninjenjem po ZSpo) na tem objektu pridobili lastninsko pravico. Predvsem pa je izostala trditev, da so svojo zatrjevano lastninsko pravico uveljavljali z zahtevkom, vloženim pri nasprotni udeleženki najkasneje v roku 6-tih mesecev po tem, ko je bilo balinišče opredeljeno za športni objekt občinskega pomena. S trditvijo, da so etažni lastniki lastniki balinišča ter zemljišča, na katerem je le-to zgrajeno, zato predlagateljica ne more uspeti.

19Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu predlog zavrnilo, je zato pravilna, pritožba pa neutemeljena.

b) parcela 880/31

20Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, s katero je zavrnilo predlog glede parcele 880/31, oprlo na ugotovitev, da to zemljišče v prostorskih in drugih aktih ter dovoljenjih ni bilo načrtovano kot individualno pripadajoče zemljišče,¹⁰ ugotovilo pa je tudi to, da zemljišče ni vzdrževano, po vsej verjetnosti pa ga uporabljajo tudi obiskovalci balinišča. Trditvam predlagateljice o pretekli in sedanji (izključni) rabi in vzdrževanju zato ni sledilo.

21Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je zaključek sodišča prve stopnje, ki se nanaša na preteklo rabo tega zemljišča (to je merilo po 3. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) vsaj preuranjen, saj sodišče z njene strani predlaganih dokazov ni izvedlo. Predlagateljica je namreč v zvezi s trditvami, da so parkirišče za približno 12 vozil etažni lastniki X1 uredili sami, da ga tudi sami nasipajo, z njega odstranjujejo sneg in ves čas tudi sami uporabljajo, v vlogi z dne 10. 7. 2018 (list. št. 62) predlagala zaslišanje predsednika nadzornega odbora (A. A.), zaslišanje B. B. in C. C.; v vlogi z dne 16.10. 2018 (list. št. 98) pa še zaslišanje D. D., E. E. in F. F. V spis je vložila tudi fotografije, ki naj bi izkazovale ureditvena dela.

22Tako ravnanje sodišča prve stopnje pa ni vzbudilo le dvoma v ugotovljeno dejansko stanje, ampak je sodišče s tem storilo tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po 2. odstavku 287. člena ZPP sodišče sicer lahko zavrne predlagan dokaz za katerega misli, da ni pomemben za odločbo, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Sodišču tako ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano (ne pa obratno), nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Vendar pa mora biti v vsakem primeru odločitev o zavrnitvi dokaza obrazložena. Stranka mora vedeti in razumeti, zakaj njen dokazni predlog ni bil upoštevan.¹¹ Ker sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zgoraj navedenih dokazov ni izvedlo, razlogov za to pa v obrazložitvi sklepa tudi ni navedlo, predlagateljica z vsebinskimi razlogi zavrnitve dokaznih predlogov ni bila seznanjena. S tem ji je bila odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva ter kršeno načelo kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev že sama po sebi terja ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega dela sklepa (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč pomanjkljivosti glede razlogov ne more sanirati s tem, da bi razloge za neizvedbo dokazov pisalo samo. Vprašanje, ali bo določen dokaz izveden ali ne, je namreč tudi stvar dokazne presoje sodišča prve stopnje in sodi v sfero dejanskega stanja.¹²

23Predlagateljica pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita tudi to, da se do njenih pripomb na izvedeniško mnenje (v delu, ki se nanaša na parkirišče) ni opredelilo. Pripombe je sicer povzelo v okviru navedb udeležencev,¹³ ni pa izvedenke pozvalo, da nanje odgovori, niti se sodišče v razlogih ni do njih opredelilo. Ker pri tem ne gre za očitno neutemeljene pripombe,¹⁴ je tudi s tem poseglo v pravico predlagateljice do izjave, ki jo varuje 8. točka 339. člena ZPP.

24Iz navedenih razlogov je pritožba v tem delu utemeljena, odločitev o zavrnitvi predloga glede parcele 880/31 pa vsaj preuranjena.

Sklepno

25Pritožba predlagateljice je v zgoraj navedenem obsegu utemeljena in ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje na podlagi 354. člena ZPP v zvezi z 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) v delu, ki se nanaša na parcelo 880/31 razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za razveljavitev se je odločilo iz že zgoraj navedenih razlogov, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da s strani predlagateljice navedenih dejstev sodišče prve stopnje z izvedbo dokazov sploh še ni preverjalo. Pravica stranke do pritožbe pa terja, da to prvič stori sodišče prve stopnje. Odločitev o delni razveljavitvi sklepa tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja v razumnem roku, saj bo sodišče prve stopnje ugotovljene pomanjkljivosti lahko hitro odpravilo in nato v zadevi ponovno odločilo. V preostalem delu je pritožba predlagateljice neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP sklep v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo. Enako je odločilo tudi glede pritožbe nasprotne udeleženke.

