VSRS Sodba in sklep I Ips 307/2009

I. Zahteve zagovornikov obsojencev za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Zahteva pooblaščenca oškodovanega V.K. za varstvo zakonitosti se zavrže.

III. Obsojeni V.K., B.K. in P.K. so dolžni plačati sodno takso.

IV. Oškodovani V.K. kot tožilec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče na Vrhniki je s sodbo K 43/2001 z dne 25.9.2008 V.K., B.K. in P.K. spoznalo za krive kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 303. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ in jim izreklo pogojne obsodbe, v kateri je V.K. določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti, B.K. kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo eno leto in P.K. kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo eno leto. Obsojencem je sodišče v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

2Obdolžena S.Š. in G.S. je sodišče prve stopnje iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe zaradi kaznivih dejanj kršitve človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 270 KZ, glede stroškov pa odločilo, da sta jih dolžna plačati oškodovanca kot tožilca, to je V.K. in B.K.

3Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 59/2009 z dne 27.5.2009 delno ugodilo pritožbama zagovornikov V. in B.K., izpodbijano sodbo pa je spremenilo tudi po uradni dolžnosti tako, da je iz opisa dejanja v obsodilni sodbi izpustilo očitek „kjer sta ga na tleh ležečega oba pretepla“ in po prvem odstavku 49. člena KZ za primer preklica pogojnih obsodb obdolžencem odločilo, da se v izrečeno kazen zapora všteje čas pridržanja. Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe pooblaščenca oškodovanca kot tožilca B.K. izpodbijano sodbo v oprostilnem delu v odločbi o stroških kazenskega postopka po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je odločilo, da sta na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 96. člena ZKP oškodovanca kot tožilca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženih S.Š. in G.S. ter potrebne izdatke in nagrade njihovih zagovornikov, ki so nastali od 6.6.2002 dalje. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbe zagovornikov obdolženih V., B. in P.K. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zagovorniki obsojencev so zoper pravnomočno sodbo vložili zahteve za varstvo zakonitosti in predlagajo, da Vrhovno sodišče sodbo okrajnega sodišča v obsodilnem delu pod točko I sodbenega izreka in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bila v obsodilnem delu potrjena sodba sodišča prve stopnje razveljavi, oškodovanec kot tožilec pa predlaga, da Vrhovno sodišče isti sodbi razveljavi v delu, v katerem sta bila S.Š. in G.S. oproščena obtožbe, da sta storila kaznivi dejanji kršitve človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu KZ in nato zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi zahtev vložniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Kršitev je po njihovem mnenju podana, ker se je sodišče v krivdoreku sklicevalo na določbo 3. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol), in sicer, da sta policista izvajala naloge nadzora in urejanja prometa na javnih cestah, v resnici pa je do inkriminiranega dogajanja prišlo šele na dvorišču hiše V.K., to je v trenutku, ko je nadzor policistov nad prometom prenehal. Po stališču vložnikov kaznivo dejanje po 303. členu KZ stori oseba, ki napade policista pri opravljanju naloge javne varnosti, v tem primeru naloge nadzora prometa na javnih cestah. Ker policista v trenutku, ko sta se znašla na dvorišču in je V.K. stal pred garažo, njegova sinova pa sta se zadrževala v domači hiši, nista opravljala nalog nadzora prometa in ravnanje obsojencev, kot je opisano v izreku sodbe, ne vsebuje zakonskih elementov kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 303. členu KZ. Po mnenju vložnika sta sodišči prve in druge stopnje kršili kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena KZ).

5V.K. vlaga po pooblaščencu zahtevo za varstvo zakonitosti kot oškodovanec kot tožilec zoper oprostilni del sodbe, zahtevo opira na določbo prvega odstavka 421. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 63. člena istega zakona, utemeljuje pa jo s kršitvami določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

