VSRS Sodba in sklep VIII Ips 220/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. P-496169 z dne 2. 6. 2004 in št. 230496169 z dne 18. 10. 2002, s katerima so bile tožničinemu pokojnemu možu A. S. (v nadaljevanju: zavarovanec) od 1. 11. 2002 dalje priznane pravice iz naslova I. kategorije invalidnosti v posledici bolezni. Hkrati je zavrnilo zahtevek, da se pokojnemu zavarovancu od 8. 10. 2002 dalje prizna invalidnost I. kategorije kot posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni in da se mu od 9. 3. 1991 dalje prizna enak vzrok za takrat že ugotovljeno invalidnost III. kategorije, s priznanjem ustreznih pravic. Tožbo v zvezi z zahtevkom za odpravo odločbe tožene stranke z dne 15. 7. 1991 o priznanju pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti v posledici bolezni je sodišče s sklepom zavrglo, ker tožnica odpravo navedene odločbe predhodno ni uveljavljala v postopku pri toženi stranki.

2Na tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvami glede III. kategorije invalidnosti pokojnega zavarovanca od 9. 3. 1991 dalje, ker glede tega procesne predpostavke za vsebinsko odločanje niso bile podane. Glede odprave odločb o ugotovitvi invalidnosti I. kategorije in priznanja pravic na tej podlagi od 1. 11. 2002 dalje in glede sklepa o zavrženju tožbe v zvezi z delom zahtevka pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvah, da je bil razlog za uvrstitev pokojnega zavarovanca v prvo kategorijo invalidnosti pojav karcinoma oziroma raka na pljučih, ki je bil medicinsko ugotovljen v aprilu 2000, je soglašalo, da pokojnemu zavarovancu ni bilo mogoče priznati invalidnosti I. kategorije v posledici poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni niti na podlagi določb Zakona o popravi krivic (ZPKri – Ur. l. RS, št. 59/96 s spremembami), ker zavarovanec navedene bolezni ni utrpel v času, ko je kot politični zapornik do leta 1989 prestajal kazen zapora, temveč je do bolezni, ki je bila vzrok njegove invalidnosti I. kategorije, prišlo šele več let kasneje.

3Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče enostransko upoštevalo ugotovitve izvedencev, da ni upoštevalo, da so tudi izvedenci ugotavljali veliko verjetnost povezave med zavarovančevim prestajanjem zaporne kazni in pojavom pljučnega raka, ki je bil v takrat že napredovanem stanju res odkrit šele v avgustu 2000. Tudi ob upoštevanju splošne opredelitve poklicne bolezni bi moralo sodišče ugotoviti, da je tožnikova invalidnost I. kategorije posledica prestajanja zaporne kazni in s tem posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni. Sicer pa je sodišče neutemeljeno zavrglo neposredni zahtevek za priznanje, da je bila zavarovančeva invalidnost III. kategorije od leta 1991 dalje posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni. Izrecno je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v letu 1991 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi takratnih obolenj, ki so nastala v času prestajanja zaporne kazni. Na podlagi ZPKri bi moralo tako sodišče dopustiti direktno uveljavljanje ustreznega zahtevka na podlagi določb tega zakona.

4Revizija je bila na podlagi določb 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni utemeljena.

6Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Tožnica kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo njenega zahtevka ni določno opredelila. Zato sodišča z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

8Kolikor tožnica graja dokazno oceno sodišča in navaja, da sodišče ni ustrezno upoštevalo vseh ugotovitev izvedencev, s temi navedbami uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato tudi teh navedb sodišče ni moglo upoštevati.

9ZPKri v drugem odstavku 20. člena določa, da se poškodba oziroma bolezen, ki jo je bivši politični zapornik utrpel v času odvzema prostosti, šteje kot poškodba pri delu oziroma poklicna bolezen, kolikor se ni štela kot taka že po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnih v času prestajanja kazni.

10Dejstvo, da so nekateri izvedenci ugotavljali verjetnost kasnejšega pojava pljučnega raka pri pokojnem zavarovancu tudi zaradi duševnega in telesnega maltretiranja v času prestajanja kazni zapora, ne pomeni, da je zavarovanec to bolezen utrpel oziroma „pretrpel v času odvzema prostosti“ kot politični zapornik v smislu drugega odstavka 20. člena ZPKri. Pojav pljučnega raka je bil pri pokojnem zavarovancu ugotovljen šele v letu 2000 in nikakor ne že v času, ko je kot politični zapornik do leta 1989 prestajal večletno kazen zapora. Do pojava pljučnega raka po ugotovitvah sodišča ni prišlo v času prestajanja kazni zapora, tako da te bolezni tožnik ni utrpel v času odvzema prostosti. Pojav pljučnega raka kot posledica telesnega in in duševnega maltretiranja tudi ni bil opredeljen kot poklicna bolezen v smislu določb vsakokratnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato je ob ugotovitvi, da je dejanski vzrok za uvrstitev pokojnega zavarovanca v prvo kategorijo invalidnosti v letu 2002 šele leta 2000 ugotovljeno obolenje za pljučnim rakom, sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je njegova invalidnost I. kategorije posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni in pri taki presoji materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11Kolikor tožnica navaja, da bi moralo sodišče dopustiti njen zahtevek za ugotovitev, da je bila zavarovančeva invalidnost III. kategorije, ugotovljena že v letu 1991, na podlagi določb ZPKri posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni in da se mu priznajo pravice na tej podlagi, sodišče ugotavlja, da razen ugotavljanja pokojninske dobe v smislu 6. člena ZPKri ne posega v sam postopek priznavanja in odmere pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, urejen v Zakonu o pokojninskem zavarovanju (ZPIZ in ZPIZ-1). Ker je 234. člen ZPIZ določal, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljajo pri zavodu in je bilo tako uveljavljanje pravic v predhodnem upravnem postopku v 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) opredeljeno kot procesna predpostavka za uveljavljanje pravic pred sodiščem, je sodišče tožbeni zahtevek v zvezi z drugačnim vzrokom za zavarovančevo invalidnost III. kategorije od leta 1991 dalje utemeljeno zavrglo. Tudi Zakon o spremembi ZPKri (Ur. l. RS, št. 87/2001) je v 2. členu določil le možnost vložitve nove zahteve pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če je bila političnim zapornikom pokojnina odmerjena pred uveljavitvijo ZPKri.

12Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.