VSL Sodba II Cp 1930/2021

I. Pritožbi se ugodi, in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati 5.440 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2019 dalje.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.239,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 564,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, po katerem je toženec dolžan tožnici plačati 5.440 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zmotno je stališče, da je toženka svojo davčno obveznost pravno veljavno prevalila na tožnico kot zavarovalko in zavarovanko. Splošni pogoji ŽZ-MN-02/09 (v nadaljevanju Splošni pogoji) v 7. členu predpisujejo obveznost plačila davkov in prispevkov, vendar niti z besedo ne omenjajo, da zavarovalec poleg lastnih davčnih bremen prevzema davčno breme druge pogodbene stranke. Taka obveznost ne izhaja niti iz police in aneksa. Zmotno je stališče v sodbi, da taka obveznost izhaja iz načina obračuna premije na polici in aneksu. Na obeh listinah je določena višina premije, davek od prometa zavarovalnih poslov pa je naveden v višini 0 % oziroma 0 EUR. Iz teh navedb ni mogoče sklepati drugače, kot da tožnica ni dolžna plačati navedenega davka. Niti v aneksu, niti v polici, niti v splošnih pogojih tudi ni zapisa, da se primeru prenehanja pogodbe pred potekom deset let davčno breme zavarovalnice prevali na zavarovalca. S takim pogojem, ki bi bil izrazito nepravičen in v škodo potrošnika, ki bi s tem prevzemal (še neznana) davčna bremena sopogodbenice, se tožnica ne bi strinjala in nanj ne bi pristala.

Tudi v splošnih pogojih NE-01/06 je v 7. členu določeno, da zavarovalnica izplača vsoto, ki je dogovorjena v zavarovalni pogodbi. Določba je jasna in zavarovalnico zavezuje k izplačilu celotne zavarovalne vsote.

Zmotno je stališče v sodbi, da tožničina obveznost plačati toženkina davčna bremena izhaja iz 921. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Iz te določbe izhaja le zavarovalčeva obveznost, da plača premijo oziroma drug prispevek.

Odločitev v sodbi je v nasprotju z jezikovnim pomenom pogodbenih določb in tudi s 83. členom OZ, po katerem je treba morebitna nejasna vnaprej pripravljena določila razlagati v korist druge stranke. Člen 7 Splošnih pogojev je mogoče razumeti kvečjemu na način, da ima zavarovalnica pravico od zavarovalne vsote odbiti davke, ki jih je dolžan plačati zavarovalec.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pravilno je stališče v sodbi, da iz police jasno izhaja, da je premija sestavljena iz zavarovalne premije za posamezne nevarnosti in davka od prometa zavarovalnih poslov. Ker je bila pogodba sklenjena za več kot deset let, je davek od prometa zavarovalnih poslov ob sklenitvi znašal 6,5 % oziroma 0,00 EUR. Tožnica se spreneveda, da iz takega zapisa jasno izhaja, da je davek 0,00 % oziroma 0,00 EUR. Glede na obdobje, za katerega je bila sklenjena zavarovalna pogodba, in ob upoštevanju zakona je zapis jasen. Ker gre za pogodbeno zavarovanje, ni ovire, da se pogodbeni stranki ne bi dogovorili za prevalitev davčnega bremena. Člen 7 Splošnih pogojev se jasno nanaša na vse davke, ki se morajo plačati v zvezi z zavarovalno pogodbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Med pravdnima strankama je sporno, ali sta se v pogodbi o življenjskem zavarovanju, ki je bila sklenjena v letu 2013 za obdobje, daljše od deset let, in je prenehala pred potekom deset let, dogovorili, da bo tožnica kot zavarovalka plačala tudi davek od prometa zavarovalnih poslov. V izpodbijani sodbi zavzeto stališče, da je odgovor pritrdilen in da je pogodbena določba o prevalitvi toženkinega davčnega bremena na tožnico jasna in nedvoumna, temelji na ugotovitvah,

- da je zavezanec za davek od zavarovalnih poslov zavarovalnica in da je plačila davka oproščena v primeru življenjskih zavarovanj, sklenjenih za deset let in več,

- da obveznost plačila davka lahko prevzame zavarovalec,

- da se je tožnica na podlagi 2. točke 7. člena Splošnih pogojev zavezala plačati ta davek toženki,

- da ta njena obveznost izhaja tudi iz 921. člena OZ,

- da je premija tako v polici kot v aneksu v skladu z zahtevo iz 8. točke prvega odstavka 522. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) razčlenjena na obrok premije in na davek od prometa zavarovalnih poslov,

- da je zapis v pogodbi jasen in ni nepošten in zato ni podlage za uporabo razlagalnega pravila v primeru nejasne vsebine vnaprej natisnjenih pogodbenih določb (83. člen OZ oz. 22. člen ZVPot).

6Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi petega odstavka 22. člena ZVPot in 83. člena OZ. Po prvi določbi je nejasna določila treba razlagati v korist potrošnika. V OZ je pravilo o razlagi nejasnih določil v korist druge stranke določeno za primere, ko je pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke.

7Vrhovno sodišče, ki skrbi za enotnost sodne prakse, se je že večkrat izreklo o značilnostih jasne določbe splošnih pogojev zavarovalne pogodbe. Pogodbeni pogoji, če naj jih opredelimo kot jasne, morajo biti takšni, da zavarovancem omogočajo realno presojo v njih podane vsebine zavarovalnega razmerja, vključno z obsegom zavarovalnega jamstva.¹ Obveznost zavarovalnice mora biti opredeljena tako, da jasno razkriva vse elemente, pomembne za presojo zavarovančevega pravnega položaja.² O pravilih za razlago splošnih pogojev je izreklo, da pravna narava in posebnosti splošnih pogojev narekujejo korekcijo in delen odmik od splošnih metod objektivistične (jezikovne, logične, teleološke in sistematične) razlage. Splošni pogoji namreč omogočajo, da tudi zahtevne pravne posle sklepajo prava neuke osebe, pripravljajo jih skupine strokovnjakov, zato so ta pravila strokovna in nomotehnično izdelana ter so praviloma na nižji abstraktni ravni, so konkretnejša. Ker pa tako zasnovane določbe oblikuje le ena stranka ter so ob vsej strokovnosti, zahtevnosti in konkretnosti lahko precej nejasna, pravičnost (prek načela enakopravnosti strank v obligacijskih razmerjih – 4. člen OZ) zahteva, da se v takšnem primeru razlagajo v korist druge stranke (83. člen OZ). Kadar namen pravila ni dovolj določno izražen, ni utemeljeno pričakovati, da bo zavarovanec med dvema možnima pomenoma izbral tistega, ki ustreza namenu njegovega sestavljavca.³

8Zapisi v pogodbi, na katere toženka opira svoje razumevanje o prevalitvi davčnega bremena na zavarovalca, se glasijo:

- v 7. členu Splošnih pogojev: "1. Dogovorjeno premijo, ki izhaja iz ponudbe, je zavarovalec dolžan plačevati vnaprej, v dogovorjenih rokih, na dogovorjen način, in sicer prvega v mesecu za dogovorjeno obdobje, v katerem zapade v plačilo. 2. Zavarovalec je dolžan poleg dogovorjene premije plačati tudi vse prispevke in davke, ki so predpisani ali jih bo zakonodajalec morebiti predpisal v času trajanja zavarovalne pogodbe.";

- v polici: "obrok premije 3,09 EUR (brez davka), obrok premije za naloženi del 15 EUR (brez davka), davek od prometa zavarovalnih poslov 0 %";

- v aneksu: "premije - mesečni obrok dogovorjene premije 9,84 EUR, 6,5 % davek od prometa zavarovalnih poslov 0,00 EUR, mesečni obrok dogovorjene premije skupaj s 6,5 % DPZP 9,84 EUR".

9Navedena določba Splošnih pogojev omogoča vsaj dve razlagi: da se nanaša le na davke in prispevke, katerih zavezanec je zavarovalec, ali da vključuje tudi davke in prispevke, katerih zavezanka je zavarovalnica. Več razlogov govori v prid stališču, da jo je povprečen zavarovalec mogel razumeti v prvem pomenu. Od povprečnega zavarovalca je utemeljeno pričakovati, da bo kril svoje davčne obveznosti, ni pa mogoče od njega pričakovati, da bo s sklenitvijo zavarovalne pogodbe prevzel tudi davčne obveznosti sopogodbenika – niti obstoječe in še manj bodoče. Pogodbena določba, s katero želi zavarovalnica prevaliti svoje davčno breme na sopogodbenika, bi morala zato biti nedvoumna. Člen 7, ki naj bi po toženkinem stališču prevalil njena davčna bremena na zavarovalca, je poleg tega pomensko tako odprt, da lahko vključuje vsakršne davčne obveznosti zavarovalnice. Vez z zavarovalno pogodbo namreč ni v ničemer opredeljena. Z vključitvijo davčnih obveznosti zavarovalnice, nastalih po sklenitvi pogodbe, bi bila negotovost zavarovalčevega položaja še večja. Ob sklenitvi pogodbe ne bi mogel ugotoviti, kakšen bo obseg njegovih pogodbenih upravičenj.⁴

