VSRS Sodba II Ips 293/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti njune revizijske stroške, in sicer toženi stranki v znesku 4.272,44 EUR, stranskemu intervenientu pa v znesku 4.248,04 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožniki so etažni lastniki 163 stanovanj v naselju D. Sedanja toženka je investitor in prodajalec. Sprva so s tožbo zajeli tudi Republiko Slovenijo ter družbi A., d. d., in B., d. o. o.

2Tožniki kupljenim stanovanjem pripisujejo stvarno napako, in sicer pomanjkanje 41 zunanjih parkirnih mest. Primarno so zahtevali, da jim prva toženka (sedanja tožena družba) zagotovi in jim v sorazmerju z njihovimi solastniškimi deleži na skupnih delih v solastnino izroči skupne dele stanovanjskega naselja D. tako, da bodo ti izpolnjevali minimalne tehnične standarde po Pravilniku o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, in sicer tako, da zagotovi in v solastnino kot skupne dele izroči dodatnih 41 parkirnih mest. Po njihovi oceni obstoj stvarne napake utemeljuje tudi znižanje kupnine: ker je bila že plačana v celoti, pa njeno vrnitev v višini zmanjšanja, zato so podredno zahtevali, da prva toženka plača 410.000,00 EUR tožnikom, vsakemu v njegovem solastniškem deležu na skupnih delih, nadalje podredno pa, da vse toženke kot povračilo škode zaradi manjvrednosti stanovanj solidarno plačajo 410.000,00 EUR tožnikom, vsakemu v njegovem solastniškem deležu na skupnih delih. Vrednost spora so označili na 410.000,00 EUR, kar se lahko nanaša le na primarni zahtevek, saj sta preostala podredna zahtevka denarna.

3Sodišče je tožbo v delu, vloženem zoper Republiko Slovenijo, A., d. d., in B., d. o. o., zavrglo.

4Tožniki so sodišču predlagali, da skupnosti etažnih lastnikov za ta primer podeli pravdno sposobnost. Njihov predlog je bil pravnomočno zavrnjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2143/2013.

5Tožniki so tožbo torej vložili kot fizične osebe. Po večkratnih spremembah tožbe so postavili:

- primarni tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena družba izvesti dodatnih 41 parkirnih mest na nepremičninah s parc. št. ..., obe k. o. ..., in jih izročiti tožnikom oziroma vsakokratnim etažnim lastnikom v last in posest ali jim zagotoviti njihovo trajno brezplačno uporabo v skladu z njihovimi solastniškimi deleži na skupnih delih stanovanjskega naselja D., in sicer vsakemu posamezno navedenemu (so)lastniku posameznega dela v njegovem solastniškem deležu na skupnih delih;

- prvi podredni zahtevek, da je dolžna tožena družba tožnikom v last in posest ali v trajno brezplačno uporabo izročiti 41 parkirnih mest v oddaljenosti največ 200 m od stanovanjskega naselja D.;

- drugi podredni zahtevek, da je dolžna tožena družba družbi C., d. o. o. (upravnik), za račun tožnikov ali pa tožnikom solidarno plačati 410.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2006 dalje do plačila;

- tretji podredni zahtevek, da je dolžna tožena družba tožnikom oziroma vsakokratnim etažnim lastnikom v skladu z njihovimi solastniškimi deleži na skupnih delih stanovanjskega naselja D. plačati 410.000,00 EUR s pripadki,

- četrti podredni zahtevek, da se kupnine po 163 prodajnih pogodbah, sklenjenih od 19. 1. 2005 do 14. 2. 2006 med tožniki oziroma njihovimi pravnimi predniki in toženo stranko, znižajo za skupno 410.000,00 EUR, ki jih je tožena družba dolžna plačati družbi C., d. o. o.;

- peti podredni zahtevek, da se znižajo kupnine iz vsake posamezno navedene prodajne pogodbe, tožena družba pa je dolžna poimensko navedenim tožnikom plačati posamezne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2006 dalje do plačila.

6Sodišče prve stopnje je vse tožbene zahtevke zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženka tožnikom zagotovila 163 notranjih in 41 zunanjih, skupaj torej 204 parkirna mesta, kar zadošča predpisanim kriterijem. Tudi, če bi jih bilo premalo, pa jih toženka ne bi bila dolžna brezplačno zagotoviti, etažni lastniki bi jih imeli zgolj možnost kupiti.

7Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ugotovilo je, da je toženka zagotovila 204 notranja parkirna mesta, in ocenilo, da je s tem izpolnila predpisane zahteve, saj ni pomembno, ali se ti nahajajo v garaži ali na prostem in ali so posamezni ali skupni del. Predpisi namreč ne zahtevajo, da bi morala imeti večstanovanjska hiša določeno število parkirišč v neodplačni souporabi etažnih lastnikov.

8Revizijo v imenu stranke Etažni lastniki D. 121 C, 121 D, 123 B, 125 C, 125 D, 125 E, po pooblaščenem odvetniku vlaga C., d. o. o.

Tožniki vrednost vsakega primarnega in vsakega od podrednih tožbenih zahtevkov ocenjujejo na 410.000,00 EUR. Vrhovnemu sodišču predlagajo spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev ter ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. Zahtevajo tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

Oceno, da je potrebno število (zunanjih) parkirnih mest zagotovljenih v garaži, označijo kot nezaslišano. Menijo, da je pravno nevarna in arbitrarna. Opozarjajo na vsebino predpisa, da mora imeti vsako stanovanje najmanj eno garažno ali pokrito parkirno mesto ter da mora biti v tem primeru na vsaka štiri stanovanja zagotovljeno najmanj še eno dodatno parkirno mesto na prostem. Po njihovi oceni je vsebina jasna in prisilne narave, zato ne omogoča razlage, kot jo je podalo pritožbeno sodišče. Še manj sprejemljivo pa je njegovo stališče, da tožnikom noben predpis ne podeljuje njihove brezplačnosti. Ocenjujejo, da je pritožbeno sodišče prezrlo izvedensko mnenje, ki je tudi glede poznavanja predpisov na tehničnem področju pogosto prepričljivejše od uporabe materialnega prava v domeni sodišča. Opozarjajo, da presežka parkirnih mest v garaži ni mogoče šteti kot manjkajočih 41 parkirnih mest, saj so garažna parkirna mesta prodana posameznim etažnim lastnikom in vsekakor niso skupni del. Po njihovi oceni ni bistveno vprašanje, katere skupne dele so kupili, pač pa kakšne. Na njih bi namreč morala biti parkirišča. Pri tem po njihovi oceni ne vzdrži niti argument (ne)odplačnosti, saj ne zahtevajo nekaj, česar niso kupili, pač pa nekaj, kar so, pa ima stvarno napako. Dodatno razložijo, da je bilo "prvotnih" 41 zunanjih parkirnih mest v nasprotju s tehničnimi predpisi prikazanih dvakrat. Pritožbenemu sodišču očitajo tudi kršitev procesnih določb, saj ob povsem drugačnem materialnopravnem izhodišču, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ni odgovorilo na pritožbene očitke zoper razloge v sodbi sodišča prve stopnje in ni pojasnilo, kaj je glavni razlog za potrditev izpodbijane sodbe. Takšne sodbe ne morejo preizkusiti in tehtno izpodbijati.

9Na vročeno revizijo sta odgovorila tako toženka kot stranski intervenient. Oba nasprotujeta revizijskim razlogom in zahtevata povračilo stroškov odgovora. Stranski intervenient nasprotuje tudi dovoljenosti vložene revizije.

10Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

O dovoljenosti

11Revizija ni vložena v imenu skupnosti etažnih lastnikov, ki ji sposobnost biti stranka v tem postopku ni bila priznana, pač pa v imenu posameznih etažnih lastnikov. Poimensko ti v reviziji res niso našteti, so pa z oznako "Etažni lastniki E. 121 C, 121 D, 123 B, 125 C, 125 D, 125 E" dovolj določno opredeljeni, da jih je mogoče identificirati. Revizija namreč ni vloga, s katero bi se postopek začel in za katero je na mestu strožja razlaga zahtev. Za vložitev pravnih sredstev zadošča, da je stranka dovolj določno opredeljena, da je mogoče identificirati, kdo od v predhodnem postopku sodelujočih tožnikov ali tožencev ga vlaga. S tem so sodišču na voljo tudi podatki o imenih strank in njihovih prebivališčih. Nedvomno je jasno, da revizijo vlagajo vsi etažni lastniki, poimensko in s polnimi naslovi opredeljeni v sodbah sodišč prve in druge stopnje. Z identifikacijo tožnikov tudi v dosedanjem postopku ni bilo težav, njihov tožbeni zahtevek pa je sodišče zavrnilo in ni zavrglo njihove tožbe. Revizije torej ne vlaga neobstoječa oseba, glede označbe stranke pa je popolna in razumljiva.

