VSC Sklep in sodba Cp 145/2021

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v izpodbijani točki I. izreka v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo, da odstrani nasip zemlje tudi iz južnega dela lastne nepremičnine parc. št. .../3 k.o. ... ..., v celoti v točki II. izreka, v prvem odstavku točke III. izreka in v celoti v točki IV. izreka in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Nadaljnja pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v še izpodbijanem in nerazveljavljenem delu točke I. izreka, v katerem je bilo tožencu naloženo, da odstrani nasip zemlje (v debelini 40 cm vzdolž poteka meje med parcelama .../9 in .../3, obe k.o. ... ...) iz skrajnega severnega roba nepremičnine parc. št. .../9 k.o. ... ..., last tožnice (v širini pasu odmikov žične ograje tožnice od meje proti jugu, kakor izhaja iz skice terenske meritve P .../2016 - dopolnitev z dne 30. 5. 2018, ki jo je izdelal izvedenec geodetske stroke B. N., ki je sestavni del izreka te sodbe (v tem delu tožničine nepremičnine, torej od meje do žične ograje tožnice)), potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razsodilo pod točko I. izreka, da je toženec dolžan iz skrajnega severnega roba nepremičnine parc. št. .../9 k.o. ... ..., last tožnice, v širini pasu odmikov žične ograje tožnice od meje proti jugu, kakor izhaja iz skice terenske meritve P .../2016 - dopolnitev z dne 30. 5. ..., ki jo je izdelal izvedenec geodetske stroke B. N., ki je sestavni del izreka te sodbe (v tem delu tožničine nepremičnine, torej od meje do žične ograje tožnice) in južnega dela lastne nepremičnine parc. št. .../3 k.o. ... ..., odstraniti nasip zemlje v debelini 40 cm vzdolž poteka meje med navedenima parcela, s pričetkom pri tromeji med parc. št. .../4, .../3 in ...0/9 k.o. ... ... (točka 104), nato pa po terenu navzgor, oziroma proti zahodu v dolžini 27 metrov (do točke 115) in proti severu v skupni širini 4 metre od žične ograje tožnice v roku 15 dni, pod izvršbo, pod točko II. izreka, da je toženec dolžan iz skrajnega severnega roba nepremičnine parc. št. .../9 k.o. ... ..., last tožnice in iz skrajnega južnega dela lastne nepremičnine parc. št. .../3 k.o. ... ..., odstraniti polno leseno ograjo s podaljškom (steno) v dolžini 6 metrov in višine cca 1,8 metra, ki stoji vzporedno s stanovanjsko hišo tožnice na nepremičnini parc. št. .../9 k.o. ... ... z naslovom ..., kakor je razvidna iz fotografij in zarisa skice terenske meritve P .../2016 - dopolnitev z dne 30. 5. ..., ki jo je izdelal izvedenec geodetske stroke B. N., ki je sestavni del izreka te sodbe v roku 15 dni, pod izvršbo, pod točko III. izreka, da je toženec dolžan tožnici plačati odškodnino v višini 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 2. 2017 dalje do dne plačila v roku 15 dni, pod izvršbo, v presežku za nadaljnjih zahtevanih 264,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in pod točko IV. izreka še, da je toženec dolžan tožnici povrniti vse stroške tega postopka v višini 5.353,99 EUR v roku 15 dni od datuma pravnomočnosti te sodbe, v primeru zamude tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne zamude dalje do dne plačila. Izdalo je še sklep, da Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah ni sodno pristojno za odločitev o tožbenem zahtevku za odstranitev lesene enokapne nadstrešnice tlorisa 3,8 x 4,8 metra, višine do 2,4 metre, iz južnega dela lastne nepremičnine parc. št. .../3 k.o. ... ... ki stoji vzporedno s stanovanjsko hišo tožnice na nepremičnini parc. št. .../9 k.o. ... ... z naslovom ..., kakor je razvidno iz fotografij in zarisa skice terenske meritve P .../2016 - dopolnitev z dne 30. 5. ..., ki jo je izdelal izvedenec geodetske stroke B. N., ki je sestavni del izreka te sodbe v roku 15 dni in v tem delu tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zavrglo.

