65. člen ZPIZ-1

Poškodb pri delu oziroma poklicnih bolezni v zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, za katere poškodovanec ni zavarovan pri nosilcu oziroma izvajalcu obveznega zavarovanja temveč pri tujem nosilcu zavarovanja, ni mogoče šteti za takšne.

Tožnica trajno ni zmožna za delo konfekcionar, je pa zmožna opravljati druga dela s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami. Pri tem ni nepomembno, da je tožnica po poklicu tekstilno konfekcijski tehnik in ne konfekcionar in se stvarne in časovne razbremenitve na drugem delu upoštevajo tudi znotraj tega poklica. Pri tožnici pa ni prišlo do takšnega stanja, da bi bila pridobitno nezmožna za vsakršno delo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti.

V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju izvedenskega organa v sestavi specialista internista in specialista pulmologa, ki ga je tudi zaslišalo, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da vzrok nastanka I. kategorije invalidnosti ni poklicna bolezen, temveč bolezen. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na lečečega specialista, ki je menil, da je vzrok tožnikovega obolenja poklicna bolezen. Vloga lečečih specialistov je namreč drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil medicinske stroke in znanosti, upoštevati tudi definicijo invalidnosti in poklicne bolezni, samo mnenje pa so dolžni podati na podlagi prepričljivih in jasnih objektivnih dokazih.

V primeru bursitisov (vnetij burs) gre za občasne zdravstvene težave, za vnetja, ki se pozdravijo. Zato teh zdravstvenih težav ni mogoče upoštevati kot vzroka nastanka invalidnosti. Lahko gre le za začasno nezmožnost za delo, ne pa za invalidnost. Res je, da nova definicija invalidnosti ne vsebuje več elementa trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju, vendar je še vedno potrebno, da je zdravljenje končano. V primeru tožnice je šlo v primeru bursitisa za akutno stanje. Na to kaže ugotovitev invalidske komisije I. stopnje, ko pri tožnici bursitis ni bil ugotovljen, vzrok invalidnosti pa je bila bolezen. Preboleli bursitisi niso vplivali na nastanek oz. poslabšanje invalidnosti, saj pri tožnici bursitisi niso pustili posledic. Njene težave so povezane z degenerativnimi spremembami. Zato tožničin zahtevek na ugotovitev, da je pri tožnici vzrok bolezni 50 % bolezen in 50 % poklicna bolezen, ni utemeljen.

Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče razsodilo na podlagi sodb, izdanih v sporu med stransko intervenientko in tožnico v odškodninskem delovnem sporu. Le dokaze, ki so bili pridobljeni že v navedenem sporu in ki so se v pomembnem delu nanašali na v bistvu enako vprašanje (vprašanje vzročne zveze) je sodišče izvedlo in uporabilo tudi v tem socialnem sporu, s tem, da je tako pri pridobitvi kot pri izvedbi teh dokazov lahko tožnica neposredno sodelovala.

Bolezen, pri kateri ima delovni proces oziroma delovno okolje vlogo predisponirajočega, ne pa vzročnega dejavnika za njen nastanek, in ki je pomembna za zbiranje podatkov zaradi izboljšanja delovnih razmer, je bolezen, povezana z delom (61. člen ZVZD-1). Prav takšno stanje, kot je opredeljeno v 61. členu ZVZD-1, je podano pri tožnici. Med obolenjem tožnice in dražečimi snovmi na delovnem mestu sicer obstaja vpliv oziroma povezava, vendar med njima ni vzročne zveze v smislu 65. člena ZPIZ-1 (po katerem so poklicne bolezni določene bolezni , povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan ), zato pogoji za opredelitev vzroka invalidnosti kot poklicne bolezni niso izpolnjeni.

Stranska intervenientka (na strani toženca) je bila na delovnem mestu steklobrusilke pri tožeči stranki 21 let izpostavljena svincu, v posledici česar je prišlo do kronične zastrupitve s svincem, zaradi katere je pri njej prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Vzrok njene invalidnosti I. kategorije je zato poklicna bolezen. Sodišče prve stopnje se je pri presoji vzroka invalidnosti oprlo predvsem na izvedenska mnenja, pridobljena v odškodninskem sporu med stransko intervenientko kot tožnico in tožečo stranko kot tožencem. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je imela tožeča stranka v odškodninskem sporu možnost sodelovati pri izvedbi teh dokazov.

Zaradi nasprotja glede vzroka invalidnosti med pisno podanim izvedenskim mnenjem, ki ga je podal izvedenski organ, ki pri tožnici ne ugotavlja klasičnih kliničnih znakov za nevrološko motnjo povzročeno s svincem, in izpovedbo enega od članov izvedenskega organa, ki so sodelovali pri podaji pisno podanega izvedenskega mnenja, da pri tožnici obstajajo pogoji, da se bolezen prizna kot poklicna bolezen (zastrupitev s svincem in njegovimi spojinami in zmesmi), je treba zaslišati tudi preostala dva člana, ki sta sodelovala pri podaji pisnega izvedenskega mnenja.

