VSRS Sklep VIII Ips 15/2021

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 2.716,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2015 dalje do plačila, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več, to je zakonske zamudne obresti od zneska 2.716,48 EUR od 23. 9. 2013 do 13. 8. 2015, je v II. točki izreka zavrnilo. V III. točki izreka je (skupaj z dopolnilnim sklepom) odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 903,90 EUR in stroške sodnih taks v znesku 130,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo, potrdilo izpodbijani del sodbe in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom VIII DoR 250/2020 z dne 9. 12. 2020 revizijo dopustilo glede sledečih vprašanj:

– 1. ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z opustitvijo opredelitve do konkretnih pritožbenih ugovorov tožene stranke;

2ali sta sodišči bistveno kršili določila pravdnega postopka glede oblikovanja dokazne ocene;

3ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna presoja, da tožniku ni bila zagotovljena pravica do tedenskega počitka.

4Zoper pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da dejstvo, da je bil tožnik vodni zaupnik, ne pomeni, da mu delodajalec ni zagotovil tedenskega počitka. Zakon o službi v slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.; ZSSloV) ne določa, da vodni zaupnik nima in ne sme imeti tedenskega počitka. Pristojnosti vodnega zaupnika iz 41. člena ZSSloV že po naravi stvari ne morejo trajati neprestano in tudi ne posegati v tedenski počitek vodnega zaupnika. O tem tudi ni podane trditvene podlage. Za dostop in pogovor s pripadniki se vodni zaupniki odločajo avtonomno in neodvisno od vseh ostalih, tudi nadrejenih. Sestanke sklicujejo po lastni iniciativi, kar ne more posegati v tedenski počitek. Če delo vodnega zaupnika posega v tedenski počitek, posega to po iniciativi samega vodnega zaupnika, zato se v takem primeru na kršitev pravice do tedenskega počitka vodni zaupnik ne more sklicevati. Gre za privolitev oškodovanca po določilih Obligacijskega zakonika in pomeni izključitev protipravnosti. O tem izpodbijana sodba nima razlogov kljub pritožbenim navedbam tožene stranke, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP). Na dan tedenskega počitka tožniku ni bilo treba opravljati dela vodnega zaupnika, saj ni šlo za njegov službeni čas in mu v tem času tudi nihče ni ukazal ali odredil, da kljub temu opravlja delo vodnega zaupnika. Tožnik sicer v zvezi s tem ni podal trditvene podlage. Iz izpovedbe priče Uroša Erjavca izhaja, da je moral tožnik v nekaj primerih reševati osebne težave (torej se niso nanašale na akte vodenja in poveljevanje delodajalca). Iz te izpovedbe pa ne izhaja, koliko je bilo teh primerov, niti ne, ali je bilo to na prosti dan. Tožena stranka je navedeno uveljavljala v pritožbi, sodišče druge stopnje pa na te navedbe ni konkretizirano odgovorilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je že v pritožbi ugovarjala, da ne drži razlogovanje sodišča prve stopnje, da je imel tožnik sestanke vsak dan, na katerih bi pripadnikom povedal, kakšne naloge jih čakajo naslednjega dne. Ta ugotovitev sodišča je pavšalna in nekonkretizirana. O teh ugotovitvah se višje sodišče ni opredelilo. Iz razlogov sodbe tudi ne izhaja, ali je sodišče dan tedenskega počitka štelo kot dan od 0:00 do 24:00 ure, ali pa to pomeni 24 ur. Tožniku je bil 24 urni tedenski počitek zagotovljen. O vsem tem sodba nima nikakršnih razlogov. Tudi sicer delovni sestanki v pravnem smislu niso bili potrebni vsak dan. Obstajali so mesečni in tedenski načrti; naloga je bila torej znana vsaj za cel teden vnaprej. Če je prišel zvečer v bivalne prostore pripadnikov nadrejeni pogledat in preverit stanje svoje vojske, ni šlo za nikakršen sestanek, pač pa za skrb nadrejenega glede svojih podrejenih in morebiten prenos kratkih informacij. S tem pa ni prišlo od kršitve tedenskega počitka. Tožnik sicer ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede tega, da mu je bil tedenski počitek kršen. Dokazna ocena sodišča je bila sprejeta v nasprotju z 8. členom ZPP in ni ustrezno obrazložena.¹ Tožnik ni podal nobenih konkretnih trditev tudi glede svojega opravljanja funkcije vodnega zaupnika. O tem izpodbijana sodba sodišča druge stopnje nima nikakršnih razlogov, čeprav je to tožena stranka navajala v pritožbi. Izpodbijana sodba nima razlogov niti za en konkreten dan, ko naj bi bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje, da je bil tožnik bolj obremenjen kot ostali, ker je bil vodja patrulje, vodja varovanja in je tudi nadomeščal vodjo oddelka in ker naj bi imel vsak dan sestanke, so le pavšalni in nekonkretizirani, kar je tožena stranka ugovarjala že v pritožbi. Odločitve sodišč se niti ne da preizkusiti, saj iz obrazložitve ne izhaja, kaj naj bi tožnik na posamezen dan, ki je v evidencah zaveden kot prost, dejansko delal. Priči A. A. in B. B. sta izpovedali, da so bile evidence verodostojne, kljub temu pa jim je sodišče povsem vzelo veljavo, pri čemer svoje odločitve niti ni ustrezno obrazložilo. Sodišče ni presojalo skladnih izpovedb nadrejenih A. A. in B. B. ter vodenih evidenc in ni dokazno presojalo teh dokazov skupaj z drugimi pisnimi izjavami ter ostalimi dokazi, iz katerih izhaja, da je bila tožniku pravica do tedenskega počitka zagotovljena. Povišana pripravljenost na misiji sama po sebi ne predstavlja kršitve pravice do tedenskega počitka. Tožena stranka nenazadnje meni, da bi vodnega zaupnika lahko primerjali s povišano pripravljenostjo oziroma formalno razporeditvijo v QRF in da sama pripravljenost ni posegla v prostočasne dejavnosti pripadnikov. Enako velja tudi za dosegljivost tožnika.² Priglaša revizijske stroške.

