UPRS Sodba I U 2426/2018-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski davčni organ je v zadevi odmere davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2010 tožniku z izpodbijano odločbo odmeril in naložil v plačilo davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 od davčne osnove 202.693,17 EUR po povprečni stopnji dohodnine 37,94% v znesku 76.901,79 EUR s pripadajočimi obrestmi, obračunanimi po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta v znesku 6.998,34 EUR in za čas od 16. 7. 2011 do dneva izdaje te odločbe (I. in II. točka izreka). V III. točki izreka se ugotavlja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, in v IV. točki izreka, da pritožba ne zadrži izvršitve.

2Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je davčni organ na podlagi natančne analize vseh podatkov, zbranih v predhodnem postopku in iz tožnikovih prijav premoženja ugotovil, da je tožnik v inšpiciranem obdobju prejel 205.926,92 EUR neto osebnih prejemkov in imel precejšna denarna sredstva naložena v bankah, obenem pa je v istem obdobju razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo napovedane dohodke. Zato je bil uveden davčni inšpekcijski nadzor, v katerem je davčni organ s pomočjo metode izvora in uporabe sredstev ugotavljal in tudi ugotovil, da obstaja razkorak med uporabo in med izvorom sredstev. Vsi podatki, ki jih je davčni organ zbral v postopku izračuna davčne osnove z omenjeno metodo, so zbirno prikazani v tabeli št. 35 na straneh 45, 46 in 47 odločbe, iz tabele pa je razvidno, da je bila v inšpiciranem obdobju uporaba sredstev tožnika višja kot izvor sredstev za 202.693,17 EUR, kar predstavlja davčno osnovo za izračun davka na že omenjeni pravni podlagi. Izračun povprečne stopnje davka, ki znaša 37,94%, in izračun davka, ki znaša 76.901,97 EUR, sta prikazana v tabeli št. 37 in izračun obresti, ki znašajo 6.998,34 EUR, v tabeli št. 38, vse na strani 48 odločbe.

3Pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance kot organ druge stopnje z odločbo št. DT-499-21-209/2015-6 z dne 18. 10. 2018 zavrnilo kot neutemeljeno in ugotovilo, da stroški postopka niso bilo priglašeni. Pritožbeni organ v svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. Ob sklicevanju na določbe petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ugotavlja, da je organ prve stopnje v odločbi pojasnil dejansko stanje in pravno podlago za odločitev, navedel pa je tudi potek postopka ugotavljanja dejanskega stanja. Pritožbene navedbe o tem, da naj bi organ prve stopnje prikrival uporabljeno metodo cenitve, obrazloženo zavrača ter navaja, da je davčni organ prve stopnje tožniku večkrat pojasnil, katera metoda se uporablja in kako se uporabljena metoda cenitve odrazi na konkretnem primeru. Sicer pa ugotavlja, da je metoda cenitve ustrezna in jo še sam, kot metodo, katere uporaba je bila že večkrat potrjena v sodni praksi, na 9. strani odločbe pojasni oziroma opiše.

4Dalje pritožbeni organ ugotavlja, da ostaja v pritožbi sporen obstoj prihrankov tožnika na presečni dan 1. 1. 2008 in obstoj posojilne pogodbe, ki naj bi jo tožnik sklenil z očetom.

5V zvezi s prihranki pritožbeni organ ugotavlja, da je tožnik v popisu premoženja na dan 1. 1. 2008 navedel, da je na ta dan po lastni oceni razpolagal s 500.000,00 EUR gotovine. Na pozive davčnega organa, da dokaže obstoj gotovine, je pritožnik odgovoril, da dokazovanje virov sredstev, ki jih je imel v lasti pred 1. 1. 2008, ne sodi v okvir davčnega inšpekcijskega nadzora. S tem se organ druge stopnje ne strinja in pojasnjuje zakonsko podlago, po kateri se lahko preverjajo vsi podatki, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo, ter se pri tem sklicuje zlasti na 39. in 41. člen ZDavP-2. Dalje ugotavlja, da tožnik v postopku ni predložil nobenega dokaza za svojo trditev, da je na prvi dan inšpiciranega obdobja dejansko razpolagal z omenjeno gotovino in da je zato davčni organ pri oceni pravilno ni upošteval.

