VSRS Sodba in sklep II Ips 232/2007

Revizija proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku se zavrže.

V ostalem se revizija zavrne.

1Tožnik je s pogodbo z dne 28. 10. 1992, naslovljeno kot izročilna pogodba, prenesel v last svojemu sinu M. R. 1/2–ico parcel številka 29 (stavbišče) in 35 (sadovnjak), v času sklenitve pogodbe vpisanih v vl. št. 3, sedaj pa v vl. št. 1413 k.o. ... Preostalo 1/2 -ico je obdržal zase. Na delu teh parcel je M. R. ml. zgradil stanovanjsko hišo in se z družino vanjo vselil. V letu 2002 je umrl. Njegova zakonita dediča sta toženca: zunajzakonska partnerka A. Z. in sin K. R..

2Zapustnikov oče je s tožbo (nazadnje) zahteval (i) ugotovitev ničnosti v prejšnji točki navedene pogodbe in (ii) ugotovitev neveljavnosti na njeni podlagi izvršene vknjižbe lastninske pravice v korist M. R. ml. ter njen izbris in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, podrejeno pa še (iii) zavezo tožencema, da mu morata izstaviti notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo vpisan v zemljiški knjigi kot izključen lastnik parcel, ki sta bili predmet pogodbe.

3Sodišče prve stopnje je vse tri zahtevke zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

4Tožnik sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve le-temu v novo sojenje. Trdi da je bilo materialnopravno zmotno rešeno vprašanje ničnosti pogodbe in sicer tako glede ničnostnega razloga nasprotovanja pogodbe prisilnim določbam 22. člena tedaj veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) oziroma konvalidacije pogodbe, pri čemer sta obe nižji sodišči izhajali iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, nato pa še napačno porazdelili trditveno in dokazno breme med tožečo in toženo stranko, kot tudi glede ničnostnega razloga odpadle kavze, ker sta napačno ugotovili kavzo pogodbe. V zvezi s prvim ničnostnim razlogom so bila po mnenju revidenta kršena procesna pravila iz 7., 212. in 215. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1). V zvezi z drugim ničnostnim razlogom pa je pritožbeno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 14. točke 339. člena ZPP, ker je v nasprotju s podatki spisa zaključilo, da M. R. ml. ni imel trdnega namena prevzeti kmetijo. Zaradi napačne odločitve o ničnosti zahtevek iz izbrisne tožbe sploh ni bil obravnavan in naj revizijsko sodišče o njem zavzame stališče.

5Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanj ni odgovorila (375. člen ZPP).

6Revizija zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku ni dovoljena.

7V premoženjskih sporih je po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi. ZPP v 41. členu določa, da se, če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov; če pa imajo zahtevki različno dejansko in pravno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

8V konkretnem primeru je tožnik s tožbo zoper oba toženca uveljavljal zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe in na neveljavnost in izbris na njej temelječega vpisa v zemljiško knjigi ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Za oba zahtevka je navedel vrednost 4.590,22 EUR (ob vložitvi tožbe 1,100.000 SIT). Med postopkom je uveljavljal še podrejeni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, vrednosti spornega predmeta glede tega zahtevka, ki ima drugačno dejansko in pravno podlago od primarnih zahtevkov, pa ni navedel. Z opustitvijo navedbe vrednosti spornega predmeta si je tožnik po ustaljeni sodni praksi glede podrejenega zahtevka zaprl možnost revizije. Revizijsko sodišče jo je zato v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

9V ostalem revizija ni utemeljena.

O (zatrjevani) ničnosti pogodbe zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom in o konvalidaciji pogodbe.

10Tožnik je uveljavljal, da je pogodba nična, ker sta v času, ko je bila sklenjena, obe parceli, ki sta bili predmet pogodbenega razpolaganja, spadali v sklop zaščitene kmetije tožnika. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila pogodba zaradi nasprotovanja določbi tretjega odstavka 22. člena ZKZ sicer res nična, a je konvalidirala, zato tožnik ničnosti ne more uveljavljati. Pritožbeno sodišče je s tako presojo soglašalo. Zato ni jasno, kam meri tožnikova revizijska trditev, da »bi moralo biti materialnopravno izhodišče razlogovanja sodišč, da je pogodba zaradi nasprotovanja prepovedi iz 22. člena ZKZ nična ex lege, nato pa bi sledilo ugotavljanje, ali eventualno obstoje razlogi za konvalidacijo nične pogodbe«.

11Zavrnitev zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe zaradi njenega nasprotovanja prej navedeni določbi ZKZ je, čeprav delno iz drugačnih razlogov, materialnopravno pravilna.

