VSRS Sodba VIII Ips 403/2007

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 18. 5. 2006 in 1. 7. 2005 in toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka.

Sodišče je ugotovilo, da je tožnici med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje (z dnem 19. 7. 2003), zaradi česar ji je na podlagi določbe drugega odstavka 34. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.) in v skladu s tretjim odstavkom 137. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 3/98 in nadalj. – v nadaljevanju Pravila) pripadalo nadomestilo plače za obdobje od 20. 7. do 18. 8. 2003 (30 dni). Kljub temu, da je bilo naknadno s sodbo Delovnega sodišča v Kopru odločeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita in ji delovno razmerje dne 19. 7. 2003 ni prenehalo (zaradi česar jo je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo in ves čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz delovnega razmerja), ni odpadla pravna podlaga za izplačilo nadomestila v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožena stranka ji je to pravico z izpodbijanima odločbama naknadno neutemeljeno odvzela.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Med drugim je obrazložilo, da je bila tožena stranka v obdobju 30 dni po prenehanju delovnega razmerja po ZZVZZ in Pravilih tožnici dolžna izplačati nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni, in to ne glede na sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 56/2003-11 z dne 29. 10. 2003. Ta sodba ne vpliva na razmerje med strankama v tem sporu, tožena stranka pa ni imela pravne podlage za drugačno (izpodbijano) odločitev. Iz določb 84. člena ZZVZZ in 256. člena Pravil ne izhaja pristojnost tožene stranke, da bi za nazaj spreminjala urejena pravna razmerja in za nazaj posegla v že pridobljene pravice tožnice. Sodišče je kot neutemeljene zavrnilo navedbe tožene stranke, da bi lahko tožnica na podlagi dveh izvršilnih naslovov pridobila nadomestilo plače za isto časovno obdobje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodba Delovnega in socialnega sodišča v Kopru Pd 56/2003 vplivala na status tožnice v obveznem zdravstvenem zavarovanju in posledično tudi na njene pravice proti toženi stranki. Tožnica je bila za nazaj vključena v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, s čimer je odpadla prejšnja podlaga zavarovanja po prenehanju delovnega razmerja. Tožnici je bil njen delodajalec zaradi nezakonite odpovedi dolžan priznati vse pravice iz delovnega razmerja, med drugim tudi nadomestilo plače, kar predstavlja odškodnino in ne izplačilo plače v smislu plačila za opravljeno delo. Zato za ta čas ni upravičena do nadomestila plače iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v spornem obdobju ni mogla koristiti bolniškega staleža, do katerega bi bila upravičena, če ji delovno razmerje ne bi prenehalo. Nadomestila plače za to obdobje ni dolžna kriti tožena stranka, temveč njen delodajalec, kar pomeni, da je tožena stranka dejansko oškodovana za že izplačani znesek nadomestila, ki tožnici sicer pripada v skladu s 34. členom ZZVZZ. Nasprotne stališče bi pomenilo možnost, da tožnica na podlagi dveh izvršilnih naslovov pridobi nadomestilo plače za isto obdobje in bi bila neupravičeno obogatena, delodajalec pa ne bi bil kaznovan za svoje nezakonito ravnanje. Z izvršitvijo sodbe sodišča o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnici odpadla podlaga, po kateri je bilo tožnici izplačano nadomestilo (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Pravnomočna sodba o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi nedvomno predstavlja tudi obnovitveni razlog iz 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.), čeprav ni bil izdan sklep o dovolitvi obnove postopka. Obnova postopka je sicer uvedena, ko je izdan sklep o dovolitvi obnove oziroma uvedbi postopka. Če tak sklep ni izdan, se šteje, da je bila obnova postopka uvedena po uradni dolžnosti z dnem izdaje odločbe o glavni stvari.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ali zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7Tožena stranka se v uvodu revizije sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih v nadaljevanju revizije ne konkretizira. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

8Iz drugega odstavka 34. člena ZZVZZ izhaja, da zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, pripada nadomestilo še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Enako izhaja tudi iz tretjega odstavka 137. člena Pravil, po katerem nadomestilo plače po prenehanju delovnega razmerja pripada zavarovancu le v primeru, če bi bil v tem času po oceni imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije še nezmožen za delo. Pri tožnici je prišlo prav do takšnega primera, saj je bila v bolniškem staležu (nazadnje) neprekinjeno od 13. 3. 2003 pa vse do datuma invalidske upokojitve, dne 27. 4. 2004. Nadomestilo plače ji je bilo za obdobje 30 dni po prenehanju delovnega razmerja (od 20. 7. 2003 do 18. 8. 2003) torej izplačano v skladu s citiranima določbama, tj. upravičeno.

9ZZVZZ in Pravila ne vsebujejo določbe, da bi moral zavarovanec ali njegov delodajalec že izplačano nadomestilo plače vrniti v primeru kasnejše pravnomočne odločbe sodišča, s katero se ugotovi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zavarovancu, ki je bil upravičen do nadomestila plače na podlagi določb 34. člena ZZVZZ oziroma 137. člena Pravil, nezakonita. Iz 93. člena ZZVZZ sicer izhaja, da mora zavarovana oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih, vendar ta določba ne predstavlja pravne podlage za vračilo oziroma izpodbijani odločbi tožene stranke, saj je imela tožnica pravico do takšnega izplačila.

10S pravnomočno sodno odločbo o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici s strani delodajalca ni odpadla pravna podlaga za plačilo nadomestila plače tožnici iz obveznega zavarovanja. Prav tako ni mogoče govoriti o oškodovanju tožene stranke. Ta bi namreč tudi v primeru, če tožnici ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje in bi bila v navedenem obdobju zaposlena, morala tožničinemu delodajalcu refundirati nadomestilo plače. Odsotnost oziroma zadržanost od dela tožnice je takrat že presegala 31 dni (29. člen ZZVZZ in 137. člen Zakon o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Drugačno razlogovanje tožene stranke nima pravne podlage.

11Nadalje so neutemeljene revizijske navedbe o dveh možnih izvršilnih naslovih tožnice za plačilo nadomestila plače v obdobju od 20. 7. 2003 do 18. 8. 2003, saj dejstvo, da ji je njen delodajalec s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 56/2003-11 z dne 29. 10. 2003 dolžan priznati vse pravice iz delovnega razmerja, med drugim tudi nadomestilo plače za celotno sporno obdobje, samo po sebi ne vpliva na to, da bi tožnica naknadno izgubila že pridobljeno pravico do nadomestila plače v breme tožene stranke.

12Revizijsko sodišče se strinja tudi z razlogi sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni dokazala podlage za izdajo izpodbijanih odločb, s katerimi je za nazaj posegla v tožničino pravico do nadomestila plače. Pri tem ni mogoče upoštevati razlogov tožene stranke za obnovo postopka, prvenstveno že zato, ker iz izpodbijanih odločb ni razvidno, da je bil postopek po uradni dolžnosti sploh obnovljen.

13Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Ker odgovor na revizijo ne navaja ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožnica krije sama svoje stroške tega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).