12Stranski intervenient nadalje odpira tudi vprašanje obstoja novega pooblastila za njeno vložitev. Drugi odstavek 95. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP¹) pooblaščencu nalaga, da ob vložitvi izrednega pravnega sredstva predloži novo pooblastilo. Reviziji je pooblaščenec priložil novo pooblastilo, ki ga je dala direktorica družbe C., d. o. o., torej upravnik, ne pa skupnost etažnih lastnikov oziroma etažni lastniki (pooblastilo za vložitev revizije se nahaja kot priloga št. 223 in ne 209), kot trdi stranski intervenient. Njegova pravilnost je odvisna od tega, ali ima upravnik pooblastilo za zastopanje etažnih lastnikov v tovrstnem sporu in ali ima pravico pooblastiti odvetnika.

13Po oceni Vrhovnega sodišča sta odgovora pritrdilna.

14Predmet sklenjenih prodajnih pogodb so stanovanja. Pravni položaj kupcev varujejo določbe Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (v nadaljevanju ZVKSES). Določba 22. člena upravnika pooblašča, da za račun vseh kupcev opravi prevzem skupnih delov stavbe, po določbi 29. člena pa upravnik mora in je upravičen za račun kupcev oziroma etažnih lastnikov prodajalca oziroma izvajalca del na stavbi obvestiti o napakah na skupnih delih stavbe in proti njim uveljavljati zahtevke na podlagi tudi v tem postopku sporne odgovornosti za stvarne napake. Tisti, ki opravi prevzem, lahko (in mora) preveriti stanje stvari in ustrezno ukrepati. Namen tovrstne zakonske določbe je lahko le v tem, da etažnim lastnikom olajša njihovo pravno varstvo. Tudi tako, da upravnik lahko zahtevek postavi v njihovem imenu.² Nobenega razloga ni, da bi bilo njihovo pravno varstvo lažje le v primeru uveljavljanja odgovornosti za stvarne napake izven sodnih postopkov. Zaradi praviloma časovno omejene pravice zahtevati sodno varstvo je toliko bolj pomembno, da jim zakon to olajša znotraj sodnih postopkov. ZVKSES je specialen, za točno določeno področje sprejet zakon, ki v tem delu odstopa od splošnih določb Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o pooblastilih upravnika. Specialne določbe prevladajo nad splošnimi, zato stranski intervenient ne more uspeti s sklicevanjem nanje.

15Če naj bo varstvo etažnih lastnikov učinkovito, mora imeti upravnik tudi možnost pooblastiti odvetnika.³ Zato za pravilnost novega pooblastila, priloženega reviziji, zadošča, da ga da upravnik in podpiše njegov zakoniti zastopnik. Strinjanje in nestrinjanje etažnih lastnikov je stvar njihovega notranjega razmerja z upravnikom, ne more pa vplivati na dovoljenost revizije.⁴

16Vsebinske obravnave vložene revizije tudi ne preprečuje revizijska vrednost spornega predmeta. Neposredna (brez predhodne dopustitve) vložena revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zanjo v tem primeru zadošča, da tožniki z drugim podrednim tožbenim zahtevkom zahtevajo solidarno plačilo 410.000,00 EUR, po katerem se ravna vrednost spornega predmeta. Zahtevana solidarnost plačila ne narekuje deljenja vrednosti na posameznega tožnika, kot jo predlaga stranski intervenient. Z denarnim zahtevkom nad revizijskim pragom pa so si tožniki zagotovili tudi pravico do revizije zoper odločitev o vseh tožbenih zahtevkih, saj se tako primarni kot vsi podredni zahtevki nanašajo na skupno pravno vprašanje,⁵ in sicer ali imajo posamezna prodana stanovanja skupno stvarno napako. V tem primeru dovoljenost revizije narekuje že dovoljenost enega izmed tožbenih zahtevkov za vsakega tožnika, čeprav vrednost preostalih zahtevkov posebej ne izpolnjuje kriterija za dovoljenost revizije (ker je pod revizijskim pragom ali enaka 0).

