UPRS Sklep IV U 94/2020-17

Tožba se zavrže.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikov predlog¹ z dne 19. 6. 2020 za prenos krajevne pristojnosti (določitev druge krajevno pristojne enote CSD v skladu s 85. členom Zakona o socialnem varstvu, v nadaljevanju ZSV)². Tožnik je sicer podredno z isto vlogo zahteval še izločitev poimensko določenih strokovne delavke in pomočnice direktorja ter vseh zaposlenih na CSD Celje, enota ..., o čemer tožena stranka sicer v izreku izpodbijanega sklepa ni odločila, svojo odločitev o tem pa je pojasnila v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

2Tožnik vlaga zoper navedeni sklep tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V njej navaja, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom sploh ni odločila o njegovem predlogu za izločitev poimensko določenih strokovnih delavk. Pojasnjuje, da je CSD razpisal obravnavo na poziv Okrožnega sodišča zaradi izdelave mnenja o predlogu za zvišanje preživnine, v januarju 2020 pa je CSD v isti zadevi že vodil postopek predhodnega svetovanja in 12. 2. 2020 razpisal obravnavo zaradi spremembe odločbe glede zvišanja preživnine. Tožnik je izostanek na predhodnem svetovanju opravičil in CSD pozval, da mu posreduje predlog predlagateljice glede zvišanja preživnine. Do 18. 2. 2020 ni prejel njegovega odgovora, tudi ne na dopis z dne 18. 2. 2020, kakor tudi ne na ponovni poziv z dne 20. 2. 2020. Z neodzivanjem na pozive je CSD ravnal nestrokovno in pristransko, saj je zaradi njegove neodzivnosti bil očitno vložen predlog za zvišanje preživnine pri Okrožnem sodišču v Celju. Sodni postopek ni v korist mld. otroka, saj bi bilo sicer moč ob ustreznem ravnanju CSD sporazumno urediti zadevo v okviru predhodnega svetovanja, brez sodnega postopka. Meni, da na podlagi 85. člena ZSV navedena ravnanja CSD predstavljajo tehtne razloge za prenos pristojnosti iz CSD Celje, enota ..., na CSD Celje, enota ... . Podredno predlaga izločitev strokovne delavke A.A. in pomočnice direktorice B.B. ter vseh uradnih oseb, zaposlenih na CSD Celje, enota ... . Navedeni delavki sta že sodelovali v postopku predhodnega svetovanja. Ker je neodzivnost CSD v postopku predhodnega svetovanja privedla do sodnega postopka, pa so po njegovem mnenju podani tudi razlogi za izločitev vseh oseb, zaposlenih na CSD Celje, enota ... . Mnenje, ki ga bo CSD izdelal za potrebe sodnega postopka, bo predstavljalo podlago za odločanje v sodnem postopku o zvišanju preživnine, sodišče bo na to na mnenje tudi oprlo sodno odločbo, zato mora biti mnenje nepristransko in v korist otroka. Ravnanja CSD vzbujajo dvom o nepristranskosti in zmožnost objektivne presoje ter ravnanja CSD v postopku izdelave tega mnenja. Zaradi navedenega sodišču predlaga, naj po opravljenem naroku za glavno obravnavo odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, podredno pa, naj se izpodbijani sklep odpravi ter ugodi zahtevi za izločitev že navedenih poimensko in vseh zaposlenih na CSD Celje, enota ... .