¹ Pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine, saj se vse parcele, ki bodo omenjene, nahajajo v isti katastrski občini.
² 64. člen ZSpo se je glasil: “Športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena. Tudi bivša družbena zemljišča na katerih so športne površine in so prešla po zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v državno last, postanejo s sprejemom tega zakona last lokalne skupnosti. Objekti, ki so v skladu s prejšnjim odstavkom določeni kot objekti občinskega pomena, postanejo lastnina lokalnih skupnosti. Društvo, druga pravna ali fizična oseba lahko uveljavljajo lastninsko pravico na objektu, ki je opredeljen kot objekt občinskega pomena, če svoj zahtevek priglasijo pristojnemu organu lokalne skupnosti v roku, določenem v prejšnjem odstavku oziroma najkasneje v šestih mesecih potem, ko pristojni organ lokalne skupnosti opredeli objekte občinskega pomena. Športni objekti, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti ne določi za objekte občinskega pomena, postanejo lastnina društev s pravnomočnostjo odločitve pristojnega organa lokalne skupnosti oziroma najkasneje po preteku roka iz prvega odstavka tega člena. Če se društvo odreče pravici do lastnine oziroma ne priglasi svojega zahtevka v roku iz drugega odstavka tega člena, postane športni objekt lastnina lokalne skupnosti. Za objekte, ki postanejo lastnina društev v skladu z določili tega zakona, se uporabljajo določbe, ki veljajo za javne športne objekte.“
³ Glej odločbi VSRS II Ips 75/2010 in II Ips 314/2017.
⁴ Glej odločbi VSRS II Ips 257/2017 in II Ips 258/2017.
⁵ Glej v opombi 4 navedeni odločbi (točka 31).
⁶ Zgolj na podlagi tega, da je bila na nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina, še ni mogoče z gotovostjo sklepati o obliki lastnine na športnem objektu. Načelo povezanosti zemljišča in objekta v sistemu družbene lastnine ni imelo vloge kot jo ima danes. V sodni praksi je bilo zato sprejeto stališče, da se športni objekti v zasebni lasti, čeprav stojijo na zemljiščih, ki so bila v družbeni lastnini, ne lastninijo po določbah ZSpo (glej na primer odločbo VSRS II Ips 314/2017 in v njej citirani odločbi I Up 731/2001 in I Up 344/2002).
⁷ Glej odločbe VSRS II Ips 75/2010, II Ips 71/2013, II Ips 254/2013, II Ips 314/2017 in druge.
⁸ Po 17. členu ZSpo je športni objekt za športno dejavnost opremljena in urejena površina in prostor. Športni objekti so torej objekti, ki so po svoji funkciji nujni za določeno športno dejavnost ali pa so z njo neposredno in samoumevno povezani (glej 16. točko odločbe VSRS II Ips 70/2020).
⁹ Navedla je le to, da je bilo balinišče zgrajeno za potrebe etažnih lastnikov kmalu po izgradnji objekta; da so stanovalci (samskega doma) ustanovil balinarsko društvo, ki še danes skrbi za urejanje rekvizitov in čistočo na igrišču, etažni lastniki pa z baliniščem upravljajo in ga uporabljajo in zanj plačujejo strošek za vodo in elektriko, ki je napeljana iz njihove stavbe. Postavili so tudi hišico za športne rekvizite in vrtno orodje.
¹⁰ Kot izhaja iz v sklepu povzetega mnenja postavljene izvedenke, je bilo ob upoštevanju zazidalnega načrta, ki je bil izdelan v letih 1962 do 1964 in potrjen z Odlokom o potrditvi urbanistične dokumentacije v letu 1965, redni rabi objekta X1 najverjetneje namenjeno le zemljišče okoli stavbe (to je novo odmerjena parcela 880/32), ves preostali del kareja (v katerega sodi tudi parcela 880/31) pa skupni rabi stavbe X1 in stavbe Y2.
¹¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča Up 90/98 z dne 10. 10.2000 ter odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 368/2004 in II Ips 720/2003.
¹² Glej odločbe VSRS II Ips 663/1996, II Ips 120/2001, II Ips 431/2003 in II Ips 720/2003.
¹³ Glej točko 8 izpodbijanega sklepa.
¹⁴ Predlagateljica je kot bistveno navedla, da se ureditev okolice ni izvedla tako, kot je to določal zazidalni načrt izdelan v letih 1962 do 1965. Pred objektom predvidena parkirišča se niso izvedla, ampak so bila prestavljena na vzhodno stran objekta. Na zahodni strani je cesta in tudi odmiki od ceste niso takšni, kot je bilo v zazidalnem načrtu in izdanih upravnih odločbah predvideno.