6Glede obstoja posojilne pogodbe, ki naj bi jo tožnik sklenil z očetom, pritožbeni organ ugotavlja, da je tožnik na poziv davčnega organa pojasnil, da priliv na račun z dne 1. 4. 2008 v vrednosti 155.000,00 EUR pomeni vračilo posojila očeta A.A., da je bila posojilna pogodba sklenjena pred letom 2008 ustno med očetom in sinom ter da je o tem A.A. pripravljen podati pisno ali ustno izjavo. Predložil je tudi očetovo pisno izjavo, v kateri je le-ta navedel, da je bilo nakazilo namenjeno vračilu izposojenega zneska. Nakar je bil v dopolnjenem postopku oče kot priča zaslišan ter izpovedal, da je znesek 155.000,00 sin posodil njegovi družbi B. d.o.o. na Hrvaškem pred letom 2008 in da je bil znesek posojila, ki je bil namenjen za delovanje podjetja, enak znesku vračila. Navedel je še, da je bila družba likvidirana in da bo naknadno predložil ustrezno dokumentacijo, naknadno pa je poslal tudi pojasnilo oziroma bančni izpisek banke C., ki dokazuje nakazilo denarja od očeta A.A. sinu D.D., iz opisa transakcije pa sledi, da gre za vračilo denarnih sredstev.

7Dalje se v razlogih druge stopnje ugotavlja, da tako tožnik kot njegov oče zatrjujeta, da gre pri znesku 155.000,00 EUR za vračilo danega posojila. Tožnikove trditve oziroma zatrjevane možnosti, da gre pri omenjenem nakazilu za darilo med očetom in sinom, zato po presoji pritožbenega organa ni mogoče upoštevati. Nedokazano pa je po presoji pritožbenega organa tudi zatrjevano vračilo posojila, saj tudi po izvedenem zaslišanju tožnikovega očeta ostaja nedokazano, da je tožnik pred začetnim datumom družbi B. dal posojilo in da je torej njegovo premoženje na začetni dan sestavljala tudi terjatev v višini danega posojila. Pogodba med očetom in sinom naj bi bila ustna. Kdaj točno naj bi bilo posojilo dano, ne oče ne sin ne pojasnita. Njuni izjavi se razlikujeta tudi glede namena danega posojila. Medtem ko tožnik trdi, da je bilo posojilo dano očetu, pa oče izpove, da je bil denar posojen družbi in s tem pravni osebi, in to brezobrestno. Dokumentacija o dejanskem nakazilu ne obstaja ne pri tožniku niti pri pravni osebi. Nihče tudi ne pojasni, kaj se je zgodilo z zatrjevano terjatvijo tožnika do družbe B. ob njeni likvidaciji in zakaj naj bi A.A. sinu vrnil posojilo, ki ni bilo dano njemu. Časovna oddaljenost nakazila od zadevnega inšpekcijskega nadzora v letu 2011 pa tudi še ni bila takšna, da ne bi bilo mogoče pridobiti listinske dokumentacije. In ker bi za zatrjevano transakcijo listinska dokumentacija morala obstajati, tožnik pa listinskih dokazil ni predložil niti ni izkazal, da bi jih ne mogel pridobiti, ostaja zatrjevano posojilo ter vračilo posojila neizkazano. Takšnega zaključka po prepričanju pritožbenega organa ne more spremeniti niti pričanje tožnikovega očeta, ki mu kredibilnost kot priči zmanjšuje že dejstvo, da je s tožnikom v ožjem sorodstvu, pa tudi skopo pojasnjevanje dogodka in dejstvo, da listinskih dokazov ni predložil. Pritožbeni organ pojasni še, da ni dolžan ugotavljati pravne narave nakazila in s tem vira dohodka, temveč da je dokazno breme v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 na tožniku.