O utemeljenosti

17Tožniki tudi v reviziji vztrajajo pri oceni, da imajo kupljena stanovanja stvarno napako, in sicer primanjkljaj 41 zunanjih parkirnih prostorov na skupnih delih stavbe. Pritrjujejo pa razlogom pritožbenega sodišča, da ta niso bila predmet posameznih prodajnih pogodb. Zato obveznost zagotoviti takšna parkirna mesta ni mogoče opredeliti kot dogovorjeno lastnost stvari ali posebej dogovorjeno toženkino zavezo. Menijo pa, da bi jim parkirni prostori morali pripasti kot pravno predpisana lastnost kupljene stvari v okviru skupnih delov.

18Nasprotni oceni sodišča druge stopnje pripisujejo tudi procesne kršitve, ker je premalo jasna in obrazložena, posledično pa ni preverljiva in razumljiva. Po oceni Vrhovnega sodišča so nosilni razlogi v sodbi sodišča druge stopnje jasni, razumljivi in sposobni revizijskega napada in preizkusa: ker tožnikom pravo ne daje pravice do parkirnih prostorov v souporabi, torej kot skupnih delov, sploh pa ne brezplačno, tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Svojo odločitev je podkrepilo še s tem, da je gradnja izpolnila predpisane zahteve, pri čemer okoliščine, ali gre za garažno parkirno mesto ali pa parkirno mesto na prostem, ni štelo kot odločilne. Ugotovilo je namreč, da je tožena družba tožnikom zagotovila 204 garažna parkirna mesta kot samostojne posamezne dele za 163 stanovanj.

19Ob tako jasnem stališču pritožbenemu sodišču ni bilo treba odgovoriti na vsako pritožbeno navedbo posebej, čeprav je svojo odločitev utemeljilo na deloma drugačnih razlogih kot sodišče prve stopnje, saj ti ne morejo vplivati na odločitev. Prav tako ni nobene potrebe, da bi podrobneje pojasnjevalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj je ta ob predpostavki, da njegovo izhodišče drži, na dlani. Še manj pojasnjevati, kakšna bi bila odločitev ob drugače ugotovljenem dejanskem stanju.

20Za presojo obstoja stvarne napake ni pomembno, kolikšno število garažnih mest je predvideval Akt o oblikovanju etažne lastnine, pač pa koliko jih je toženka tožnikom zagotovila. Ugotovljeno število sodi v ugotovljeno dejansko stanje, ki mu revidenti ne morejo nasprotovati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Opozorila, da "toženka in stranski intervenient nista nikoli ugovarjala, da je za sporna zunanja parkirišča moč šteti tista v kletni garaži", revidenti ne povežejo s katero od bistvenih kršitev postopka. Revizijsko sodišče pa utemeljenost revizije preizkusi le v okviru revizijskih razlogov (prvi odstavek 371. člena ZPP). Vprašanje pravilne izpolnitve sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava, na katero sodišči nižjih stopenj pazita po uradni dolžnosti. Revidenti pri tem sodišču druge stopnje pripišejo zmotnost.

21Pravni podlagi - Pravilniku o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj iz leta 2000⁶ (v nadaljevanju Pravilnik 2000), na kateri je sodišče druge stopnje presojalo obstoj napake, tožniki več ne nasprotujejo. Nasprotujejo pa razlagi njegovega 4. člena,⁷ ki jo po njihovi oceni besedilo ne omogoča. Po njihovem mnenju je pravilna takšna, kot jo je podal postavljeni izvedenec, da bi morala toženka tožnikom zagotoviti še 41 dodatnih parkirnih mest na zunanjih parkiriščih.

22Uvodoma Vrhovno sodišče pojasnjuje zmotnost izhodišča revidentov, da odstop od tehničnih standardov vselej pomeni stvarno napako. Stvarne napake definira obligacijsko pravo, in sicer določba 459. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta je podana: (1) ko stvar nima lastnosti, potrebnih za običajno rabo ali za promet, (2) ko stvar nima lastnosti, potrebnih za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu bila morala biti znana, (3) ko stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane ali (4) ko je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen, če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila. Predpisane lastnosti, sicer uvrščene v tretjo točko določbe, kamor sodijo tudi tehnični standardi, pa niso same sebi namen.⁸ Predpisane so z namenom, da zagotovijo osnovno kvaliteto stvari (v tem primeru stanovanja) in s tem njegovo dovolj kvalitetno uporabo. Vsak odstop je še ne preprečuje oziroma otežuje. Bistveno za presojo obstoja stvarne napake je, ali je zaradi odstopa od minimalnih standardov ovirana ali onemogočena običajna raba stvari, upoštevajoč okoliščine vsakega konkretnega primera.⁹