12V času sklenitve sporne pogodbe veljaven ZKZ je s kogentno normo tretjega odstavka 22. člena prepovedoval delitev zaščitenih kmetij s pravnimi posli med živimi; kot sankcijo za kršitev te prepovedi je v petem odstavku istega člena določal ničnost pogodbe. Namen prepovedi prometa s posameznimi zemljišči zaščitene kmetije s pravnimi posli med živimi je bil v preprečitvi drobitve zaščitene kmetije in s tem zmanjšanja njene gospodarske moči.

13Ničnost kot eno od oblik neveljavnosti pravnih poslov je takrat urejal Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba v tem primeru uporabiti glede na določbo 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V 103. členu jo je opredeljeval na splošno: nična je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ker pravni red teži k ohranitvi pravnih poslov, je ničnost skrajna sankcija. Vrhovno sodišče je v drugih zadevah že zavzelo stališče o skrajnosti ničnostne sankcije tudi v primerih, ko je s pogodbo kršen kogenten predpis.(2) Odraz načela afirmacije pravnih poslov sta tudi določbi prvega in drugega odstavka 107. člena ZOR, po katerih nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug razlog ničnosti pozneje preneha, če je bila prepoved manjšega pomena in pogodba izvršena, pa se ničnost ne more uveljavljati.

14Sodišče prve stopnje je odločitev o ničnost zaradi kršitve kogentne določbe tretjega odstavka 22. člena ZKZ, ki jo je drugostopenjsko sodišče sprejelo kot pravilno, oprlo na dejanske ugotovitve:

- da parceli št. 29 in 35 k.o. ... tvorita zaokroženo celoto površine približno 34 arov, na kateri so se ob sklenitvi sporne pogodbe nahajali stanovanjska hiša tožnika, dve gospodarski poslopji kmetije, dvorišče in sadovnjak;

- da je tožnik s pogodbo sinu dovolil na teh parcelah zgraditi stanovanjsko hišo, sin pa se je zavezal, da bo očetu do njegove smrti dovolil gospodariti z vsem ostalim zemljiščem in objekti, da očetu ne bo omejeval njegovih dotedanjih pravic na obeh parcelah in na njih stoječih objektih (razen na hiši, ki jo bo sam zgradil) ter da mu bo pomagal mu pri obdelovanju kmetije;

- da je M. R. ml. (skupaj s prvo toženko) na podlagi lokacijskega in gradbenega dovoljenja hišo zgradil in se z družino vselil vanjo;

- da je tožnik razen na delu, ki ga zaseda nova hiša, obdržal (so)posest spornih parcel;

- da je bilo tudi po sklenitvi sporne pogodbe poskrbljeno za celovitost kmetije in ohranitev kmetijske proizvodnje in

- da gospodarska zmogljivost kmetije zaradi gradnje ni bila prizadeta, parceli, ki sta bili predmet pogodbe, pa sta bili v letu 1995 izvzeti iz sklopa zaščitene kmetije.

15Na njihovi podlagi je ocenilo, da je šlo pri sklenitvi nične pogodbe, ki je bila realizirana, za kršitev prepovedi manjšega pomena.

16Revizijsko sodišče meni, da okoliščine, da je na podlagi pogodbe M. R. ml. v izključno posest prevzel le manjši del parcel, na katerem je zgrajena njegova hiša, ostali del pa je ostal v izključni posesti ali v soposesti tožnika in je imel z njim pravico gospodariti, z novogradnjo pozidani del pa se pred gradnjo ni uporabljal za kmetijsko proizvodnjo ter da gospodarska zmogljivost kmetije ni bila v ničemer okrnjena, saj je bila kmetijska proizvodnja (v nezmanjšanem obsegu) ohranjena, dopuščajo sodbo, da s sklenitvijo sporne pogodbe ni prišlo do drobitve kmetije in da zato ni bila uresničena posledica, ki jo je hotela kogentna norma preprečiti ter pogodba zato ni nična.(3) Vendar tudi v nasprotnem primeru zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi: ob presoji, da je pogodba vendarle nična, bi iste dejanske okoliščine narekovale materialnopravni sklep, da je bila kršena prepoved manjšega pomena, zato ničnosti pogodbe, ki je bila realizirana, ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 107. člena ZOR).(4) Očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s kršitvijo prepovedi iz tretjega odstavka 22. člena ZKZ je torej neutemeljen.