8Pritožbeni organ nadalje zavrne očitek o kršitvi načela samostojnosti pri odločanju in poudarja, da opazka v odločbi, ki kaže na to, da se je inšpektorica o strokovnih vprašanjih posvetovala s kolegom, na očitano kršitev v ničemer ne kaže. V zvezi z očitkom, da ni bil opravljen zaključni razgovor, se po podatkih spisov ugotavlja, da je bil tožnik oziroma njegov pooblaščenec ves čas postopka redno seznanjen z vsemi postulati, ki jih vsebuje 139. člen ZDavP-2, nadalje, da je bil 30. 6. 2015 opravljen osebni razgovor in o tem sestavljen uradni zaznamek in da zato ni zaznati kršitev postopka, ki jih tudi sicer tožnik zatrjuje zgolj pavšalno in zato ni videti, da bi zatrjevana kršitev odločilno vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. Na zakonitost odločbe pa po presoji pritožbenega organa tudi ni mogla vplivati vključitev dodatne inšpektorice v postopek. Tožnik je bil namreč ves čas seznanjen s tem, kdo je odgovorna oseba, ki vodi postopek in je nosilka nadzora.

9Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi samo odloči v zadevi, oziroma da po odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

10Uvodoma ugotavlja, da se je davek odmeril iz naslova dveh transakcij, to je iz naslova priliva od očeta z dne 1. 4. 2008 v višini 155.000,00 EUR in iz naslova gotovinskih pologov z dne 26. 3. 2008 v višini 5.000 EUR, z dne 9. 4. 2008 v višini 1.500,00 EUR, z dne 17. 6. 2008 v višini 4.000 EUR in z dne 6.11. 2008 v višini 25.000,00 EUR, kar znese skupaj 35.500,00 EUR in s čimer se tožnik ne strinja.

11Meni, da do odmere davka ne bi smelo priti že iz razloga, ker ni bilo ugotovljeno očitno nesorazmerje med tožnikovim premoženjem ter porabo in prijavljenimi dohodki. V zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnik v inšpiciranem obdobju uporabil sredstva v skupni višini 19.104.889,27 EUR in dokazal zakoniti izvor sredstev v višini 18.902.196,10 EUR, kot je razvidno iz tabele 35 v odločbi. Davčna osnova 202.693,17 EUR tako predstavlja le 1,07% od zakonito izkazanih dohodkov in zato niso izpolnjeni pogoji za obdavčitev po petem odstavku 68. člena ZDavP-2.

12Glede priliva od očeta se v tožbi navaja, da nakazilo zneska 155.000,00 EUR s strani očeta na tožnikov bančni račun ni sporno. Pravna narava in okoliščine v zvezi s prilivom pa so ostale nepojasnjene. Pri tem tožnik za bistveno šteje, da je dokazal vir dohodka, to je priliv od očeta, ter meni, da v takšnem primeru, ko je vir znan, odpade obdavčitev po že navedeni pravni podlagi. Breme dokazovanja v takšnem primeru preide na davčni organ, še posebej, ko davčni zavezanec dokaže prejem dohodka od druge osebe, saj so dokazi izven njegove vplivne sfere. Od tožnika se je zato neutemeljeno zahtevalo, da predloži dokumentacijo v zvezi s poslovanjem očeta in očetove družbe. Davčni organ pa ni z ničemer dokazal, da bi šlo za obdavčljivi dohodek, ki ga davčni zavezanec ni napovedal. Ostaja torej dvom o davčni naravi prejetega priliva od očeta, v dvomu pa bi bila tožena stranka dolžna odločiti v korist tožnika in šteti, da priliv od očeta predstavlja neobdavčen dohodek, ki zmanjšuje davčno osnovo. Tožnik v tej zvezi kot nesporno izpostavlja tudi dejstvo, da je priliv izplačal tožnikov oče in da ima tožnik pravni položaj dediča prvega dednega reda. Zato je v primeru, če ni mogoče ugotoviti, da je prišlo do odplačnega posla, potrebno šteti, da gre za neodplačen prenos med očetom in sinom, takšen prenos pa ne more biti predmet obdavčitve.