Iz drugega odstavka 4. člena Pravilnika dejansko izhaja, da se poklicna bolezen ugotavlja in dokazuje z zdravstvenim nadzorom delavcev preko preventivnih zdravstvenih pregledov, vendar ta določba ne predstavlja ovire, da se poklicna bolezen ne ugotovi oziroma ne more ugotoviti tudi na drug način. Iz opredelitve poklicne bolezni (65. člen ZPIZ-1 oziroma 2. člen Pravilnika), pogojev za določanje delovnih mest, kjer se pojavljajo poklicne bolezni (3. člen Pravilnika) in postopka ugotavljanja in priznavanja poklicnih bolezni (4. člen Pravilnika) ne izhaja, da je poklicna bolezen izključena v primerih, če oboli le eden od več delavcev, ki so dalj časa delali na istem delovnem mestu.

Ker so stališča izvedencev glede odgovora na vprašanje, ali je tožnikova bolezen (alergijski rinitis, astma) poklicna ali pa je le povezana z delom (pri čemer naj bi se tožnik že rodil kot atopik, delovne razmere pa so predstavljale le sprožilni moment za razvoj alergične reakcije, ki se kaže kot astma), različna, bi sodišče prve stopnje ta nasprotja moralo odpraviti z dodatnim zaslišanjem izvedencev oziroma z določitvijo novih izvedencev.

Sodišči nižjih stopenj nista ugotovili, da bi bile v tožničinem delovnem okolju prekoračene kakršnekoli dopustne oziroma mejne vrednosti alergenov. Tožencu ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja; občasno opažanje tožničinega kihanja, kašljanja in pordečelih oči še ne pomeni takšne seznanitve z njenimi zdravstvenimi težavami, ki bi že terjala njegovo ukrepanje s premestitvijo tožnice na drugo delovno mesto.

Ali so pri tožeči stranki (delodajalcu zavarovanca) škodljive snovi presegale dopustne vrednosti, za odločitev o vzroku zavarovančeve bolezni ni bistveno. Bistveno je le, da je bolezen - sideroza pljuč - posledica izpostavljenosti varjenju, tako da se šteje za poklicno bolezen. Doseganje ali preseganje koncentracije škodljivih snovi in zagotavljanje delovnega okolja pa je lahko pomembno za ugotavljanja delodajalčeve odgovornosti za nastanek poklicne bolezni.

Ker je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan (in tudi omejen) na dejansko stanje, podano do izdaje dokončne odločbe toženca, je vzrok invalidnosti pri tožniku, pri katerem je poklicna vibracijska bolezen nedvomno obstajala že v času do dokončne odločbe, kljub temu da je bila diagnosticirana šele po njeni dokončnosti, poklicna bolezen,

Posttravmatska stresna motnja, ki po ugotovitvah izvedenke ni bila posledica enega samega dogodka oziroma ni obolenje, ki je neposredna ali izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela, itd., ne ustreza zakonski opredelitvi poškodbe pri delu. Ta opredelitev ni stvar dejanske ugotovitve, temveč pravne presoje, ki je v pristojnosti sodišča in ne izvedenke. Ker v seznamu poklicnih bolezni, ki je sestavni del Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni, posttravmatska stresna motnja ni opredeljena kot poklicna bolezen, ni pravne podlage za to, da bi bila tožniku ta bolezen priznana kot poklicna bolezen oziroma, da bi izven začrtanega pravnega okvira sodišče kar samo ugotavljalo, ali bi bila neka bolezen lahko poklicna bolezen oziroma bi lahko ustrezala opredelitvi takšne bolezni.

Pojav pljučnega raka je bil pri pokojnem zavarovancu ugotovljen šele v letu 2000 in ne že v času, ko je kot politični zapornik do leta 1989 prestajal večletno kazen zapora. Do pojava pljučnega raka po ugotovitvah sodišča ni prišlo v času prestajanja kazni zapora. Ob ugotovitvi, da je dejanski vzrok za uvrstitev pokojnega zavarovanca v prvo kategorijo invalidnosti v letu 2002 šele leta 2000 ugotovljeno obolenje za pljučnim rakom, je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnice na ugotovitev, da je bila pokojnikova invalidnost I. kategorije posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni.

Iz medicinske, kakor tudi iz delovne dokumentacije, ni razvidno, da bi bila hrbtenica pri tožnici, ki je opravljala delo referent I – tajnica izpostavljena stalnim obremenitvam v nefizioloških položajih, splošnim vibracijam ali dvigovanju bremen in da bi zaradi te izpostavljenosti prišlo do obolenja in okvare medvretenčne ploščice. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je vzrok ugotovljene invalidnosti poklicna bolezen, ni utemeljen.