17Tožnik uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z napačno porazdelitvijo trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s konvalidacijo pogodbe kršilo določbe 7., 212. in 215. člena ZPP, te kršitve pa pritožbeno sodišče ni sankcioniralo in jo je s tem storilo tudi samo. Čeprav pogodba ni nična, je očitek relevanten, ker bi dejanski argumenti, s katerimi je utemeljena presoja, da pogodba ni nična, v primeru ničnosti pogodbe utemeljevali pravni sklep o obstoju kovalidacijskih razlogov. Je pa ta očitek neutemeljen. Materialno (objektivno) trditveno in dokazno breme določa materialno pravo: materialni predpis pove, katera dejstva so odločilna in morajo biti ugotovljena. Procesno trditveno in dokazno breme je procesni odraz materialnega trditvenega in dokaznega bremena (stranki zatrdita relevantna dejstva in jih skušata dokazati(5)) in je urejeno v določbah 7. in 212. člena ZPP. Z njima je uveljavljeno čisto razpravno načelo (tudi glede dejstev, ki utemeljujejo ničnost, kot pravilno opozarja revizija). Najpogosteje uporabljeno pravilo o porazdelitvi materialnega trditvenega in dokaznega bremena je pravilo, po katerem vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist, ker utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore. Breme tožnika, ki je uveljavljal ničnost pogodbe, je bilo zatrditi dejstva, ki utemeljujejo takšno presojo in za ta dejstva ponuditi dokaze (prvi odstavek 212. člena ZPP). Temu bremenu je tožnik (kar ni sporno) zadostil: trdil je, da sta parceli del zaščitene kmetije, da je bila sklenjena pogodba med živimi in da je prišlo na ta način do drobitve kmetije ter predlagal izvedbo dokazov z vpogledom v sporno pogodbo, zemljiškoknjižne in katastrske podatke, z ogledom na kraju samem, z zaslišanjem strank in prič. Toženca sta se branila (ugovarjala), da pogodba ni nična, če je, pa je konvalidirala. Njuno breme je bilo zatrditi dejstva, ki utemeljujejo pravno posledico, ki jo uveljavljata in k trditvam o teh dejstvih ponuditi dokaze (prvi odstavek 212. člena ZPP). Tudi onadva sta to breme zmogla: trdila sta, da se je M. R. ml. vknjižil kot solastnik, da je bila pogodba sklenjena izključno zato, da je lahko (tako kot pred njim na prav tako od očeta pridobljenem delu istega kompleksa v neposredni bližini njegova sestra) gradil hišo za svojo družino, da sta mu bili izdani lokacijsko in gradbeno dovoljenje, da je hišo zgradil, da sporni nepremičnini nista del zaščitene kmetije in da je njuna površina v primerjavi s površino kmetije manjša, da zaradi sklenitve sporne pogodbe ni prišlo do drobitve kmetije, da solastnina ni bila razdeljena in podobno ter v dokaz resničnosti teh trditev predlagala vpogled v izpodbijano pogodbo ter v lokacijsko in gradbeno dovoljenje in zaslišanje strank. Očitek, da je sodišče prve stopnje tožniku naložilo breme dokazovanja neobstoja razlogov za konvalidacijo pogodbe tako ne drži, kar je obširno pojasnilo že sodišče druge stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, v katere je zaradi podkrepitve svojega stališča o pravilnosti porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena povzelo tudi bistvene od zgoraj navedenih relevantnih trditev obeh pravdnih strank. Pri tem je izrecno poudarilo, da je dejstvena podlaga tožene stranke zadoščala za odločitev o konvalidaciji nične pogodbe (da ta po presoji Vrhovnega sodišča zadošča tudi za presojo, da pogodba ni nična, je pojasnjeno že zgoraj) in ne drži revizijska trditev, da naj bi sodišče druge stopnje »implicitno priznalo, da je bila trditvena in dokazna podlaga tožencev glede vprašanja konvalidacije nepopolna in pomanjkljiva (nesklepčna)«. Ali zaključek o konvalidaciji omogočajo tudi dejstva, ki jih je zatrdil tožnik, zato ni odločilno.

