VSRS Sklep II Ips 232/2009

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za duševne bolečinezaradi smrti bližnjega (matere) v znesku 41.729,26 EUR (prej 10,000.000 SIT) s pripadki. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo z dne 19. 3. 2008 razsodilo, da mora toženec tožniku v 15 dneh plačati 4.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

2Zoper to sodbo je tožnik 7. 4. 2008 vložil pritožbo, v kateri je uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava (prisojeno odškodnino je glede na sodno prakso v podobnih primerih štel za prenizko) in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih).

3Sodišče druge stopnje je z dopisom z dne 29. 7. 2008 brez odločitve o tožnikovi pritožbi spis vrnilo sodišču prve stopnje. Menilo je, da iz pritožbe izhaja, da je vložena zoper zavrnilni del sodbe, o katerem pa v izreku te ni odločeno, pri čemer se je sklicevalo na tretji odstavek 318. člena in tretji odstavek 327. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje je naročilo, da spis po izdaji dopolnilne sodbe vrne zaradi odločitve o tožnikovi pritožbi z dne 7. 4. 2008.

4Sodišče prve stopnje je ravnalo po tem napotilu in 18. 8. 2008 izdalo dopolnilno sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, o katerem ni bilo odločeno s sodbo z dne 19. 3. 2008.

5Sodišče druge stopnje je nato (ponovno) predloženo tožnikovo pritožbo z dne 7. 4. 2008 zoper zamudno sodbo z dne 19. 3. 2008 zavrglo. Menilo je, da so se šele z izdajo dopolnilne sodbe (in njeno vročitvijo) stekli procesni pogoji za vložitev rednega pravnega sredstva zoper zavrnjeni del tožbenega zahtevka. Ker zoper to kasnejšo sodbo tožnik pritožbe ni vložil, je ta postala pravnomočna; za pritožbo zoper sodbo z dne 19. 3. 2008, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in o kateri je sodišče druge stopnje odločalo, pa tožnik nima pravnega interesa.

6Zoper ta sklep je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje, da odloči o njegovi pritožbi z dne 7. 4. 2008.

Najprej opozarja, da je pritožbeno sodišče prekoračilo svoja pooblastila, ko je njegovo pritožbo štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe; že iz naziva vloge z dne 7. 4. 2008, še bolj pa iz njene vsebine, izhaja, da gre za pritožbo zoper zamudno sodbo. S tem je pritožbeno sodišče nepravilno uporabilo določilo prvega odstavka 325. člena ZPP, saj lahko predlog za izdajo dopolnilne sodbe vložijo le stranke, sodišče pa lahko vlogo – pritožbo šteje za takšen predlog le v primeru obstoja pogojev iz tretjega odstavka 327. člena ZPP. Tožnik poudarja, da je obsežno obrazložil pritožbene razloge zoper zamudno sodbo, katero izpodbija zaradi prenizke odškodnine in ne zato, ker je izpadel izrek o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka. Tožnik se nadalje ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da nima pravnega interesa za pritožbo zoper zamudno sodbo. To stališče namreč vodi do absurdne konstrukcije, da sta bili v konkretnem sporu izdani dve sodbi o istem zahtevku (prva ugodilna zamudna in druga zavrnilna dopolnilna), in nadalje do nezakonite konstrukcije – dve sodbi ne moreta biti sočasno izdani o istem zahtevku, ne da bi bila kršena litispendenca. Tožnik tudi meni, da mu zaradi opisanega nezakonitega postopanja sodišča druge stopnje ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj ga je prikrajšalo za vsebinsko odločitev o njegovi formalno pravilni in pravočasni pritožbi. Iz istega razloga (neodločitev o pritožbi) je sodišče druge stopnje storilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; ni se opredelilo do očitkov, ki jih je tožnik uveljavljal s pritožbo zoper zamudno sodbo. Sklepa pritožbenega sodišča sploh ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov in ker njegov izrek nasprotuje samemu sebi. Pritožbeno sodišče trdi, da je pritožbo tožnika obravnavalo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, zaradi česar je kasneje ne more (več) obravnavati kot pritožbo zoper zamudno sodbo ter je zavreči. Prav tako tožnik izpostavlja pomanjkanje razlogov za drugostopenjsko stališče, da sta zamudna in dopolnilna sodba dve sodbi; le ob takšnem stališču je namreč mogoče zavreči pritožbo zoper zamudno sodbo, obravnavati pa pritožbo, ki bi bila morebiti vložena zoper dopolnilno sodbo.

7Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

8Revizija je utemeljena.

9Revizijsko sodišče poudarja, da je (bila) tožnikova pritožba z dne 7. 4. 2008 pravočasna, popolna in nedvoumna. Pritožbena razloga sta (bila) navedena (zmotna uporaba materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka), prav tako je (bil) podan ustrezen pritožbeni predlog – tožbenemu zahtevku naj se ugodi do višine 8.345,85 EUR s pripadki; oboje je (bilo) sklepčno podprto z obrazložitvijo. Tožnik ni z ničimer uveljavljal, naj se zamudna sodba dopolni ali popravi tako, da se doda zavrnilni izrek, zaradi česar je bilo povsem zgrešeno stališče pritožbenega sodišča, da je treba njegovo pritožbo šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (primerjaj tretji odstavek 327. člena ZPP). Sodišče sodbe ne more dopolniti po uradni dolžnosti, ampak lahko to stori le na predlog strank (prvi odstavek 325. člena ZPP)(1); revizijsko sodišče zato pritrjuje tožniku, da je sodišče druge stopnje ravnalo napačno, ko je brez njegovega ustreznega predloga (in brez odločitve o njegovi pritožbi) spis vrnilo sodišču prve stopnje zaradi izdaje dopolnilne sodbe.

10Prav tako se je treba strinjati z revidentom, da ga je pritožbeno sodišče z opisanim nezakonitim postopanjem prikrajšalo za vsebinsko odločitev o njegovi formalno pravilni in pravočasni pritožbi, s katero uveljavlja prisojo višje odškodnine za svojo nepremoženjsko škodo.

Bistveno je, da dopolnilna sodba z dne 18. 8. 2008 ni v ničemer spremenila vsebine zamudne sodbe z dne 19. 3. 2008, s katero je bila prisojena odškodnina v znesku 4.800 EUR; z njo je bilo tako (že) odločeno o celotni zahtevani odškodnini, in sicer v tem smislu, da višjemu tožbenemu zahtevku ni bilo ugodeno.

Ni moč prezreti, da obrazložitev dopolnilne sodbe vsebuje zgolj posplošeno sklicevanje na razloge zamudne sodbe o neutemeljenosti višjega tožbenega zahtevka - sodbi torej tvorita logično celoto. Učinkovito uresničenje tožnikove pravice do pritožbe (zoper dopolnilno sodbo) in instančna presoja pravilnosti zavrnitve njegovega višjega zahtevka (popolni preizkus materialnopravne pravilnosti odločitve o višini povračila za v konkretni zadevi uveljavljano nepremoženjsko škodo) sta omogočena samo v primeru, da se dopolnilna sodba obravnava skupaj z zamudno sodbo; le obe sodbi skupaj vsebujeta poleg popolne odločitve v konkretni pravdi tudi celovito opredelitev njene dejanske in pravne podlage ter opis subsumpcijskega sklepa.

Dopolnilna sodba ima v konkretnem primeru naravo popravka in zato le deklaratoren učinek. Poleg tega je bila izdana nezakonito, brez ustreznega predloga stranke. Glede na povedano, ta sodba ne more biti ovira za vsebinsko odločanje o pritožbi z dne 7. 4. 2008(2). Izpodbijani sklep sodišča druge stopnje torej pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, razveljavilo sklep sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek (prvi odstavek 379. člena ZPP), v katerem bo moralo tožnikovo pritožbo z dne 7. 4. 2008 presojati vsebinsko.

11Odločitev o revizijskih stroških je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1): Gre za institut, (posebej) predviden namesto oziroma poleg pritožbe za odpravo napake - nehotene opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku oziroma o vseh zahtevkih, ki so (bili) predmet pravde (primerjaj 310. člen ZPP) - v prejšnji sodbi.

Op. št. (2): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 586/98 z dne 18. 8. 1999.