5Tožnik je podal odgovor na revizijo, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločitve sodišča druge stopnje. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6Revizija je utemeljena.

7Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP).

8Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku odškodnino zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka na podlagi ugotovitve, da mu v času, ko je bil napoten na misijo v tujino KFOR 27, tožena stranka ni omogočila izrabe tega počitka. Ugotovilo je, da tožnik ni mogel izkoristiti 22 dni tedenskega počitka, ker je opravljal naloge vodje skupine, vodje patrulje, vodje varovanja, ker je imel vsakodnevne sestanke, predvsem pa zato, ker je v tem času opravljal funkcijo vodnega zaupnika. Presodilo je, da mu že zaradi dodatnih zadolžitev, ki jih je imel kot vodni zaupnik, tedenski počitek ni bil zagotovljen. Obenem je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnik moral pripraviti ekipo, pregledati in prešteti orožje in strelivo ter je imel sestanke (12. točka sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je potrdilo presojo o neomogočenem počitku zaradi opravljanja funkcije vodnega zaupnika, obenem pa povsem na splošno in mimo sodišča prve stopnje obrazložilo, da je imel ob dnevih, ko je bil manj obremenjen, tožnik usposabljanja in individualne veščine ter povzelo (brez jasnih zaključkov) izpoved B. B., da so evidence odražale dejansko stanje koriščenja letnega dopusta (11. točka sodbe sodišča druge stopnje). Nosilni razlog sodb sodišč druge in prve stopnje za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, je bil torej v njegovih zadolžitvah, ki so izvirale iz funkcije vodnega zaupnika.

K vprašanju, ali je v okoliščinah primera pravilna presoja, da tožniku ni bila zagotovljena pravica do tedenskega počitka

9Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je zmotna presoja sodišč druge in prve stopnje, da je bila tožniku predvsem zaradi dejstva, da je bil izbran za vodnega zaupnika in s tem vseskozi na razpolago pripadnikom za reševanje njihovih težav, kršena pravica do tedenskega počitka.

10Drugi odstavek 41. člena ZSSloV med drugim določa, da vodne zaupnike izberejo pripadniki voda, da vodni zaupniki nadrejene po potrebi oziroma najmanj enkrat mesečno seznanjajo z morebitnimi perečimi vprašanji dela enote, oziroma da se pristojnosti in način dela vodnih zaupnikov uredi v pravilih službe. Po prvem odstavku 41. člena ZSSloV lahko vojaška oseba namesto po službeni poti posreduje nadrejenemu predlog, prošnjo ali zahtevo vodnemu zaupniku, če se ta nanaša na akte vodenja in poveljevanja oziroma na ravnanje drugih vojaških oseb ali nadrejenih in je v zvezi z vojaško osebo. Vodni zaupnik mora brez odlašanja po službeni poti tak predlog, prošnjo ali zahtevo posredovati nadrejenemu, ki o njej odloča, oziroma sprejme vojaško osebo na uradni razgovor. Identično vsebino ima tudi 101. točka Pravil službe v Slovenski vojski ( Ur. l. RS, št. 84/2009, PSSV). V 100. točki PSSV pa je med drugim določeno še, da vodni zaupniki o svojem delu seznanjajo nadrejene najmanj enkrat mesečno, da imajo neomejen dostop do pripadnikov svoje enote in pogovora z njimi, da lahko v soglasju s pristojnim poveljnikom skličejo sestanek pripadnikov enote ali dela enote in da enotovni podčastniki in zaupniki tesno sodelujejo in izmenjujejo informacije o medsebojnih odnosih in delovnem vzdušju v vodu.

