VSRS Sklep X Ips 58/2021

Revizija se zavrže.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2845/2020/4 (1312-21) z dne 20. 11. 2020, s katerim je bilo tožniku omejeno gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Gibanje mu je bilo omejeno na prostore Centra za tujce v Postojni od 19. 11. 2020 od 13.30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 19. 2. 2021 do 13.30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče zavzelo stališče, da je na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejitev gibanja dopustna le v primeru tožnikovega jasno izraženega namena glede zapustitve Republike Slovenije, če tega ni, pa v primeru izpolnitve vnaprej določenih objektivnih kriterijev, ki opredeljujejo nevarnost pobega. To stališče je utemeljilo s tem, da je razlago Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019 (skladno s katero je pogoj za omejitev gibanja na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 določitev objektivnih kriterijev, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila) treba uporabiti tudi pri omejitvi gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj se pri obeh razlog za omejitev gibanja navezuje na nevarnost prosilčevega pobega. Upravno sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe presodilo, da slednji ni jasno izrazil namena, da bo pobegnil, ker v ZMZ-1 niso določeni objektivni kriteriji, ki opredeljujejo obstoj nevarnosti pobega, pa tudi ni ustrezne (zakonske) podlage za omejitev gibanja.

3Tožena stranka (v nadaljevanju revidentka) je zoper sodbo Upravnega sodišča vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 342/2020 z dne 13. 4. 2021 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj: "Ali, razen v primeru jasno izraženega namena prosilca glede zapustitve Republike Slovenije, res ni mogoče omejevati gibanja prosilcem za mednarodno zaščito na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker zakonodajalec v ZMZ-1 ni določil objektivnih kriterijev, ki bi opredeljevali nevarnost pobega?" in "Ali je jasno izražen namen prosilca glede zapustitve Republike Slovenije mogoče ugotoviti le na podlagi tega, da prosilec to nesporno izrazi verbalno, torej z besedami?"

4Zoper navedeno sodbo je revidentka na podlagi sklepa o dopustitvi revizije vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. in 2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). V njej po vsebini predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo Upravnega sodišča razveljavi ter tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2845/2020/4 (1312-21) z dne 20. 11. 2020, zavrne.

5Tožnik na revizijo ni odgovoril.

6Revizija ni dovoljena.

7Skladno z drugim odstavkom 374. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), lahko revizijo vloži le tisti, ki ima zanjo pravni interes.

8Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tudi tožena stranka pravni interes za revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča.¹ Vendar pa se ta pravni interes razlikuje od pravnega interesa drugih oseb za revizijo v upravnem sporu, saj tožena stranka kot nosilec oblasti nima lastnih pravic ali pravnih interesov, ki bi se varovali v upravnem sporu, temveč varuje javni interes.² Zato se kljub načelni enakosti strank v njihovih procesnih pravicah v upravnem sporu pojavi razlikovanje presoje navedene procesne predpostavke, ki temelji na različnih vsebinskih izhodiščih za njeno oceno.

9Tožena stranka je kot javnopravni subjekt in nosilec oblasti pristojna in odgovorna za izvrševanje določenih javnih nalog, zato si v upravnem sporu upravičeno prizadeva, da bi njena odločitev oziroma pravna stališča, na katerih temelji, bila presojena kot zakonita. Svoj pravni interes za revizijo lahko torej utemeljuje na pravnem varstvu pred posegom Upravnega sodišča v izdani upravni akt, ki je po njenem mnenju pravilen in zakonit. Z uspehom v reviziji in razveljavitvijo sodbe Upravnega sodišča, ki je odpravila ali spremenila izpodbijani upravni akt, bi namreč ta upravni akt lahko nadalje učinkoval v razmerju do drugih strank postopka, kar bi zavarovalo javni interes, ki je vodilo njenega delovanja.