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je s tem, ko je zavrnila prenos pristojnosti z enote ... na drugo enoto v okviru CSD Celje, hkrati zavrnila tudi izločitev vseh v tožnikovem predlogu navedenih strokovnih delavk, pomočnice direktorice in uradnih oseb, saj lahko le navedeni opravljajo naloge predhodnega svetovanja v okviru predloga zvišanja preživnine. Opozarja tudi, da je mati mld. otroka podala zaprosilo vključitve v predhodno svetovanje glede spremembe obstoječe preživninske odločbe. Vabilo otrokovi materi in tožniku je bilo v zadevi poslano za termin 8. 1. 2020. Tožnik je svojo udeležbo opravičil ter obljubil, da bo 13. 1. 2020 sporočil, kdaj bi se razgovora lahko udeležil. Ker ni poklical, je CSD strankama poslal novo vabilo za dne 12. 2. 2020 ob 8.30 uri, termina se tožnik ni udeležil, tik pred uro razgovora pa je po faksu sporočil, da se ga ne more udeležiti in predlagal njegovo preložitev. Predlagal je 18. 2. 2020, naj se mu posreduje konkreten predlog otrokove matere. V zvezi s tem mu je tožena stranka odgovorila že 19. 2. 2020. Tožnik se ni odzival na vabila CSD ter je s tem sam povzročil, da je sinova mati podala predlog za zvišanje preživnine na sodišče. Tako ne držijo tožnikove navedbe, da je CSD ravnal nestrokovno in da so ravnanja CSD in njenih uradnih oseb tista, zaradi katerih naj bi bila prenesena pristojnost iz enote ... na drugo enoto CSD Celje. Poudarja še, da v zadevi, v kateri je predlagal prenos krajevne pristojnosti, ne gre za upravno zadevo, v kateri bi se vodil upravni postopek, ampak zgolj za izvrševanje javnih pooblastil, ki jih je zakonodajalec naložil CSD. Uredba o določitvi centrov za socialno delo in njihovega območnega delovanja v 5. členu določa, da lahko direktor CSD določi kot krajevno pristojno drugo enoto CSD, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Ničesar od tega pa v tem postopku ni bilo ugotovljenega. Predvsem pa ni bil CSD tisti, zaradi katerega ne bi bilo uspešno izpeljano predhodno svetovanje, ampak je bil ravno tožnik tisti, ki se je ves čas izogibal predhodnemu svetovanju. Ko pa je prejel vabilo v zadevi zaradi mnenja CSD sodišču v sodni zadevi zaradi zvišanja preživnine, pa je podal predlog za prenos krajevne pristojnosti in zahtevo za izločitev. Tožena stranka meni, da ne more biti prenos krajevne pristojnosti na drugo enoto CSD sredstvo za odpravo morebitnih nepravilnosti pri delu ali sankcija za morebitno nestrokovno delo strokovnih delavcev CSD. Okoliščine, ki narekujejo prenos pristojnosti, je potrebno presojati restriktivno in ni razlogov, da bi druga enota CSD kot enota ..., lažje izvedla te naloge v okviru izvrševanja javnih pooblastil. Prav tako niso podani drugi tehtni razlogi, zaradi katerih bi bilo potrebno določiti drugo enoto CSD kot pristojno v navedeni zadevi. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne.

4Tožba ni dovoljena.

5V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drugi javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak samo tiste, ki poleg formalnega³ izpolnjujejo tudi materialni pogoj za pojem upravnega akta, kot ga definira zakon. Med drugim to pomeni, da tak upravni akt vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Če gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo takrat, če tako določa zakon.⁴ Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

6V konkretni zadevi je tožena stranka s sklepom zavrnila tožnikovo pobudo, naj predlaga ministrstvu prenos krajevne pristojnosti z ene na drugo enote CSD Celje na podlagi 85. člena ZSV.

7Sklep o zavrnjenju tožnikove pobude za prenos krajevne pristojnosti je odločitev procesne narave in ni upravni akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu v smislu 2. člena ZUS-1, ker z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Prav tako ne gre za sklep, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani akt zato ne more biti predmet presoje v upravnem sporu. Sodišče je tako tožbo glede prenosa krajevne pristojnosti kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

8Sodišče pa ugotavlja, da tožena stranka (še) ni odločila o predlagani izločitvi poimensko določenih dveh oseb ter vseh zaposlenih na CSD Celje, enota ..., kar je tožnik predlagal podredno v svoji vlogi z dne 19. 6. 2020. Tožena stranka je sicer v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in ponovno v odgovoru na tožbo navedla, da predlog za izločitev vseh zaposlenih dejansko pomeni predlog za prenos krajevne pristojnosti. S tem, ko je v izpodbijanem sklepu zavrnila prenos z enote ... na drugo enoto v okviru CSD Celje, meni, da je hkrati zavrnila tudi izločitev vseh v tožnikovem predlogu navedenih strokovnih delavk, pomočnice direktorice in vseh uradnih oseb, saj lahko le navedeni opravljajo naloge v okviru predloga zvišanja preživnine. Kot izhaja iz sodne prakse⁵, pomeni predlog za izločitev vseh delavcev CSD predlog za izločitev vseh uradnih oseb in ne predloga za prenos krajevne pristojnosti. Sodišče presoja zakonitost izreka izpodbijanega upravnega akta, v izreku pa tožena stranka o predlagani izločitvi uradnih oseb ni odločila. Tožena stranka bo o navedenem tožnikovem predlogu še morala odločiti. Vendar pa sodišče hkrati še pripominja, da akt, ki sicer (še) ni bil izdan glede predlagane izločitve uradnih oseb CSD, zopet ne bo pomenil odločitve o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristi tožnika, s tem pa ne predstavljal upravnega akta v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, zato tudi morebitna tožba zaradi molka upravnega organa v zvezi z navedeno izostalo odločitvijo iz tega razloga ne bo mogoča⁶.

9Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave in posledično ne izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

¹ V postopku glede zvišanja preživnine za njegovega mld. otroka.
² Z vsebino, naj CSD poda predlog za prenos pristojnosti na ministrstvo in mu predlaga, da za odločanje v konkretni zadevi določi CSD Celje, enoto ... .
³ Upravni akti so le tisti akti, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil (1. člen ZUS-1).
⁴ E. Kerševan, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, str. 21 - 22, 3. - 5. točka.
⁵ Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 139/2004 z dne 11. 2. 2004.
⁶ Glej E. Kerševan, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, str. 21, 5. točka, in stran 26 (sklep VS RS, I Up 40/20174 z dne 7. 2. 2018).