2Zoper uvodoma navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), ki sodbo izpodbija v točkah I., II., v prvem odstavku točke III. in v točki IV. izreka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v teh delih spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Toženec v pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi z bistvenimi razlogi, nato pa sodišču prve stopnje očita, da je njegova odločitev napačna, da temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ter posledično na napačno uporabljenem materialnem pravu, sodišču prve stopnje pa očita tudi obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Glede odločitve sodišča prve stopnje o odstranitvi nasipa zemlje toženec nasprotuje njegovemu zaključku, da je z nasutjem zemlje povzročil le škodo tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) in žičnato ograjo tožnice uporabil le kot oporo za zadržanje nasute zemlje. Očita mu, da je ob tem zaključku popolnoma zanemarilo dejstva povezana z razlogi nasutja zemlje. Izpostavlja, da je sam ves čas postopka zatrjeval, da je poseg v izravnavo zemljišča bil nujno potreben zaradi ureditve dostopa in dovoza z avtomobilom, da prejšnja nabrežina ni dopuščala vožnje z avtomobilom in da sta obe stranki ta del zemljišča uporabljali za dostop do svojih nepremičnin (tožnica do svojega vhoda, toženec pa na svoj travnik), tožnica pa je s postavitvijo ograje popolnoma spremenila funkcionalnost zemljišča v lasti toženca ter da je bil s postavitvijo ograje toženec primoran na lastne stroške urediti dostop do svoje parcele. Nasutje tako ni bilo brezpredmetno in ni povzročilo le škodo. Sodišču prve stopnje toženec očita, da se do navedenih dejstev v napadeni sodbi sploh ni opredelilo, čeprav iz pripravljalnih vlog, navedb, podanih na naroku in zaslišanju toženca ter njegove žene izhaja, da je to eden izmed ključnih razlogov, zakaj je do nasutja zemlje sploh prišlo. Sodišču prve stopnje v zvezi s temi dejstvi tako očita nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava, zaradi opustitve obrazložitve in argumentiranja ključnih navedb toženca pa tudi bistvene kršitve določbe pravdnega postopka, saj izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Po mnenju toženca je sodišče prve stopnje tudi napačno ugotovilo, da nasutje zemlje vpliva na funkcionalnost ograje. Izpostavlja, da je funkcija ograje ločevanje dveh parcel, kot neko mejno znamenje, z nasutjem zemlje pa funkcija te ograje ni bila zmanjšana, saj se ograja zaradi nasute zemlje ni niti prekanila niti kako drugače prestavila, da več ne bi označevala ločitve med obema nepremičninama. Funkcija ograje kljub nasutju zemlje ostaja ista, še vedno na identičnem mestu in identični poziciji, kot jo je postavila tožnica, ločuje sosednji nepremičnini. Ob tem pa trdi, da pa je postavitev ograje tožnice vplivala na samo funkcijo zemljišča toženca, saj je bil tožencu odvzet dostop do lastne nepremičnine. Z nasipom zemlje je toženec ponovno uredil dostop do svojega zemljišča in s tem pripomogel k ponovni vzpostavitvi funkcionalnosti in uporabnost lastnega zemljišča. Toženec nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da ograja zaradi nasutja zemlje hitreje propada, saj je postavljena zunaj in pod konstantnim vplivom zunanjih dejavnikov, kot so vlaga, temperaturne razlike itd., zaradi tega pa zemlja na spodnjem delu ograje znatno ne vpliva na propadanje materiala ograje, saj je takšno propadanje, glede na že tako ali tako izpostavljeno ograjo zunanjim vplivom, neznatno in predstavlja le neznatno imisijo, ki pa glede na določbe SPZ niso varovane. Ob tem pa sodišču prve stopnje še očita, da ni niti ugotavljalo niti obrazložilo, kakšno naj bi bilo navedeno propadanje, znatno ali neznatno. Toženec še meni, da je sodišče prve stopnje brez tehtnih in ključnih argumentov sprejelo napačen zaključek, ki ni izkazan na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja niti na podlagi ugotovitev izvedenca. Izvedenec je sicer navedel, da nasuta zemlja povzroča propadanje, ni pa se opredelil, ali to propadanje pomeni znatnejšo škodo. Dejansko stanje je tako nepopolno ugotovljeno, posledično pa je napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Toženec vztraja pri svojih trditvah, da se s posegom ni povečala ali začela zbirati meteorna vodo, kar bi imelo za posledico večje izlive na parcelo tožnice, kvečjemu je prispeval k zmanjšanju nabiranja in izliva meteornih vod na parcelo tožnice, saj je bila nabrežina pred posegom veliko višja in je tako na parcelo tožnice steklo bistveno več vode kot sedaj. Toženec sicer ne zanika, da se meteorna voda zaradi narave terena zliva tudi po parceli tožnice, vendar ne v takšni meri, da bi to povzročalo večjo škodo in kot v primerjavi s prejšnjim stanjem, saj je meteorna voda po tej parceli odtekala tudi pred zatrjevanim neupravičenim nasutjem zemlje. Sedanje stanje izlivanje meteornih vod ni bistveno poslabšalo stanja nepremičnine tožnice. Naravni teren tega območja je že sam po sebi takšne narave, da iztekanja ni moč preprečiti. Nasutje zemlje tako ne povzroča prekomernega posega oz. imisije, ki bi povzroča škodo tožnici. Prav tako območje, na katerem leži sporna nepremičnina, nima izrazitejših padavin, saj leži na vzhodnejšem delu Slovenije, kjer je količina letnih padavin nižja, tako da odtekanje meteornih vod ne predstavlja večjega problema ali nevarnosti. Odtekanje meteornih vod po nasipu zemlje je tako le neznatno. Navedeno pa prav tako ne predstavlja prepovedanih emisij. Tudi glede tega razloga zato toženec sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in posledično napačno uporabo materialnega prava. V nadaljevanju pritožbe izpostavlja še ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec zemljo nasul vzdolž meje med svojo parcelo in parcelo tožnice, delno (v nekaj centimetrih) pa tudi na parcelo tožnice, kar že samo po sebi po mnenju toženca kaže na to, da takšno nasutje ne more predstavljati znatne škode, saj je nasutje v nekaj centimetrih zelo majhno. Poleg tega pa je tožnica tudi navedla, da je predmetno nasutje s svoje parcele že odstranila. Toženec še meni, da zahtevek tožnice ni utemeljen tudi zaradi dejstva, ker nasipana zemlja ne obsega celotne meje med parcelama pravdnih strank, ampak je sporen le del pobočja ob tej meji, kjer se nasipana zemlja nahaja. Sodišču prve stopnje očita, da tega dejanskega stanja ni upoštevalo in je v celoti ignoriralo stanje mejnih parcel, kot izhaja iz predloženih fotografij obeh pravdnih strank in mnenja izvedenca. Tako je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Toženec sodišču prve stopnje očita tudi zmotne zaključke v delu, ki se nanaša na opravljeno tehtanje med pravico tožnice na eni strani in pravico toženca na drugi strani. Če bi sodišče pravilno upoštevalo zatrjevane in izkazana navedbe toženca, bi po njegovem mnenju moralo presoditi v njegovo korist. Tožnica želi svojo lastninsko pravico zaščititi s sklicevanjem na prepoved imisij, ki so po mnenju toženca le neznatne (sodišče tega sploh ni ugotavljalo, čeprav je to glede na zakonsko podlogo nujno), medtem ko toženec zatrjuje svojo pravico do dostopa do lastne parcele (s postavitvijo žičnate ograje je bil oviran dostop do njene nepremičnine). Tega pa sodišče prve stopnje po mnenju toženca sploh ni presojalo. Do njegovih navedb, zakaj je nasipal zemljo, se sploh ni opredelilo. S tem pa je popolnoma ignoriralo konkurenco dveh nasprotujočih si upravičenj. Sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev uprlo le na mnenje izvedenca, ki se v svojem mnenju ni opredelil do teh navedb toženca, ostale dejanske okoliščine pa ni upoštevalo. Trditve glede dostopanja do zemljišča so bile po mnenju toženca izkazane na podlagi drugih predloženih dokazov (fotografije, zaslišanje prič), sodišče prve stopnje pa tega pri odločanju ni upoštevalo. Kot ključen toženec izpostavlja še zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno odstraniti zemljino v debelini 40 cm v dolžini 27 metrov proti zahodu in širini 4 metre od žičnate ograje, proti severu, s pričetkov v tromeji parc. št. .../4, .../3 in .../9 vse k.o. ... . Sklicuje se na izvedensko mnenje izvedenca B. A., ki je bil mnenja, da bi bila še vedno ustrezna rešitev, da toženec odstrani nasuto zemljino v pasu najmanj pol metra od meje in s tem „osvobodi žično ograjo“. Iz mnenja je mogoče ugotoviti tudi, da je višina nasipane zemljine v spodnjem delu do 30 cm, mestoma tudi 40 cm višine ograje. Nikjer pa ni navedeno, da bi morala tožena stranka odstraniti zemljo v širini 4 metre in dolžini 27 metrov. Izvedenec je izrecno napisal, da je dovolj odstranitev zemlje v širini najmanj pol metra. Neupravičeno je zato po mnenj toženca ugoditi zahtevku, ki znatno presega širino in dolžino, kot jo je navedel izvedenec. Kot zmoten označi še zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni prerekal izmer odstranitve nasipa iz tožbenega zahtevka, saj je navedeno prerekal v svoji 13. pripravljalni vlogi z dne 3. 10. 2019, ko je navedel, da je po njegovem mnenju in videnju potrebno odstraniti pol metra zemljine, globine 40 cm, pa tudi, da se izvedenec v mnenju ni opredelil do dolžine in širine odstranitve, nikakor pa ne v obsegu širine in dolžine, kot to opisuje tožnica (in kot je to napačno odločilo sodišče). Toženec vztraja pri svojih trditvah, da glede na vsa izkazana dejstva v tem primeru ni mogoče govoriti o prepovedanih imisijah, ki bi utemeljevale motenje posesti tožnice z nasutjem zemljine. Nasuta zemljina ne povzroča prekomernih vplivov (čez mero), ki bi glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere bila neobičajna ali povzročala znatnejšo škodo. Nasutje zemlje predstavlja le neznatno škodo pri propadanju ograje in izlivanju meteornih vod. Nikakor pa ne vpliva na samo funkcionalnost ograje. Ob upoštevanju razlogov nasutja zemljine, navedeno pretehta pred neznatnimi vplivi na sosednjo zemljišče. Tožnica je s postavitvijo žičnate ograje znatno poslabšala in izničila funkcionalnost zemljišča toženca, saj mu je zaradi postavitve te ograje bil onemogočen dostop do lastnih nepremičnin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti navedeno po mnenju toženca pretehta pred neznatnimi vplivi na nepremičnino in povzročeno neznatno škodo, saj tudi za tožnico velja načelo, da je pravica posameznika omejena s pravico drugega posameznika. Sodišče prve stopnje pa tega v konkretnem primeru ni upoštevalo. Glede odločitve o odstranitvi polne lesene ograje s podaljškom (steno) toženec soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je ta postavljena samostojno, da se ne opira na ograjo tožeče stranke ter da ne odvzema osončenosti, očita pa mu zmotnost njegovega zaključka, da odvzema zasebnost, svetlobo, zračnost in razgled. Pri tem izpostavlja, da je postavljena lesena ograja bistveno krajša od ograje, ki jo je postavila tožnica in da je namen njene postavitve predvsem v zaščiti individualne osebnosti toženca, zaščiti pred vremenskimi razmerami in zaradi neposredne bližine stanovanjskega objekta tožnice, ki je s širjenjem svojega objekta prišla čisto blizu meje. Sodišču prve stopnje očita, da se tudi glede tega dela tožbenega zahtevka v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh navedb pravdnih strank, pa tudi, da je opustilo presojo izvedenih posegov, konkretno postavitve lesene ograje, glede na razloge toženca, da se je neargumentirano postavilo na stran tožnice, do dejstev, ki jih je navajal toženec pa se sploh ni opredelilo, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču prve stopnje tako očita, da zanj ni pomembna zasebnost toženca, njegova varnost pred vremenskimi vplivi in neposredno bližino stanovanja tožnice, ki se z izgradnjo nepremičnine stalno in počasi približuje meji s tožencem. Poudarja, da je že v svojih vlogah navedel, da je nepremičnina tožnice pod stalnim video nadzorom, ki prikazuje tudi del nepremičnine toženca ter da je tožnica z izvedenimi deli v letu 2014 in 2015 svojo obstoječo nepremičnino z izgradnjami, dogradnjami ter spremembo vhoda, približala meji s tožencem, naknadno pa je na mejo tudi sama postavila žičnato ograjo. Po oceni toženca je v celoti zgrešeno tudi stališče sodišča prve stopnje, da lesena ograja odvzema zasebnost, svetlobo, zračnost in razgled tožnici, saj je tožnica sama navajala, da jo motijo pogledi s strani toženca na njeno zemljišče, kar pomeni, da s postavitvijo lesene ograje do motenja njene zasebnosti več ne more priti in je zato njeno sklicevaje na zasebnost popolnoma nelogično. S postavitvijo ograje je njen problem, ki ga tekom pravde sama večkrat izpostavi (da toženca gledata na njeno parcelo), tako rekoč rešen in o kakršnem koli kratenju zasebnosti v tem primeru ne moremo govoriti. Prav tako tudi ni moten niti dotok svetlobe, saj lesena ograja ne zapira prostora tako, da bi bila znatno motena osvetljenost. Ograja je dolga le nekaj metrov in prostora ne zapira v meri, ki bi utemeljevala znaten odvzem osvetljenosti, prav tako ni tako visoka, da svetloba v zadostni količini ne bi mogla prodreti do nižjih točk tega prostora. Skozi ta majhen prostor tako pride zadosti svetlobe in je njena omejenost le neznatna. Postavljena ograja iz istih razlogov kot pri osvetljenosti, znatno ne vpliva niti na zračnost, saj glede na njeno višino in dolžino zaprti del dobi povsem običajno zračnost (isto kot svetlobo). Ograja pa pripomore k zaščiti pred raznimi vremenskimi vplivi, ki bi glede na smer vetra lahko vplivali na nepremičnino tožnice, kar je njej v prid. Končno pa postavljena lesena ograja po mnenju toženca ne vpliva niti na razgled. Primarno izpostavlja, da je tožnica svoj razgled in pogled s svoje nepremičnine kratila že s postavljeno žičnato ograjo in s postavitvijo lesene ograje njen razgled in pogled ni v bistvene onemogočen ali zmanjšan. Poleg tega pa tožnica ta del nepremičnine uporablja kot vhod v nepremičnino in ne kot nekakšno teraso ali poseben prostor namenjen za uživanje v razgledu. Pogled na leseno ograjo tudi ni tako moteč, saj je ograja lepo urejena in tudi skladna z okoljem (ni vpadljivih barv, umetnega materiala itd). Postavitev lesene ograje tako ne povzroča znatnejše škode, saj postavljena lesena ograja v znatnem ne vpliva na nobenega od naštetih dejavnikov s strani tožnice, zato njen zahtevek iz tega naslova ni utemeljen. Prav tako izvedenec v svojem mnenju ni nikjer navedel, v kakšni meri lesena ograja vpliva na navedene dejavnike. Zaključek sodišča, da je vpliv lesene ograje znaten in da je potrebna njena odstranitev, je tako povsem pavšalen in brez ustrezne dejanske podlage. Sodišče znatnosti teh vplivov niti ni posebej obrazložilo in opisalo. Pri odločanju o prepovedanih imisijah pa je ugotovitev, ali so vplivi znati ali ne, ključna. Toženec meni, da postavitev lesene ograje znatno ne vpliva na zasebnost, svetlobo, zračnost in razgled ob upoštevanju narave in namena nepremičnine in ob upoštevanju krajevnih razmer, zato zahtevek tožnice ni utemeljen. Sodišču prve stopnje pa v zvezi s temi zaključki očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Toženec se tudi ne strinja z obrazložitvijo sodišča v delu, v katerem svojo odločitev utemeljuje tudi z razlogi, da se nepremičnini nahajata na podeželju, da tožnica sedaj v hišo prihaja po nekakšnem hodniku, pri katerem je moten pretok svetlobe (kot v kakšnem bloku v mestu) in da ljudje na podeželju praviloma preživijo čas prav zaradi razgleda na naravo in zračnost (da tam uživajo v razgledu, čistem zraku in naravi). Ob tem izpostavlja, da je hodnik, kot sodišče imenuje prostor med leseno ograjo toženca in hišo tožnice, tožnica ustvarila sama s postavitvijo žičnate ograje, prav tako pa je sama izgrajevala in dograjevala objekt, tako da je prišla na mejo s tožencem in si na tem območju naredila vhod v hišo ter nato kasneje postavila tudi žičnato ograjo. Tudi sicer pa vztraja že pri predhodnih trditvah, da osvetljenost zaradi lesene ograje ni znatno zmanjšana, saj glede na svoje dimenzije ta ograja zapira le majhen del prostora, da iz istih razlogov ni omejena niti zračnost, svoj pogled iz hiše pa si je tožnica okrnila že s postavitvijo žičnate ograje, predel nepremičnine, kjer je postavljena lesena ograja, pa uporablja le kot vhod v hišo, zato vsi navedeni vplivi ne predstavljajo znatne škode za tožečo stranko. Končno pa sodišču prve stopnje glede tega dela tožbenega zahtevka še očita, da je ugodilo zahtevku, ki je glede na mnenje izvedenca gradbene stroke, pretiran, saj je izvedenec v svojem mnenju navedel, da bi moral postavljeno leseno ograjo ob meji znižati za višino postavljene žične ograje, to je okoli 1,2 m. Za odstranitev vseh škodnih dejavnikov (za katere tožena stranka meni, da sploh ne obstajajo) bi bilo zadosti znižanje lesene ograje do višine žičnate ograje (cca. 1,2 m), zato je ugoditev zahtevku za popolno odstranitev te ograje, ukrep, ki je glede na mnenje izvedenca, pretiran. Zahtevek bi bilo potrebno zavrniti tudi iz tega razloga. Tožeča stranka ni upravičena do odstranitve lesene ograje, ampak le do primernega znižanja. Sodišču prve stopnje zato toženec ponovno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Glede odločitve o plačilu odškodnine pa primarno toženec izpostavlja, da se zahtevek za plačilo škode zaradi nasutja zemljine, ki je bil po navedbah tožnice saniran, izključuje z zahtevkom glede odstranitve nasutja, kar je zatrjeval ves čas postopka, vendar se sodišče do te njegove navedbe v izpodbijani sodbi ni izreklo, zato mu tudi v zvezi s temi navedbami očita obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker je sodišče prve stopnje samo ugotovilo obstoj navedenih sanacij, ki so bile izvedene z namenom odstranitve škode nastale zaradi nasutja zemljine, je bila na takšen način po mnenju toženca sanacija škode opravljena. To pa pomeni, da predmetna škoda več ne obstaja in zahtevek glede odstranitve nasute zemljine več ni utemeljen, ker škoda, ki je iz tega izvirala, več ne obstaja in je bila sanacija tako popolna. Toženec je mnenja, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da dotok vode in blata na nepremičnino tožnice ne obstaja več. Zahtevek za odstranitev lahko obstaja le, če sanacija, kot je zatrjevana, ni bila dejansko opravljena, to pa pomeni znižanje odškodnine. Toženec pa prereka tudi potrebnost izvedenih del, saj če tožnica uveljavlja zahtevek glede odstranitve nasipane zemljine, sanacija ni potrebna. Pri zatrjevani izvedbi del po mnenju toženca ne gre zgolj za odvračanje nadaljnje hujše škode, ampak za popolno sanacijo, kot to izhaja iz navedbe del in višine odškodnine. Glede ugotovitev o manjvrednosti zemljišča zaradi pronicanja vode in blata ob domnevnem izlivu meteornih vod, pa toženec meni, da te ugotovitve niso pravilne, ker je stopnišče iz kamnitega materiala, katerega obraba ne more nastati zaradi razlitja blata in vode. Gre za trd material, ki na vodo in blato ni občutljiv. Če bi temu bilo tako, to ne bi bil material, ki bi bil primeren za zunanjo uporabo. Trda kamnina se ne more uničiti zaradi pronicanja vode in blata, saj erozija teh snovi ni tako močna, da bi lahko kakor koli zmanjšalo vrednost materiala. Zatrjevane sledove blata pa gre vsekakor odstraniti s čiščenjem, zato bi bil eventualno lahko utemeljen le del zahtevka glede čiščenja, katerega pa izvedenec ni posebej ocenil. Po mnenju tožeče stranke pa takšno čiščenje ne stane več kot 100,00 EUR. Sodišču prve stopnje toženec očita, da v zvezi s tem ponovno ni upoštevalo trditvene podlage tožeče stranke, ki je navedeno zatrjevala že v svoji 2. pripravljalni vlogi. Ker se do teh navedb v sodbi ponovno ni opredelilo, čeprav gre za ključna dejstva, sodišču prve stopnje toženec ponovno očita kršitev pravil postopka. Ob zaključku svoje pritožbe toženec kot posledico napačne odločitve o glavni stvari izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v izpodbijani sodbi. Stroškovno odločitev pa tudi sicer izpodbija tudi iz razloga, ker so glede na načelo uspeha v postopku stroški nepravilno odmerjeni. Tožnica ni uspela z zahtevkom glede odstranitve lesene enokapne nadstrešnice ter odškodnine v višini 246,00 EUR, kar pa ne predstavlja zanemarljivega dela tožbe. Lesena enokapna nadstrešnica po oceni toženca po svoji vrednosti predstavlja pretežni del zahtevka, saj je vrednost samega nadstreška večja od vrednosti nasipane zemlje, lesene ograje in odškodnine in je največja glede na njeno ceno in glede na vrednost spornega predmeta predstavlja tudi največji del zahtevka tožnice. Tožnica tako ni uspela vsaj v polovičnem deležu zahtevka (50%), temu ustrezna pa bi morala biti tudi odmera stroškov glede na uspeh v postopku. Sodišče prve stopnje je navedena dejstva po mnenju toženca spregledalo in odločilo na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

3Tožnica na pritožbo toženca ni odgovorila.

4Pritožba toženca je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6V tej pravdni zadevi je tožnica zoper toženca uveljavljala sodno varstvo svoje lastninske pravice pred vznemirjanjem in zaradi prepovedanih imisij. Trdila je, da je toženec po tem, ko je sama v mesecu aprilu 2014 vzdolž celotnega poteka meje med njenimi nepremičninami parc. št. .../7, .../8 in .../0 (ki so sedaj združene v parc. št. .../9), vse k.o. ... in nepremičnino toženca parc. št. .../3 k.o. ... cm od meje postavila žičnato ograjo, začel s silovitimi ukrepi nagajanja in vznemirjanja lastninske pravice tožnice ter povzročanja imisij na njeno zemljišče z njegovega zemljišča. Kakšnih 14 dni po tem, ko je tožnica postavila ograjo, je tako toženec svoje zemljišče na drugi strani nasipa povišal za 40 cm in to v pasu širine okrog 4 metre in dolžine 27 metrov, z začetkom od tromeje med parc. št. .../4, .../3 in .../7 k.o. ... po terenu navzgor oziroma proti zahodu in sicer na takšen način, da je spremenil dotedanji način odtekanja naravnih meteornih voda tako, da je vzpostavil padec zemljišč proti zemljiščem tožnice, s tem pa je odtlej dalje tudi vsa voda pričela teči neposredno na zemljišče tožnice in ji povzročati škodo. S tem je povzročil nepotrebne in prekomerne imisije. Ob tem je toženec nasutje opravil vse do ograje, torej preko svojega zemljišča in preko mejne linije, ki poteka po sredini mejnika. S takšnim posegom pa je posegel najmanj, oziroma več kot 10 cm preko meje v zemljišče tožnice. Nasuto zemljino je celo naslonil na postavljeno ograjo tožnice, s čimer je le-to poškodoval, saj se je ta nagnila, prav tako pa povzročil njeno hitrejše propadanje zaradi rjavenja. V mesecu avgustu 2014 je nato toženec na zgornjem zahodnem delu prej opisanega nasutja, vzporedno s stanovanjsko hišo tožnice, postavil še leseno garažo, najprej tako, da je njena spodnja oziroma južna stena postavljena tik ob mejo, brez kakršnegakoli odmika od le-te. Garaža je postavljena vzporedno z vhodom tožnice v stanovanjsko hišo in ob oknu le-te iz hodnika. S takšno umestitvijo objekta je toženec želel zgolj nagajati in škodovati ter vznemirjati njeno lastninsko pravico, saj je ta način prekomerno posegel v možnost normalne uporabe sosednje tožničine nepremičnine, zlasti njene stanovanjske hiše, ki ji je s tem odvzeta svetloba, obsončenost objekta, možnost normalnega pogleda iz nepremičnine ter iz vhoda. Posledično je objekt slabše zračen in v tem delu v senci in bolj izpostavljen vlagi. Toženec je tudi streho garaže, čeprav bi lahko bila obrnjena s padcem v smeri proti notranjosti njegovega zemljišča, obrnil namerno s padcem proti stanovanjski hiši tožnice in njenemu dvorišču, ki ga je pred tem očitno s tem namenom tudi ustvaril z nasutjem, iztok meteornih voda s strehe pa naredil na jugozahodnem vogalu objekta. Odtoka meteornih voda s svojega takšnega objekta tudi ni na noben način uredil, saj se padavine s strehe prosto stekajo na tla, kjer je nameščena zgolj nekakšna betonska cev ali jašek s kratko plastično odtočno cevjo, iz katere se vse meteorne vode stekajo načrtno na stopnišče in naprej po urejenem dvorišču tožnice. Dejanje vznemirjanja je v zvezi s to garažo po navedbah tožnice toženec še zaostril, ko je v mesecu juniju 2016, le-to še razširil. Če je bila prej sporna stena objekta postavljena v neposredno bližino meje in na njegovem zemljišču, je toženec sedaj to steno prestavil oziroma razširil še južneje in sicer tako, da jo je dobesedno naslonil na ograjo tožnice stoječo 10 cm oddaljeno od meje, na njenem zemljišču. Ta dodatni poseg je toženec izvedel na zemljišču tožnice, saj spodnja stena garaže sedaj stoji na zemljišču tožnice. Stena je sedaj tudi zaprta tako, da je odvzem vira svetlobe in sonca ter razgleda še bolj korenit. Toženec pa je zgolj zato, ker s samo postavitvijo stene okno še ni bilo v celoti zakrito in svetloba ter pogled iz hiše tožnice ne v celoti odvzet, napravil še podaljšek lesene stene in sicer tako, da je brez kakršnekoli funkcije le-te za samo garažo, okno tožnici iz njenega hodnika hiše dobesedno zazidal. Glede na navedeno je tako tožnica menila, da toženec povzroča vznemirjanje njene lastninske pravice in povzroča krajevnim razmeram neobičajne in prekomerne imisije na temelju določil SPZ, zato je predlagala, da sodišče odredi tožencu odstranitev opisane garaže v celoti. Prav tako pa je zahtevala, da odstrani nasip zemljine ob žičnati ograji tožnice. V pripravljalni vlogi z dne 26. 5. 2020 je po prejemu izvedenskega mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke primarnemu tožbenemu zahtevku na odstranitev celotnega nasipa zemljine na nepremičnini tožnice in toženca tožnica dodala še podredni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala odstranitev nasipa zemljine z zemljišča tožnice, z zemljišča toženca pa še najmanj v širini 0,5 metrov od meje in na tako izkopanem delu ob celotnem poteku meje na lastni nepremičnini v oddaljenosti najmanj 0,5 metrov od žične ograje tožnice izdelavo jarka z drenažo, s čimer bi se zagotovilo, da se meteorne vode z njegove nepremičnine ne bodo več stekale na tožničino nepremičnino.

7Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju te zadeve izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) o prepovedani imisiji (75. člen SPZ) za posege, ki naj bi jih toženec izvedel na lastnem zemljišču in o zaščiti pred vznemirjenjem (99.člen SPZ) za posege, ki naj bi jih toženec izvedel na tožničini nepremičnini. Odškodninski zahtevek pa je pravilno presojalo po določilih OZ o povzročitvi in povrnitvi škode.

8Po izvedenem dokaznem postopku¹ je sodišče prve stopnje v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožnica sama zemljiškoknjižna lastnica parc. št. .../7, .../8 in ... vse k.o, ... ..., ki so bile na podlagi Dn vpisa .../2017 izbrisane in je bila namesto njih vpisana parc. št. .../9 k.o. ... ..., da na nepremičnini parc. št. .../9 k.o. ... leži stanovanjska hiša št. 54, z naslovom ..., da je toženec sam do celote zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine parc. št. .../3 k.o. ... ..., na kateri stojita dve stavbi in stanovanjska stavba št. 53 z naslovom ... in manjša nestanovanjska stavba št. 290, pa tudi, da nepremičnine tožnice na severni strani po celotnem poteku njihove meje mejijo z južnim delom toženčeve nepremičnine. V točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje ugotovilo, da toženec ni zanikal dejstva, da je ob meji s tožničino nepremičnino, ob ograji, ki jo je tožnica postavila, v celotni dolžini nasipal zemljo, prav tako pa je tudi potrdil, da je ob meji, pri tožničini hiši (vzporedno z njo) postavil garažo in polno, leseno ograjo v podaljšku. V točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje ugotovilo, da se žičnata ograja (ki jo je postavila tožnica), v celoti nahaja na njeni nepremičnini parc. št. .../9 k.o. ... in so odmiki od meje razvidni na skici terenske izmere z dne 22. 3. ..., da se stebri lesenega nadstreška (t.i. garaže) nahajajo na toženčevi nepremičnini parc. št. .../3 k.o. ..., pri čemer se del strehe lesenega nadstreška pa nahaja na tožničini parc. št. .../9 k.o. ..., podaljšana lesena stena garaže pa se nahaja na urejeni meji med parc. št. .../9 in .../3 k.o. ... . Ugotovilo je še, da je toženec zemljo nasul delno (v nekaj centimetrih) tudi na zemljišče tožnice, nadstrešek (garažo) pa je postavil na lastno zemljišče, pri čemer res del strehe sega tudi na zemljišče tožnice. Kar zadeva postavitve polne podaljšane lesene ograje ob garaži, pa je ugotovilo, da je ta postavljena po meji med parc. št. .../9 in ... obe k.o. ... . V točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec svoje nepremičnine uporablja na način, da tožnici otežuje uporabo njenih nepremičnin in ji glede na naravo ter namen nepremičnin povzroča škodo, da je to storil predvsem z zasutjem zemljine na tožničino žičnato ograjo in je slednjo uporabil kot nekakšno oporo, ki zadržuje zasuto zemljo, saj to nasutje povzroča povečano odtekanje meteorne vode na zemljišče tožnice in je naslonjeno na njeno ograjo, ki je s tem manj funkcionalna in podvržena hitrejšemu propadanju. Glede postavitve garaže nadstrešnice pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da to v smislu pogleda iz tožničine stanovanjske hiše gotovo odvzema zasebnost, na pa tudi svetlobe, osončenosti, zračnosti in razgleda. Slednje, razen osončenosti, odvzema (t.i. podaljšana) lesena ograja, ki jo je postavil toženec ob nadstrešnici. Tožnica tako sedaj prihaja v svojo hišo po nekakšnem hodniku, pri katerem je moten pretok svetlobe. Poleg tega je to na deželi in ne v mestu. Glede izvedbe odtekanja meteornih voda s strehe nadstrešnice je sodišče prve stopnje v isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je strešina nagnjena proti vzhodu, kar pomeni, da je nižji del strehe na vzhodni strani, voda pa se prosto steka na zemljo, ta se steka na poševni del parcele in na območju vhoda povzroča minimalno povečanje namočenosti. V točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da je s tem, ko je toženec izvedel nasutje in izravnal svoj del nepremičnine, na vzhodnem delu območja prišlo do dviga terena na strani toženca, pri tožnici pa je ostal teren na enakem nivoju. Posledica takšnega stanja je bilo stekanje voda in blata na pohodne površine na strani tožnice. Tožničinemu zahtevku pod prvo točko izreka te sodbe je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo in tožencu naložilo, da vzdolž meje med nepremičnino parc. št. .../9 k.o. ..., ki je v lasti tožnice in svoje parcele parc. št. .../3 k.o. ..., s pričetkom v tromeji parc. št. .../4, .../3 in .../9 vse k.o. ..., v dolžini 27 m proti zahodu in v širini 4 metre od žičnate ograje, proti severu odstrani pas nasipa zemlje v debelini 40 cm. Glede lesene nadstrešnice je sodišče prve stopnje v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da za obravnavanje zahtevka za njeno odstranitev ni podana sodna pristojnost, zato je tožbo v tem delu zavrglo. Je pa v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, s katerim je tožencu naložilo odstranitev polne lesene ograje s podaljškom v dolžini 6 m in višini 1,8 m iz skrajnega južnega dela toženčeve nepremičnine parc. št. .../3 k.o. ..., kakor je razvidna iz fotografij in skice terenske meritve z dne 30. 5. ..., ki jo je izdelal izvedenec B. N., saj je ugotovilo da polna lesena ograja, ki je postavljena po meji, predstavlja oviro glede običajne osvetljenosti, zračnosti ter pogleda in razgleda iz tožničine hiše. Tožnica tako sedaj prihaja v svojo hišo po nekakšnem hodniku, pri katerem je moten pretok svetlobe. Pri tem pa po oceni sodišča prve stopnje ni zanemarljivo dejstvo, da se to dogaja na deželi, kjer praviloma ljudje preživljajo čas prav zaradi razgleda na naravo in zračnosti. Zaradi navedenega je zaključilo, da je toženec tožnici s postavitvijo lesene ograje otežil uporabo njene lastne nepremičnine, ki je glede na krajevne razmere običajna. Na deželi je namreč povsem običajno (in je to tudi namen preživljanja časa na deželi), da ljudje uživajo v nemotenem razgledu, čistem zraku in naravi, to pa je toženec tožnici s postavitvijo ograje, ob tem ko vstopa v hišo, kot po hodniku (v kakšnem bloku v mestu), odvzel. Nadalje je sodišče prve stopnje v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe še zaključilo, da je morala tožnica zaradi teh ugotovljenih protipravnih posegov toženca, da je zaščitila svoje nepremičnine, izvesti zaščitne ukrepe. V točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovilo, da so bili zaščitni ukrepi, ki jih je tožnica napravila na svoji nepremičnini, ko je z gramoznim nasutjem višinsko prilagodila teren med svojo hišo in ograjo, potrebni, saj je s tem zadržala neposreden dotok vode in blata na nižje ležeče tlakovane površine. Tožnica je morala prilagoditi zunanjo ureditev na severni strani hiše tako, da je odstranila prejšnji tlak, izvedla dodaten gramozni nasip ter položila robnike in tlak iz betonskih pohodnih plošč. Do meje pa je teren zapolnila s pranim rečnim gramozom. Ugotovilo je, da je to območje urejanja obsegalo 12 m2 in znaša vrednost izvedenih zaščitnih ukrepov 900,00 EUR. Tožnici je tudi zaradi prelivanja vode na njeno stran in spiranja blata po njenem stopnišču prihajalo do nanosa blata, zaradi tega je bilo potrebno čiščenje, pri čemer pa so sledovi blata ostali na oblogi stopnišča. Sodišče je ocenilo skupaj manjvrednost stopnišča (zaradi sledov blata) in čiščenja na 300,00 EUR, zato je še zaključilo, da gre tožnici na račun nastale škode skupaj 1.200,00 EUR odškodnine, saj je bilo njeno premoženje za ta znesek zmanjšano zaradi izvedenih zaščitnih ukrepov, kot tudi ugotovljene manjvrednosti stopnic. V presežku, za plačilo 22% DDV na ugotovljeno škodo v skupni višini 264,00 EUR, pa je odškodninski zahtevek tožnice zavrnilo.

9Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje (1. odstavek 99. člena SPZ). Vznemirjanje mora biti protipravno, kar pomeni, da ta, ki vznemirja, do tega nima pravice. Zaradi sosedstva ali medsebojne povezanosti nepremičnin morajo njihovi lastniki in neposredni posestniki po splošnem pravilu 73. člena SPZ v zvezi s 74. členom SPZ svojo pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. Pravice, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine (sosednje nepremičnine), se morajo izvrševati pošteno in v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine. Splošna prepoved medsebojnega vznemirjanja je (med drugim) konkretizirana v 75. členu SPZ. Lastnik nepremičnine mora pri njeni uporabi opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija). Pravno varstvo pred prepovedanimi imisijami se uveljavlja z negatorno tožbo. Če je z vznemirjanjem povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode (2. odstavek 99. člena SPZ). Merilo protipravnega ravnanja pri prepovedanih imisijah je določba prvega odstavka 75. člena SPZ. Za odškodninsko obveznost povzročitelja pa morajo biti podani tudi ostali elementi civilnega delikta: vzročna zveza med protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo ter škodo, pravno priznana škoda in odgovornost povzročitelja (131. člen OZ).

10V tovrstnih sporih tako sami razlogi, okoliščine, zaradi katerih je prišlo do izvršitve posegov, ki imajo v skladu z 99. členom SPZ in 1. odstavkom 75. člena SPZ lastnosti vznemirjanja oziroma prepovedane imisije, ne predstavljajo pravno odločilnih dejstev za odločitev, saj se mora vsakdo vzdržati protipravnih posegov na tuji nepremičnini, lastnik nepremičnine pa pri prav vsakem posegu na svoji nepremičnini, ki lahko vpliva na sosednjo nepremičnino, ne glede na njegov vzrok, vzdržati ravnanj, s katerimi bi lahko povzročil protipravno vznemirjanje soseda oziroma mu povzročil škodo. Ker se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do navedb toženca o (ključnih) razlogih (ureditev dostopa in dovoza z avtomobilom z nasutjem zemljine in zaščita individualne osebnosti ter zaščita pred vremenskimi razmerami in neposredne bližine stanovanjskega objekta tožnice s postavitvijo polne lesene ograje s podaljškom), zaradi katerih je izvedel vse obravnavane posege, tako ni zagrešilo smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je le-ta lahko podana samo v primeru, če se sodišče ne opredeli do pravno pomembnih navedb stranke, t.j. do navedb, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva. Ker ne gre za pravno odločilna dejstva, pa z opustitvijo njihovega ugotavljanja, tudi dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni ugotovilo zmotno oziroma nepopolno, posledično pa s tem ni prišlo niti do zmotne uporabe materialnega prava.

11Kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se tožencu v tej zadevi očita, da (je) protipravno vznemirja(l) tožnico s posegi, ki jih je izvršil deloma na nepremičnini tožnice, v večjem delu pa na svoji nepremičnini. Obravnavata se tako dve različni pravni situaciji in dva različna sodno varstvena zahtevka, ki imata skupni imenovalec in sicer, da se v obeh primerih sodno varstvo zahteva s t.i. negatorno tožbo, pri čemer so pogoji za uveljavljanje sodnega varstva različni.

Glede odločitve v točkah I. in II. izreka izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na posege toženca, izvršene na nepremičnini tožnice parc. št. 1430/9 k.o. :

12Tožnica je tožencu očitala, da je nasutje terena v debelini 40 cm opravil preko svojega zemljišča, vse do ograje tožnice, ki je postavljena na njeni nepremičnini in s tem posegel najmanj oziroma več kot 10 cm preko meje v zemljišče tožnice. Prav tako mu je tudi očitala, da je polno leseno ograjo s podaljškom (steno) v dolžini 6 metrov in višine cca. 1,8 metra, ki stoji vzporedno s stanovanjsko hišo tožnice na nepremičnini parc. št. .../9 k.o. ... ..., po njeni razširitvi v letu 2016 naslonil na ograjo tožnice, stoječo 10 cm od meje, na njenem zemljišču, da je torej ta dodatni poseg izvedel na njeni nepremičnini.

13Lastnik oziroma domnevni lastnik lahko, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Omenjena (negatorna) tožba zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem oziroma se z njo varuje vsakršno poseganje tretjega v lastninsko pravico drugega. Pogoj za njeno uveljavljanje ni ne nastanek škode, prav tako ne okoliščina, da se z očitanim dejanjem otežuje uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo. Iz tega razloga so za odločitev v tej zadevi pravno povsem nepomembne pritožbene navedbe toženca, s katerimi sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vprašanja, ali nasutje zemljine povzroča znatnejšo škodo na žičnati ograji tožnice in pritožbene navedbe, s katerimi sodišču prve stopnje očita zmotnost ugotovitev in zaključkov o vplivu nasutja zemlje na žičnato ograjo tožnice, na njeno manjšo funkcionalnost in podvrženost hitrejšemu propadanju, zato se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče tudi ne bo posebej opredeljevalo.

14Za protipravno vznemirjanje lastninske pravice gre, če tisti, ki vznemirja lastnika, do tega nima pravice. Ker je lastninska pravica načeloma neomejena (37. člen SPZ), mora tako toženec dokazati, da je imel v konkretnem primeru na nepremičnini tožnice kakšno pravico, ki mu daje podlago za vznemirjanje tožnice oziroma da je imel veljavno pravno podlago za izvršitev posega na nepremičnine tožnice.

15Ker toženec obstoja kakšne takšne pravne podlage, stvarne ali pa obligacijske pravice na nepremičnini tožnice, ki bi mu dajala pravico za izvršene posege, ni zatrjeval, je ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih toženec v pritožbi konkretizirano niti ne izpodbija, temeljijo pa na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca s področja geodezije B. N., da se žičnata ograja (ki jo je postavila tožnica) v celoti nahaja na nepremičnini tožnice parc. št. .../9 k.o. ..., da je toženec nasul zemljino vzdolž meje med svojo in tožničino parcelo ter da je zemljo nasul delno (v nekaj centimetrih) tudi na zemljišče tožnice, ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 1. odstavka 99. člena SPZ, pravilna odločitev sodišča prve stopnje v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe v delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice v točki I. izreka izpodbijane sodbe za odstranitev nasipa zemlje v delu, ki se nahaja na tožničini nepremičnini. V tem delu je bilo zato pritožbo toženca zavrniti in izpodbijano sodbo v tem delu točke I. izreka v skladu s 353. členom ZPP potrditi (točka II. izreka te sodbe in sklepa).

16Ob dejanski ugotovitvi, da se podaljšana lesena stena garaže nahaja na urejeni meji med parc. št. .../9 in .../3 k.o. ..., da se torej ne nahaja na nepremičnini parc. št. .../9 k.o. ... ..., ki je last tožnice, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane sodbe v točki II. v delu, v katerem se tožencu nalaga odstranitev polne lesene ograje s podaljškom (steno) iz skrajnega severnega roba nepremičnine parc. št. .../9 k.o. ... ..., last tožnice, v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe, zaradi česar je v tem delu izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče v skladu s 350. členom ZPP paziti tudi po uradni dolžnosti. Ugotovljena kršitev je takšne narave, da je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, zato je v zgoraj predstavljenem obsegu bilo potrebno pritožbi toženca ugoditi in izpodbijano sodbo v tem delu točke II. izreka razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP že iz tega razloga.

Glede odločitve v točkah I. in II. izreka izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na posege toženca, izvršene na njegovi nepremičnini parc. št. .../3 k.o. ... ... in glede odločitve v točki III. izreka izpodbijane sodbe za plačilo odškodnine:

17Ni sicer pritrditi tožencu, da se zahtevka za plačilo odškodnine za škodo nastalo z izvedbo zaščitnih ukrepov tožnice in z odstranitvijo nasutja že kar a priori izključujeta. Zahtevek na plačilo odškodnine bi lahko izključeval zahtevek na odstranitev nasutja samo v primeru, če bi bila z zaščitnimi ukrepi dosežena (popolna) sanacija protipravnega stanja, če bi se torej vzpostavilo takšno stanje na nepremičnini tožnice, da negativni vplivi z nepremičnine toženca ne bi več obremenjevali tožničine nepremičnine čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna oziroma ji ne bi več povzročali znatnejše škode.

18Toženec pa v pritožbi pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje, ki je v točkah 20. in 22. obrazložitve izpodbijane sodbe sicer dokazno podprto, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke B. A., ugotovilo, da je toženec z izvedbo nasutja in izravnavo svojega dela nepremičnine podaljšal svoj ravni del ter tudi, da je s tem na vzhodnem delu območja prišlo do dviga terena na strani toženca, pri tožnici pa je ostal teren na enakem nivoju, posledica takšnega stanja pa je bilo stekanje vode in blata na pohodne površine na strani tožnice in povzročanje škode, ni opredelilo do ugovorov toženca, da nasipana zemlja ne obsega celotne meje med parcelama .../9 in .../3, obe k.o. ... ..., t.j. v dolžini 27 metrov, temveč le vzhodni del, saj v ravnem delu meje obstaja ista površina tal (enak nivo terena) na obeh straneh meje, da že zaradi tega tožbeni zahtevek tožnice ne more biti utemeljen v celotni zahtevani dolžini meje, da na tožničini nepremičnini zaradi tega posega ne nastaja znatnejša škoda, še zlasti pa do njegovih ugovorov, da takšna, t.j. znatnejša škoda ne nastaja več zaradi izvedbe zaščitnih ukrepov tožnice in da zaradi izvedbe popolne sanacije protipravnega stanja na njeni nepremičnini in z njo povezanega odškodninskega zahtevka tožnice, ni (več) utemeljen njen zahtevek na odstranitev nasutja zemljine. Sodišče prve stopnje je z opustitvijo opredelitve do vseh zgoraj navedenih ugovorov in navedb toženca zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

19Za utemeljenost tovrstnega tožbenega zahtevka tudi ne zadošča nastanek vsake škode, na kar v pritožbi pravilno opozarja tudi toženec, temveč mora biti le-ta znatnejša, bistvena. Pojem znatnejše škode je pravni standard, ki ga je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Tega pa v tem konkretnem primeru sodišče prve stopnje, na kar pravilno opozarja tudi toženec v pritožbi, ni storilo. V točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč, na podlagi mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke B. A., sprejelo zgolj zaključek, da toženec svoje nepremičnine uporablja na način, da tožnici otežuje uporabo njenih nepremičnin in ji glede na naravo ter namen nepremičnin povzroča škodo. V zvezi z nastalo škodo pa je v nadaljevanju svoje obrazložitve le še pojasnilo, da nasutje zemlje povzroča povečano odtekanje meteorne vode na zemljišče tožnice ter da je naslonjeno na njeno žičnato ograjo, ki je s tem manj funkcionalna in podvržena hitrejšemu propadanju, v zvezi s postavljenim odškodninskim zahtevkom v točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je opisalo še škodo, ki je nastala tožnici zaradi izvedbe zaščitnih ukrepov na njeni nepremičnini za zadržanje neposrednega dotoka vode in blata na nižje ležeče tlakovane površine in škodo, ki je nastala zaradi čiščenja nepremičnine in manjvrednosti stopnišča. Njegova obrazložitev tako ne vsebuje prav nobenih razlogov, nobene opredelitve sodišča prve stopnje o tem, ali škoda, nastala na nepremičnini tožnice z nasutjem zemljine, dosega standard znatnejše (bistvene) škode. Sodišče prve stopnje je s to opustitvijo zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava, t.j. določila 75. člena SPZ v zvezi s 73. in 74. členom istega zakona.

20V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je v primeru ugotovljenih prepovedanih imisij izbira zaščitnih ukrepov za zmanjšanje negativnih vplivov s tuje nepremičnine na dopustno mejo prepuščena zatrjevanemu motilcu. Njemu naj bo prepuščeno, kako bo zatrjevane nedopustne vplive saniral oziroma odpravil. Povsem določen zahtevek je tako glede na našo sodno prakso možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče čezmerne imisije preprečiti le na en način. Toženec v pritožbi povsem utemeljeno izpostavlja, da v tej zadevi ne gre za takšen primer in da je zato sodišče prve stopnje z ugoditvijo primarnemu tožbenemu zahtevku na odstranitev celotnega nasutja zemljine zmotno uporabilo materialno pravo (t.j. določila 75. člena SPZ v zvezi z 99. členom SPZ), saj iz mnenja izvedenca gradbene stroke B. A., ki ga je v tem delu kot del svojih ugotovitev povzelo tudi sodišče prve stopnje v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe, izhaja, da bi bila poleg odstranitve celotnega nasutja zemljine za odpravo imisij ustrezna rešitev tudi, da bi toženec nasuto zemljo odstranil v pasu najmanj pol metra od meje in z ustreznim jarkom ali drenažo ob meji zagotovil, da se meteorne vode z njegove parcele ne bodo več stekale na tožničino parcelo. Ker je sodišče prve stopnje kljub takšnemu mnenju izvedenca gradbene stroke, za katerega je v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno navedlo, da ga zaradi njegove jasnosti, strokovnosti in logičnosti ter razumljivosti v sodbi povzema v celoti, t.j. ga sprejema kot lastne dejanske ugotovitve, v celoti ugodilu (primarnemu) tožbenemu zahtevku tožnice, pri tem pa ni navedlo prav nobenega razloga, zakaj je sprejelo takšno odločitev, je s takšnim postopanjem, poleg tega, da je zmotno uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se njegova odločitev zaradi pomanjkanja razlogov ne da preizkusiti.

21Podobno velja tudi za odločitev sodišča prve stopnje v točki II. izreka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje kljub mnenju sodnega izvedenca gradbene stroke B. A., da bi bilo mogoče nedopustne negativne vplive z nepremičnine toženca, ki jih povzroča postavljena polna lesena ograja s podaljškom (steno), zmanjšati na dopustno mejo že znižanjem le-te na višino postavljene žičnate ograje tožnice, to je na okoli 1,2 metra, tožencu naložilo, da mora polno leseno ograjo s podaljškom (steno) odstraniti v celoti. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo prav nobenega razloga, zakaj je kljub takšnemu mnenju sodnega izvedenca gradbene stroke, ki ga je sicer glede na obrazložitev v točki 20. izpodbijane sodbe kot ustreznega sprejemalo v celoti, ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice (v celoti), je tudi v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo (75. člen SPZ v zvezi z 99. členom SPZ) in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se njegova odločitev zaradi pomanjkanja razlogov ne da preizkusiti.

22Tudi glede tega dela tožbenega zahtevka pa so utemeljeni tudi nadaljnji pritožbeni očitki toženca, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njegovih pravno pomembnih navedb in ugovorov, saj se sodišče prve stopnje ni izjavilo o ugovoru toženca, da postavljena lesena ograja ne vpliva znatno na dotok svetlobe, zračnost, razgled in pogled iz tožničine hiše, da je vse te negativne vplive povzročila že s strani tožnice postavljena žičnata ograja, ki je tudi daljša od lesene ograje toženca ter do njegovih navedb in ugovorov, da razgled in pogled zaradi postavljene lesene ograje ni v bistvenem onemogočen ali zmanjšan tudi iz razloga, ker ta del nepremičnine tožnica uporablja zgolj kot vhod v nepremičnino in ne kot kakšno teraso ali poseben prostor, namenjen za uživanje v razgledu. Tudi z opustitvijo izjave o vseh teh pravno relevantnih navedbah toženca je sodišča prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki lahko privede tudi do zmotne uporabe materialnega prava (t.j. 75. člena SPZ).

23Kršitvi, s katerima je obremenjena izpodbijana sodba, sta takšne narave, da sta v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP terjali njeno razveljavitev v tistih delih, na katere se nanašata (delno v točki I. izreka in v celoti v točki II. izreka), posledično pa tudi v točki III. izreka, saj je protipravnost ravnanja odgovorne osebe oziroma nedopustno stanje (v tem konkretnem primeru prepovedane imisije) tudi ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, ter v točki IV. izreka (stroškovni del), in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje, saj ju pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Pritožbeno sodišče se namreč ne more kot prvo opredeliti do navedb pravdnih strank, prav tako pa tudi ne more kot prvo navesti razlogov o odločilnih dejstvih, predvideti miselnega toka sodišča prve stopnje in namesto njega navesti manjkajoče razloge glede odločilnih dejstev, ki jih sodišče prve stopnje zaradi zagrešene kršitve določb postopka sploh ni navedlo. Naloga pritožbenega sodišča je namreč v tem, da preizkuša pravilnost razlogov sodišča prve stopnje, ne pa da jih samo nadomešča ali dopolnjuje. Na takšen način bo v največji možni meri za obe stranki postopka spoštovana tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ki ima v tem konkretnem primeru prav gotovo prednost pred pravico do sojenja v razumnem roku. Če bi se pritožbeno sodišče kot prvo sodišče opredeljevalo do pravno odločilnih navedb strank postopka in kot prvo navajalo razloge o odločilnih dejstvih, še zlasti v primeru, ko gre za pomemben sklop dejstev in pravno relevantnih ugovorov toženca, bi s tem prišlo do rušenje načela dvostopenjskega sojenja. Tudi sicer pa z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve v novo sojenje niti ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (2. odstavek 354. člena ZPP), saj se z vrnitvijo zadeve v novo sojenje sam postopek tudi ne bo bistveno podaljšal glede na to, da bi moralo pritožbeno sodišče, če bi samo opravilo sojenje, v celoti ponoviti vse izvedene dokaze, kar pa bi bilo glede na senatno sojenje na pritožbeni stopnji tudi povsem neekonomično.

24V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, kot je bilo predhodno že obrazloženo, odpraviti ugotovljeno nasprotje v razlogih sodbe in izreku sodbe, se opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, tudi do že zgoraj izpostavljenih ugovorov toženca in tudi glede teh ugovorov toženca navesti jasne dejanske in pravne zaključke ter razloge zanje, po potrebi pa zaradi ugotavljanja tistih dejstev, ki jih doslej še ni ugotavljalo, ker se ni opredelilo do vseh navedb pravdnih strank, dopolniti že izvedeni dokazni postopek, nato pa ponovno odločiti v tej zadevi.

25Nazadnje (in še enkrat) pa opozorilo, da bo moralo biti sodišče prve stopnje, pa tudi tožnica, pozorno na tožbeni zahtevek. Prav vsakega poseganja v tujo nepremičnino ni mogoče prepovedati. Poleg tega mora biti praviloma motilcu, povzročitelju imisij prepuščeno, kako bo prepovedane imisije saniral, jih zmanjša na dopustno mero. Zahtevek na povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine oziroma na popolno ali delno vzpostavitev prejšnjega stanja s točno določeno aktivnostjo motilca je namreč dopusten in možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način². V vseh drugih primerih pa mora tožbeni zahtevek obsegati stanje, kakršno mora biti doseženo, ne pa da tožeča stranka v tožbenem zahtevku navede način ravnanja motilca. Tožbeni zahtevek mora biti zato po eni strani dovolj odprt, po drugi strani pa tudi dovolj konkreten. Sodišče mu lahko ugodi tudi le delno (a mora v tem primeru paziti, da gre za delno ugoditev, ne pa za ugoditev nečemu drugemu³).

26Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP) je pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep v točki I. izreka te odločbe je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (člen 343/3 ZPP), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (člen 105.a/3 ZPP). Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (člen 87/3 ZPP).

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.
² Glej Stvarnopravni zakonik s komentarjem str. 395 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 930/2014 z dne 4. 6. 2014.
³ V tem konkretnem primeru je tožnica sicer primarnemu tožbenemu zahtevku pod točko I. izreka postavila tudi podredni zahtevek, v katerem pa prav tako kot tudi v primarnem zahtevku od toženca terja točno določeno aktivno ravnanje.