10Ker je tudi ob odpravi izpodbijanega upravnega akta tožena stranka vezana na pravnomočno sodbo Upravnega sodišča (četrti in peti odstavek 64. člena ZUS-1), je pravni interes tožene stranke za revizijo lahko utemeljen tudi na uveljavljanju varstva pred izpolnitvijo s sodbo Upravnega sodišča naložene obveznosti na način, ki bi po njenem mnenju privedel do kršitve Ustave, zakona, predpisa Evropske unije ali drugega predpisa na področju njene pristojnosti. V takem primeru tožena stranka upravičeno želi pridobiti revizijsko odločitev Vrhovnega sodišča, v kateri bi to podalo drugačna pravna stališča v zvezi z njenim nadaljnjim odločanjem od tistih, ki jih je v svoji sodbi zavzelo Upravno sodišče, da bi se nanje lahko oprlo v ponovnem postopku odločanja po odpravi izpodbijanega upravnega akta v konkretni zadevi, pa tudi s precedenčnim učinkom v nadaljnjih vsebinsko enakih zadevah.

11Glede na navedeno toženi stranki le izjemoma ni mogoče priznati pravnega interesa za revizijo. Pravnega interesa tako nima le, če revizijska odločitev Vrhovnega sodišča v okoliščinah posameznega upravnega spora za varstvo javnega interesa ne bi mogla biti koristna niti z vidika učinkov na izpodbijani upravni akt niti z vidika pomena odgovorov na pravna vprašanja, zaradi katerih je bila revizija dopuščena, za nadaljnje odločanje tožene stranke. Taka izjemna situacija je podana v obravnavani zadevi.

12Glede na ugotovljeno dejansko stanje je nesporno, da se tožeča stranka ne nahaja v pridržanju, saj je bil sporni sklep revidentke z izpodbijano sodbo Upravnega sodišča odpravljen. Prav tako iz navedenega sklepa izhaja, da je bilo pridržanje določeno na prostore Centra za tujce, najdlje do 19. 2. 2021, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

13Iz navedenega izhaja, da tudi v primeru uspeha z revizijo in razveljavitvijo izpodbijane sodbe, sporni sklep revidentke o pridržanju tožeče stranke tudi ob uspehu v upravnem sporu zaradi časovno omejene veljave ne bi mogel več učinkovati. Revidentka bi morala na novo odločiti v zadevi omejitve gibanja (oziroma pridržanja) tožeče stranke, torej izvesti nov postopek ugotavljanja dejstev in na novo odločiti v zadevi. Tako pravni interes revidentke za pridobitev revizijske odločitve Vrhovnega sodišča za ohranitev veljavnosti predhodno izdanega upravnega akta kot pravilnega in zakonitega, v obravnavani zadevi ni (več) podan.

14Nadaljnje pravno pomembno dejstvo pa izhaja iz sprememb ZMZ-1, ki so bile sprejete in uveljavljene po izdaji spornega sklepa in izpodbijane sodbe. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1A), ki je začel veljati 9. 5. 2021 in se je pričel uporabljati z 9. 11. 2021 (kot to določa 66. člen ZMZ-1A), je osrednje sporno vprašanje, ki je bilo predmet presoje v tem upravnem sporu, uredil na novo. Tako je v ZMZ-1 spremenil 84. člen, ki ureja omejitev gibanja, (39. člen ZMZ-1A) in dodal nov 84. a člen, ki izrecno ureja vprašanje ugotavljanja nevarnosti pobega tako, da določa, kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (40. člen ZMZ-1A). Ker bi se moral v primeru uspeha v reviziji kot navedeno začeti nov postopek odločanja o omejitvi gibanja tožeče stranke, bi se moral torej tudi v nadaljevanju obravnavane zadeve uporabiti nov predpis.³ Zato stališče Vrhovnega sodišča v okviru dopuščenih revizijskih vprašanj v zvezi s prej veljavnimi, drugačnimi pravnimi normami ne bi moglo vplivati na bodoče odločanje revidentke, saj te ne bodo več mogle biti uporabljene. Zato tudi s tega vidika toženi stranki ni mogoče več priznati pravnega interesa za revizijo.

15Ker revidentka glede na navedeno za revizijo nima pravnega interesa, jo je moralo Vrhovno sodišče zavreči kot nedovoljeno skladno s 377. členom ZPP.

16Odločitev je senat sprejel soglasno.

¹ Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 16/2020 z dne 9. 9. 2020.
² V tem smislu tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 338/2016 z dne 7. 12. 2016.
³ Tako ne gre za postopek, ki bi se moral nadaljevati in končati po prej veljavnih določbah ZMZ-1 skladno s 64. členom ZMZ-1A.