23Vsebina in razlaga pravnih predpisov praviloma sodi v domeno sodišč.¹⁰ Sporna določba Pravilnika 2000 določa, da mora biti na vsako stanovanje zagotovljeno najmanj eno parkirno mesto za osebne avtomobile (prvi odstavek 4. člena Pravilnika 2000). V večstanovanjski stavbi s pripadajočimi garažami ali pokritimi parkirišči pa mora biti na vsako stanovanje zagotovljeno najmanj eno garažno ali pokrito parkirno mesto in na vsaka štiri stanovanja še najmanj eno dodatno parkirno mesto na prostem (drugi in tretji odstavek navedenega člena).

24Pravilnik 2000 nedvomno razlikuje med pokritimi oziroma garažnimi parkirnimi mesti in parkirnimi mesti na prostem. To pokaže že citirano besedilo, natančneje primerjava med prvim na eni ter drugim in tretjim odstavkom na drugi strani. Prvi, ki se nanaša na večstanovanjske stavbe, ki nimajo garaž ali pokritih parkirnih mest, in imajo torej le zunanja parkirna mesta, število potrebnih mest izenači s številom stanovanj. Drugi pa skupaj s tretjim, ki se nanaša le na tiste večstanovanjske stavbe, ki imajo garaže ali pokrita parkirišča, potrebno število poveča za četrtino. Če med parkirnimi mesti ne bi bilo razlike glede na njihovo lego, bi bila zahteva po večjem številu brez vsakega pomena.

25Razlikovanje je predpisodajalec pozneje opustil. Število zahtevanih parkirnih mest je moralo biti po novejšem pravilniku za polovico višje od števila stanovanj.¹¹ Sedaj veljavni predpis števili izenačuje.¹² To samo po sebi ne pomeni, da je bila prvotna ureditev, ki je razlikovala med številom garažnih oziroma pokritih in zunanjih parkirnih mest, nerazumna do te mere, da bi sodišče uporabilo exceptio illegalis in ji odreklo uporabo. Kaže pa na to, da se predpisodajalcu razlikovanje ni zdelo (več) pomembno, če je ocenil, da je treba minimalno število parkirnih mest določiti enotno.

26Besedilo Pravilnika 2000 nič ne pove o tem, kakšna morajo biti zagotovljena parkirna mesta glede na svoje preostale lastnosti. Po oceni Vrhovnega sodišča sta bistvena predvsem lastništvo in s tem dostopnost (kdaj in komu) parkirnih mest, kar že pojmovno ne spada pod minimalne tehnične standarde, ki jih nalaga Pravilnik. Odgovora zato ni mogoče neposredno najti v njegovih določbah, kot tudi ne v splošni ureditvi etažne lastnine, uzakonjeni v SZ - 1 in SPZ (ki ob uveljavitvi Pravilnika 2000 sicer še nista veljala). Skupni deli so namreč na eni strani tisti, ki so to že po svoji naravi (npr. zemljišče pod zgradbo), in tisti, ki to lahko postanejo. Parkirišča so lahko zgrajena tudi na zemljišču, ki je skupni del. Revidenti trdijo ravno to, da bi morala biti, pa niso.

27Odgovor o obstoju stvarne napake je po oceni Vrhovnega sodišča najprej v namenu, zaradi katerega mora biti določeno število parkirnih mest glede na njihovo lego zagotovljeno. Ta bi lahko bil v tem, da so zunanja parkirna mesta na voljo stanovalcem in njihovim obiskovalcem ter prosto dostopna, kot trdijo revidenti. Po njihovi oceni naj bi etažni lastniki že z nakupom stanovanja dobili pravico do njihove rabe v skladu s svojim deležem na skupnih delih, na katerih bi morala biti parkirna mesta zgrajena. Nadaljnje vprašanje pa je, ali to zajema tudi običajna raba stanovanj.

28Če bi bila tako definirana prosta raba njihova običajna raba, bi se tožena družba stvarni napaki izognila le v primeru, če bi bila tudi zgrajena dodatna garažna mesta enako prosto dostopna (torej vsem etažnim lastnikom v sorazmerju z njihovimi solastniškimi deleži na skupnih delih, ki bi jih pridobili že z nakupom posameznih stanovanj). Raba garažnega ali pokritega parkirnega mesta načeloma namreč res ni nič slabša kot raba zunanjega, morda le nekoliko zahtevnejša, kar pa še ne otežuje običajne uporabe stvari, če so parkirna mesta dostopna pod enakimi pogoji.

