41. člen ZSSloV

Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da tožniku že zaradi tega, ker je bil izbran za vodnega zaupnika, ni bila zagotovljena pravica do tedenskega počitka. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik svoje zadolžitve, ki jih je imel kot vodni zaupnik, dejansko izvajal v dneh, za katere mu je tožena stranka določila tedenski počitek. Tožnik v okviru svoje trditvene podlage ni zatrjeval, da ni mogel izkoristiti tedenskega počitka zato, ker je moral na dan, ki je bil predviden za tedenski počitek, izvajati zadolžitve vodnega zaupnika.

Ugotovitev, da so se lahko pripadniki kadarkoli obračali na tožnika kot vodnega zaupnika (torej, da so imeli to možnost izkoristiti kadarkoli, tudi na proste dneve tožnika), še ne daje podlage za zaključek, da je bila že s tem kršena njegova pravica do tedenskega počitka. Če tožnik na dan tedenskega počitka ni izvajal nikakršnih zadolžitev v zvezi z opravljanjem funkcije vodnega zaupnika, mu pravica do tedenskega počitka ni bila kršena. Do kršitve te pravice bi prišlo le v primeru, če bi tudi ta dan izvajal naloge vodnega zaupnika, ki jih opredeljujejo določbe ZSSloV in Pravila službe v Slovenski vojski.

Za obstoj kršitve pravice do tedenskega počitka v zvezi z opravljanjem dela vodnega zaupnika bi tožnik moral izkazati, da je ravno na dela prost dan na zahtevo poveljnika voda moral podati mnenje o zadevah, ki jih je vojaška oseba uveljavljala po službeni poti (tretji odstavek 41. člena ZSSloV) oziroma, da je ravno takrat, zaradi zakonske zahteve, da to stori brez odlašanja, nadrejenemu moral po službeni poti posredovati predlog, prošnjo ali zahtevo, s katero se je nanj obrnila vojaška oseba (prvi odstavek 41. člena ZSSloV) ali pa da je ravno na tak dan nadrejene moral seznaniti z morebitnimi perečimi vprašanji dela enote, v okviru obveznosti, da jih s tem seznanja po potrebi oz. najmanj enkrat mesečno (drugi odstavek 41. člena ZSSloV).

Vrhovno sodišče RS je v odločbah (VIII Ips 17/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 3/2020 in VIII Ips 18/2020) zavzelo stališče, da je pri zagotavljanju tedenskih počitkov vojakom potrebno izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka. Tedenski počitek je namenjen oddihu in skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. To na drugi strani izključuje obveznost delavca, da mora opravljati delo in delovne naloge po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Tožnik je trdil, da mu tedenski počitek, kljub temu, da so bili v evidencah prosti dnevi predvideni, ni bil omogočen izključno zaradi njegovega dela. Na misiji je bil v vodu za oskrbo, na oddelku vzdrževanja skladiščnih rezervnih delov in je skrbel za nabavo, izdajo in naročanje rezervnih delov za vojaška vozila iz Slovenije. Tedenskega počitka ni imel, ker so morali vozila urgentno popraviti, če se je kaj pokvarilo. Izpovedal je, da je dobil tedenski načrt dela, mesečni pregledi so bili planirani, urgentne zadeve pa se ni dalo planirati. V tedenskem načrtu ni bilo določeno, da je na dan, ki je v evidenci označen kot prost, v delavnici. Vendar pa je moral oditi v delavnico, če je bilo tre

Sodišče prve stopnje je na podlagi pričanja tožnika in prič pravilno zaključilo, da je tožnik kot vodja skupine, vodja patrulje in vodja varovanja bil bolj obremenjen od ostalih pripadnikov, vendar pa je največjo težo, zakaj verjame tožniku, da ni koristil tedenskega počitka (navedenega v evidencah), dalo predvsem izvajanju nalog vodnega zaupnika. Tožniku je verjelo, da zaradi svojih zadolžitev ni mogel koristiti tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz 156. člena ZDR-1, ki določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu. Pravilno je upoštevalo, da pravico do tedenskega počitka ureja tudi ZObr, ki v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih delovnih dni poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se pogoj iz zadnjega odstavka 10. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami o določitvi relevantnega območja s strani ministra nanaša le na določitev dodatka iz drugega odstavka 10. člena Uredbe (ki je bil tožniku priznan in izplačan), ne pa tudi na določitev dodatka iz prvega odstavka 10. člena Uredbe, ki je bil predmet tožnikovega zahtevka. Ni torej sledilo naziranju toženke, pri katerem vztraja v pritožbi, da tožnik do vtoževanega dodatka po prvem odstavku 10. člena Uredbe ne more biti upravičen, ker zanj ne obstaja pravna podlaga, saj je bila višina dodatka določena z odredbo o določitvi dodatkov z dne 31. 7. 2013, iz katere pa izhaja zgolj upravičenje do dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja zaradi visoke onesnaženosti okolja in izpostavljenosti kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam, ne pa tudi iz drugih razlogov. Ker sodišče tega napačno ni upoštevalo, je samo v dokaznem postopku raziskovalo okoliščine za priznanje dodatka iz prvega odstavka 10. člena Uredbe ter tožnikovemu zahtveku iz tega n

Pritožba neutemeljeno prikazuje, da je funkcija vodnega zaupnika takšna, da do kršitve tedenskega počitka sploh ne more priti. V zvezi s tem niso pomembne npr. pritožbene navedbe, da zakon ne določa, da vodni zaupnik nima in ne sme imeti tedenskega počitka. Tudi ni pomembna navedba, da je funkcija zaupnika prostovoljna, da ga izmed sebe izvolijo pripadniki, ter da pri tem ne gre za izvajanje delovnih nalog, odrejenih s strani nadrejenih. Prav tako ni odločilna pritožbena navedba, da naj narava nalog vodnega zaupnika ne bi bila urgentna. Bistveno je, da izvajanje nalog vodnega zaupnika seveda lahko privede do kršitve tedenskega počitka, s tem da tožnik nalog vodnega zaupnika na predvidene proste dneve ni izvajal na lastno iniciativo, kot skuša nakazati pritožba.