VSRS Sodba IV Ips 91/2009

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Policijska postaja Ljubljana – Šiška je dne 5.5.2007 J.J. izdala plačilni nalog zaradi prekrškov po petem odstavku 190. člena, osmem odstavku 197. člena in tretjem odstavku 138. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekla globo v skupnem znesku 1.084, 96 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je dne 17.9.2009 izdalo sodbo, s katero je zahtevi za sodno varstvo storilca J.J. delno ugodilo in plačilni nalog glede prekrška po tretjem odstavku 138. člena ZVCP-1 v odločitvi o sankciji spremenilo tako, da je storilcu določilo globo 40 EUR ter mu izreklo enotno globo 1.041,50 EUR. V preostalem je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper plačilni nalog in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve tretjega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da je pri odločanju o tej zadevi prišlo do (relativnega) zastaranja pregona zaradi prekrška, preden je bilo pravnomočno odločeno o prekršku, s čimer je bil v škodo storilca kršen materialni zakon. Od izdaje plačilnega naloga do odločitve o zahtevi za sodno varstvo je namreč minilo več kot dve leti (relativni zastaralni rok), ne da bi bil tek zastaranja pretrgan z dejanjem, ki bi lahko imelo učinek pretrganja teka zastaralnega roka. V tem času je sicer prekrškovni organ, skupaj s spremnim dopisom, poslal zahtevo za sodno varstvo v odločanje sodišču, vendar to dejanje ne more povzročiti pretrganja teka zastaranja, ker gre za povsem tehnično oziroma administrativno opravilo, ki je v funkciji uresničevanja storilčeve pravice do pravnega sredstva. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani odločbi razveljavi in postopek zaradi prekrška zoper storilca ustavi.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil.

B.

4Zastaranje pregona zaradi prekrška je institut, ki preprečuje izvedbo postopka o prekršku po preteku določenega časa. V skladu s prvim odstavkom 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje). Postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje). Namen določb o zastaranju je časovna omejitev države za pregon storilcev prekrškov, saj ima na podlagi določb o zastaranju država na voljo določen čas, v katerem naj se uvede in tudi dokonča postopek zaradi prekrška, kar velja enako tako v postopku o prekršku kot v kazenskem postopku. Z zastaranjem kazenskega pregona se odpravi negotovost položaja posameznika glede državnih posegov v njegove pravice, saj ti po poteku zastaralnega roka niso več dopustni. Če postopek do nastopa zastaranja ni pravnomočno končan, ga ni več dopustno niti začeti niti nadaljevati.

5Do pravnomočnega zaključka postopka o prekršku (to je do odprave odločbe na naslov storilca) zastaranje teče, če ni zadržano ali pretrgano zaradi zakonsko določenih okoliščin. Zastaranje v skladu z določbo tretjega in četrtega odstavka 42. člena ZP-1 pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Zastaranje se pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek.

6Procesnopravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v obravnavani zadevi in izhajajo iz spisa prekrškovnega organa in sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani so sledeča:

- Policijska postaja Ljubljana – Šiška je storilcu dne 5.5.2007, zaradi v uvodu sodbe navedenih prekrškov, izdala plačilni nalog;

- storilec je dne 15.5.2007 na policijsko postajo vložil pravočasno zahtevo za sodno varstvo;

- prekrškovni organ je dne 15.5.2008 storilčevo zahtevo za sodno varstvo, skupaj s spremnim dopisom poslal Okrajnemu sodišču v Ljubljani, ki jo je prejelo dne 19.5.2008;

- Okrajno sodišče v Ljubljani je o storilčevi zahtevi za sodno varstvo odločilo s sodbo z dne 17.9.2009.

7Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je v obravnavani zadevi prišlo do zastaranja pregona za prekršek ter pri tem izhaja iz stališča, da predložitev („pošiljatev“) zahteve za sodno varstvo sodišču s strani prekrškovnega organa ni dejanje, ki bi bilo usmerjeno v pregon storilca prekrška, zato ne povzroči pretrganja teka zastaralnega roka.

8Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 13/2002 z dne 22.3.2002 presodilo, da je zadnje procesno dejanje, ki je pretrgalo tek relativnega zastaralnega roka predložitev pravočasno vložene pritožbe kaznovanega in zadevnega spisa Senatu za prekrške Republike Slovenije. V omenjeni odločbi je še navedlo, da izraza „pregon storilca“ ni mogoče razumeti v smislu procesne funkcije pregona, ampak ga je potrebno razumeti kot izvedbo postopka o prekršku zoper določenega obdolženca zaradi določenega prekrška. Dejanje, ki meri na pregon storilca, je zato dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku, izvršeno zato, da se ta postopek začne, nadaljuje in zaključi. Pri tem gre torej za procesna dejanja, ki jih je potrebno izvesti, da lahko ta organ odloči o tem, ali je podan prekršek in obdolženčeva odgovornost zanj, ali povedano drugače, za procesna dejanja, ki so v relevantni zvezi s to odločitvijo. Ob tako določenem pojmu pregona in vsebini procesnih dejanj je irelevantno, ali je posamezno procesno dejanje usmerjeno v obremenitev ali razbremenitev obdolženca.

9V skladu z določilom šestega odstavka 57. člena ZP-1 prekrškovni organ preizkusi vloženo zahtevo za sodno varstvo in odloči v skladu s 63. členom ZP-1. Če prekrškovni organ plačilnega naloga ne odpravi ali nadomesti z novim, pošlje pravočasno in dovoljeno zahtevo za sodno varstvo pristojnemu sodišču. V skladu s 63. členom ZP-1 ima prekrškovni organ pri postopanju z zahtevo za sodno varstvo več možnosti; nedovoljeno ali prepozno zahtevo za sodno varstvo s sklepom zavrže, glede na navedbe v zahtevi dopolni dokazni postopek, če ugotovi, da je zahteva pravočasna in utemeljena, odločbo o prekršku odpravi in ustavi postopek, ali jo odpravi in vloži predlog pri pristojnem prekrškovnem organu, ali jo nadomesti z novo odločbo, ali pa storilcu prekrška izreče opomin namesto sankcije. Šele če prekrškovni organ odločbe ne odpravi ali nadomesti, jo s spisom in morebitnimi dodatnimi dokazi posreduje v odločitev pristojnemu sodišču.

10Glede na navedeno ni mogoče pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je posredovanje zahteve za sodno varstvo sodišču s strani prekrškovnega organa zgolj administrativno - tehnično opravilo, ki ni usmerjeno v pregon storilca prekrška. Prekrškovni organ posreduje zahtevo za sodno varstvo sodišču šele, ko odloči v skladu s 63. členom ZP-1, ko ugotovi, da odločbe o prekršku ni potrebno odpraviti ali nadomestiti. V predložitvi zahteve za sodno varstvo sodišču je zato vsebovana presoja prekrškovnega organa, da zahteva za sodno varstvo ni utemeljena. Povedano drugače; če prekrškovni organ ugotovi, da je zahteva za sodno varstvo pravočasna in utemeljena, ravna v skladu s petim odstavkom 63. člena ZP-1, če pa meni, da le-ta ni utemeljena, o tem ne izda posebne odločbe, temveč jo kot zunanji znak svoje odločitve posreduje pristojnemu sodišču.

11Ker je posredovanje zahteve za sodno varstvo sodišču s strani prekrškovnega organa dejanje, ki je usmerjeno v pregon storilca, ki pretrga tek zastaralnega roka, ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je v obravnavanem primeru prišlo do (relativnega) zastaranja postopka o prekršku.

C.

12Ker kršitev zakona, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti ni podana, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 kot neutemeljeno zavrnilo.