11Navedene aktivnosti je dolžan vodni zaupnik opravljati v okviru izvajanja zadolžitev vodnega zaupnika, ki so na podlagi zgoraj citiranih določb ZSSloV in PSSV v njegovi pristojnosti. Sodišči sta ugotovili,³ da je bil tožnik pripadnikom kot vodni zaupnik neprestano na razpolago in da so se pripadniki lahko kadarkoli obračali nanj. To dejstvo je bilo odločilno za presojo, da je bila tožniku kršena njegova pravica do tedenskega počitka ( za vse obdobje, ko je bil napoten na misijo).

12Ugotovitev, da so se lahko pripadniki kadarkoli obračali na tožnika kot vodnega zaupnika (torej da so imeli to možnost izkoristiti kadarkoli, tudi na proste dneve tožnika), še ne daje podlage za zaključek, da je bila že s tem kršena njegova pravica do tedenskega počitka. Če tožnik na dan, ki mu je bil določen kot dan tedenskega počitka, ni izvajal nikakršnih zadolžitev v zvezi s opravljanjem funkcije vodnega zaupnika, mu ta dan pravica do tedenskega počitka ni bila kršena (kljub temu, da je bil izbran za vodnega zaupnika). Do kršitve te pravice bi prišlo le v primeru, če bi tudi ta dan izvajal naloge vodnega zaupnika, ki jih opredeljujejo zgoraj navedene določbe ZSSloV in PSSV⁴.

13Glede na to je zmotna presoja, da tožniku že zaradi tega, ker je bil izbran za vodnega zaupnika, ni bila zagotovljena pravica do tedenskega počitka. V postopku namreč obenem ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik svoje zadolžitve, ki jih je imel kot vodni zaupnik, dejansko izvajal tudi v dneh, za katere mu je tožena stranka določila tedenski počitek⁵.

K vprašanju, ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z opustitvijo opredelitve do konkretnih pritožbenih ugovorov tožene stranke

14Tožnik v okviru svoje trditvene podlage tudi ni zatrjeval, da ni mogel izkoristiti tedenskega počitka zato, ker je moral izvajati zadolžitve vodnega zaupnika. Ta dejstva je sodišče prve stopnje ugotavljalo le na podlagi izpovedbe tožnika in izpovedb nekaterih od zaslišanih prič in na ta dejstva oprlo tudi svojo odločitev. Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s tem ni uveljavljala bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP⁶, pri čemer tudi revizija v zvezi s to bistveno kršitvijo določb postopka ni bila dopuščena (tožena stranka vprašanja v zvezi s tem v predlogu za dopustitev revizije ni oblikovala). Okoliščine v zvezi z vprašanjem o trditveni (in posledično dokazni) podlagi glede tega, ali je tožnikovo opravljanje funkcije vodnega zaupnika vplivalo na možnost izrabe tedenskega počitka, kar na več mestih v reviziji omenja tožena stranka, torej ne morejo biti relevantne za presojo o utemeljenosti revizije.

15Tožena stranka sodišču druge stopnje očita bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do njenih pritožbenih navedb o tem, da je delo tožnika kot vodnega zaupnika lahko poseglo v njegovo pravico do tedenskega počitka le po njegovi iniciativi. Ti kršitvi nista podani, saj je sodišče z obrazložitvijo, da je tožnik delo vodnega zaupnika moral opravljati ves čas (torej takrat, ko so se pripadniki s svojimi težavami nanj obrnili, neodvisno od volje tožnika) in da so bile naloge vodnega zaupnika povezane z delovnim razmerjem, dejansko odgovorilo na zgoraj omenjene pritožbene trditve.

16Tožena stranka nadalje uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz sodbe ne izhaja, v koliko primerih je moral tožnik kot vodni zaupnik reševati osebne težave pripadnikov in ali je bilo to na prosti dan. Tudi v tem primeru zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka nista podani, saj je sodišče (sicer materialnopravno zmotno, kar je pojasnjeno zgoraj) štelo, da je bila tožniku pravica do tedenskega počitka kršena že s tem, da je moral biti kot vodni zaupnik na razpolago in dosegljiv pripadnikom ves čas, tudi ob prostih dnevih.

17Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da naj bi sodišče bistveno kršilo določbe postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni pojasnilo, ali se šteje dan tedenskega počitka kot dan od 0:00 do 24:00 ali pa to pomeni 24 ur. Na zaključek, ali se kot dan tedenskega počitka šteje dan od 0:00 do 24:00 ali pa to pomeni 24 ur, in ali je od tega odvisna presoja, če je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, ni svoje odločitve oprlo niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje⁷, zato sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev, ker ni obrazložilo, kaj se šteje za dan tedenskega počitka.