29Po oceni Vrhovnega sodišča namen, zaradi katerega je Pravilnik 2000 razlikoval med parkirnimi mesti glede na njihovo lego, in bi prerasel v običajno rabo, ni terjal, da ima lastnik stanovanja ali njegov obiskovalec na voljo prosto dostopno površino, namenjeno parkiranju, in s tem možnost (brezplačnega) dostopa neposredno do stanovanja (oziroma največ 200 m proč, kot podredno uveljavljajo tožniki). Zahtevanega števila dodatnih zunanjih parkirnih mest namreč Pravilnik 2000 ne veže na posamezno stanovanje po pravilu vsako stanovanje mora imeti svoje parkirno mesto, pač pa na skupno število stanovanj. In sicer na štiri stanovanja eno dodatno zunanje parkirno mesto. Posamezno stanovanje oziroma njegov lastnik tako še vedno nima točno določenega oziroma prosto dostopnega zunanjega parkirnega mesta, ki bi mu bil na voljo v vsakem časovnem trenutku. Še toliko manj, če se stanovanja nahajajo v mestnih središčih, kjer so zgrajene javne garažne oziroma parkirne površine ter ni tehničnih možnosti za zagotovitev pripadajočih parkirnih mest. Četrti odstavek 4. člena Pravilnika 2000 v tem primeru omogoča znižanje normativov, znižanja pa ne veže na prosto (tudi brezplačno) dostopna parkirna mesta v javnih garažah oziroma na javnih parkirnih površinah, pač pa zgolj na javno dostopna mesta. Torej na mesta pod enakimi pogoji dostopna vsem, ne pa dostopna etažnim lastnikom v skladu z njihovimi solastniškimi deleži, ki jih imajo sicer na skupnih delih. Javnih garažnih hiš namreč že po naravi ni mogoče uporabljati v skladu s solastniškimi deleži etažnih lastnikov na skupnih delih.

30Podano oceno utrjuje tudi primerjava z že omenjenima, pozneje sprejetima podzakonskima predpisoma, ki razlikovanja med pokritimi oziroma garažnimi in zunanjimi parkirnimi mesti ne poznata več. V primeru tehničnih in prostorskih preprek pa zahtevata le enako dostopna parkirna mesta, ki jih je mogoče trajno uporabljati. To ne pomeni njihove proste dostopnosti.¹³ Ne prvo ne drugo tako (običajno) niso parkirna mesta, etažnim lastnikom dostopna v skladu z njihovimi solastniškimi deleži na skupnih delih.¹⁴ Prvotna pravilnika sta bila sprejeta v relativno kratkem časovnem obdobju, prvi seže v leto 2000, drugi pa v leto 2003. Običajna raba se gotovo spreminja skozi čas, vendar se v tako kratkem časovnem obdobju ni bistveno spremenila, predvsem pa ni nazadovala. Pritrditev stališču revidentov bi pomenila ravno to. Raba, običajna v letu 2000, bi etažnim lastnikom zagotavljala prosto dostopno površino za parkiranje na prostem, torej bolj udobno rabo. Brez nje običajna raba ne bi bila mogoča, čeprav bi bila takšna raba povsem običajna le nekoliko kasneje, že v letu 2003, saj Pravilnik 2003 ne zahteva ne zunanjih ne v skladu s solastniškimi deleži na skupnih delih dostopnih parkirišč. Enako velja za še poznejši Pravilnik 2011.

31Po oceni Vrhovnega sodišča toženkina izpolnitev tako, da spornih 41 parkirnih mest ni zagotovila kot zunanja parkirna mesta na skupnih delih, etažnim lastnikom dostopnih v skladu z njihovimi solastniškimi deleži, ni stvarna napaka, saj kupljenim stanovanjem ne preprečuje oziroma ne otežuje običajne rabe.

32Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

33Odločitev, da tožniki sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njihove revizije.

34Toženi družbi in stranskemu intervenientu pa morajo povrniti njune stroške postopka. Revizijsko sodišče je toženi družbi priznalo 4.272,44 EUR (3.482,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300 in 20,00 EUR poštnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Stranskemu intervenientu pa 4.248,04 EUR (3.482,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300 in 22 % DDV po tar. št. 6007), saj povračila poštnih stroškov ni zahteval, materialni stroški v obliki kilometrine, vozovnice za vlak in dnevnice ter plačila takse pa mu v revizijskem postopku niso nastali. Če tožniki stroškov ne bodo povrnili v roku 15 dni, bodo morali plačati tudi zakonske zamudne obresti.

¹ Vrhovno sodišče je uporabilo določbe ZPP pred novelo E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017.
² Za ta primer vprašanje, ali ga lahko postavi v svojem imenu, ni odločilno, zato Vrhovno sodišče nanj ne bo odgovarjalo.
³ Čeprav sam ni odvetnik, ki bi mu bilo po določbah ZPP dovoljeno prenesti pooblastilo na drugo osebo, brez da bi ga zato etažni lastniki posebej pooblastili.
⁴ Vrhovno sodišče ocenjuje, da si ne prihaja v nasprotje z že sprejeto odločbo II Ips 303/2012 in razlogi v njej. Nosilni razlog dovoljenosti revizije v zadevi II Ips 303/2012 je bil v tem, da je tožeča stranka s predložitvijo novega pooblastila enega od etažnih lastnikov in upravnikovega pooblastila zadostila pogojem iz drugega odstavka 95. člena ZPP. To ne pomeni, da zgolj upravnikovo pooblastilo, ki je bilo priloženo v tem postopku, ne zadošča. Zapis, da toženka ni izkazala, da bi bila revizija vložena v nasprotju z voljo večine etažnih lastnikov, pa je bil dodan obiter dictum.
⁵ Peti odstavek 367. člena ZPP.
⁶ Uradni list RS, št. 45/2000 s kasnejšimi spremembami.
⁷ 4. člen Pravilnika določa:(1) Na vsako stanovanje mora biti zagotovljeno najmanj eno parkirno mesto za osebne avtomobile. (2) V večstanovanjski stavbi s pripadajočimi garažami ali pokritimi parkirišči mora biti na vsako stanovanje zagotovljeno najmanj eno garažno ali pokrito parkirno mesto. (3) V primeru iz prejšnjega odstavka mora biti na vsaka štiri stanovanja zagotovljeno še najmanj eno dodatno parkirno mesto na prostem. (4) V mestnih središčih, kjer so zgrajene javne garažne oziroma parkirne površine ter ni tehničnih možnosti za zagotovitev pripadajočih parkirnih mest, se lahko normativi iz prejšnjih odstavkov tega člena primerno znižajo.
⁸ Po oceni teorije njihova uvrstitev v samostojno točko ni dosledna, primerjaj N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 138 in naslednje.
⁹ O tem se je Vrhovno sodišče že izreklo, npr. v odločbi II Ips 348/2013.
¹⁰ To ni primer, ko bi sodišče pravni predpis ali pravila stroke, ki bi jih nato uporabilo na konkretnem primeru, šele iskalo.
¹¹ Določba 3. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (Uradni list RS, št. 125/2003 s kasnejšim popravkom, v nadaljevanju Pravilnik 2003) določa: Za vsako stanovanje mora biti na gradbeni parceli zagotovljenega najmanj 1,50 parkirnega mesta. Kadar na gradbeni parceli ni tehničnih in prostorskih možnosti za zagotovitev zadostnega števila parkirnih mest, mora investitor manjkajoča parkirna mesta zagotoviti na drugih ustreznih površinah, ki so od stavbe oddaljene največ 200 m in je etažnim lastnikom omogočena njihova trajna uporaba.
¹² Določba 3. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (Ur. list RS, št. 1/2011, v nadaljevanju Pravilnik 2011): Za vsako stanovanje je na parceli namenjeni gradnji zagotovljeno najmanj eno parkirno mesto, če veljavni prostorski akt ne določa drugače. Kadar ni tehničnih in prostorskih možnosti za zagotovitev zadostnega števila parkirnih mest, investitor manjkajoča parkirna mesta zagotovi na drugih ustreznih površinah, ki so od stavbe oddaljene največ 200 metrov in je etažnim lastnikom omogočena njihova trajna uporaba.
¹³ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 229/2010.
¹⁴ Besedilo "na gradbeni parceli" po oceni revizijskega sodišča ne pomeni na zemljišču, na katerem stavba stoji, ki sodi med skupne dele (prvi odstavek 5. člena SZ-1).