VSK Sodba PRp 757/2021

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Kršiteljica mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 171,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče zavrnilo zahtevo kršiteljice za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Specializirane enote za nadzor prometa št. 5550091178734 z dne 29.12.2020, s katero je bila kršiteljica (pravna oseba) spoznana za odgovorno za prekrške po prvem in sedmem odstavku 37. člena in po prvem odstavku 37. b člena ZDCOPMD v zvezi s prvim odstavkom 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1).

2Zoper sodbo se kršiteljica pritožuje po svojem zagovorniku. Ponavlja, da imajo v podjetju operativno delujoči sistem stalnega nadzora svojih vozil. Zastopnik storilca A. A. je v pisni izjavi navedel, da je operater posredoval vozniku B. B. glede ugotovljenih kršitev opozorilo in s tem smiselno sodišču predlagal, da ta dokaz izvede in oceni. Sodišče se do tega dokaza ni opredelilo. Gre za posnetek zaslona iz programa TX. Po prepričanju kršiteljice gre pri vozniku za zavestno kršenje pogodbe o zaposlitvi ter navodil in pravil pravne osebe, kar predstavlja ekskulpacijski razlog iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Načelo materialne resnice namreč od sodišča terja, da po resnici in popolnoma ugotovi vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku. Ta cilj pa lahko sodišče doseže le, če odločitev ni odvisna samo od predlagatelja in storilca prekrška, ampak mora izvesti tudi dokaze, ki jih storilec in predlagatelj nista predlagala, če je tak dokaz po oceni sodišča nujen za pravilno odločitev o prekršku. V predmetni zadevi tega sodišče ni storilo, saj ni izvedlo predlaganega dokaza in se do njega ni opredelilo. Enako pa je storilo, ko je ugotovilo, da je storilec sicer izkazal seznanitev, ne pa tudi tega, da je voznik dejansko ravnal v nasprotju z njenimi navodili. Storilec zato vztraja, da je bilo v predmetni zadevi kršeno načelo materialne resnice in načelo obrazložitve sodbe iz 22. člena Ustave RS ter načelo zakonitosti v kazenskem in posledično prekrškovnem postopku.

3Pritožba ni utemeljena.

4Razlaga določb prvega in tretjega odstavka 14. člena ZP-1, kakršno je uporabilo sodišče prve stopnje, je pravilna, zato načelo zakonitosti ni bilo kršeno. Neposredni storilec prekrška je namreč po naravi stvari lahko samo fizična oseba. Kadar ta oseba prekršek stori v imenu pravne osebe ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, zakon v prvem odstavku 14. člena ZP-1 določa tako imenovano pridružitveno odgovornost pravne osebe. Izvršeni prekršek je namreč tako tesno povezan s pravno osebo, da lahko štejemo, da gre pri delovanju neposrednega storilca dejansko za delovanje pravne osebe. V tretjem odstavku 14. člena ZP-1 so določeni razlogi, na podlagi katerih se pravna oseba lahko ekskulpira, vendar gre za izjemo, ki jo je kot tako treba tolmačiti ozko. Razlogi, ki pravni osebi omogočajo, da se izogne odgovornosti, so namreč relevantni le v primerih, v katerih bi bilo sankcioniranje pravne osebe neupravičeno in tudi nepravilno, ker je izvršeni prekršek posledica ekscesa neposrednega storilca, do katerega je prišlo kljub korektnemu ravnanju pravne osebe¹. Hkrati pa to pomeni, da je trditveno in dokazno breme za oprostitev odgovornosti na pravni osebi. Drži sicer, da to ne pomeni uvedbe razpravnega načela in izenačitve položaja storilca v prekrškovnem postopku s položajem stranke v pravdnem postopku, vendar dolžnosti sodišča pri iskanju materialne resnice ni mogoče razlagati tako široko, kot si to predstavlja pritožnik. Glede na zgoraj povedano o izjemi od splošnega pravila ni na sodišču, da išče razloge za oprostitev odgovornosti in samo ugotavlja, kakšen je način dela v pravni osebi in na kakšen način je pravna oseba ukrepala v konkretnem primeru. Sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo navsezadnje ni preiskovalni organ, temveč je njegova naloga preverjati pravilnost in zakonitost odločbe prekrškovnega organa. Kršiteljica je zato tista, ki mora razloge za ekskulpacijo navesti. Šele potem pride v poštev dolžnost sodišča, da v primeru dvoma glede obstoja teh razlogov tudi po uradni dolžnosti izvaja dokaze in raziskuje dejstva, na podlagi katerih se pravna oseba lahko oprosti odgovornosti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v predmetni zadevi kršiteljica ni zatrjevala ničesar glede njene dolžnosti organizacije dela oziroma izvedbe ukrepov, s katerimi bi lahko preprečila kršitev ZDCOPMD. Sodišče prve stopnje zato ni imelo razloga, da bi samo ugotavljalo, ali so bili kakšni ukrepi izvedeni in kateri so ti ukrepi v konkretnem primeru bili. Načelo materialne resnice ni bilo kršeno.

5Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do vseh odločilnih dejstev in dokaznih predlogov, tudi do predloženega dokaza, iz katerega naj bi izhajalo, da je voznika opozarjala na kršitve, in sicer v zadnjih treh stavkih točke 9. izpodbijane sodbe. Drugačne trditve v pritožbi so v nasprotju z vsebino sodbe. Sodbo je mogoče preizkusiti, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato tudi o kršitvi načela obrazložene sodbe ni mogoče govoriti.

6Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1)

7Kršiteljica mora na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 171,00 EUR sodne takse za pritožbo.

¹ Prispevek L. Selinšek v Zakonu o prekrških s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2018, str. 105.