VSC Sodba Cpg 151/2021

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 369,66 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 447/2020 z dne 24. 9. 2021 izreklo: “I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi prepisa te sodbe tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 34.249,10 EUR od dne 1. 3. 2018 do dne 15. 10. 2020. II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi prepisa te sodbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.684,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

2Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 338.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pa, da odmeri stroške glede na uspeh strank v postopku.

3Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, zato je predlagala zavrnitev pritožbe

5Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Trditve pravdnih strank

7Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo naslednje trditve pravdnih strank: (-) tožeča stranka je s tožbo, vloženo 15. 10. 2020, zahtevala plačilo 34.249,10 EUR, za kolikor je bila prikrajšana v obdobju od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017 zaradi kršitve prevzetih pogodbenih obveznosti tožene stranke po Pogodbi o izvajanju zdravstvenih storitev za obdobje 2016-2020 in trdila, da vtoževani znesek predstavlja njen izpad dohodka zaradi toženkinega neupoštevanja sprememb pri osnovnih plačah planiranih delavcev (tehnik zdravstvene nege, bolničar- negovalec in strežnica) pri kalkulaciji cen zdravstvenih storitev, zahtevala je tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 34.249,10 EUR, in sicer od zapadlosti poračuna št. ZP18000001 z dne 30. 1. 2018, to je od 1. 3. 2018 dalje do plačila; (-) glede zamude tožene stranke s plačilom vtoževane terjatve je tožeča stranka navedla, da je tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti od časa zapadlosti obračunskega računa, ki ga je bilo potrebno izdati na podlagi prejetega letnega obračuna medsebojnih obveznosti, saj bi najmanj do takrat tožena stranka morala v skladu z določilom člena 40 točka 1 in točka 4.6 Splošnega dogovora za leto 2017 pri izdelavi končnega letnega poračuna opraviti poračun razlike v ceni za posamezno obračunsko obdobje, vendar na podlagi končnega letnega obračuna izdan poračun št. ZP 18000001 z dne 30. 1. 2018, ki je zapadel v plačilo dne 1. 3. 2018, ni upošteval višje cene storitev, zato je od tedaj dalje tožena stranka v zamudi s plačilom vtoževanega zneska; (-) tožeča stranka je še navedla, da je tožena stranka bila tudi že s pozivom Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS) z dne 26. 9. 2017 pozvana, da uskladi cene zdravstvenih storitev in naredi njihov poračun, saj je SSZS poziv vložila v imenu njenih članic, torej tudi tožeče stranke, toženi stranki je bil postavljen rok 6. 10. 2017, do katerega naj izpolni zahteve iz poziva; (-) tožena stranka je v odgovoru na tožbo nasprotovala plačilu zakonskih zamudnih obresti od 1. 3. 2018 do 15. 10. 2020 in navedla, da je tožena stranka zahtevek za plačilo škode zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti z dne 30. 9. 2020 prejela šele 1. 10. 2020, pred tem pa tožeča stranka ni zahtevala plačila, tožeča stranka je v zahtevku toženi stranki postavila 15 dnevni rok za izpolnitev, zato je tožeča stranka (upoštevaje, da je zahtevek prejela 1. 10. 2020) upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 16. 10. 2020 dalje in ne že od 1. 3. 2018; (-) tožena stranka je v zvezi s pozivom Skupnosti socialnih zavodov Slovenije z dne 26. 9. 2017, s katerim je bila pozvana, da uskladi cene in ki bi naj bil po navedbah tožeče stranke vložen tudi v imenu tožeče stranke, navedla, da SSZS ne nastopa v vlogi, da bi bila v imenu in za račun posameznega DSO in s tem tožeče stranke pristojna in legitimirana zahtevati plačilo posameznih zneskov, ampak bi morala zahtevek toženi stranki posredovati tožeča stranka sama, SSZS v dopisu tudi ni opredelila višine, ki jo zahteva tožeča stranka in ni šlo za konkretiziran opomin, v katerem bi bila razvidna višina odškodnine, ki jo zahteva tožeča stranka.

Procesne okoliščine v zadevi

8Tožena stranka je tožbeni zahtevek delno pripoznala in sicer vtoževano terjatev v višini 34.249,10 EUR (celotno glavnico) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2020 dalje do plačila (del zakonskih zamudnih obresti). Glede tega pripoznanega dela tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave I Pg 447/2020 z dne 18. 2. 2021. Odločitev glede stroškov postopka je pridržalo za končno odločbo.

9Tožeča stranka je v nadaljevanju vztrajala pri tožbenem zahtevku, ki je predmet presoje v izpodbijani sodbi.

Presoja sodišča prve stopnje

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo in presodilo: (-) tožeča stranka kot izvajalec zdravstvenih storitev ima s toženo stranko sklenjeno Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016 do 2020 (v nadaljevanju: Pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev), s katero sta se obe stranki zavezali, da bosta obračunavali zdravstvene storitve v skladu z določili vsakokrat veljavnega Splošnega dogovora, pri čemer je tudi dogovorjena obveznost tožene stranke, da cene storitev usklajuje v skladu z določili veljavnega Splošnega dogovora, v četrtem odstavku 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 je bila dogovorjena obveza tožene stranke, da se v primeru, če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h Kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju in druga vprašanja, ki zadevajo plače v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki urejajo to področje, v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe; (-) da so z Aneksom h Kolektivni pogodbi v javnem sektorju, Aneksom h kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi in Aneksom h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije s 1.7.2017 zvišane plače, vendar tožena stranka tega v skladu s četrtim odstavkom 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 ni avtomatično upoštevala v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev in pisni poziv Skupnosti socialnih zavodov Slovenije k uskladitvi cen zdravstvenih storitev z dne 26. 9. 2017 celo v celoti zavrnila s pisnim odgovorom z dne 18. 10. 2017; (-) da je tožena stranka tožeči stranki konec leta 2017 izdala končni letni obračun opravljenih zdravstvenih storitev za leto 2017 brez upoštevanja zvišanih cen zdravstvenih storitev in tožeča stranka je toženi stranki na podlagi slednjega in po cenah, kot so bile priznane v letnem obračunu, izdala obračunski račun - poračun št. ZP 10000001 z dne 30. 1. 2018 in z zapadlostjo 1. 3. 2018; (-) da je tožena stranka prejela pisni zahtevek tožeče stranke z dne 30. 9. 2020 za plačilo razlike v cenah zdravstvenih storitev v višini v višini 34.249,10 EUR, ki je nastala zaradi zvišanja plač in z rokom plačila 15 dni, ki ga je zavrnila z pisnim odgovorom z dne 13. 10. 2020; (-) da tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova glavnice predstavlja neizpolnjen del pogodbene obveznosti tožene stranke in ne odškodnine za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi kršitve pogodbe; (-) da je tožena stranka res kršila pogodbo, vendar vtoževani tožbeni zahtevek predstavlja izpolnitveni zahtevek zaradi delno neizpolnjene pogodbe, ker se spor med sedaj pravdnima strankama glede vtoževane glavnice nanaša na delno (ne)izpolnitev Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev sklenjene med tožečo in toženo stranko, s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo izvajala program zdravstvenih storitev za zavarovane osebe Zavoda v Republiki Sloveniji (1. člen Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev), tožena stranka pa se je zavezala, da bo obračunavala (plačala) zdravstvene storitve v skladu z določili vsakokrat veljavnega Splošnega dogovora (tretji odstavek 8. člena Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev); (-) ker bi morala tožena stranka skladno z določbo četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevati sprejete spremembe glede plač¹ in sicer tako, da bi najkasneje pri izdelavi končnega letnega obračuna opravila poračun razlike v ceni, vendar tega storila; (-) da je tožeča stranka s tožbo vtoževala izpolnitveni zahtevek skladno z določbo 103. člena Obligacijskega zakonika ( v nadaljevanju OZ) in prvem odstavku 239. člena OZ in zahtevek za plačilo zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 380. člena OZ); (-) da je iz poračuna tožeče stranke št. ZP18000001 z dne 30. 1. 2018, ki je obračunski račun za opravljene zdravstvene storitve za leto 2017, razvidno, da je zapadel v plačilo s 1. 3. 2018, podlaga za njegovo izdajo je bil končni letni obračun tožene stranke opravljenih storitev za leto 2017 z dne 29. 1. 2018 in najkasneje z dnevom zapadlosti plačila po obračunskem računu za leto 2017 - poračun je tožena stranka v zamudi s plačilom vtoževanega zneska 34.249,10 EUR; (-) da tožena stranka ni upoštevala višjih cen za opravljene zdravstvene storitve in je tako kršila prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora za leto 2017 ; (-) da je glede na določilo prvega odstavka 39. člena Splošnega dogovora za leto 2017 in glede na zapadlost poračuna tožeče stranke št. ZP18000001 z dne 30. 1. 2018, rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke potekel najkasneje 1. 3. 2018, zato je od tedaj dalje tožena stranka v zamudi s plačilom vtoževane terjatve (299.člen OZ) in je tožbeni zahtevek tožeče stranke v spornem delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 1. 3. 2018 do 15. 10. 2020 od zneska 34.249,10 EUR utemeljen;

Pritožbene navedbe

11Pritožba trdi, da prvotno med strankama ni bilo sporno, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke odškodninski zahtevek in je tožeča stranka podala takšen zahtevek že v tožbi, poleg tega pa to izrecno zatrjuje tudi v prvi pripravljalni vlogi z dne 20.1.2021, kjer navaja, da konec koncev tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja odškodninski zahtevek. Stališče, da ne gre za odškodninski zahtevek, je tožeča stranka spremenila šele naknadno, prav zaradi tega, da lahko neutemeljeno zahteva tudi zakonske zamudne obresti za nazaj, vse od leta 2018, kar pa ni pravilno in je povsem neutemeljeno.

12Pritožba meni, da je stališče o tem, da gre v tovrstnih primerih za odškodninski zahtevek sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS, v sodbi III Ips 16/2020, na katero se sklicujeta tako sodišče prve stopnje v tej sodbi, kot tudi tožeča stranka. Glede na navedeno kvalifikacijo zahtevka in upoštevaje pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, tožena stranka ugotavlja, da je potrebno presojati odgovornost tožene stranke po pravilih za odškodninske obveznosti, in da je stališče prvostopenjskega sodišča napačno, in da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, kot je to pojasnilo v 11. in 12. točki sodbe. Enako stališče, kot ga zavzema tožena stranka v tej zadevi, je tudi že zavzelo Višje sodišče v Mariboru v sodbi I Cpg 118/2021 z dne 15. 7. 2021 in sklepih št. I Cpg 87/2021 z dne 27. 5. 2021 in št. I Cpg 88/2021 z dne 27. 5. 2021.Višje sodišče v Mariboru je pojasnilo, da je prvostopenjsko sodišče odločitev sprejelo na podlagi zmotne uporabe materialnega prava, ter da je zamuda pri odškodninskih terjatvah vezana na poziv upnika dolžniku, naj mu povrne škodo, kar potrjuje navedbe tožene stranke v tej zadevi.

13Pritožba graja stališče sodišča prve stopnje, kot ga je opredelilo v 13. in 14. točki izpodbijane sodbe, kjer se sklicuje na avtomatizem, ter na to, da poziv oziroma zahtevek tožeče stranke ni bil potreben, ter da da je najkasneje z dnevom zapadlosti plačila po obračunskem računu za leto 2017 prišla tožena stranka v zamudo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ter določila Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 (v nadaljevanju SD) s tem, ko je sprejelo odločitev, da je tožena stranka v zamudi s plačilom razlike v cenah zdravstvenih storitev od 1. 3. 2018 do 15. 10. 2020. pritožba meni, da ne določila OZ ne določila SD ne dajejo pravne podlage za takšen zaključek in poudarja, da tožena stranka ni mogla priti v zamudo vse do trenutka, dokler tožeča stranka ni podala konkretnega zahtevka za plačilo razlike v ceni zdravstvenih storitev (to je zahtevka za plačilo škode zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti). Odgovornost tožene stranke temelji na poslovni odškodninski odgovornosti in da je pri teh odškodninskih terjatvah bistveno, da je stranka z nastankom in obsegom škode seznanjena, to pa je bilo storjeno s tem, ko je tožena stranka prejela zahtevek za plačilo škode zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti (kar je bilo 1.10.2020).

14Pritožba izpostavlja, da temelji poslovanje tožene stranke v primeru plačevanja zdravstvenih storitev socialnovarstvenim zavodom, kamor se uvršča tudi tožeča stranka, na plačevanju izstavljenih računov (o tem določila SD, predvsem od 37. člena do 40. člena SD, prav tako 10. člen pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016-2020, ki sta jo sklenili pogodbeni stranki) in da niti en račun, ki ga je izdala tožeča stranka (ti pa se skladno z določili 37. člena SD s strani socialnovarstvenih zavodov dostavljajo toženi stranki lahko tudi dvakrat mesečno) ni glasil na višji znesek (to je znesek, ki bi upošteval povišano ceno zdravstvenih storitev zaradi zvišanja plač). Avtomatizem, na katerega se tako zavzeto sklicuje tožeča stranka, sama tožeča stranka ni upoštevala v ničemer in če je ta zanjo tako samoumeven, kot to zatrjuje, bi bilo najmanj, kar je, pričakovati, da bo izdajala toženi stranki račune po višjih cenah. Sklicevati se na nekaj, kar zavezuje le drugo stranko, sam pa biti pri tem povsem pasiven oziroma šele čez skoraj tri leta zahtevati povrnitev zakonskih zamudnih obresti od izdaje končnega letnega obračuna, glede katerega tožeča stranka ni z ničemer opozorila, da se z njim ne strinja oziroma na kakršenkoli drugačen način notificirala okoliščino, da si tožeča stranka pridržuje pravico do uveljavljanja povišane oz. zvišane cene zdravstvenih storitev, je v nasprotju s skrbnostjo, ki se pričakuje od vsake stranke v okviru (enakopravnega) pogodbenega odnosa in tudi v nasprotju s soodvisnostjo obligacijske pravice in obveznosti. stališče, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje v nasprotju s prizadevanjem, da sta položaja dolžnika in upnika v pravnem prometu uravnotežena.

15Pritožba še dodaja, da za nastanek (akcesorne obveznosti) zamudnih obresti zapadlost (dospelost v plačilo) ne zadošča in da je to vezano na zamudo, ki pa terja vedenje o obsegu škode. Zakonske zamudne obresti ne gredo od zapadlosti zahtevka, temveč od nastanka zamude, saj dolguje po 378. členu OZ poleg glavnice zamudne obresti dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Rok za izpolnitev obveznosti pa je pri odškodninskih terjatvah vezan na poziv upnika dolžniku, naj mu povrne škodo (drugi odstavek 299. člen OZ). Ker je obveznost povrnitve škode obveznost plačila denarne odškodnine, je za nastanek obveznosti plačila zamudnih obresti potrebna zamuda z izpolnitvijo obveznosti. Od zamude naprej upniku namreč pripadajo zamudne obresti. Glede na to, da je tožeča stranka zahtevek posredovala toženi stranki šele v letu 2020, ji obresti zagotovo ne gredo za nazaj, od leta 2018 in do teh obresti tožeča stranka ni upravičena in je stališče prvostopenjskega sodišča tudi v zvezi z navedenim napačno in je sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim tako napačno ugotovilo dejansko stanje kot tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje pa je glede na vse navedeno tudi napačno odločilo o pravdnih stroških glede na napačno uporabo materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter procesne kršitve.

Odločitev pritožbenega sodišča

16Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi popolno in pravilno ugotovilo vse (za konkretno zadevo) pravno relevantne okoliščine primera, zato je pritožbeni očitek v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen.

17Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da gredo tožnici sporne zakonske zamudne obresti od 1. 3. 2018 dalje (od zapadlosti relevantnega obračunskega računa dalje) in ne šele od 16. 10. 2020 dalje (od poteka roka po opominu za plačilo dalje). Takšen zaključek je skladen določbami Obligacijskega zakonika (OZ), določbami sklenjenega dogovora med tožečo stranko in toženo stranko in sodno prakso (odločbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije). Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja, da sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo tožbenega zahtevka, da je sodišče prve stopnje sporni zahtevek (pravilno) štelo kot zahtevek za izpolnitev pogodbene obveznosti in da ga utemeljeno ni štelo kot odškodninski zahtevek. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo zahtevka s strani pravdne stranke (na to, kakšen zahtevek je tožena stranka prejela oziroma kako je tožbeni zahtevek pravno opredelila tožeča stranka), saj pozna pravo po uradni dolžnosti in mora utemeljenost tožbenega zahtevka preizkusiti na vseh relevantnih pravnih podlagah. V konkretni zadevi ne gre za zahtevek na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti (za odškodninsko terjatev), ampak gre za zahtevek v smeri izpolnitve pogodbene obveznosti. Navedenega ne spremeni dejstvo, da je tožeča stranka zahtevala plačilo „škode“ zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani toženke (zaradi toženkinega protipravnega ravnanja), saj je evidentno, da je zahtevala izpolnitev pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke. Tožbeni zahtevek tožeče stranke od tožene stranke terja izpolnitev denarne pogodbene obveznosti s pripadki in ne meri na povračilo nastale škode zaradi kršitve pogodbe. VS RS je v odločbi III Ips 16/2020 z dne 25. 9. 2019 (glej predvsem 16. točko obrazložitve odločbe) in v drugih zadevah, v katerih je reševalo istovrstno pravno vprašanje, zaključilo, da bi morala tožena stranka na podlagi pogodbe (sklenjenih dogovorov) avtomatično upoštevati spremembe zneska osnovnih plač v kalkulaciji cen zdravstvenih storitev; da bi morala zato po prepričanju VS RS pri kalkulaciji cene storitev tožeče stranke od 1. 7. 2017 dalje avtomatično upoštevati dvig plač delavcev tožeče stranke in da sporna dogovorjena določba zavezuje predvsem toženo stranko, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem ustrezno višjo ceno. Ker tega ni storila, je kršila dogovor in ravnala protipravno, zato je podana njena odškodninska odgovornost (prvi odstavek 239. člena OZ), VS RS pa ni podvomilo, da je imelo protipravno ravnanje tožene stranke za posledico nastanek škode pri tožeči stranki, ki je morala izplačati višje plače, ne da bi ji tožena stranka priznala razliko z zvišanjem cene. VS RS sicer govori tudi o škodi in protipravnem ravnanju ter odškodninski odgovornosti tožene stranke, vendar izrecno izpostavi pravno podlago toženkine zaveze, in sicer določbo prvega odstavka 239. člena OZ. Ta določba OZ se nanaša na izpolnitev (pogodbenih) obveznosti in na posledice neizpolnitve, medtem ko je vsebina prvega odstavka sledeča: „Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.“ Šele v drugem odstavku 239. člena OZ je določeno, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi (poleg izpolnitve oziroma še dodatno) povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Iz predmetnega jasno izhaja, da se VS RS ni v celoti opredelilo glede pravne narave zahtevka, ampak je le na splošno zaključilo o temelju zaveze tožene stranke in izrecno izpostavilo določbo, ki se nanaša na izpolnitev obveznosti in ne na plačilo odškodnine. Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega navedenega (tako kot izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje) presodilo, da je tožnica v konkretni zadevi uveljavljala izpolnitveni zahtevek in ne zahtevek za plačilo odškodnine.

18Izpolnitveni zahtevek pogodbena stranka obdrži tudi, če je njena pravica zahtevati pravilno izpolnitev kršena zaradi nepravilne izpolnitve. Izpolnitvena obveznost pogodbene stranke, ki ni pravilno izpolnila tudi po kršitvi pogodbe obstaja vse dokler izpolnitvena obveznost ne preneha.

19Ker ni sporno, da pogodbeno razmerje med sedaj pravdnima strankama ni prenehalo zaradi nepravilne izpolnitve s strani tožene stranke, je smela tožeča stranka zahtevati izpolnitev pogodbene zaveze, ki je bila v tem, da bi tožeči stranki morala ob obračunu stroškov storitev za leto 2017 upoštevati tudi povečani strošek tožeče stranke iz naslova dviga plač njenim zaposlenim. Tožena stranka bi morala namreč na podlagi dogovora avtomatično napraviti novo (zvišano) kalkulacijo cen in na tej (pogodbeni) podlagi tožnici najkasneje ob zapadlosti relevantnega obračunskega računa (1. 3. 2018) višje stroške storitev tudi plačati. Podlaga spornih prisojenih obresti je, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 299. člena OZ (saj je bil dogovorjen najkasnejši rok za toženkino izpolnitev denarne obveznosti) in ne v drugem odstavku 299. člena OZ.

20Pritožbenega sodišča k drugačnemu zaključku ne prepriča stališče Višjega sodišča v Mariboru (VSM) v podobnih zadevah (I Cpg 87/2021 z dne 27. 5. 2021 in I Cpg 88/2021 z dne 27. 5. 2021, I Cpg 118/2021 z dne 15. 7. 2021). VSM je sprejelo zaključek, da gre za odškodninsko terjatev, pri kateri je tek zakonskih zamudnih obresti vezan na poziv s strani upnika. V konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ne vtožuje škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ampak zahteva izpolnitev pogodbenih zavez tožeče stranke, zato ni dvoma, da njena terjatev ni odškodninska terjatev. Tožena stranka bi morala po dogovoru avtomatično zvišati cene in na tej podlagi tožeči stranki najkasneje ob zapadlosti obračunskega računa svojo (pogodbeno) denarno obveznost tudi izpolniti.

21Presoja sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zahtevala v konkretni pravdi izpolnitev toženkinih dogovorjenih zavez, je materialno pravno pravilna. Tožeča stranka ni zahtevala plačila škode, ki ji je nastala, ker toženka ni izpolnila pogodbenih zavez, ampak je zahtevala dogovorjeno izplačilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude tožene stranke dalje, ki je nastopila najkasneje 1.3.2018 , kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

22Pritožba ne more biti uspešna s sklicevanjem, da tožena stranka posluje na podlagi izstavljenih računov in da ji tožeča stranka ni izstavila ustrezno višjih računov oziroma računa. Na toženi stranki je bila dolžnost, da bi tožeči stranki konec leta 2017 izdala končni letni obračun opravljenih zdravstvenih storitev za leto 2017 z upoštevanja zvišanih cen zdravstvenih storitev, česar pa ni storila in tožeča stranka je na podlagi slednjega in po cenah, kot so bile priznane v letnem obračunu, izdala obračunski račun - poračun št. ZP 10000001 z dne 30. 1. 2018 in z zapadlostjo 1. 3. 2018, saj drugače ni mogla ravnati glede na pogodbene zaveze kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in to pritožbeno ni sporno.

23Obširne pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka morala toženi stranki izdati račune, v katerih bi zahtevala plačilo višjih stroškov, ki tožeči stranki niso bili poznani in da je tožena stranka posredni proračunski porabnik in zato sme poslovati le na podlagi izstavljenih računov, ne morejo spremeniti stališča pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tista, ki bi bila dolžna sama ustrezno upoštevati višje stroške tožeče stranke, ki so slednji nastali iz naslova zvišanja plač zaposlenih in ona bi moral pravilno izdati obračune, ki so le podlaga za račune tožeče stranke. Tožeča stranka je pri izdaji računov vezana na obračune tožene stranke , kar jasno izhaja iz določbe 37.člena Dogovora, na katerega se sicer pritožba sklicuje, pa povzame le v delu, kolikor se nanaša na dejstvo, da mora tožeča stranka toženi stranki izstavljati račune, ne pa v delu, kjer je določeno, da se izstavljajo v petih dneh po prejemu obvestila tožene stranke o višini obračuna za posamezno obračunsko obdobje. Tožena stranka je torej tista, ki bi morala osnovo za plačilo (in posledično izdan višji račun s strani tožnice) zagotoviti sama z novo kalkulacijo in ustreznim obvestilom. Zamuda z izpolnitvijo (pogodbene) denarne obveznosti nastane s potekom roka za izpolnitev ( prvi odstavek 299. člena OZ), zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da poseben poziv ni bil potreben (drugi odstavek 299. člena OZ) in je rok za izpolnitev potekel najkasneje z z zapadlostjo obračunskega računa. Od zamude dalje je toženka tožnici dolžna plačati zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

24Ker ne gre za odškodninski zahtevek, se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do posledično neutemeljenih obširnih pritožbenih očitkov (podkrepljenih s sklicevanjem na sodno prakso in pravno teorijo), ki se nanašajo na tek zakonskih zamudnih obresti od odškodninskih terjatev in na zatrjevano skladno urejeno vprašanje zastaranja odškodninskih terjatev.

25Ker drugih pritožbenih očitkov pritožba ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Pritožba pa sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa v to smer sploh ne poda navedb, tako da se pritožbeno sodišče glede tega pritožbenega razloga niti ni moglo opredeliti. Ob ugotovljenih dejstvih je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

26Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

28Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 369,66 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

29Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z OT in ter priznalo po tarifni številki 21/1 stroške odgovora na pritožbo 500 točk ( upoštevalo je, da je pritožbeno sporno le 7.192,95 EUR), po 11. členu OT 5 točk za materialne stroške, kot jih je ta strošek priglašen, kar skupaj zanaša 505 točk , ob vrednosti točke 0,60 EUR je to 303,00 EUR, povečano za 22 % DDV pa 369,66 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.

¹ Primerja sodbo VS RS III Ips 16/2020 z dne 19. 5. 2020.