VSRS Sodba II Ips 87/2007

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženca nerazdelno plačata 60.843,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 1996 dalje. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencev.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

3Sodbo pritožbenega sodišča tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč. Ponavlja, da je vtoževani znesek posodil tožencema kot fizičnima osebama na podlagi ustno dogovorjene posojilne pogodbe. Sporne pogodbe o posredovanju s potrdili o blagajniških prejemkih predstavljajo le potrdila, da je tožnik svojo obveznost iz omenjene posojilne pogodbe izpolnil. Ker se nižji sodišči nista ukvarjali z vprašanjem obstoja oziroma neobstoja posojilne pogodbe, sklenjene med tožnikom in tožencema, je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Tožnikova trditvena podlaga v tej zvezi tako ni bila preizkušena. Revident nadalje navaja, da je bilo ugotovljeno, da M. d.o.o. s strani tožnika izročenega denarnega zneska v svojih poslovnih knjigah ni evidentiral. Višje sodišče to poimenuje kot izvenbilančno poslovanje. Takšen zaključek pritožbenega sodišča pa nasprotuje vsebini izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke, ki je navedla, da ekonomska znanost pojma izvenbilančno poslovanje ne pozna. Tako je sodišče druge stopnje vpeljalo nov pravni standard in mu določilo tudi vsebino. Sporne pogodbe so materialnopravno zmotno označene kot posojilne. Če bi jih sodišči pravilno opredelili, bi tudi drugače odločili o spregledu pravne osebnosti. Že iz samih naslovov in opredelitve pogodbenih strank kot posrednik in naročnik, je razbrati, da gre za posredniške pogodbe. To pa potrjuje tudi njihova vsebina. Prvi člen teh pogodb tako določa, da bo posrednik posredoval pri sklenitvi posojilne pogodbe med tožnikom in tretjo osebo. Do sklenitve posojilne pogodbe bi tako prišlo ob posredovanju M. d.o.o. Četrti člen pogodb določa pogoje, pod katerimi posrednik lahko posreduje denar naročnika, šesti člen opredeljuje dolžno skrbnost posrednika, osmi člen pa ureja vprašanje posredniške provizije. Revident poudarja, da denarna sredstva tožnika, tudi če bi bila trasirana na račun M. d.o.o., ne bi mogla nikoli postati del njegovega premoženja, bi pa morala biti evidentirana v njegovih poslovnih knjigah. Ker pa to ni bilo storjeno, je zaključek nižjih sodišč, da toženca nista zlorabila pravne osebe s prilastitvijo tožnikovega denarja, napačen.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6S trditvami, da je bil tožencema denar v višini vtoževanega zneska posojen na podlagi ustno dogovorjene posojilne pogodbe ter da sporne pogodbe o posredovanju s potrdili o blagajniških prejemkih predstavljajo le potrdila, da je tožnik svojo obveznost iz omenjene posojilne pogodbe izpolnil, revident nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da je tožnik denar izročil družbi M. d.o.o. na podlagi treh pogodb o posredovanju in da do sklenitve posojilne pogodbe med pravdnimi strankami ni prišlo. Glede na navedeno so zato neutemeljeni revizijski očitki, da se nižji sodišči nista ukvarjali z vprašanjem obstoja oz. neobstoja posojilne pogodbe, sklenjene med tožnikom in tožencema in da navedeni del tožnikove trditvene podlage ni bil preizkušen.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka tako ni podana.

Revident tudi neupravičeno uveljavlja nasprotja, ki naj bi bila podana med odločilnimi dejstvi v razlogih sodbe sodišča druge stopnje o vsebini izvedenskega mnenja izvedenke ekonomske stroke in samim tem mnenjem. T. i. protispisnost obstaja namreč le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Res je, da ekonomska znanost pojma izvenbilančno poslovanje ne pozna, vendar pa je pritožbeno sodišče z navedbo le-tega v navednicah samo nakazalo, da gre za laično pojmovanje dejstva, da družba M. d.o.o. tožnikovih denarnih prejemkov ni zavedla v svojih poslovnih knjigah. Poleg tega pa samo pojmovanje navedene ugotovitve ne more predstavljati odločilnega dejstva.

7Revizijske navedbe glede pravne narave pogodb, ki jih je tožnik v februarju in marcu 1996 sklenil z družbo M. d.o.o., so utemeljene. Zaključek nižjih sodišč, da gre za posojilne in ne za posredniške pogodbe, je materialnopravno zmoten. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da se tožnik s konkretnimi pogodbami ni zavezal, da bo omenjeni družbi izročil določen znesek denarja, ki bi mu ga ta po določenem času vrnila,(1) temveč je bilo dogovorjeno, da se bo M. d.o.o. prizadeval najti in spraviti v stik s tožnikom kot naročiteljem osebo, ki bo nato z njim sklenila posojilno pogodbo za določen denarni znesek. M. d.o.o. tako ni nastopal v vlogi posojilojemalca ampak posrednika (813. člen ZOR), za kar je bila družba tudi registrirana. Kljub povedanem pa pravilnost odločitve nižjih sodišč ni omajana. Ne glede na pravno kvalifikacijo spornih pogodb, je bistveno, da je tožnik na njihovi podlagi denar izročil družbi M. d.o.o., zato je lahko le ta pasivno legitimirana za njegovo vrnitev. Ta pa v konkretnem primeru ni tožena.

8O spregledu pravne osebnosti govorimo takrat, kadar zakon, sodba ali upravna odločba zanemari, zavestno prezre samostojno z zakonom zagotovljeno bit pravne osebe in prenese učinke nekega, prvotno na pravno osebo navezanega stanja na osebo ali osebe, ki stoji(jo) za pravno osebo, pri čemer je zloraba, ki je bistveno povezana s pripadniki pravne osebe, temelj in bistveni razlog. Z zlorabo se dosegajo interesi in koristi pripadnika pravne osebe. To pomeni, da samo nedopustno ravnanje pravne osebe ni razlog za spregled niti v primeru, ko bi od tega imeli korist pripadniki.

Tudi po oceni revizijskega sodišča dejansko stanje ne utemeljuje postavljenega zahtevka na nobeni od pravnih podlag prvega odstavka 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št. 30/93 in nasl., v nadaljevanju ZGD). Na prvi alineji prvega odstavka 6. člena ZGD temelječa obveznost tožencev ne more biti podana, ker ni bilo ugotovljeno, da bi toženca zlorabila družbo zato, da bi dosegla cilj, ki je zanju kot posameznika prepovedan. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi toženca zlorabila svojo družbo za oškodovanje svojih upnikov, pri čemer velja dodati, da je tožnik upnik družbe M. d.o.o. in ne tožencev in da zato na tej pravni podlagi ne more temeljiti njegov zahtevek. Obveznost družbenikov po določilu tretje alineje prvega odstavka 6. člena ZGD je podana, kadar družbeniki s premoženjem družbe ravnajo v nasprotju z zakonom kot svojim lastnim. Tudi okoliščine s tem v zvezi niso bile ugotovljene. Res je, da družba M. d.o.o. tožnikovih denarnih prejemkov ni evidentirala v svojih poslovnih knjigah, vendar pa to še ne pomeni, da sta toženca s prejetimi sredstvi ravnala kot s svojimi. Navedenega ne more spremeniti niti opredelitev spornih pogodb kot posredniških.

9Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

.--.---

Op. št. (1): Primerjaj 557. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR.