UPRS Sodba I U 1577/2020-12

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje 11065-31930/2020-4 z dne 25. 4. 2020 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil vlogo tožnice za uveljavljanje pravice do povračila izplačanih nadomestil plač delavcem.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ navedel, da je tožnica 18. 4. 2020 vložila vlogo za povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, ter da je bilo po uradni dolžnosti z vpogledom v podatke Finančne uprave RS dne 25. 4. 2020 ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom in ima neplačane davčne obveznosti na dan vložitve vloge. V zvezi s stroški postopka se sklicuje na 113. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je kot pritožbeni organ zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi navaja, da je že prvostopenjski organ ugotovil bistvena dejstva in na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločil o zadevi. Citira določila 22. člena in 29. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (v nadaljevanju ZIUZEOP). Ob sklicevanju na prvo alinejo drugega odstavka 29. člena ZIUZEOP ugotavlja, da tožnica do dneva vložitve vloge dne 18. 4. 2020 pristojnemu organu ni predložila vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja in ni imela plačanih zapadlih obveznosti. Ob tem se sklicuje tudi na določilo prvega odstavka 353. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v zvezi z rokom za predložitev obračuna prispevkov za socialno varnost ter rokom za plačilo prispevkov. Navaja, da je organ prve stopnje vezan na podatke uradnih evidenc, zaradi česar je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil.

4Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da na dan vložitve vloge ni imela neporavnanih obveznosti. Pojasni, da je več kot mesec dni pred vložitvijo vloge pri Finančni upravi RS zaprosila za odlog njenih zapadlih davčnih obveznosti. Navaja, da je Finančna uprava RS izdala odločbo z dne 6. 4. 2020, s katero je dovolila trimesečni odlog plačila dohodnine, in sicer do dne 6. 7. 2020. Po povedanem ugotavlja, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno in posledično tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno. Pojasni tudi, da obveznosti do države ni mogla pravočasno poravnati, ker so se ji zaradi epidemije ustavili denarni prilivi. Kot turistična vodička je odvisna predvsem od rusko govorečih gostov. Sodišču predlaga, da jo zasliši ter izvede predlagane dokaze ter odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoj iz prve alineje drugega odstavka 29. člena ZIUZEOP, v skladu s katerim pravice do povračila izplačanih nadomestil plače ne more uveljavljati delodajalec, ki ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, če ima neplačane zapadle obveznosti na dan vložitve vloge. Tožnica v tožbi navaja, da na dan oddaje vloge ni imela neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti.

8Sodišče je ob preizkusu tožbenih navedb ugotovilo, da zgoraj navedena ugotovitev prvostopenjskega organa v izpodbijanemu sklepu ni obrazložena na način, da bi jo sodišče lahko preizkusilo. Po 214. členu ZUP obrazložitev odločbe obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu v zvezi z izpolnjevanjem pogoja poravnanih zapadlih finančnih obveznosti navedel le, da iz vpogleda v podatke Finančne uprave RS izhaja, da tožnica tega pogoja ne izpolnjuje, ni pa konkretno obrazložil, na katero obdobje in katere obvezne dajatve in denarne nedavčne obveznosti ter v kakšni višini, se to nanaša. Prav tako v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedena pravna podlaga, na kateri je izdan izpodbijani sklep. Sodišče tako utemeljenosti tožbenih navedb ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka iz sedme točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

9Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dopolnila obrazložitev z navedbo pravne podlage, ki je relevantna za izdajo izpodbijanega sklepa ter ugotovitvijo, da tožnica do dneva vložitve vloge pristojnemu organu ni predložila vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja in ni imela plačanih zapadlih obveznosti, vendar pa še vedno ni konkretno obrazložila katerih obveznosti ter v kakšni višini tožnica ni izpolnjevala, zaradi česar sodišče ne more preizkusiti odločitve. Prav tako se tožena stranka ni konkretno opredelila do pritožbenih ugovorov tožnice, da ji je bil odobren odlog plačila davčnih obveznosti. Sodišče poudarja, da zgolj prepis zakonskega besedila ne zadošča za ustrezno obrazložitev upravnega akta, saj je na ta način stranki postopka kršena pravica do izjave ter pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

10Sodišče še dodaja, da kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, kot je to bilo v obravnavani zadevi, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic in koristi stranko zaslišati,¹ oziroma ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki vpliva na odločitev organa, izjavi. Zato bi moral organ pred izdajo izpodbijanega sklepa tožnico s tako ugotovljenim dejanskim stanjem, torej v obravnavani zadevi s tem, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz prve alineje drugega odstavka 29. člena ZIUZEOP seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi. Ker tega ni storil, je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka, na katero mora paziti sodišče po uradni dolžnosti v skladu s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11Načelo zaslišanja stranke oziroma pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je namreč eno izmed temeljnih načel upravnega postopka. Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Podrobneje je pravica do izjave konkretizirana v 146. členu ZUP, ki v prvem in drugem odstavku določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom svoje zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost ugotovljenih dejstev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe.

12Glede na navedeno je sodišče tožbi na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

13Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijske ga zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Tako Erik Kerševan in Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2017, stran 287.