13Prav tako po navedbah v tožbi ni utemeljeno stališče toženke, da vir dohodka ni znan oziroma dokazan. Dejstvo je, da je dohodek tožniku nakazal njegov oče, tožena stranka pa ni dokazala drugače niti ni bil izveden noben dokaz v tej smeri, kar pomeni, da tudi s standardom verjetnosti toženka ni uspela dokazati, da gre za obdavčljiv dohodek. Kolikor pa se šteje, da tožnik ni prejel vračila posojila, bi bilo treba ugotoviti resnično vsebino prejetega dohodka, saj bi le tako lahko prišlo do pravične obdavčitve. Tožnik opozarja, da je v odločbi druge stopnje na 12. strani izrecno zapisano, da bi nakazilo lahko imelo vrsto pravnih podlag, to pa pomeni, ker pravna podlaga ni ugotovljena, da odločitve ni mogoče preizkusiti. Tožnik še dodaja, da je sicer v zvezi s posojilnim razmerjem predlagal izvedbo vseh dokazov, ki jih je imel na voljo, in da mu likvidacija družbe ne sme iti v breme. Prav tako mu ne sme iti v breme, da oče po zaslišanju ni predložil dokazov. Zato pa ima toženka pooblastila, da od stranke zahteva predložitev listin, v konkretnem primeru dokumentacije likvidirane družbe in ker toženka tega ni izvedla, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sicer pa davčni organ niti ni upravičen, da od tožnika zahteva listine, na podlagi katerih bi tožnik dokazoval poslovne dogodke, ki so se izvršili pred njegovim prihodom v Slovenijo. Tožnik se namreč do 1. 1. 2008 ni štel za davčnega rezidenta Slovenije.

14Glede gotovine se v tožbi navaja, da je tožnik v postopku predložil dokazilo o tem, da je opravil dne 9. 3. 2007 gotovinski dvig v višini 50.000,00 EUR, iz katerega je črpal za sporne pologe gotovine. Toženka tega ne upošteva, čeprav ni z ničemer izkazano, da bi tožnik dvignjena gotovinska sredstva porabil za druge namene. S tem se odstopa od obstoječe sodne prakse in pomeni kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic strank. Tožnik v zvezi s hranjenjem gotovine ne more predložiti drugega dokaza, kot je dokazilo o dvigu. Druga dokazila iz objektivnih razlogov ne obstojijo in je tožnik zato postavljen v dokazno stisko in je ogrožena njegova pravica do sodnega varstva. Dokazni standard bi bilo zato treba takšni situaciji prilagoditi oziroma odstopiti od dokaznega standarda prepričanja oziroma standarda onkraj razumnega dvoma. Dejansko stanje je bilo v konkretnem primeru napačno ugotovljeno in v posledici uporabljen napačen materialni predpis, odločitev toženke, ki temelji na predpostavki, da naj bi tožnik sredstva porabil za neznan namen, pa arbitrarna in kot takšna nezakonita. Zahteva toženke po predložitvi dokazov, ki sploh ne morejo obstajati, predstavlja tudi kršitev prava Skupnosti, kar tožnik dokazuje s sklicevanjem na sodbo Sodišča (EU) v zadevi C-524/04. Na toženki je zato, da ob že predloženih dokazih dokaže nasprotno, to je, da je tožnik gotovinska denarna sredstva porabil za druge namene. Ker tega tožena stranka v konkretnem primeru ni uspela dokazati, je po stališču tožbe treba šteti, da je tožnik denar porabil za namen, ki ga zatrjuje, to je za kasnejše pologe gotovine. Še posebej to velja ob dejstvu, da sporne transakcije pomenijo izredno majhen del njegovega poslovanja, pri katerem je poslovanje z gotovino povsem običajna praksa in ga je mogoče pričakovati.

15Glede kršitev pravil postopka tožnik navaja, da izpodbijana odločba ne vsebuje vseh podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti pravilnost izračuna. V tabeli št. 35 so podani zbirni zneski in v obrazložitvi navedeni podatki o tem, katere transakcije oziroma dogodki so vključeni v posamezne skupine. Ni pa o vključenosti v skupine bolj podrobnih podatkov. Zato ni mogoče preveriti, če so transakcije pravilno razvrščene v skupine in če se nanašajo na inšpicirano davčno obdobje in tudi ni mogoče preveriti matematične pravilnosti seštevka. In ker izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti, je le-ta nezakonita. Za nezakonit pa tožnik šteje tudi sicer celoten postopek, saj meni, da davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 ne more biti predmet inšpekcijskega nadzora.

16Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru na prvem mestu vztraja, da je znesek davčne osnove, od katere je bil odmerjen davek, objektivno gledano dovolj visok, da je pogoj za odmero po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2 podan. Glede priliva od očeta se sklicuje na ugotovitve, zbrane v postopku na prvi stopnji, in na tožnikove navedbe, ki jih je dal v tej zvezi, na podlagi katerih davčni organ ni imel nobene realne podlage, da bi pridobil podatke o bančnih transakcijah družbe. Tožnik je namreč ves čas trdil, da je dal posojilo očetu. Šele oče A.A. je v svoji izjavi navedel, da je bilo posojilo dano njegovi družbi, ki je bila likvidirana in se zavezal, da bo dostavil dokumentacijo, ki se nanaša na posojilo. Dokumentacije pa ni dostavil, ker z njo očitno ne razpolaga. Pri tem tožena stranka poudarja, da so to nova dejstva, posredovana šele v letu 2018, medtem ko je bila odločba izdana 22. 9. 2015, iz vsega navedenega pa sledi, zakaj tožnik ni uspel dokazati, da gre pri nakazanem znesku 155.000,00 EUR za vračilo posojila, ki je bilo dano pred 1. 1. 2008 in zakaj pri izračunu davčne osnove ni bilo upoštevano med viri.

17Toženka tudi vztraja pri pojasnilu, da v primeru, ko ni dokazano, da gre za vračilo posojila, davčni organ ni dolžan ugotavljati pravne narave nakazila. V zadevnem postopku se zato podlaga za izplačila ne ugotavlja. Predmet obdavčitve predstavlja na predpisan način ugotovljena razlika, ne glede na vir oziroma vrsto dohodkov, iz katerih izvira. Do cenitve je namreč prišlo iz razloga, ki je na strani tožnika in je posledica kršitve obveznosti, ki jih ima davčni zavezanec glede izpolnjevanja davčnih obveznosti.

18Tožbeni ugovor, ki se nanaša na davčno rezidentstvo tožnika tožena stranka zavrne kot nerelevanten. Možnost nadzora nad pravilnim izpolnjevanjem davčnih obveznosti vedno obstaja, davčni zavezanec pa je tisti, ki razpolaga s podatki, ki so pomembni za davčno odmero in se zato od njega utemeljeno zahteva, da dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz njegove sfere, dokaže.

19Tožena stranka se strinja tudi z odločitvijo prve stopnje glede pologov gotovine ter zavrača trditve tožnika, da se davčno (pravilno: dokazno) breme prevali na davčni organ. Ker je tožnik tisti, ki je zatrjeval, da je vir za pologe na TRR dvig gotovine, opravljen 12 oziroma 18 mesecev pred zadnjim dvigom (pravilno: pologom) gotovine, je v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZDavP-2 dokazno breme na tožniku.

20Podatke, ki so razvidni iz tabel in iz vsebine odločbe tožena stranka razloži kot zadostne in ob sklicevanju na podatke, ki jih vsebuje odločba, zavrača zatrjevanja tožbe, po katerih naj bi zaradi manjkajočih delnih cenitvenih zneskov odločbe ne bilo mogoče preizkusiti.

21Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ter vztraja pri tožbenih navedbah in predlogih. Kolikor v vlogi sodišču očita kršitev pravil o vsebini in sestavi sodne odločbe in s tem kršitev 22. člena Ustave, pa je njegov očitek, glede na to, da sodišče v zadevi takrat še ni odločilo, vsaj preuranjen.

22Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in predlogih.

23Tožba ni utemeljena.

24Po tem, ko je pregledalo listine, ki so v sodnem in v upravnih spisih, in potem, ko je slišalo stranki, sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in utemeljena na zakonu. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijane in drugostopenjske odločbe, zato se sodišče, kolikor jih ne povzema v svojih razlogih, nanje sklicuje.

25Pravna podlaga, na katero opirata odločitev davčna organa, so določbe 68. člena ZDavP-2 v besedilu, kakršno je veljalo v času odločanja, in je v petem odstavku glasilo: „Če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec - fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezance napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec - fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca - fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca - fizične osebe, se davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki na plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih petih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja.“ V šestem odstavku pa: „Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu se zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja.“

26Tožbeni očitek, po katerem za izvedbo davčnega inšpekcijskega nadzora v konkretnem primeru, ko se davek ne obračuna in plača na podlagi davčnega obračuna, v določbah ZDavP-2 ni podlage, pravilno zavrne že tožena stranka na naroku, ko se sklicuje na 127. člen ZDavP-2, ki velja tudi za konkreten primer in ki poleg generalne klavzule o vsesplošnem nadzoru nad izpolnjevanjem davčnih obveznosti vsebuje oziroma določa tudi davčni inšpekcijski nadzor kot obliko nadzora. Pri tem je davčni inšpekcijski nadzor opredeljen kot samostojna oblika nadzora in ne kot nadzor, ki bi bil namenjen samo za nadzor davčnih obračunov, kot se napačno zatrjuje v tožbi.

27Že tožena stranka v odgovoru na tožbo, na katerega se sklicuje na naroku, izčrpno in s sklicevanjem na obrazložitev prve stopnje, pojasni tudi, kako in kje je v odločbi prikazan način izračuna davčne obveznosti ter s tem zavrne tožbeni očitek, da ni mogoče preizkusiti pravilnosti izračuna in da je zato izpodbijana odločba nezakonita. Sodišče v tem delu sledi razlogom toženke in jih ne ponavlja.

28Tožena stranka odgovori tudi na zatrjevano očitno nesorazmerje, ki ga tožnik sicer prvič uveljavlja oziroma zatrjuje v tožbi. Znesek v višini 202.698,17 EUR, ki prestavlja razliko med porabo in napovedanimi dohodki, oceni kot objektivno dovolj visok, da je izpolnjen pogoj za odmero po citirani določbi. Z njeno oceno se strinja tudi sodišče. Za to, da je izpolnjen pogoj za ukrepanje na podlagi citiranega petega odstavka 68. člena ZDavP-2, se po zakonskem besedilu ne zahteva, da bi obstajalo nesorazmerje in še manj, da bi bilo nesorazmerje očitno. Zahteva se precejšnje preseganje dohodkov, ki jih je davčni zavezanec napovedal, to pa tudi po presoji sodišča pomeni, da za izpolnjeni pogoj zadošča precejšnja višina zneska, gledano objektivno, ta pa je v konkretnem primeru nedvomno podana.