18Bistven očitek revizije sodiščema prve in druge stopnje je, da sta kršili procesne predpise o trditvenem in dokaznem bremenu. V sklopu argumentacije te kršitve se revident sklicuje tudi na določbo 215. člena ZPP, ki ima bistveno drugačno funkcijo: za razliko od določb 7. in 212. člena, ki določata, katera stranka mora ponuditi procesno gradivo, pove, v čigavo korist ali v čigavo škodo mora sodišče upoštevati spoznavno krizo glede posameznega pravno relevantnega dejstva. Nanaša se torej na materialno dokazno breme in učinkuje od trenutka, ko stranka, ki ni uspela dokazati posameznega relevantnega dejstva, glede tega dejstva ne more več predlagati novih dokazov. Pomeni, da ob odločanju stranko zadenejo neugodne posledice nedokazanosti njenih trditev.(6)

O ničnosti zaradi odpadle kavze

19Tožnik je uveljavljal, da je bil glavni razlog sklenitve sporne pogodbe v dogovoru pogodbenih strank, da bo sin tožniku pomagal obdelovati posestvo in da bo po tožnikovi smrti prevzel zaščiteno kmetijo. Ta razlog je bil tako pomemben, da je predstavljal kavzo pogodbe, ta pa je s smrtjo sina odpadla, zato je pogodba nična (prvi odstavek 51. člena ZOR).

20Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pogodbeni stranki s sklenitvijo pogodbe želeli M. R. ml. omogočiti gradnjo hiše na (do tedaj v celoti očetovih) spornih parcelah, medtem ko dogovor o pomoči pri obdelovanju kmetije in predvidevanje, da bo sin po očetovi smrti kmetijo prevzel, ni bil odločilen. Zato je presodilo, da je cilj pogodbenikov (omogočiti gradnjo hiše) predstavljal tako pomemben razlog sklenitve pogodbe, da je bil inkorporiran v njeno podlago. Sodišče druge stopnje je tako presojo sprejelo.

21Revizija vztraja pri stališču, da je kavzo pogodbe predstavljal namen bodočega prevzema kmetije kot celote, gradnja hiše pa je pomenila le nagib, kar je v pogodbi izrecno navedeno.

22Izhodišče presoje, kateri vzrok, motiv, nagib, je prerasel v pogodbeno podlago, je vedno v dejanski ugotovitvi, kolikšen pomen sta pogodbeni stranki pripisali posameznemu vzroku oziroma kateri je bil tisti vzrok, ki je privedel do sklenitve pravnega posla. Temeljna dejanska ugotovitev v konkretnem primeru (in hkrati odgovor na vprašanje cur debetur(7), na katerega, sicer v prepričanju, da je bilo nanj zmotno odgovorjeno, opozarja revizija) je, da je bila pogodba sklenjena zato, da bi Marijan Rifelj ml. lahko gradil (pridobil upravna dovoljenja, kredit … česar kot nelastnik ni mogel). Revizijsko sodišče je zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nanjo vezano in so tožnikove revizijske trditve, ki jo skušajo izpodbiti, nedovoljene. Na njej temelječa presoja, da je ta vzrok vgrajen v podlago pogodbe, je materialnopravno pravilna. In ker ta podlaga ni odpadla, ne more biti sankcije, ki jo uveljavlja tožnik.

23Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko naj bi navkljub izrecnemu zapisu v pogodbi, da »…pogodbenika predvidevata, da bo po izročevalčevi smrti postal prevzemnik lastnik tudi njegovega preostalega posestva« in ob odsotnosti vsakega dvoma, da sta imela pogodbenika trden namen to predvidevanje uresničiti, razlogovalo drugače in v nasprotju s podatki spisa. Kot procesna kršitev predstavljen očitek namreč v resnici pomeni grajo dejanskih ugotovitev, ki po zgoraj že obrazloženem ni dovoljena.

24Revizija zoper odločitev o ničnosti pogodbe je torej neutemeljena. Ker pogodba ni nična, ni podlage za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na podlagi izbrisne tožbe (drugi odstavek sodbe sodišča prve stopnje) in je revizija neutemeljena tudi v tem delu ter jo je revizijsko sodišče v dovoljenem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo zadnje novele ZPP 1. 10. 2008 (ZPP-D), zato je revizijsko sodišče skladno z določbo prvega odstavka 130. člena le-te odločalo na podlagi prej veljavnega besedila istega zakona (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/2007).

Op. št. (2): Primerjaj sodbo II Ips 566/2004, nanašajočo se na kršitev tretjega odstavka 22. člena ZKZ.

Op. št. (3): Glej isto zadevo.

Op. št. (4): Tako stališče je bilo zavzeto v zadevah II Ips 365/97, II Ips 299/99, II Ips 233/2001 in drugih.

Op. št. (5): Primerjaj Jan Zobec, v: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Gospodarski vestnik Založba in Založba Uradni list republike Slovenije, Ljubljana 2006, stran 345 in naslednje.

Op. št. (6): Primerjaj Jan Zobec, prav tam, stran 377 in naslednje.

Op. št. (7): Zaradi česa, iz katerega razloga sta se stranki zavezali.