10Z zapisoma v polici in aneksu opisana dvoumnost 7. člena Splošnih pogojev ni presežena. Povesta le, da je zavarovalnica v premijo vključila davek od prometa zavarovalnih poslov, ki pa v obravnavani pogodbi znaša 0 EUR. Iz tega zapisa zavarovalka ni mogla razbrati, da obstaja možnost, da bo ob nastanku obveznosti zavarovalnice za izplačilo zavarovalnine ta obremenjena z navedenim davkom. Ob sklenitvi pogodbe namreč ni bila dolžna poznati davčnih obremenitev sopogodbenice in tako tudi ne vedeti, da je davčna oprostitev za pogodbe o življenjskih zavarovanjih predvidena le, če so sklenjena za dobo, daljšo od desetih let.⁵ Stališče v sodbi, da je premija v pogodbi razčlenjena v skladu z zakonskimi zahtevami, ni prepričljivo. Zahteva iz 84. člena ZZavar (ki je veljal ob sklenitvi pogodbe in je enaka določbi kasneje uveljavljenega ZZavar-1, na katero se sklicuje izpodbijana sodba), da mora biti zavarovalec ob sklenitvi pogodbe obveščen o premijah za posamezne nevarnosti, o višini davkov, ki se zaračunavajo poleg premije, in o skupnem znesku plačil,⁶ je namenjena določni (najmanj pa določljivi) opredelitvi zavarovalčevih obveznosti. Ker iz zapisov v pogodbi ne izhaja, da v določeni pogodbeni situaciji davčna obveznost nastane, ni utemeljen zaključek, da je premija opredeljena v skladu z ZZavar. Prevalitev davčnega bremena zavarovalnice na zavarovalca ne izhaja niti iz 921. člena OZ. Določba opredeljuje le vsebino izpolnitvenih ravnanj vsake od strank zavarovalne pogodbe⁷ in za presojo v zadevi ni pomembna.

11Ker je določba 7. člena Splošnih pogojev dvoumna in torej nejasna, jo je treba razlagati v korist zavarovalke. To pomeni, da ni dolžna kriti toženkine obveznosti iz davka od prometa zavarovalnih poslov.

12Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženka obračunala davek v višini 5.440 EUR, da je bila 7. 5. 2019 seznanjena z vsemi listinami, potrebnimi za izplačilo zavarovalnine, in da je nesporni del svoje obveznosti izpolnila 24. 6. 2019. Ob upoštevanju prvega odstavka 14. člena Splošnih pogojev, po katerem je toženka dolžna plačati zavarovalnino v štirinajstih dneh po prejetju dokazov o obstoju in višini škode, je utemeljeno tožničino stališče, da je prišla v zamudo najkasneje 24. 6. 2019. Tako zahtevek za plačilo 5.440 EUR kot za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 24. 6. 2019 sta zato utemeljena.

13Drugačen izid narekuje tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Ker je tožnica z zahtevkom v celoti uspela, je upravičena zahtevati povrnitev svojih stroškov od toženke (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti znašajo 1.239,47 EUR, in sicer gre za strošek za pritožbo zoper odločitev zavarovalnice (po tar. št. 38 Odvetniške tarife – 375 točk), za sestavo tožbe in ene pripravljalne vloge (2 x 300 točk), za zastopanje na naroku (300 točk), za potne stroške (10 km – 3,70 EUR), za materialne stroške (po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife – 22,75 točk), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in za sodno takso (285 EUR). Ostali priglašeni stroški so vključeni v sestavo vlog. Od izteka roka za prostovoljno plačilo dolguje tudi zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

14Po navedenem je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku v celoti ugodilo in da je toženka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka (353. člen ZPP).

15Ker je tožnica v pritožbenem postopku uspela, je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti znašajo 564,99 EUR, in sicer gre za strošek za pritožbo (375 točk) in pavšalni znesek materialnih stroškov (7,5 točke), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in za sodno takso za pritožbo (285 EUR). Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. členu in 378. členu OZ.

¹ Glej odločbi VS RS II Ips 178/2018 z dne 8. 8. 2019 in II Ips 140/2019 z dne 12. 6. 2020.
² Glej sodbo VS RS II Ips 216/2016 z dne 5. 7. 2018.
³ Glej sklepa VS RS II Ips 142/2017 z dne 11. 10. 2018 in II Ips 71/2020 z dne 11. 12. 2020.
⁴ Tehten dvom je podan o poštenosti tako nedoločenega pogodbenega dogovora, a se o tem za odločitev o zadevi ni treba izreči.
⁵ Druga točka prvega odstavka 8. člena Zakona o davku od prometa zavarovalnih poslov (ZDPZP).
⁶ Določba se glasi: "Kadar je zavarovalec fizična oseba, mora zavarovalnica ob sklenitvi zavarovalne pogodbe iz 83. člena tega zakona s pisnim obvestilom zavarovalca seznaniti s podatki o: … 5/ o višini premije, pri čemer mora biti zavarovalna premija razčlenjena na zavarovalno premijo za posamezne nevarnosti, če zavarovalno razmerje krije nevarnosti iz več zavarovalnih vrst, in o višini prispevkov, davkov in drugih stroškov, ki se zaračunavajo poleg premije, in o skupnem znesku plačil; …"
⁷ Določba se glasi: "Z zavarovalno pogodbo se zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega."