VSRS Sodba II Ips 89/2021

I. Revizijama tožnika in druge toženke se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se pritožbama tožnika in druge toženke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I/1., I/2., II. in III/3. in III 4. točkah izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

„I.

1. Prva toženka Republika Slovenija in druga toženka Zavarovalnica, d. d., morata v 15-ih dneh tožniku solidarno plačati 211.327,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer:

- 182.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prva toženka od 20. 2. 2012 dalje in druga toženka od 19. 5. 2011 dalje do plačila,

- 473,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2012 dalje do plačila,

- 860 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2012 dalje do plačila,

- 1.128 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2012 dalje do plačila,

- 2.400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2012 dalje do plačila,

- 120 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2012 dalje do plačila,

- 24.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2012 dalje do plačila,

- 217,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2012 dalje do plačila,

- 9,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2012 dalje do plačila,

- 9,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2012 dalje do plačila,

- 26,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2012 dalje do plačila,

- 82,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 dalje do plačila,

pri čemer je obveznost druge toženke omejena z zavarovalno vsoto v višini 166.500 EUR, v presežku pa obveznost bremeni le prvo toženko.

Prva toženka Republika Slovenija mora tožniku v 15-ih dneh plačati tudi 38.448,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer:

- 488,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2012 dalje do plačila,

- 2.905,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2012 dalje do plačila,

- 3.005,12 EUR EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2012 dalje do plačila,

- 665,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2012 dalje do plačila,

- 332,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2012 dalje do plačila,

- 332,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2012 dalje do plačila,

- 332,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 dalje do plačila,

- 289,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2012 dalje do plačila,

- 289,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2012 dalje do plačila,

- 289,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2012 dalje do plačila,

- 290,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2012 dalje do plačila,

- 290,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2012 dalje do plačila,

- 292,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2012 dalje do plačila,

- 293,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2013 dalje do plačila,

- 293,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2013 dalje do plačila,

- 293,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2013 dalje do plačila,

- 293,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2013 dalje do plačila,

- 293,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2013 dalje do plačila,

- 293,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2013 dalje do plačila,

- 290,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2013 dalje do plačila,

- 290,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2013 dalje do plačila,

- 290,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2013 dalje do plačila,

- 291,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2013 dalje do plačila,

- 291,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2013 dalje do plačila,

- 293,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2013 dalje do plačila,

- 293,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2014 dalje do plačila,

- 293,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2014 dalje do plačila,

- 293,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2014 dalje do plačila,

- 293,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2014 dalje do plačila,

- 293,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2014 dalje do plačila,

- 293,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2014 dalje do plačila,

- 293,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2014 dalje do plačila,

- 293,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2014 dalje do plačila,

- 293,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2014 dalje do plačila,

- 295,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2014 dalje do plačila,

- 295,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2014 dalje do plačila,

- 296,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2014 dalje do plačila,

- 296,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2015 dalje do plačila,

- 296,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2015 dalje do plačila,

- 296,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2015 dalje do plačila,

- 296,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2015 dalje do plačila,

- 296,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2015 dalje do plačila,

- 296,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2015 dalje do plačila,

- 296,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2015 dalje do plačila,

- 296,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2015 dalje do plačila,

- 296,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2015 dalje do plačila,

- 298,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2015 dalje do plačila,

- 298,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2015 dalje do plačila,

- 299,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2015 dalje do plačila,

- 320,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2016 dalje do plačila,

- 298,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2016 dalje do plačila,

- 298,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2016 dalje do plačila,

- 298,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2016 dalje do plačila,

- 298,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2016 dalje do plačila,

- 298,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2016 dalje do plačila,

- 298,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2016 dalje do plačila,

- 298,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2016 dalje do plačila,

- 298,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2016 dalje do plačila,

- 323,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2016 dalje do plačila,

- 322,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2016 dalje do plačila,

- 323,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2016 dalje do plačila,

- 323,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2017 dalje do plačila,

- 320,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2017 dalje do plačila,

- 320,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2017 dalje do plačila,

- 320,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2017 dalje do plačila,

- 320,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2017 dalje do plačila,

- 320,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2017 dalje do plačila,

- 320,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2017 dalje do plačila,

- 364,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2017 dalje do plačila,

- 364,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2017 dalje do plačila,

- 366,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2017 dalje do plačila,

- 366,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2017 dalje do plačila,

- 368,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2017 dalje do plačila,

- 368,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2018 dalje do plačila,

- 362,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2018 dalje do plačila,

- 362,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2018 dalje do plačila,

- 362,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2018 dalje do plačila,

- 360,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2018 dalje do plačila,

- 360,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2018 dalje do plačila,

- 360,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2018 dalje do plačila,

- 360,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2018 dalje do plačila,

- 360,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2018 dalje do plačila,

- 361,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2018 dalje do plačila,

- 361,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2018 dalje do plačila,

- 363,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2018 dalje do plačila,

- 387,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2019 dalje do plačila,

- 404,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2019 dalje do plačila,

- 404,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2019 dalje do plačila,

- 404,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2019 dalje do plačila,

- 404,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2019 dalje do plačila,

- 404,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2019 dalje do plačila,

- 404,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2019 dalje do plačila,

- 404,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2019 dalje do plačila,

- 404,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2019 dalje do plačila,

- 405,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2019 dalje do plačila,

- 405,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2019 dalje do plačila,

- 405,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2019 dalje do plačila,

- 404,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2020 dalje do plačila,

- 211,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2017 dalje do plačila,

- 238,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2018 dalje do plačila,

- 246,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2019 dalje do plačila,

2. Prva toženka mora tožniku od 1. 1. 2020 dalje plačevati mesečno rento v višini 425,33 EUR, in sicer vse do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15-ih dneh, v bodoče zapadle mesečne obroke pa do 15. v mesecu za pretekli mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnega obroka dalje do plačila, pri čemer posamični mesečni rentni obrok zapade v plačilo 15. v mesecu za pretekli mesec, da ne bo izvršbe.

II.

Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode, kolikor presega 182.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode, kolikor zoper prvo toženko presega 67.775,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zoper drugo toženko pa 29.327,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.

3. Tožbeni zahtevek za plačevanje mesečne rente 425,33 EUR v razmerju do druge toženke se zavrne.“

Sicer se pritožbi tožnika in druge toženke ter v celoti pritožba prve toženke zavrnejo kot neutemeljene in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi.

IV.

Sicer se reviziji zavrneta.

V.

Sodbi sodišč nižjih stopenj se v stroškovnem delu (II. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje in I/3., I/4. in IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) spremenita tako, da

- mora v 15 dneh prva toženka tožniku povrniti 9.575,03 EUR pravdnih stroškov, druga toženka pa 7.083,91 EUR pravdnih stroškov, pri čemer je obveznost obeh toženk do zneska 7.083,91 EUR solidarna, v primeru zamude obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila;

- mora v 15 dneh tožnik prvi toženki povrniti 1.086,15 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 4.054,11 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila;

- mora v 15 dneh prva toženka na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. 01100-6370421586, sklic BPP 1443/2014, povrniti 4.378,03 EUR pravdnih stroškov, druga toženka pa 3.727,24 EUR pravdnih stroškov, pri čemer je obveznost obeh toženk do zneska 3.727,24 EUR solidarna, v primeru zamude obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

O dosedanjem poteku postopka

1Tožnik je zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v prometni nesreči 13. 5. 2008. Do prometne nesreče je prišlo, ko je tožnika ob prehitevanju na regionalni cesti začelo zanašati po mokrem in spolzkem vozišču, zaradi česar je vozilo zdrselo na travnato površino, kjer je silovito trčilo v drog javne razsvetljave. Toženkama – upravljalki spornega odseka ceste in zavarovalnici, pri kateri je imel koncesionar prve toženke (izvajalec gospodarske javne službe vzdrževanja in varstva cest) zavarovano odgovornost – je očital, da nista poskrbeli za ustrezno kvaliteto in hrapavost asfalta, da ta v dežju ne bi postal spolzek, da bi morala biti hitrost vožnje omejena na 60 km/h in pred kritičnim odsekom postavljen znak „spolzko cestišče“. Zahteval je plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 242.000 EUR, in sicer za telesne bolečine in neugodnosti 80.000 EUR, za strah 5.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 150.000 EUR in za skaženost 7.000 EUR. Zahteval je tudi povrnitev premoženjske škode v skupni višini 86.574,61 EUR, kar je nato razširil še za 8.960,56 EUR, ter zahteval tudi plačilo mesečne rente v višini 425,33 EUR od 1. 1. 2020 dalje kot tudi mesečno plačilo pokojninske rente iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja 82,11 EUR od 1. 1. 2020.

2Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta toženki ravnali protipravno, hkrati pa je podan tožnikov 35 % soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Toženkama je naložilo solidarno plačilo 109.850 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za nepremoženjsko škodo ter 55.067,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za nastalo premoženjsko škodo¹ (skupaj 164.917,54 EUR; I/1. točka izreka); toženkama je naložilo tudi solidarno plačevanje rente 345,58 EUR mesečno od 1. 1. 2020, pri čemer je obveznost druge toženke omejena do zavarovalne vsote 166.500 EUR (I/2. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek, tj. glede zahtevanega solidarnega plačila 163.657,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), plačila premij za dodatno pokojninsko zavarovanje, mesečne pokojninske rente in presežnega dela odškodninske rente, je zavrnilo (III/1.-4. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (točki I/3.-4. in IV. točka izreka).

3Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in toženkama naložilo, da morata tožniku za nepremoženjsko škodo dodatno solidarno plačati še 16.125 EUR² z zakonskimi zamudnimi obresti; sicer je pritožbo tožnika in v celoti pritožbi prve in druge toženke zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

Sklepa o dopustitvi revizij

4Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 635/2020 z dne 17. 3. 2021 dopustilo revizijo tožnika glede vprašanj:

1) Ali je sodba sodišča druge stopnje glede razlogov o tožnikovem soprispevku pravilna in zakonita?

2) Ali je bila tožniku glede na primerljivo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in glede na obseg nepremoženjske škode, ki jo je utrpel, prisojena pravična denarna odškodnina?

5S sklepom II DoR 6/2021 z dne 17. 3. 2021 pa je Vrhovno sodišče dopustilo tudi revizijo druge toženke glede vprašanj:

1) Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožnik prispeval k nastanku škodljive posledice v deležu 35 %?

2) Ali je tožnik (kot oškodovanec) v danih razmerah s svojim načinom vožnje v celoti oziroma v pretežni meri sam nase prevzel riziko nastanka škode na svojem zdravju?

3) Ali zavarovanje civilne odgovornosti, sklenjeno po Splošnih pogojih za zavarovanje splošne civilne odgovornosti, glede na določbo 10. točke tretjega odstavka 2. člena nudi zavarovalno kritje za materialno škodo iz naslova izgubljenega zaslužka, ki jo v posledici škodnega dogodka utrpi oškodovanec?

Ugotovljeno dejansko stanje

6Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), izhaja:

Glede okoliščin, v katerih je prišlo do prometne nesreče

- Tožnik se je poškodoval v prometni nesreči 3. 5. 2008, ko je kot voznik osebnega vozila Hyundai Pony na regionalni cesti iz smeri Braslovč proti Parižljam v dolgem blagem desnem preglednem ovinku začel prehitevati pred seboj vozeče osebno vozilo; na nasprotnem voznem pasu ga je začelo zanašati, vozilo je zdrselo levo na travnato površino, kjer je trčilo v drog javne razsvetljave.

- Pred mestom nezgode se je najprej nahajal blagi levi zavoj, nato je cesta na mestu ugotovljenega drsenja proti levi in zdrsu s ceste vodila skozi desni ovinek s polmerom zakrivljenosti notranjega roba okrog 180 m; ob koncu tega ovinka se je nahajalo križišče s prednostno regionalno cesto; drog javne razsvetljave, v katerega je trčilo vozilo, stoji že v območju križišča; okrog 100 m pred križiščem je bil v smeri tožnikove vožnje postavljen znak „križišče s prednostno cesto“ z dopolnilno tablo čez 100 m („STOP 100“).

- Na levem smernem vozišču se je 104,35 m pred betonskim drogom, v katerega je trčilo vozilo, pričela sled drsenja sprednjega levega kolesa vozila; bolj ali manj vzporedno z njo je z začetnim zamikom 2,1 m potekala sled drsenja sprednjega desnega kolesa; 83,5 m od začetka je sled sprednjega levega kolesa zdrsnila preko levega roba asfalta na travnato površino (torej cca 20,85 m pred drogom), 8,55 m naprej (torej cca 12,3 m pred drogom) pa je preko roba zdrsnila še sled sprednjega desnega kolesa, nato sta obe sledi potekali po travnati površini ter se ustavili ob drogu.

- Ko je tožnik začel zavirati, je vozil po levem smernem vozišču, torej je začel z močnim zaviranjem že v fazi prehitevanja; tožnik je neposredno pred zaviranjem vozil s hitrostjo okrog 104 km/h; z reagiranjem z močnim zaviranjem je začel na oddaljenosti okrog 133,2 m pred mestom trčenja od droga, torej 29 m pred mestom začetka prve zavorne sledi.

- Hitrost je bila na mestu prehitevanja omejena na 90 km/h; tožnik je začel s prehitevanjem na mestu s prekinjeno sredinsko ločilno črto; na mestu, kjer je pričel z zaviranjem, je bila označena prekinjena sredinska črta, ki je prešla v neprekinjeno okrog 32 m naprej, torej ob koncu blagega levega ovinka.

- V času prometne nesreče je deževalo in je bil asfalt moker.

- Po podatkih meritev torne sposobnosti vozišča z napravo SCRIMTEX 14. 10. 2010 se je faktor izmerjene torne sposobnosti na področju zaviranja gibal med 29 in 34; stanje vozišča je bilo ocenjeno kot „zelo slabo“, saj so rezultati, nižji od 42, ocenjeni kot slabo vozišče; vozišče je bilo zato manj oprijemljivo kot običajno oziroma je bilo spolzko, še posebej, ker je bilo mokro.

- Laične priče so potrdile, da je bil asfalt na spornem odseku spolzek; ni bilo zatrjevano, da bi tožnik vedel, da je odsek spolzek; voznik ob vožnji običajno ne čuti, da je vozišče spolzko, dokler ne pride do zdrsa koles vozila; tožnik tolikšne spolzkosti vozišča ni mogel pričakovati.

- Še varna hitrost za varno izpeljavo ovinka bi znašala 82,3 km/h; če bi tožnik vozil 86,7 km/h, bi ob reakciji z zaviranjem na istem mestu, kjer je dejansko začel z zaviranjem, lahko zaustavil vozilo do mesta, kjer je z levimi kolesi zdrsnilo z asfaltnega vozišča, torej do zdrsa z asfalta ne bi prišlo; nadalje če bi ekvivalent tornega koeficienta znašal 0,35 (kar še vedno predpostavlja slab oprijem), tožnikovo vozilo ob vožnji s hitrostjo okoli 90 km/h ter začetkom reagiranja z zaviranjem na istem mestu ne bi zdrsnilo z asfaltnega vozišča, temveč bi se na vozišču zaustavilo; tožnik bi ob primerni oprijemljivosti asfalta³ kljub hitrosti 104 km/h vozilo lahko zaustavil tako, da bi le s prednjim levim kolesom zapeljal izven asfaltnega dela cestišča.

- Zaradi dreves na desni strani ceste križišča ni mogoče videti z večje razdalje, vendar je bil tožnik doma okoli 4 km od kraja prometne nezgode in je sporni odsek ceste poznal; kot voznik z nekajletnim vozniškim stažem bi moral vedeti, da se po prehitevanju ne bo mogel varno, še pred začetkom neprekinjene črte, vključiti na prometni pas, po katerem je vozil pred prehitevanjem; pričakovali bi, da bo tožnik nekje na mestu, kjer je pričel z močnejšim zaviranjem, že zaključeval s prehitevanjem vozila, ki je vozilo s hitrostjo 60 km/h, oziroma da bo zmanjšal hitrost in se na tem področju zapeljal nazaj za vozilo, ki ga je nameraval prehiteti.

Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem

7Ker je bila odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti tožniku priznana v celotnem zahtevanem znesku in tako ni predmet revizijskega preizkusa, Vrhovno sodišče obseg in stopnjo telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem povzema le sumarno:

- Tožnik je v prometni nesreči utrpel politravmo, zlasti hudo lobanjsko možgansko poškodbo, zaradi katere je bilo njegovo življenje nekaj časa ogroženo in je bila potrebna intenzivna terapija, ki ji je sledila dolgotrajna rehabilitacija; utrpel je najtežjo obliko zaprtih kraniocerebralnih poškodb, to je difuzno aksonsko okvaro možganov, ki pomeni zelo hudo telesno poškodbo; hudo telesno poškodbo pomenijo verificirane obtolčenine možganov v obeh čelnih in čelno bazalnih predelih in mezencefalonu; enako velja za ugotovljena hematoma v možganovino v obeh čelnih predelih ter za travmatsko krvavitev pod mehko možgansko ovojnico – SAH. Hude telesne poškodbe so tudi travmatska krvavitev za obema očesnima zrkloma, travmatska okvara tretjega možganskega živca, zlom baze lobanje in zlom ličnic Le Fort III in Le Fort II, ki je zahteval operativno osteosintezo; hudo telesno poškodbo pomeni tudi desnostranski hematotoraks (izliv krvi v prsno votlino), zaradi katerega je bila potrebna drenaža; obtolčenina levega kolka z lažjim izlivom krvi pomeni lažjo telesno poškodbo; tožnik je utrpel tudi popoškodbeno atrofijo in gliozo velikih in malih možganov, popoškodbeni psihoorganski sindrom, spastično popoškodbeno ohromelost levih udov ter popoškodbeno simptomatsko epilepsijo.

- Tožnik je bil deležen celokupne kirurške terapije v trajanju 221 dni, sledila je kompleksna nevrorehabilitacija v ZRI Soča ter vmes in pozneje rehabilitacija na ambulantni način v različnih fizioterapevtskih ordinacijah in v zdravilišču; nevrološko zdravljenje se je začelo 8. 5. 2009 po pojavu prvega popoškodbenega epileptičnega napada (zadnjič 10. 2. 2016).

- Tožnik je trajne hude telesne bolečine trpel 27 dni, 10 do 14 dni občasne hude telesne bolečine, 3 do 4 tedne zmerno hude trajne bolečine, nato pa v obdobju do konca hospitalizacije (10. 12. 2008) občasne zmerno hude bolečine. Prve tri tedne rehabilitacije je trpel trajne lahke bolečine z občasnim prehodom v zmerne, do konca rehabilitacije (nadaljnjih 50 dni) pa občasne lahke bolečine. Te so občasno prisotne še danes in jih je mogoče pričakovati tudi v prihodnje.

Glede strahu

- Tožnik je v času drsenja vozila do trčenja v drog utrpel nekajsekundni primarni strah, ki je bil ob zaznavanju življenjske ogroženosti, ki se ji ni mogel izogniti, zelo intenziven. V času hospitalizacije na intenzivni negi in na travmatološkem oddelku ni čutil strahu zaradi izida zdravljenja. Med rehabilitacijo v URI Soča je na trenutke začutil strah pred morebitnim nadaljnjim poslabšanjem zdravstvenega stanja, vendar ni izkazano, da bi bili takšni utrinki strahu zasidrani v njegovi podzavesti.

Glede zmanjšanja življenjske aktivnosti

- Tožnik, ki je bil v času nesreče star 26 let, po prometni nesreči ni sposoben za nobeno delo, ne poklicno ne za najpreprostejša dela doma; priznana mu je bila invalidnost I. kategorije; praktično je priklenjen na invalidski voziček in posteljo ter povsem odvisen od tuje pomoči in nege; zaradi posttravmatskega psihoorganskega sindroma je utrpel očiten upad mentalnih oziroma kognitivnih funkcij, zaradi česar je izrazito psihično prizadet; mentalno sledenje je upočasnjeno; prizadeta je zmožnost kakršnegakoli planiranja; prizadeta je sposobnost usmerjanja in vzdrževanja pozornosti, za dejavnosti, ki zahtevajo mentalno angažiranje, je zato nesposoben; čustveno je labilen, hitro se vznemiri, razdraži, postane nemiren, tudi odklonilen; njegov življenjski krog je omejen na dom in odvisnost od matere; prišlo je do izrazite socialne izolacije; tožnik se je moral na novo naučiti vseh najosnovnejših življenjskih opravil, ki pa jih še vedno ni zmožen opravljati samostojno. Leto in pol po poškodbi ni govoril, govorica je tudi pozneje ostala otežena in nerazločna. Razume le enostavna vprašanja in zahteve, odgovarja po daljši latenci, z enozložnico. Ostala je izrazita motorična prizadetost – leva uda sta spastično paretična, zaradi česar potrebuje pomoč pri oblačenju, slačenju, obuvanju, pri vzdrževanju osebne higiene. Dalj časa je imel sfinkterske motnje, uporabljati je moral plenice. Pri hoji po ravnem terenu napravi le nekaj korakov ob izdatni podpori druge osebe. Še vedno ni zmožen samostojnega prehranjevanja, saj ne zna povsem uporabljati pribora. Piše lahko le z velikimi črkami, brati je sposoben krajši, enostaven tekst. Pred poškodbo je živel aktivno, zdravo življenje, po nezgodi je prikrajšan za vse športne aktivnosti, ki jih je do prometne nezgode gojil (jadralno padalstvo, zmajarstvo, borilne veščine). Po nezgodi ne zmore več sprehodov v naravo in druženja s prijatelji, tako da nima več družabnega življenja. Izboljšanja ni pričakovati.

- Izvedenec psihiater dr. C. C. je ugotovil, da je zmanjšanje življenjske aktivnosti veliko na vseh področjih⁴ (po mednarodni klasifikaciji funkcioniranja od 50 do 95 %, kar označuje veliko problematičnost in težko, resno okvaro oziroma prizadetost); pri tožniku je prisoten sindrom demence z zmerno hudo okrnjenostjo višjih živčnih funkcij; zaradi okrnjenega funkcioniranja tožnik psihično trpi in je trpljenje pričakovati tudi v bodoče na področjih, pri katerih se zaveda lastne oviranosti; te se tožnik zaveda samo na področjih skrbi zase ter medosebnih stikov in odnosov, kar je posledica okrnjenih višjih živčnih funkcij ter prisotnosti blodenj o lastnem statusu, saj je tožnik zmotno prepričan, da je njegovo funkcioniranje na večini preostalih področij ustrezno in da zmore funkcionirati tako kot pred škodnim dogodkom. Nasprotno pa dojema, da potrebuje pomoč drugih pri zagotavljanju skrbi zase, kar ga spravlja v stisko in žalost. Prav tako se zaveda okrnjenosti na področju medsebojnih stikov in odnosov; ima željo po vzpostavitvi partnerske zveze, ob hkratnem zavedanju, da te ni sposoben vzpostaviti ne ohranjati; zaveda se tudi, da ni sposoben vzpostavljati prijateljskih odnosov in da je njegova interakcija večinoma omejena na odnos do matere. Zavedanje okrnjenosti mu povzroča stisko in negativna čustvena stanja. Na teh dveh področjih so tožnikove duševne bolečine trajne in obsežne, kakršne bodo tudi v prihodnosti.

- Izvedenka klinične psihologije dr. D. D. je pojasnila, da se tožnik delno zaveda svojih omejitev, pri čemer se jih zaveda dovolj, da se počuti izrazito prikrajšanega in da to sproži pri njem depresivno in anksiozno razpoloženje. Menila je, da tožnikovo okrnjeno samozavedanje ne pomeni, da ne trpi duševnih bolečin, vendar jih zaradi njegovega drugačnega odziva ni mogoče izmeriti oziroma določno opredeliti. Tožnik se zaveda svojih omejitev, povezanih s poškodbo in drugačnim stanjem, vendar zaradi odsotnosti sporazumevanja in neustreznega tožnikovega odziva oziroma drugačnosti ni mogoče opisno opredeliti stopnje njegovega trpljenja. Ocenila je, da se tožnik bolj zaveda omejitev na področjih, ki so manj abstraktna in vezana na vsakdanje življenje.

Glede skaženosti

- Kraniocerebralna poškodba je pri tožniku pustila določeno spremembo zunanjosti, v okviru katere je jasno vidna levostranska spastična hemipareza, ki tožnika motorično hendikepira; gre za določen estetski defekt, ki ga ni mogoče zakrivati, pri čemer v tožnikovi psihični sferi ta popoškodbena sprememba zaradi njegove psihoorganske spremenjenosti ni imela in tudi nima večjega oziroma pomembnega odraza, čeprav se tožnik sicer zaveda svoje motorične prizadetosti. Manjša brazgotina na glavi po kirurškem posegu je kozmetični defekt, ki ne povzroča odbojnosti.

Glede obsega zavarovalnega kritja

- Glede obsega zavarovalnega kritja so Splošni pogoji za zavarovanje splošne civilne odgovornosti O-05/07 (Splošni pogoji), ki so veljali v času sklenitve zavarovalne pogodbe med drugo toženko in njenim zavarovancem, v 10. točki tretjega odstavka 2. člena določali, da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi posrednih škod, ki nastanejo ob zavarovalnem primeru (med drugim izguba zaslužka, izguba dobička).

Presoja nižjih sodišč

8Nižji sodišči sta presodili, da je poglavitni vzrok za nastalo prometno nesrečo zelo slaba oprijemljivost asfaltnega cestišča na mestu, kjer je tožnik pričel z zaviranjem. Prva toženka je kot upravljalka ceste opustila dolžno redno vzdrževanje cestišča, vzdrževalec pa bi spolzkost cestišča moral zaznati in o tem obvestiti upravljalko ceste. Poleg tega je na spornem odseku veljala splošna omejitev hitrosti 90 km/h, čeprav je še varna hitrost za izpeljavo ovinka znašala 82,3 km/h. Postavljena bi morala biti ustrezna prometna signalizacija, ki bi voznike opozarjala na spolzko vozišče oziroma hitrost omejevala na najmanj 80 km/h, kar bi še omogočalo varno vožnjo. Prometno signalizacijo bi morala postaviti prva toženka, zavarovanec druge toženke pa bi jo ob zaznavi spolzkosti moral na to opozoriti. Toženki sta tako kršili prvi odstavek 5. člena Zakona o javnih cestah (ZJC) in prvi odstavek 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Za nastalo škodo sta tožniku solidarno odgovorni, pri čemer je odgovornost druge toženke omejena na dogovorjeno zavarovalno vsoto.

9Tožnik je vozil s hitrostjo 104 km/h, kar pomeni, da ni vozil prehitro le glede na vremenske razmere (dež), temveč tudi glede na s prometno signalizacijo dovoljeno hitrost 90 km/h, ne glede na to, da tolikšne spolzkosti cestišča ni mogel pričakovati. S tem je kršil četrti odstavek 32. člena in drugi odstavek 30. člena ZVCP-1. Njegova hitrost je bila neprilagojena tudi zato, ker se sporni odsek nahaja neposredno pred križiščem s prednostno cesto in prehodom za pešce. Čeprav je s prehitevanjem pričel na mestu s prekinjeno sredinsko črto, bi moral vedeti, da se pred začetkom neprekinjene črte ne bo mogel varno vključiti na prometni pas.

10Protipravno ravnanje tožnika – prehitra vožnja – ni vzrok, ki bi lahko pretrgal vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženk in škodnim dogodkom. Tožnik ni mogel pričakovati, da je njegova hitrost previsoka za varno vožnjo; tudi z vožnjo ob dovoljeni omejitvi 90 km/h ovinka ne bi mogel zvoziti oziroma bi ga začelo zanašati. Njegov prispevek k škodi znaša 35 %.

11Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje presodilo, da je pravično in primerno zadoščenje za škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 58.500 EUR. Višji tožbeni zahtevek do zahtevanih 80.000 EUR je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je menilo, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je tožnik utrpel politravmo in da je šlo v pretežnem delu za zelo hude telesne poškodbe, z raznovrstnimi in dolgotrajnimi bolečinskimi obdobji ter številnimi neugodnostmi, zato je tožniku prisodilo celoten zahtevani znesek 80.000 EUR.

12Na podlagi sodobnih znanstvenih spoznanj, ki so presegla gledanje, da strahu ni mogoče doživeti, če se dogodka ne spominjamo ali smo ob njem izgubili zavest, je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino za primarni strah 2.500 EUR, višji tožbeni zahtevek (še za 2.500 EUR) pa je zavrnilo. Ni mu priznalo t. i. sekundarnega strahu, ker ni bilo izkazano, da bi bili utrinki strahu za izid zdravljenja, ki jih je tožnik doživljal v ZRI Soča, zasidrani v njegovi podzavesti. Pritožbeno sodišče je takšni presoji pritrdilo.

13Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožnik na področjih skrbi zase in socialnih stikov vsakodnevno in ves čas doživlja svojo okrnjenost ter zaradi znižane kvalitete življenja duševno trpi. Duševno trpljenje zaradi teh okrnjenosti, ki se jih tožnik zaveda, je v njegovem vsakdanjiku prevladujoče in zato tolikšno, da morebitno dodatno trpljenje na drugih, bolj abstraktnih področjih, tudi če ga v določeni manjši meri občuti, bistveno ne vpliva na odmero odškodnine iz tega naslova. Ravno področji skrbi zase in medosebnih stikov sta namreč tisti, ki zdaj zanj pomenita celoten okvir njegovega funkcioniranja. Tožniku je tako prisodilo 105.000 EUR (višji tožbeni zahtevek za 45.000,00 EUR je zavrnilo). Pritožbeno sodišče se je s to odmero strinjalo.

14Za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje tožniku glede na ugotovitev, da se zaveda motorične prizadetosti, ki je povezana s spremembo zunanjosti, kar povzroča njegovo duševno trpljenje, prisodilo 3.000 EUR (višji tožbeni zahtevek za še 4.000 EUR je zavrnilo). Pritožbeno sodišče je temu pritrdilo.

15Za nepremoženjsko škodo je tako sodišče prve stopnje tožniku skupaj prisodilo 169.000,00 EUR, pritožbeno sodišče pa 190.500,00 EUR (pri obeh zneskih ni upoštevano znižanje odškodnine zaradi tožnikovega 35 % soprispevka).

16Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo tudi premoženjsko škodo, in sicer stroške v zvezi z zdravljenjem v višini 6.227 EUR (upoštevaje soprispevek 4.047,55 EUR) in 432,02 EUR (upoštevaje soprispevek 280,81 EUR); za stalno tujo pomoč in nego 30.000 EUR (upoštevaje soprispevek 19.500,00 EUR); za prikrajšanje na plači za obdobje od 1. 9. 2009 do 29. 2. 2012 8.831,56 EUR (upoštevaje soprispevek 5.740,51 EUR) in za obdobje od 1. 3. 2012 do 31. 12. 2019 38.358,80 EUR (upoštevaje soprispevek 24.933,22 EUR); regrese za leta 2017, 2018 in 2019 ob upoštevanju tožnikovega soprispevka 171,74 EUR, 193,66 EUR in 200,05 EUR; ter mesečno rento 531,66 EUR (upoštevaje soprispevek 345,58 EUR) od 1. 1. 2020 dalje. Glede revizijsko sporne postavke – izgubljenega zaslužka –, sta sodišči zavrnili ugovor druge toženke, da je bilo zavarovalno kritje po Splošnih pogojih izključeno za škodo, ki pomeni tožnikovo izgubo na plači, saj ni mogoče govoriti o posredni škodi.

Povzetek revizijskih navedb tožnika

17Tožnik Vrhovnemu sodišču predlaga, naj njegovi reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da v 80 % ugotovi temelj odškodninske odgovornosti toženk, ter mu za nepremoženjsko škodo prisodi še 51.500 EUR. Podredno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem delu novo sojenje.

18Nižji sodišči sta ocenili, da je tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka, ker je vozil prehitro (104 km/h) glede na razmere in omejitev hitrosti na tem odseku ceste. S tem sta presegli trditveno podlago toženk, ki nista pravočasno trdili, da naj bi tožnik prekoračil hitrost ali da bi bila ta vzrok nesreče. Tudi sicer je odločitev materialnopravno napačna. Sodišči sta ugotovili številne grobe in nedopustne kršitve toženk glede opustitve vzdrževanja ceste ter zagotavljanja varnosti prometa. Cestišče je bilo v času nezgode v zelo slabem stanju, z bistveno nižjim tornim koeficientom od minimalno zahtevanega; bilo je spolzko (še posebej ob dežju), toženki pa nista postavili ustrezne opozorilne table za spolzkost cestišča; hitrost je bila omejena na 90 km/h, čeprav bi glede na zelo slabo stanje vozišča morala biti omejena na nižjo hitrost; tožnik pa bi s ceste zdrsnil tudi v primeru, če bi vozil 90 km/h. To pomeni, da ni vzročne zveze med prekoračeno hitrostjo in nezgodo. Tožnikov soprispevek ni višji od 20 %.

19Tožnik nadalje meni, da je bila odškodnina za strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti prenizko odmerjena. Nižji sodišči bi mu morali priznati tudi sekundarni strah, zato mu pripada celotni uveljavljani znesek 5.000 EUR.

20Za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi tožniku pripadalo 150.000 EUR. V podobnih primerih so bile oškodovancem prisojene bistveno višje odškodnine (prim. II Ips 351/2003, II Ips 566/2006, II Ips 377/2005 in II Ips 204/2013). Svojega stanja se zaveda in hudo duševno trpi. Sodišči sta ugotovitve izvedencev, da je popolnoma nezmožen za samostojno življenje, upoštevali v bistveno premajhnem obsegu. Zmoten je tudi zaključek pritožbenega sodišča, da tožniku ne pripada višja odškodnina, ker naj bi se le omejeno zavedal svoje okrnjenosti. Izvedenec psihiatrične stroke je v tem delu presegel trditveno podlago toženk. Tudi sicer oškodovančevo zavedanje o zmanjšanju življenjske aktivnosti ne more in ne sme vplivati na višino odškodnine iz tega naslova. Tožnik je v takšnem stanju izključno zaradi predmetne nezgode, kar pomeni, da je njegovo (domnevno) omejeno zavedanje lastne okrnjenosti izključna posledica nezgode.

21Tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti bi tožniku pripadalo 7.000 EUR, kolikor je zahteval. Podana je hujša oblika skaženosti, ki se je tožnik zaveda, zato hudo duševno trpi. Sodišči sta premajhno težo pripisali dejstvu, da je bil ob škodnem dogodku star šele 27 let.

Povzetek revizijskih navedb druge toženke

22Druga toženka Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podredno predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje.

23Tožnik hitrosti in načina svoje vožnje ni prilagodil obstoječim vremenskim razmeram in lastnostim ceste. Od voznika se pričakuje, da v primeru slabih vremenskih razmer ali drugih neugodnih okoliščin zniža hitrost. Za konkretni ovinek znaša zgornja meja tehnično priporočljive hitrosti varne vožnje 82,3 km/h. Tožnik je to hitrost presegel za več kot 20 km/h. Če bi vozil z dovoljeno hitrostjo 90 km/h, do trčenja v drog ne bi prišlo, ker bi se vozilo ustavilo 13,8 m pred drogom. Znatno prekoračena hitrost je v vzročni zvezi z nastalo katastrofalno škodo. Tožnik je prehiteval neposredno pred križiščem s prednostno cesto, kjer se je treba pred vključitvijo na prednostno cesto in prehodom za pešce ustaviti. Ob približevanju križišču in koncu preglednega odseka bi moral zmanjšati hitrost in zapeljati nazaj na svoj vozni pas, da bi prometno nesrečo preprečil, namesto tega pa je objestno prehiteval. Ker je tožnik sporni odsek dobro poznal, pomanjkanje prometne signalizacije ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Dejstvo, da je bil voznik z nekajletnim vozniškim stažem, da je odsek dobro poznal in tudi sam trdil, da je že ogromno vozil zdrsnilo s ceste, pomeni, da mu je bila znana slaba torna sposobnost vozišča in bližina križišča. Ni mogoče trditi, da bi prometni znak, ki bi dodatno omejeval hitrost vožnje izven naselja ali opozarjal na spolzko vozišče, pri tožniku vzbudil zavest, naj zmanjša hitrost vožnje. Tožnik, ki vožnje ni prilagodil razmeram na cesti, je tako izključno odgovoren za nastalo škodo (prim. VSL II Cp 336/2015 in VDSS Pdp 532/2007) oziroma je vsaj v pretežni meri nase prevzel riziko nastanka škode na zdravju (prim. II Ips 432/2009).

24Nižji sodišči sta Splošne pogoje napačno razlagali. Opredelitev škode kot posredne ali neposredne je pravno nepomembna; odločilno je, da je bila škoda zaradi izgubljenega dobička izrecno izključena. V pogodbenih določil je neposredna škoda opredeljena v prvem odstavku 1. člena Splošnih pogojev (telesna poškodba ali uničenje, poškodba ali tatvina stvari). Tej argumentaciji pritrjuje vsebina pojma zavarovalni primer iz 23. člena Splošnih pogojev. Gre za škodo, ki nastane ob samem škodnem dogodku. Kaj so posredne škode, pa sta stranki določili v določbi o izključitvi kritja, tj. v 10. točki tretjega odstavka 2. člena. Gre predvsem za škode, ki lahko nastanejo kot nadaljnja posledica neposredne škode, ne nujno pri vsakem zavarovalnem primeru. Določba splošnih pogojev ni abstraktna in ne potrebuje razlage (prim. VSL II Cp 1219/2012, VSK I Cp 664/2019, VSL II Cp 729/2015).

O navedbah tožnika in toženk v odgovorih na revizijo

25Tožnik v odgovoru na revizijo druge toženke uvodoma predlaga njeno zavrženje, ker v reviziji ni navedenih podatkov o EMŠO oziroma matičnih številkah strank, dvomi tudi o pravočasnosti revizije. Sicer pa meni, da revizija ni utemeljena. Številne njene navedbe so nedovoljena revizijska novota. Poudarja, da bi do škodnega dogodka prišlo tudi, če bi vozil 90 km/h. Izvedenec je ugotovil, da je vzrok za škodni dogodek v nekvalitetnem cestišču z neustrezno tornostjo; če bi sporno cestišče imelo vsaj za silo ustrezen torni koeficient, tožnikovo vozilo tudi pri ugotovljeni hitrosti ne bi zdrsnilo s cestišča. Zavarovalno kritje je podano, ker tožnik uveljavlja škodo, ki je nastala neposredno njemu.

26Prva toženka v odgovoru na revizijo tožnika poudarja, da je pravočasno trdila, da je škoda nastala zaradi neprilagojene vožnje tožnika; tudi sam je priznaval, da je vozil prehitro. Stanje asfalta ni bilo bistven razlog za nesrečo, saj do danes ni bil preplaščen, vendar kasneje do podobnih nesreč ni prihajalo. Ni mogoče šteti, da je tožnik hitrost prekoračil „le“ za 14 km/h - ista prekoračitev hitrosti pri lepem vremenu in suhi cesti ter pri slabem vremenu in mokri cesti pomeni veliko razliko. Glede revizije druge toženke pa soglaša, da je tožnik za škodo v celoti sam odgovoren.

27Druga toženka v odgovoru na revizijo tožnika meni, da tožnikova bistveno previsoka hitrost glede na lastnosti cestišča pomeni, da je vozil objestno, kar je vzrok nastale škode. Tolikšna hitrost ne bi bila primerna niti na suhem asfaltu. Višina prisojene odškodnine je previsoka, ker je tožnikovo zavedanje o lastni okrnjenosti omejeno in podano le na dveh področjih; povzeta sodna praksa zato ni primerljiva.

O pravočasnosti in dovoljenosti revizije druge toženke

28Tožnik v odgovoru na revizijo meni, da revizija druge toženke ni dovoljena, ker ta v njej ni navedla podatkov o EMŠO in matičnih številkah pravdnih strank. Namen identifikacijskih podatkov je v opredelitvi pravdnih strank, med katerimi je tekel spor in na katere se nanaša odločba. Čeprav druga toženka v svoji reviziji teh podatkov ni navedla, je nedvoumno, na katero pravno in fizično osebo se revizija nanaša. Ugovor nedovoljenosti revizije je očitno neutemeljen.

29Neutemeljeni so tudi pomisleki tožnika, da revizija druge toženke ni bila vložena pravočasno. Sklep o dopustitvi revizije II DoR 6/2021 z dne 17. 3. 2021 je bil drugi toženki vročen 24. 3. 2021, zato je njena revizija, vložena priporočeno po pošti 7. 4. 2021, vložena v roku 15 dni po vročitvi sklepa o dopustitvi revizije (prvi odstavek 367. člena ZPP) in je tako pravočasna.

O utemeljenosti revizij

30Reviziji tožnika in druge toženke sta delno utemeljeni.

31Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člena ZPP). Revizija kot izredno pravno sredstvo izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Vrhovno sodišče tako ni presojalo navedb tožnika, da naj bi nižji sodišči pri odločitvi o soprispevku kot tudi glede tožnikovega zavedanja lastne oviranosti prekoračili trditveno podlago toženk, saj glede teh vprašanj revizija ni bila dopuščena. Enako velja glede ugovora druge toženke, da med njenimi kršitvami in nastalim škodnim dogodkom ni vzročne zveze.

Glede tožnikove (so)odgovornosti za nastanek škodnega dogodka

32Tako tožnik kot tudi druga toženka se sprašujeta, ali sta nižji sodišči pravilno presodili, da je tožnik k nastanku škodnega dogodka prispeval v deležu 35 %. Tožnik se zavzema za nižji soprispevek, saj meni, da bi mu zaradi malenkostne prekoračitve hitrosti, zlasti ob primerjavi s hudimi kršitvami toženk, sodišči morali pripisati največ 20 % soprispevek oziroma da med prekoračitvijo hitrosti in zdrsom z vozišča ni vzročne zveze. Druga toženka nasprotno meni, da je odgovornost za nastalo škodo v celoti – ali vsaj v pretežni meri – na strani tožnika, ki vožnje ni prilagodil razmeram na cesti.

33Nižji sodišči sta okoliščine, v katerih je prišlo do prometne nesreče, ugotavljali s pomočjo izvedenca cestnoprometne stroke. Ta je uvodoma povzel, da je bila na spornem odseku 14. 10. 2010, torej dobri dve leti po prometni nesreči, opravljena meritev, s katero je bilo natančno ugotovljeno, da se je faktor torne sposobnosti vozišča gibal med 29 in 34. Vozišče s tako nizkim faktorjem torne sposobnosti (nižjim od 42) je ocenil kot zelo slabo vozišče. Nato je pripravil različne projekcije, kako bi se gibalo tožnikovo vozilo, če bi se spremenljivki – oprijemljivost vozišča na eni strani ter hitrost tožnikove vožnje na drugi – spremenili. Po eni strani bi tožnik zdrsel s ceste tudi, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti 90 km/h, saj je bila glede na stanje cestišča hitrost za varno izpeljavo ovinka 82,6 km/h; po drugi strani pa tudi ob previsoki hitrosti, s kakršno je vozil, tj. 104 km/h, ne bi zdrsel s ceste, če bi bila oprijemljivost cestišča primerna, saj bi v tem primeru vozilo lahko zaustavil tako, da bi le s prednjim levim kolesom zapeljal s cestišča. Do zdrsa s ceste ne bi prišlo niti v primeru nekoliko korigiranih vrednosti spremenljivk – če bi tožnik vozil počasneje, torej če bi namesto 104 km/h vozil dovoljenih 90 km/h, ter bi hkrati bil faktor torne sposobnosti nekoliko višji in bi znašal 35 (kar pa bi še vedno pomenilo slab oprijem).

34Iz povzetega lahko utemeljeno sklepamo, da sta k nastanku škodnega dogodka pomembno prispevala oba naravna vzroka nesreče, tako hitrost in način tožnikove vožnje kot slaba oprijemljivost cestišča. Nobenemu od naravnih vzrokov nesreče pri tem ni mogoče pripisati pomena izključnega vzroka za nesrečo, do katere je prišlo šele ob součinkovanju obeh, zato so tako tožnikova neprilagojena hitrost in način vožnje kot tudi opustitve toženk v pravno relevantni vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom, ki so šele skupaj povzročili prometno nesrečo.

35Tožnik bi po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke zdrsel s ceste tudi, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti 90 km/h, zato po oceni Vrhovnega sodišča ni vzročne zveze med vožnjo s hitrostjo nad splošno omejitvijo hitrosti 90 km/h in nastankom škodnega dogodka. Če mu ni mogoče očitati kršitve pravila o splošni omejitvi hitrosti, pa to ne velja glede njegovih drugih ravnanj. Tožnikova hitrost vožnje je bila neprilagojena ne samo glede na vremenske razmere, ampak še toliko bolj glede na sporni cestni odsek, kjer se je kljub neposredni bližini križišča s prednostno cesto odločil za prehitevanje. Tudi navedbam druge toženke, da sta način in hitrost tožnikove vožnje prekinila vzročno zvezo v razmerju do prvega vzroka (njene kršitve dolžnosti, da zagotovi ustrezno varnost cestišča oziroma da voznike (preko upravljalke ceste) opozori na nevaren odseki), ni mogoče slediti, saj do zdrsa s cestišča tudi ob ugotovljeni tožnikovi hitrosti 104 km/h in močnem zaviranju ne bi prišlo, če bi asfalt imel ustrezno torno sposobnost oziroma hrapavost. Dejstvo, da je tožnik kršil cestnoprometne predpise tako pomeni samo to, da je pri nastanku škodnega dogodka delovalo več vzrokov, in ne, da je vzrok na tožnikovi strani prekinil vzročno zvezo v razmerju do prvega vzroka.

36V nadaljevanju je moralo Vrhovno sodišče preveriti, ali je bila je v konkretni zadevi odgovornost za nastanek nesreče med toženkama in tožnikom ustrezno porazdeljena. S tem namenom je moralo opraviti vrednostno presojo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, ki so prispevale k nastanku prometne nesreče, kolikšna je bila stopnja kršitve ene in druge strani.

37Po eni strani ocenjuje, da gre pri ravnanju toženk za hudo kršitev njune temeljne dolžnosti, da poskrbita za takšno stanje cest, ki bo omogočalo varno vožnjo. Na spornem odseku regionalne ceste je bila hitrost omejena na 90 km/h, čeprav bi bila varna izpeljava ovinka glede na zelo slabo stanje cestišča mogoča pri največ 82,6 km/h. Upravljalka in vzdrževalec ceste nista poskrbela, da bi imelo cestišče ustrezno torno sposobnost za varno vožnjo, pa čeprav bi to morala zagotavljati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Na neustrezno stanje vozišča voznikov tudi nista opozorila, ne s postavitvijo opozorilne table za spolzko cestišče ne z omejitvijo hitrosti, ki bi voznike opozarjala na večjo previdnost pri izpeljavi ovinka. Na drugi strani tožnik hitrosti in načina vožnje ni prilagodil dejstvu, da je v času nesreče deževalo, kar od voznikov zahteva večjo previdnost, predvsem pa se je za prehitevanje odločil v neposredni bližini križišča s prednostno cesto ter prehoda za pešce (močno zavirati je začel cca 133,2 m pred mestom trčenja v drog, ki se nahaja že v križišču). Vrhovno sodišče pri svoji presoji ni prezrlo, da se je tožnik za prehitevanje odločil na mestu, kjer je bilo to dovoljeno; talne označbe so namreč še vedno dovoljevale prehitevanje tudi na mestu, kjer je pričel intenzivno zavirati, saj se je neprekinjena talna označba pričela 32 m po začetku tožnikove zavorne sledi. Kot voznik z nekajletnim vozniškim stažem pa bi vendarle moral vedeti, da se po prehitevanju ne bo mogel varno vključiti na prometni pas, po katerem je vozil pred prehitevanjem, torej še pred začetkom neprekinjene črte. Kot sta pravilno zaključili nižji sodišči, bi se od njega pričakovalo, da bo na mestu, kjer je začel z zaviranjem, že zaključeval s prehitevanjem oziroma če mu vozila ne bi uspelo prehiteti, odstopil od manevra z znižanjem hitrosti in vrnitvijo za vozilo, ki ga je nameraval prehiteti.

38Temeljna predpostavka za varno vožnjo je zadovoljivo stanje cest. V konkretni zadevi ta minimalni standard ni bil izpolnjen, stanje cestišča glede torne sposobnosti je bilo izjemno slabo, spolzkost pa je dodatno prišla do izraza zaradi dežja, višje hitrosti in zaviranja. Neutemeljene so navedbe druge toženke, da se je tožnik zavedal zdrsljivosti vozišča, ker je odsek dobro poznal in tudi sam v postopku navajal, da je tam večkrat prišlo do prometnih nesreč. Toženki tega nista pravočasno trdili, predvsem pa je bilo ugotovljeno, da tolikšne zdrsljivosti cestišča ni mogel pričakovati, saj voznik ob vožnji običajno ne čuti, da je vozišče spolzko, dokler ne pride do zdrsa koles. Zaradi prepovedi izpodbijanja dejanskega stanja na revizijski stopnji so tako neupoštevne vse revizijske navedbe, ki želijo to ugotovitev kakorkoli obiti ali zanikovati. Tudi sicer navedbe v postopku o nesrečah na kritičnem odseku ne pomenijo, da so bila ta dejstva znana tožniku, in to že v času škodnega dogodka.

39Ob tehtanju kršitev obeh pravdnih strank Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odločilen vzrok za prometno nesrečo pripisati toženkama, ki nista zagotovili ustreznega stanja cestišča. Drži, da je tožnik vozil z neprilagojeno hitrostjo in bil še vedno v manevru prehitevanja na območju, kjer je bilo tako ravnanje zaradi bližine križišča tvegano. Kljub temu pa je bistveno oziroma ima večjo težo, da je do prometne nesreče prišlo zaradi zdrsa vozila s cestišča, temeljni vzrok za to pa je bilo slabo stanje cestišča in ne konkretno mesto prehitevanja, zaviranje ali previsoka hitrost. Ob dobrem stanju cestišča tožnik ne glede na zaviranje in hitrost 104 km/h ne bi zdrsnil s ceste. Prevladujoč vzrok za nesrečo je tako na strani toženk, saj se vozniki pri vožnji, kar zlasti velja za regionalne ceste z višjo omejitvijo hitrosti, morajo zanesti, da je cestišče varno, ne pa nedopustno spolzko, saj le takšno zaupanje omogoča vožnjo v okviru dovoljene hitrosti. Če bi vselej morali računati, da je asfalt hipotetično tako obrabljen, da ne dopušča niti vožnje z dovoljeno hitrostjo, bi to onesposobilo normalen in pretočen promet. Kršitev toženk je hujša od kršitev tožnika, ki tolikšne spolzkosti ni mogel in tudi ni bil dolžan pričakovati, zato je Vrhovno sodišče presodilo, da sta prva toženka in zavarovanec druge toženke odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, v višini 80 %, prispevek tožnika pa znaša 20 %.

40Tožnik se je v reviziji skliceval na odločitev v zadevi II Ips 443/2009,⁵ češ da je v citirani zadevi voznik vozil primerljivo (pre)hitro, za kar mu je bil prisojen 20 % soprispevek. Kot že rečeno v obravnavani zadevi tožniku ni mogoče očitati, da je vozil s hitrostjo nad splošno omejitvijo hitrosti 90 km/h, saj ta kršitev ni v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom nesreče. V tem pogledu je zadeva, na katero se sklicuje tožnik, zgolj omejeno primerljiva, četudi je bil v njej ravno tako ugotovljen 20 % soprispevek voznika. Povsem neprimerljiva pa je zadeva, na katero se je sklicevala druga toženka, in sicer II Ips 432/2009,⁶ v kateri je šlo za trk dveh vozil pri dogovorjeni hitrostni vožnji oziroma dirki po avtocesti, pri kateri je oškodovanec hitrost prekoračil za 100 % in mu je bil prisojen 50 % soprispevek.

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo

41Tožnik v reviziji odpira načelno vprašanje, ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da tožniku ne pripada višja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti, ker naj bi se po mnenju izvedenca psihiatrične stroke le omejeno zavedal svoje okrnjenosti. Glede tega vprašanja sta nižji sodišči zavzeli različen pristop. Sodišče prve stopnje je štelo za bistveno, da se tožnik zaveda svoje oviranosti na področjih skrbi zase in socialnih stikov, ki po nesreči pomenita celoten okvir njegovega funkcioniranja, zato morebitno dodatno trpljenje na drugih, bolj abstraktnih področjih, ne bi moglo dodatno vplivati na odmero odškodnine. Pritožbeno sodišče pa je grajo, da je prisojena odškodnina prenizka, zavrnilo z razlago, da se po ugotovitvah izvedenca psihiatrične stroke tožnik vseh posledic ne zaveda in nima celostnega uvida v lastno stanje, prav zaradi omejenega dojemanja svojega stanja pa naj bi bila odškodnina odmerjena pravilno.

42Pojem zmanjšanja življenjske aktivnosti zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja. Ne zajema le upada telesnih sposobnosti, temveč tudi upad umskih sposobnosti, kar lahko negativno vpliva na oškodovančevo delovno zmožnost, napredovanje, možnosti za nadaljnji osebnostni razvoj, ustvarjanje družine in podobno. Poslabšanje kakovosti življenja pri oškodovancu vzbuja psihično trpljenje. Denarna odškodnina prizadetosti v oškodovančevi osebni sferi ne more odpraviti, je pa največ, kar pravo lahko ponudi oškodovancu kot nadomestilo za njegovo osebno prikrajšanje. Namen odškodnine za nepremoženjsko škodo je, da naj oškodovancu nudi določeno satisfakcijo, oziroma naj mu omogoči, da si privošči določena ugodja, kar naj vsaj v določeni meri omili njegove težave.⁷

43V starejši sodni praksi je bilo poudarjeno, da se odškodnina priznava samo za škodne posledice, ne pa za sam poseg v pravno zavarovano dobrino. Tako je bilo denimo v zadevi VS SRS II Ips 215/80 zavzeto stališče, da ni nastala pravno priznana nepremoženjske škoda za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker je bil poškodovanec ob škodnem dogodku tako hudo telesno poškodovan, da se vse odtlej zaradi uničenih možganskih centrov ne zaveda svojega stanja, ne čuti trpljenja in bolečin. Če ni zavestne prizadetosti in občutkov bolečine in trpljenja ter tudi ni možnosti za nadomestitveno zdravljenje v tem obsegu uničene osebnosti, ni pravno upoštevne škode, saj prisoja odškodnine ne bi mogla v ničemer izboljšati stanja tožnika in zlasti tudi ne ublažiti posledic.⁸ Cigoj je v komentarju Zakona o obligacijskih razmerjih izpostavil primer, ko bi oseba poleg poškodb telesa pretrpela tudi poškodbo možganskih celic, zaradi česar bi postala neobčutljiva za bolečine ali celo nesposobna za vsakršno dojemanje. Z dobesedno razlago zakona bi v takšnih primerih lahko sklepali, da stranka ne trpi nepremoženjske škode, ker ne čuti bolečin. Podvomil je, ali je ob tem, da stranka zavestnih bolečin ne trpi, res mogoče zaključiti, da telo v celoti ne trpi izgube.⁹

44Pri možganskih poškodbah praviloma velja, da bodo težje oblike poškodb bolj prizadele tudi sposobnost zavedanja in razumevanja nastalih posledic. To ne pomeni, da bi oškodovancem pri hujših poškodbah zaradi manjše sposobnosti uvida lastnega stanja pripadale nižje odškodnine. Takšno gledanje bi bilo glede na namen tovrstnih odškodnin nevzdržno in bi se povsem očitno upiralo občutku pravičnosti. Tudi v novejši sodni praksi se sodišča pri hudih možganskih poškodbah niso zavzela za znižanje odškodnin, kadar oškodovanci posledic poškodb niso v celoti dojemali.¹⁰ Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 187/2017 obravnavalo primer oškodovanke, ki je duševne bolečine intenzivno občutila, vendar zaradi upada kognitivnih sposobnosti na drugačen način, mimo zavestnih miselnih procesov, na emocionalnem področju, kot tesnobo, nesrečnost in pogrešanje; ni se zavedala njihove abstraktne dimenzije in jih ni znala artikulirati. Revizijsko sodišče je tedaj pojasnilo, da dejstvo, da oškodovanka vzroka svojih čustev ne razume povsem in je še dodatno zbegana, ne utemeljuje nižje odškodnine, temveč prej obratno. Posledica škodnega dogodka namreč niso bile le duševne bolečine, temveč tudi izguba sposobnosti racionalizacije teh bolečin, torej mehanizma, s katerim se sicer ljudje s takimi bolečinami spopadajo in jih poskušajo omiliti.

45Pravilnejši je tako pristop sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo, da je zaradi škodnega dogodka oškodovančevo življenje zdaj zelo omejeno. Tega se v skladu s svojimi zmožnostmi zaveda; razume zlasti, da ni sposoben skrbeti zase, da ne more več vzpostavljati prijateljskih stikov in ljubezenskih zvez, čeprav si tega želi, zato duševno trpi. Zaradi posledic poškodb ne more v celoti razumeti, na katerih vse področjih je prikrajšan in v kolikšni razsežnosti, toda to ni razlog za nižjo odškodnino, saj bi tak pristop zanikal dejstvo, da ima tožnik tudi na bolj abstraktnih področjih po poškodbi ogromen deficit. Tudi na podlagi ugotovitev, da ima določene blodnje o lastnih sposobnostih in funkcioniranju, bi bilo cinično sklepati, da na teh področjih duševno ne trpi. Če povzamemo, pri odmeri odškodnine je treba celovito primerjati oškodovančevo življenje in udejstvovanje pred in po škodnem dogodku, pri čemer je nerazumevanje lastnega položaja zaradi upada umskih sposobnosti dodaten primanjkljaj, ki ne more utemeljevati nižje odškodnine.

46Pravična denarna odškodnina mora biti ob upoštevanju subjektivnih okoliščin tudi objektivno pogojena, torej ustrezno umeščena med druge primere v sodni praksi. Pred pritožbenim sodiščem je bila tožniku, neupoštevaje njegov soprispevek, odmerjena odškodnina v višini 190.500 EUR, kar je v času sojenja predstavljalo 162 plač.¹¹ Tožnik meni, da bi mu morali sodišči prisoditi celotnih zahtevanih 242.000 EUR (v času sojenja 206 povprečnih plač). Tožniku je bil v celoti prisojen znesek za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, delno pa za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženost ter strah.

47Utemeljena je tožnikova graja, da je bila odškodnina za nastalo nepremoženjsko škodo za za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena prenizko. Tožnik je iz tega naslova zahteval 150.000 EUR odškodnine, prisojenih pa mu je bilo 105.000,00 EUR, kar je v času sojenja znašalo 89 povprečnih neto plač.

48Vrhovno sodišče po pregledu primerljivih zadev v sodni praksi ugotavlja, da so bile za primerljiv obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojene odškodnine med 117 in 153 povprečnimi neto plačami. V zadevi II Ips 109/2018¹² je bila za nekoliko hujši obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti (zlasti zaradi delne ohromelosti levega dela telesa, hudega tresenja roke, težkega kontroliranja impulzov in čustvene inkontinence) odmerjena odškodnina v višini skoraj 135.000 EUR, kar je v času sojenja znašalo 125 povprečnih plač. V zadevi II Ips 20/2010¹³ je bilo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjeno 120.000 EUR (130 povprečnih plač), pri čemer je imel oškodovanec na psihičnem področju hujše posledice (hitra razdražljivost, tesnobnost, depresija). Za znatno hujšo obliko zmanjšanja življenjske aktivnosti, v kateri je bil oškodovanec otrok (starost do 5 let), pa je bila v zadevi II Ips 106/2012¹⁴ odmerjena odškodnina 150.000 EUR (153 povprečnih neto plač). Glede na navedeno Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi kot pravično odškodnino za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ocenjuje 140.000 EUR (119 povprečnih plač).

49Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je bila odmerjena nekoliko prenizko. V zadevi II Ips 106/2012¹⁵ je bila oškodovancu (otroku) za šepajočo, nestabilno in asimetrično hojo odmerjena odškodnina v višini 5.000 EUR (tedaj 5 povprečnih plač). Vrhovno sodišče kot pravično ocenjuje odškodnino v višini 5.000 EUR (4,2 povprečne plače).

50Strah spada med neprijetna človekova doživetja, prisodi pa se lahko le, če ga je oškodovanec dejansko občutil in je to vplivalo na njegovo duševno ravnovesje. Strah je namreč afektiran odgovor na nevarno situacijo, ki ga spremljajo somatski, še posebno nevrovegetativni znaki in spremembe, ki telo pripravljajo na ustrezno obrambo pred pretečo nevarnostjo.¹⁶ Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik sekundarnega strahu ni utrpel, je tudi po presoji revizijskega sodišča neutemeljeno zavzemanje tožnika za povišanje odškodnine iz tega naslova. To je v skladu z dosedanjo sodno prakso v primerih, kadar oškodovanec strahu (zaradi poškodb glave) ni občutil (prim. II Ips 132/2013 in II Ips 204/2013).

51Vrhovno sodišče je tako reviziji tožnika delno ugodilo in oškodovancu na pritožbeni stopnji odmerjeno odškodnino povišalo za 37.000 EUR, tako da celoten znesek prisojene odškodnine, ob neupoštevanju tožnikovega soprispevka, znaša 227.500 EUR oziroma v času sojenja 193,6 povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je hkrati ustrezno umeščena med podobne primere v sodni praksi (prim. zlasti zadevo II Ips 109/2018 – prisojena odškodnina v višini 189.764 EUR oziroma 177 povprečnih plač, pri čemer oškodovanec ni zahteval odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in strah).

52Glede na odmerjeno odškodnino v višini 227.500 EUR znaša odškodnina, ki jo morata toženki solidarno povrniti tožniku za utrpelo nepremoženjsko škodo, ob upoštevanju njegovega 20 % soprispevka, 182.000 EUR.

O obsegu zavarovalnega kritja druge toženke

53Utemeljena je graja druge toženke, da je bila izguba zaslužka z zavarovalno pogodbo, sklenjeno z njenim zavarovancem, izključena iz zavarovalnega kritja. Splošni pogoji, ki so veljali v času sklenitve pogodbe, so namreč uvodoma, v prvem odstavku 1. člena, določali, da zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz njegove dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, navedenega v zavarovalni listini, in ima za posledico telesno poškodbo ali bolezen, ali pa uničenje, poškodbo ali tatvino stvari. V 2. členu Splošnih pogojev, ki je urejal izključitve, je bilo v 10. točki tretjega odstavka določeno, da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki „zaradi posrednih škod, ki nastanejo ob zavarovalnem primeru (izguba zaslužka, izguba dobička, obratovalni zastoj, zahtevki invalidskega in pokojninskega sklada, zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovalnic iz zdravstvenega zavarovanja ter ostalih posrednih oškodovancev)“.

54Sporna 10. točka sicer res govori o posredni škodi, pri čemer pa ta pojem opredeljuje kot škodo, ki nastane „ob zavarovalnem primeru“ - torej poškodbi. Besedila sporne točke tako ni mogoče razumeti, kot da se nanaša samo na izgubljene zaslužke in dobičke, ki bi nastali posrednim oškodovancem, temveč izključuje tudi povračilo izgubljenih zaslužkov neposrednih oškodovancev. Tega ne spremeni niti dejstvo, da so v spornem besedilu v nadaljevanju izključeni zahtevki morebitnih posrednih oškodovancev – nosilcev zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker v določbi o izključitvi zavarovalnega kritja ni bilo določeno, da se ta nanaša le na izgubljene zaslužke posrednih oškodovancev, je napačna razlaga nižjih sodišč, da 174. člen OZ neposrednemu oškodovancu omogoča uveljavljanje izgube na plači in zato izguba zaslužka ne more pomeniti posredne škode. Bistveno je, da sta stranki zavarovalne pogodbe kritje zaradi izgube zaslužka izrecno in jasno izključili. Pri tem ni odločilno, ali sta pri tem izgubo zaslužka poimenovali kot neposredno ali posredno škodo.

55Nižji sodišči sta toženkama med drugim naložili solidarno plačilo odškodnine za premoženjsko škodo tožnika zaradi prikrajšanja na plači za obdobje od septembra 2009 do 29. 2. 2012 v višini 8.831,56 EUR (upoštevaje soprispevek 5.740,51 EUR), za obdobje od 1. 3. 2012 do 31. 12. 2019 prikrajšanje na plači v višini 38.358,80 EUR (upoštevaje soprispevek 24.933,22 EUR), regrese za leta 2017, 2018 in 2019 v višinah 171,74 EUR, 193,66 EUR in 200,05 EUR, pri čemer so te zneski že znižani na račun tožnikovega soprispevka, ter plačevanje mesečne rente v višini 531,66 EUR (upoštevaje soprispevek 345,58 EUR) od 1. 1. 2020 dalje. Vrhovno sodišče je tako reviziji druge toženke v tem delu ugodilo in odločbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je v razmerju do druge toženke zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na povrnitev prikrajšanja na plači, pa tudi regresa in plačevanja bodoče mesečne rente zaradi izgube zaslužka, saj gre po vsebini za enakovrstne terjatve izgubi zaslužka, za katero je bilo zavarovalno kritje izključeno. Ker sta toženki navadni sospornici, ugoditev reviziji druge toženke in zavrnitev zahtevka v tem delu zoper njo ne vpliva na obveznost prve toženke glede plačila pred nižjima sodiščema odmerjene premoženjske škode.

Odločitev o revizijah

56Vrhovno sodišče je tako moralo zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno ugoditi tako reviziji tožnika kot tudi reviziji druge toženke (prvi odstavek 380. člena ZPP) ter sodbo pritožbenega sodišča v I. točki izreka spremeniti tako, da je pritožbi tožnika in druge toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I/1. in I/2. točki izreka spremenilo tako, da je odmerjeno nepremoženjsko škodo pred sodiščem prve stopnje v višini 169.000,00 EUR povečalo na znesek 227.500 EUR, nato pa ob upoštevanju tožnikovega 20 % soprispevka toženkama naložilo solidarno plačilo 182.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer mora prva toženka zamudne obresti plačati od 20. 2. 2012 dalje, druga toženka od 19. 5. 2011 dalje. Višji zahtevek za plačilo nepremoženjske škode je zavrnilo. Vrhovno sodišče je, upoštevaje tožnikov nižji, 20 % soprispevek, povišalo pred sodiščem prve stopnje odmerjene zneske premoženjske škode, ki jo morata tožniku solidarno povrniti obe toženki. Slednje velja za stroške v zvezi z zdravljenjem (prevozi, izkazani medicinski izdatki, fizioterapije; namesto pred sodiščem prve stopnje prisojenega zneska 4.328,36 EUR morata toženki tožniku solidarno povrniti 5.327,22 EUR) ter prisojeno odškodnino za stalno tujo nego in pomoč (namesto pred sodiščem prve stopnje prisojenega zneska 19.500,00 EUR morata toženki solidarno plačati 24.000,00 EUR), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so bile prisojene pred sodiščem prve stopnje (druga do sedma alineja in stodeveta do stotrinajsta alineja I/1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) in so razvidne iz I. točke izreka sodbe Vrhovnega sodišča. Skupni znesek premoženjske in nepremoženjske škode, ki ga toženki solidarno dolgujeta tožniku, torej znaša 211.327,22 EUR, pri čemer je obveznost plačila druge toženke omejena na zavarovalno vsoto 166.500 EUR.

57Kar zadeva premoženjsko škodo, ki je tožniku nastala zaradi prikrajšanja na plači v obdobju od leta 2009 do 1. 1. 2020, neplačanih regresov ter plačevanja mesečne odškodninske rente, gre za obveznost, ki bremeni le prvo toženko, medtem ko je bilo v razmerju do druge toženke treba ta del tožbenega zahtevka zavrniti. Vrhovno sodišče je pred sodiščem prve stopnje prisojene zneske premoženjske škode na račun izgube na plači povečalo zaradi ugotovljenega tožnikovega nižjega, 20 % soprispevka. Prva toženka mora tako tožniku zaradi prikrajšanja na plači za obdobje od septembra 2009 do 29. 2. 2012 plačati namesto pred sodiščem prve stopnje prisojenih 5.740,51 EUR znesek 7.065,25 EUR; za obdobje od 1. 3. 2012 do 31. 12. 2019 namesto pred sodiščem prve stopnje prisojenih 24.933,22 EUR znesek 30.687,06 EUR, ter regrese v višinah 211,37 EUR, 238,35 EUR in 246,22 EUR (namesto pred sodiščem prve stopnje prisojenih zneskov 171,74 EUR, 193,66 EUR in 200,05 EUR), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so bile prisojene pred sodiščem prve stopnje (osma do stoosma alineja I/1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) in so razvidne iz I. točke izreka sodbe Vrhovnega sodišča. Skupaj mora tako prva toženka tožniku povrniti še dodatno premoženjsko škodo v višini 38.448,25 EUR. Prva toženka mora tožniku od 1. 1. 2020 dalje plačevati tudi mesečno rento v višini 425,33 EUR (pred sodiščem prve stopnje je bila prisojena renta v višini 345,58 EUR), in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle rentne obroke v 15-dneh, v bodoče zapadle rentne obroke pa do 15. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek za plačilo premoženjske škode, torej v razmerju do prve toženke nad zneskom 67.775,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v razmerju do druge toženke nad zneskom 29.327,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je Vrhovno sodišče zavrnilo.

58Glede na spremenjeno odločitev Vrhovnega sodišča mora torej prva toženka tožniku plačati nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 249.775,47 EUR (v tem znesku je že upoštevano znižanje odškodnine zaradi tožnikovega 20 % soprispevka) z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mesečno rento v višini 425,33 EUR, druga toženka pa solidarno s prvo toženko odškodnino v višini 211.327,22 EUR (tudi v tem znesku je že upoštevano znižanje odškodnine zaradi tožnikovega 20 % soprispevka) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je obveznost plačila druge toženke omejena na zavarovalno vsoto 166.500 EUR.

59V preostalem delu je Vrhovno sodišče reviziji tožnika in druge toženke zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških postopka

60Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odmero stroškov je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom prehodne določbe 20. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT).

61Za postopek pred sodiščem prve stopnje so bili tožnikovi stroški odmerjeni na 8.952,50 EUR. Poleg tega je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč za stroške izvedenin v višini 5.916,26 EUR. Stroški prve toženke za postopek pred sodiščem prve stopnje so bili nadalje odmerjeni na 4.177,50 EUR, stroški druge toženke pa na 5.605,36 EUR. Po spremenjeni odločitvi tožnikov uspeh pred sodiščem prve stopnje v razmerju do prve toženke znaša 74 %, v razmerju do druge toženke pa 63 %. Za postopek pred sodiščem prve stopnje mora tako tožnik prvi toženki povrniti 1.086,15 EUR, drugi toženki pa 2.073,98 EUR. Hkrati mora prva toženka tožniku povrniti 6.624,85 EUR, druga toženka pa 5.640,08 EUR, pri čemer je obveznost toženk do zneska 5.640,08 EUR solidarna. Poleg tega morata toženki povrniti tudi ustrezen del stroškov postopka, za katere je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, in sicer mora prva toženka na račun sodišča povrniti 4.378,03 EUR, druga toženka pa 3.727,24 EUR, pri čemer je obveznost obeh toženk do zneska 3.727,24 EUR solidarna.

62Tožnik je v pritožbenem postopku po vsebini, upoštevaje tudi grajo tožnikovega soprispevka, izpodbijal zavrnitev tožbenega zahtevka v skupni višini 160.111,39 EUR, uspel je za 84.857,93 EUR oziroma 53 % zoper prvo toženko, ter za 46.409,68 EUR oziroma 29 % zoper drugo toženko. Za pritožbeni postopek se tožniku prizna nagrada po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 1.748,80 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.157,94 EUR. Upoštevaje uspeh mu mora prva toženka povrniti 1.143,71 EUR, druga toženka pa 625,80 EUR, pri čemer je obveznost obeh toženk do zneska 625,80 EUR solidarna. Prva toženka je s pritožbo v celoti propadla (izpodbijala je prisojo 185.652,24 EUR), zato po pravilu o uspehu ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Uspeh druge toženke je znašal približno 17 % (izpodbijala je prisojenih 185.652,24 EUR, uspela pa za 31.239,18 EUR, kolikor znaša višina premoženjske škode, ki je po spremenjeni odločitvi druga toženka ni dolžna plačati tožniku). Drugi toženki se tako za postopek s pritožbo prizna nagrada po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 1.912,00 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.357,04 EUR, povečano za sodno takso 3.225 EUR pa 5.582,04 EUR. Glede na njen uspeh ji mora tožnik povrniti 948,95 EUR. Ker so stranke v odgovorih na pritožbe ponovile stališča, predstavljena že pred sodiščem prve stopnje, jim priglašene nagrade po tar. št. 3210 ZOdvT z materialnimi izdatki in DDV-jem niso bile priznane.

63Pred revizijskim sodiščem je tožnik v razmerju do prve toženke uspel v 53 %, v razmerju do druge toženke pa 24 % (zahteval je povišanje odškodnine za 128.745,60 EUR; njegov uspeh v razmerju do prve toženke znaša 68.732,93 EUR, v razmerju do druge toženke pa 30.284,68 EUR). Uspeh druge toženke znaša 17 % (predlagala je zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, torej je izpodbijala pred nižjimi sodišči prisojenih 181.042,54 EUR, uspela pa je z 31.239,18 EUR). Revizijsko sodišče je za postopek z revizijo tožniku priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3300 ZOdvT v višini 1.982,00 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.442,44 EUR, ter sodno takso za vložitev revizije v višini 966 EUR, kar skupaj znaša 3.408,44 EUR. Glede na uspeh mu mora prva toženka povrniti 53 % njegovih pravdnih stroškov, kar znaša 1.806,47 EUR, druga toženka pa 24 % pravdnih stroškov, kar znaša 818,03 EUR, pri čemer je obveznost toženk do zneska 818,03 EUR solidarna. Za postopek z revizijo se drugi toženki prizna nagrada po tar. št. 3300 ZOdvT v višini 2.288,00 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.815,76 EUR, kot tudi sodno takso za vložitev revizije v višini 3.250 EUR, kar skupaj znaša 6.065,76 EUR. Glede na njen 17 % uspeh ji mora tožnik povrniti 1.031,18 EUR pravdnih stroškov. Ker so vse stranke v odgovorih na revizijo večinoma povzemale dejansko stanje, ugotovljeno pred nižjimi sodišči, ter podvajale navedbe iz vloženih revizij, jim Vrhovno sodišče ni priznalo nagrad za sestavo odgovorov na revizije.

64Skupaj mora tako tožnik prvi toženki povrniti 1.086,15 EUR, drugi toženki pa 4.054,11 EUR pravdnih stroškov. Nadalje je prva toženka dolžna tožniku povrniti 9.575,03 EUR pravdnih stroškov, druga toženka pa 7.083,91 EUR pravdnih stroškov, pri čemer je obveznost obeh toženk do zneska 7.083,91 EUR solidarna. Poleg tega mora prva toženka na račun sodišča povrniti 4.378,03 EUR, druga toženka pa 3.727,24 EUR, pri čemer je obveznost obeh toženk do zneska 3.727,24 EUR solidarna.

Sestava senata in glasovanje

65Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Brez upoštevanja tožnikovega soprispevka je bila nepremoženjska škoda odmerjena na 169.000,00 EUR, premoženjska škoda pa na 84.719,29 EUR.
² Brez upoštevanja tožnikovega soprispevka je bila odmera nepremoženjske škode povečana za 21.500,00 EUR.
³ Izvedenec je ob tem izračunu uporabil faktor torne sposobnosti 49.
⁴ Teh je po klasifikaciji devet: učenje in uporaba znanja; splošna opravila in zahteve; sporazumevanje; gibanje; skrb zase; življenje doma; medosebni stiki in odnosi; najpomembnejša področja življenja; življenje v skupnosti, družbi in državi.
⁵ V zadevi je bil tožniku, motoristu, ki je vozil 82 km/h namesto dovoljenih 70 km/h, prisojen 20 % soprispevek, odgovornost zavarovanca toženke, ki je tožniku odvzel prednost, pa je bila 80 %.
⁶ V obravnavani zadevi je bil ugotovljen 50 % soprispevek tožnika, ki je ob dogovorjeni hitrostni dirki z avtomobili po avtocesti dovoljeno hitrost vožnje prekoračil za 100 %, pri čemer je do nesreče prišlo, ko sta ob visoki hitrosti trčili vozili obeh udeležencev dirke. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče sicer izrecno poudarilo, da je odločalo le o reviziji tožnika in je bilo tako omejeno z načelom prepovedi reformatio in peius.
⁷ D. Jadek Pensa, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, komentar k 179. členu OZ, str. 1023.
⁸ B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), ČZ Uradni list Republike Slovenije, 1996, str. 242. Stališče je bilo povzeto tudi v zadevi II Ips 977/2006 (ob odsotnosti subjektivnega elementa kljub obstoju objektivnega elementa ne gre za pravno priznano obliko nepremoženjske škode).
⁹ Opozarja na primere, ko stranka bolečin ne dojema in ne čuti, toda v svojem stanju je izredno nemirna; telo kot celota torej vendarle doživlja in zaznava izgubo. Tako izgubo bi bilo treba priznati kot škodo. Če je ob fizičnih poškodbah tudi um v celoti ali delno ugasnil, je nastala dodatna izguba - telo je namreč izgubilo eno od svojih najpomembnejših funkcionalnosti – umsko funkcionalnost. Navaja še, da primerjalnopravna teorija in praksa ne zahtevata pogoja, da mora biti stranka sposobna občutiti bolečine; poškodbo je pri hudih možganskih poškodbah treba obravnavati kot objektivno dejstvo, iz katerega je nastala posledica – nepremoženjska škoda, ki jo je treba priznati. Le pri presoji velikosti izgube pride v poštev subjektivno počutje. S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga, ČZ Uradni list SR Slovenije, 1984, str. 568-569.
¹⁰ Prim. denimo odločitev v zadevi II Ips 224/2014, v kateri je bila zaradi nastale katastrofalne škode prisojena odškodnina v višini 315.996,60 EUR (318 povprečnih neto plač), ki ni bila znižana na račun ugotovitve, da je pri oškodovancu raven zavedanja omejena le na konkretno čutenje, doživljanje neugodja in s tem trpljenja. Bistveno je bilo, da ne gre za duševno stanje, ki bi izključevalo pravno priznano škodo. Podobno v primeru katastrofalne škode v zadevi II Ips 132/2013, za katero je bilo prisojenih 325.000,00 EUR (332 povprečnih plač), ob ugotovitvi, da oškodovanec trpi zaradi zavračanja ljudi, čeprav si tega razumsko ne zna razložiti. Prim. tudi II Ips 334/2017, v kateri je imel otrok kognitivne sposobnosti na ravni 10 % sposobnosti vrstnikov; dojemanje okolice je bilo na ravni dveletnega otroka, okolice se je le v manjši meri zavedal, prisojena pa je bila odškodnina v višini 508.000,00 EUR (500 povprečnih plač).
¹¹ Povprečna mesečna neto plača v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje je znašala 1.175,74 EUR.
¹² Oškodovanec (starostna skupina 18 do 26 let) je utrpel delno ohromelost levega dela telesa, hudo tresenje roke, ima slabo koordinacijo gibov, težko vzdržuje ravnotežje. Na psihičnem področju je podana organska osebnostna motnja, upadle so spoznavne sposobnosti. Težko kontrolira impulze in ima spremenjeno govorno izražanje. Oslabljen je kratkoročni spomin in osredotočenost. Zelo okrnjena je zmožnost ustvarjanja partnerskega odnosa. Potrebuje pomoč drugih oseb 2 do 3 uri dnevno. Pomoč potrebuje pri finih delih, pripravljanju hrane, oblačenju, zahtevnejši toaleti. Ni sposoben za športno aktivnost. Sposoben je opravljati lažja fizična in psihična dela pod nadzorom in v zaščitenem okolju; preostala delovna zmožnost je 50 %. Hitro spreminja razpoloženje, večino časa je čustveno inkontinenten.
¹³ Oškodovanec, star 34 let, je nesposoben za samostojno življenje, redno zaposlitev in aktivno ukvarjanje z družino. Priznana trajna I. stopnja invalidnosti; za večino domačih opravil ni sposoben, lahko pa se sam oblači, hrani, obuva, opravlja telesno higieno in kratkotrajna najenostavnejša opravila. Ne more se ukvarjati s športom. Ima motnje pozornosti, spomina, koncentracije, nezanesljivo pomnenje, slabo bere in piše. Na duševnem področju je hitro razdražljiv, tesnoben, občasno depresiven. Trpi tudi za posttravmatsko epilepsijo.
¹⁴ Oškodovanec je trajni invalid s hudimi psihičnimi posledicami, ni sposoben obiskovati rednega pouka in se s težavami uči osnovnih življenjskih opravil. Ni sposoben govora, komunikacije, risanja, računanja, branja, prizadeta je tudi motorika. Prizadeto je ravnotežje, normalna hoja je zaradi spastičnosti onemogočena, večinoma uporablja invalidski voziček. Potrebuje 24-urni nadzor. Ima izbruhe jeze in joka.
¹⁵ Oškodovanec je nesposoben za samostojno hojo, uporabljati mora voziček. Če hodi, je hoja šepajoča, samostojno naredi le nekaj korakov. Pri hoji je nestabilen, zaletava se, hoja je asimetrična. Poleg tega se zaveda svoje prizadetosti, a zaradi mentalnega primanjkljaja ne v vsej razsežnosti.
¹⁶ D. Jadek Pensa, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, komentar k 179. členu OZ, str. 1032.