B-1

6Iz podatkov izpodbijanih sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta policista S.Š. in G.S. dne 19.6.2000 okoli 23. ure opravljala nadzor prometa na glavni cesti v Logatcu v skladu s 3. členom ZPol. Mimo je pripeljal V.K. in ker se jima je zdela njegova vožnja neprimerna, sta se odločila, da ga preverita in sta se zato odpeljala za njim. Policist S. je namreč ocenil vožnjo V.K. kot negotovo in je bil po njegovem videnju voznik očitno pod vplivom alkohola. Iz zagovora policistov izhaja, da je V.K. očitno videl, da se peljeta za njim in je vožnjo pospešil. Svetlobnih znakov za ustavitev obsojenca nista uporabila. Sledila sta vozilu obdolženca, ki je zavil na makadamsko pot in se ustavil na dvorišču. Obdolženi je medtem že zapeljal vozilo v garažo. Z njim nista opravila nikakršnega postopka, saj sta bila takoj za tem, ko sta izstopila iz avtomobila, že napadena. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da sta policista pri svojem ravnanju opravljala naloge policije iz 3. člena ZPol, in sicer iz 2. točke, to je odkrivanje in preiskovanje prekrška ter odkrivanje in prijetje storilca prekrška, pred tem pa sta nadzorovala promet na javni cesti. Nobenega dvoma ne more biti, da sta policista z nadzorovanjem prometa na glavni cesti v Logatcu opravljala nadzor v skladu s 4. točko 3. člena ZPol in da sta potem, ko je način vožnje obsojenega V.K. dal podlago za sum, da izvršuje prekršek, to je, da vozi pod nedovoljenim vplivom alkohola, temu sledila, da bi opravila postopek v zvezi z odkrivanjem prekrška in njegovega storilca (2. točka 3. člena ZPol). V takšnem primeru sme policija ugotavljati identiteto osebe, za katero sumi, da je storila prekršek (33. in 35. člen ZPol). Pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, da policija lahko zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, odredi preizkus s sredstvi in napravami za ugotavljanje alkohola tudi po tem, ko je po prekršku s takšno vožnjo prenehal, ne glede na to, kje se v takšnem trenutku nahaja. Vsaka drugačna razlaga zakonskih določb bi privedla do absurdnih položajev, ko bi npr. voznik, ki bi vozil na način, ki bi vzbudil pri policiji sum, da vozi pod vplivom alkohola, že s tem, ko bi zapeljal z javne ceste na drugo površino, npr. travnik, lahko preprečil ugotavljanje, ali je storil prekršek oziroma ali je vozil pod nedovoljenim vplivom alkohola.

7Enaki razlogi kot v zvezi z ugovorom kršitve kazenskega zakona zagovornika obsojenega V.K. veljajo tudi za ugovor, ki ga uveljavljata zagovornika obsojenih B. in P.K., češ da nadzora in urejanja prometa na javnih cestah ni mogoče širiti na dvorišče v zasebni lasti. Bistvo pravne razlage sodišča prve in druge stopnje, ki jo sprejema tudi Vrhovno sodišče je, da se naloge javne varnosti, ki sta jih opravljala policista G.S. in S.Š., v obravnavani zadevi niso končale v trenutku, ko je V.K. z javne ceste zapeljal na svoje dvorišče, ampak sta bila policista upravičena in dolžna na podlagi že navedenih zakonskih določb svojo zaznavo, da je V.K. storil prekršek, in sicer zaradi vožnje pod nedovoljenim vplivom alkohola, preizkusiti z izvedbo postopka, med drugim tudi s kontrolo alkoholiziranosti, pa čeprav na dvorišču obsojenčeve hiše. Posebej je treba upoštevati, da sta osebo, za katero sta policista sumila, da je storila prekršek, neposredno za tem sledila. Na drugačen način glede na potek dogajanja postopka o prekršku niti nista mogla izvesti. Sodišči prve in druge stopnje sprejemata pojasnila policistov, da v danih okoliščinah ni bilo časa oziroma možnosti za ustavljanje kršitelja še med vožnjo po javni cesti.

8Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ocenjuje, da uveljavljane kršitve kazenskega zakona, ki jih uveljavljajo zagovorniki obsojenih V., B. in P.K., niso podane, zato je njihove zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

B-2

9Po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. Med navedene osebe zakonodajalec ni uvrstil oškodovanca kot tožilca, čeprav je stranka v kazenskem postopku, zato ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. V skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče zato zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil oškodovanec kot tožilec, zavrglo.

10Izrek o stroških kazenskega postopka, ki so naloženi v plačilo obsojencem, temelji na določilih člena 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, glede oškodovanca kot tožilca pa po 3. členu Zakona o taksah.