18Neobrazložena je revizijska navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitve je storjena, če je vo določilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ta kršitev je torej podana, če sodišče v razlogih sodbe navede drugačno vsebino teh dokazov od vsebine, ki iz njih zares izhaja. Takšnega ravnanja sodišča druge stopnje pa tožena stranka v reviziji ne konkretizira, zato utemeljenosti te revizijske navedbe sploh ni mogoče preizkusiti.

19Utemeljen pa je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z ostalimi zadolžitvami tožnika, za katere je sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo, da so vplivale na pravico tožnika do izrabe tedenskega počitka. Glede teh zadolžitev, ki jih je tožnik opravljal kot vodja skupine⁸, je tožena stranka v pritožbi izrecno ugovarjala, da so bile v sodbi sodišča prve stopnje le pavšalno ugotovljene in časovno nekonkretizirane, pri čemer tudi sicer niso posegale v tožnikovo pravico do tedenskega počitka (ker jih ni opravljal na dneve, za katere mu je bil določen tedenski počitek, kar je izhajalo tudi iz predloženih evidenc). V zvezi s temi zadolžitvami je tožena stranka ugovarjala tudi pavšalnost in nekonkretiziranost tožnikove trditvene podlage. Sodišče druge stopnje je na te pritožbene navedbe delno nejasno in nekonkretizirano odgovorilo oziroma sploh ni odgovorilo. V zvezi s temi zadolžitvami je namreč le delno povzelo⁹ obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, ni pa se obrazloženo opredelilo do tega, zakaj te odločilne pritožbene navedbe tožene stranke glede zadolžitev tožnika kot vodje skupine niso utemeljene. S tem je storilo zgoraj opredeljeno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

20Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče druge stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka z opredelitvijo do vseh odločilnih pritožbenih navedb in nato ponovno odločiti o utemeljenosti pritožbe.

21Ker je revizijsko sodišče razveljavilo sodbo sodišča druge že zaradi bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, se do revizijskih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na bistveno kršitev določb postopka glede oblikovanja dokazne ocene (kar je bila vsebina drugega dopuščenega vprašanja), ne opredeljuje.

22Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

23Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 17/2020.
² Primerjaj z odločbama Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 40/2020 in 22/2020.
³ Ob sicer povsem izostali trditveni podlagi tožnika, glede tega, da mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka tudi zaradi njegovih zadolžitev v zvezi z opravljanjem funkcije vodnega zaupnika. Dejstva v zvezi s tem so bila ugotovljena le na podlagi izpovedb tožnika in nekaterih prič.
⁴ Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 23/2021 z dne 8. 6. 2021.
⁵ Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe povzelo izpovedbo priče Uroša Erjavca o tem, da je bilo na misiji nekaj primerov, ko je moral tožnik reševati osebne težave pripadnikov. Poleg tega je povzelo izpovedbo priče Boštjana Lackoviča o tem, da je sam vedel za primer, ko so tožnika poklicali kot vodnega zaupnika v zvezi z nekim dogodkom in sicer zvečer. Povzelo je tudi tožnikovo izpovedbo, da je bil vodni zaupnik vse dni v tednu, da so se pripadniki nanj obračali z vsemi problemi, ki so jih imeli, on pa je to prenesel nadrejenim. Drugih ugotovitev o konkretnejšem in časovno opredeljenem opravljanju zadolžitev tožnika kot vodnega zaupnika prav na dan tedenskega počitka sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje.
⁶ V pritožbi je navajala le to, da tožnik ni podal konkretnih trditev, katere naloge in kdo mu jih je zaupal kot vodnemu zaupniku na prost dan, niti ali so se mu pripadniki zaupali s problemi osebne narave ali s problemi, ki so se nanašali na akte vodenja in poveljevanja. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka torej ni ugovarjala, da tožnik odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka zaradi opravljanja nalog vodnega zaupnika v svoji trditveni podlagi sploh ni uveljavljal.
⁷ Tega vprašanja sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka niti ni izrecno izpostavila.
⁸ Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je bil tožnik (bil je bolj obremenjen kot drugi pripadniki) kot vodja skupine nadrejen trem ali štirim pripadnikom; da je moral ves čas skrbeti za to, da v skupini vse deluje po pravilih; da je moral v okviru priprav na patrulje pripraviti ekipo, pregledati in prešteti orožje in strelivo; da je imel vsak dan tudi sestanke, na katerih je pripadnikom povedal, kakšne naloge jih čakajo naslednji dan.
⁹ Sodišče druge stopnje ni navedlo vseh zadolžitev tožnika, za katere je sodišče prve stopnje štelo, da so pomenile kršitev tožnikove pravice do tedenskega počitka (npr. sestanki), temveč je navedlo nekaj drugega (glej 8. točko obrazložitve).