20. člen ZPKri

Določilo četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2 določa, da pridobi pravico do starostne pokojnine zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa, česar pa tožeča stranka ob vložitvi zahteve s starostjo 58 let in 9 mesecev starosti ni izpolnjevala, niti ni izpolnjevala pogoja starosti po prehodnih določbah ZPIZ-2.

Razlog, da oseba, ki ji je bila odvzeta prostost in je kasneje za ta čas pridobila status političnega zapornika, ni bila vključena v obvezno zavarovanje, je bil krivičen. To krivico odpravlja ZPKri, ki je specialni zakon, katerega glavni namen je rehabilitacija upravičencev. Rehabilitacija političnega zapornika je lahko zagotovljena le na ta način, da se mu s priznano pokojninsko dobo priznajo pravice, ki bi jih imel, če neupravičenega odvzema prostosti ne bi bilo. Pokojninska doba, priznana po ZPKri, omogoča taki osebi rehabilitacijo tako, da se izenači z dobo, priznano za čas obvezne vključitve v zavarovanje. Obdobje neupravičenega odvzema prostosti je kot pokojninsko dobo osebam s statusom političnega zapornika priznal ZPKri kot specialni zakon. ZPIZ-2, ki je zaostril pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, pokojninske dobe po ZPKri ni izključil kot dobe, ki se ne bi priznala pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Priznano pokojninsko dobo po določbah ZPKri se mora zato pri priznavanju pravice do pokojnine upoštevati kot „pokojninsko dobo brez dokupa“ v smislu četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2

Po ZPKri priznana pokojninska doba ni dokupljena doba. Seveda ta doba tudi ni "obdobje obvezne vključitve v zavarovanje". Vendar pa je bil razlog, da oseba, ki ji je bila odvzeta prostost in je kasneje za ta čas pridobila status političnega zapornika, ni bila vključena v obvezno zavarovanje, krivičen. To krivico odpravlja ZPKri, ki je specialni zakon, katerega glavni namen je rehabilitacija upravičencev. Ta se izkazuje v odpravi posledic neupravičenega odvzema prostosti. V času odvzema prostosti je zavarovancu onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti ter posledično vključitev v zavarovanje, zato je rehabilitacija političnega zapornika lahko zagotovljena le na ta način, da se mu s priznano pokojninsko dobo priznajo pravice, ki bi jih imel, če neupravičenega odvzema prostosti ne bi bilo. Pokojninska doba, priznana po ZPKri, omogoča taki osebi rehabilitacijo le tako, da se izenači z dobo, priznano za čas obvezne vključitve v zavarovanje.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se lahko pokojninska doba, ki je bila tožniku priznana na podlagi Zakona o popravi krivic (ZPKri) v dvojnem trajanju, izenači s pokojninsko dobo brez dokupa iz četrtega odstavka 27. člena po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2).

Pritožba utemeljeno opozarja, da pokojninske dobe, ki je bila tožniku priznana s sklepom z dne 5. 4. 2005 ni mogoče šteti kot dobo z dokupom. Navedena doba je bila tožniku priznana že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Namen priznanja te dobe pa je razviden iz prvega člena ZPKri, kjer je določeno, da ta zakon ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo o teh pravicah. V prvem odstavku 6. člena je nadalje določeno, da državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, se v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem in preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu, s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču se osebi

Za priznanje pravice do starostne pokojnine bi moral imeti tožnik najmanj 15 let zavarovalne dobe ali najmanj 20 let pokojninske dobe. Tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, saj ima po ZPKRi priznanih 15 let, 8 mesecev in 21 dni pokojninske dobe.

Tožnik je predlog za obnovo postopka (v katerem naj mu toženec prizna, da je njegova invalidnost posledica poklicne bolezni po Zakonu o popravi krivic) vložil po preteku triletnega objektivnega roka, zato ga je toženec na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP utemeljeno zavrgel.

Pojav pljučnega raka je bil pri pokojnem zavarovancu ugotovljen šele v letu 2000 in ne že v času, ko je kot politični zapornik do leta 1989 prestajal večletno kazen zapora. Do pojava pljučnega raka po ugotovitvah sodišča ni prišlo v času prestajanja kazni zapora. Ob ugotovitvi, da je dejanski vzrok za uvrstitev pokojnega zavarovanca v prvo kategorijo invalidnosti v letu 2002 šele leta 2000 ugotovljeno obolenje za pljučnim rakom, je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnice na ugotovitev, da je bila pokojnikova invalidnost I. kategorije posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni.

Določba 1. odstavka 20. člena ZPKri je torej posebnega značaja, uporabljiva le za upravičence iz tega zakona, zato ima po splošnem pravnem pravilu lex specialis derogat legem generalis značaj posebne norme. Z njo je zakonodajalec želel v 2. členu ZPKri opredeljenim kategorijam neopravičeno obsojenih oseb omogočiti upokojevanje pod ugodnejšimi pogoji, kot so določeni v splošnih predpisih. Zato določb 302. člena ZPIZ (1992) oziroma 390. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako kot je to storilo sodišče druge stopnje. Ob njihovi uporabi je prezrlo določbe kasneje sprejetega ZPKri, ki ureja v odnosu na sistemski zakon (lex generalis) priznanje pokojninske dobe v korist v zakonu navedenih kategorij žrtev - torej za določen ožji segment oseb - iz specifičnih razlogov (lex specialis). Zato ima ta - specialni - zakon prednost pred splošnim zakonom, ki ga v določenem delu torej razveljavlja.