29V vsebinskem pogledu ostaja v tožbi sporen obstoj posojilne pogodbe, ki naj bi jo tožnik sklenil z očetom, ter gotovinski pologi v skupnem znesku 35.000,00 EUR, ki jih je tožnik opravil na svoj bančni račun.

30Kot pravilno navaja tožnik, nakazilo zneska 155.000,00 EUR s strani očeta A.A. na tožnikov bančni račun ni sporno. Nima pa prav, ko trdi, da je s tem, ko je dokazal, da gre za priliv od očeta, že dokazal, da ni podlage za obdavčitev in da breme dokazovanja v takšnem primeru preide na davčni organ. Kot pravilno navaja tožena stranka, je predmet obdavčitve po citirani določbi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 na predpisan način ugotovljena razlika, medtem ko je v skladu s šestim odstavkom istega člena na tožniku, da vir oziroma vrsto dohodkov ter pravno podlago za njihovo izplačilo dokaže in s tem davčno osnovo, ugotovljeno do stopnje verjetnosti, zniža. Pri tem pa tožnik tudi po presoji sodišča v postopku nadzora ni bil uspešen. O obstoju posojila, ki naj bi se mu vračalo z omenjenim nakazilom, ni nobenih listinskih dokazil, čeprav bi jih bilo že z ozirom na višino posojenega zneska in še zlasti glede na izpovedbo tožnikovega očeta o tem, da gre za posojilo njegovemu podjetju, utemeljeno pričakovati. Prav tako ne tožnik in tudi njegov oče nista posredovala davčnim organom nobenih konkretnih podatkov o vsebini in o načinu ter času sklenitve posojilne pogodbe. Še več, njune izjave v tej zvezi si celo nasprotujejo, saj po eni strani tožnik, vsaj sprva, trdi, da gre za posojilo, dano očetu osebno, medtem ko se po drugi strani od očeta izve, da je šlo za posojilo njegovi družbi B.. Dokumentacije o tem pa, kot že rečeno, ni bilo predložene. Nakar se celo, kot možen izhod, omenja darilo oziroma neodplačen prenos med očetom in sinom, pri tem pa pozabi, da bi tudi v tem primeru z vidika davčnih predpisov morala obstajati listina, tj. darilna pogodba. Zato davčna organa nasprotujočim si tožnikovim izjavam in izjavi oziroma izpovedbi očeta na zaslišanju utemeljeno ne poklonita vere in štejeta obstoj posojilnega razmerja za nedokazan, s tem pa znesek 155.000,00 EUR, nakazan na tožnikov bančni račun, za nepojasnjen dohodek, ki se obdavči.

31Ne dovolj pojasnjeni pa ostajajo po presoji sodišča tudi prilivi oziroma viri prilivov na tožnikov bančni račun v obliki pologov gotovine v skupnem znesku 35.000,00 EUR, ki so bili opravljeni s strani tožnika v času od 26. 3. 2008 do 6. 11. 2008. Sklicevanje tožnika na dvig gotovine v znesku 50.000,00 EUR, ki je bil opravljen 9. 3. 2007 in s tem več kot leto pred tem, po presoji sodišča ni dovolj. Uporaba omenjenih sredstev za druge namene se s strani davčnih organov, kot poudarja tožnik, res ne ugotavlja, vendar pa to za odločitev ni bistveno. Bistveno je, da tožnik, ki zatrjuje, da je vir za za pologe gotovine dvig gotovine, ki je bil opravljen 12 mesecev oziroma 18 mesecev pred zadnjim dvigom gotovine, nosi dokazno breme za svoje trditve. Tožnik pa v tej zvezi, to je o hrambi denarja ipd., ne izkaže in niti ne navaja ničesar, zato ne uspe omajati zaključka, da omenjeni dvig že zaradi časovne odmaknjenosti ne izkazuje v zadostni meri podlage za sporne pologe gotovine.

32Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

33Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.