40. člen ZMZ-1A
(omejitev gibanja)
Za 84. členom se doda nov 84.a člen, ki se glasi: Šteje se, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če: – je prošnjo oziroma novo prošnjo za mednarodno zaščito vložila v času, ko zoper njo teče izročitveni postopek oziroma je oseba v postopku vračanja, – je predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila, – je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila, – kljub predhodno izdanemu sklepu na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena tega zakona oseba ni počakala na njegovo izvršitev, – je navajala lažne podatke v postopku ali ni sodelovala v postopku in je tudi zavrnila odvzem biometričnih podatkov, – je uporabljala lažne ali ponarejene osebne dokumente, – je vstopila v Republiko Slovenijo v času veljavne prepovedi vstopa, – ji je bila v zadnjih treh letih pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja, – ni spoštovala odločbe o vrnitvi, ki ji jo je izdala druga država članica Evropske unije, – je bila v zadnjih dveh letih v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, – ji je bila v zadnjih dveh letih v Republiki Sloveniji najmanj trikrat pravnomočno izrečena sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge.«.
- VSRS Sklep X Ips 58/2021Vrhovno sodišče RS · 2021
Toženi stranki le izjemoma ni mogoče priznati pravnega interesa za revizijo. Pravnega interesa tako nima le, če revizijska odločitev Vrhovnega sodišča v okoliščinah posameznega upravnega spora za varstvo javnega interesa ne bi mogla biti koristna niti z vidika učinkov na izpodbijani upravni akt niti z vidika pomena odgovorov na pravna vprašanja, zaradi katerih je bila revizija dopuščena, za nadaljnje odločanje tožene stranke. Taka izjemna situacija je podana v obravnavani zadevi. Tudi v primeru uspeha z revizijo in razveljavitvijo izpodbijane sodbe, sporni sklep revidentke o pridržanju tožeče stranke tudi ob uspehu v upravnem sporu zaradi časovno omejene veljave ne bi mogel več učinkovati. Revidentka bi morala na novo odločiti v zadevi omejitve gibanja (oziroma pridržanja) tožeče stranke, torej izvesti nov postopek ugotavljanja dejstev in na novo odločiti v zadevi. Tako pravni interes revidentke za pridobitev revizijske odločitve Vrhovnega sodišča za ohranitev veljavnosti predhodno izdanega upravnega akta kot pravilnega in zakonitega, v obravnavani zadevi ni (več) podan. Ker bi se moral v primeru uspeha v reviziji začeti nov postopek odločanja o omejitvi gibanja tožeče stranke, bi se moral torej tudi v nadaljevanju obravnavane zadeve uporabiti nov predpis. Zato stališče Vrhovnega sodišča v okviru dopuščenih revizijskih vprašanj v zvezi s prej veljavnimi, drugačnimi pravnimi normami ne bi moglo vplivati na bodoče odločanje revidentke, saj te ne bodo več mogle biti uporabljene. Zato tudi s tega vidika toženi stranki ni mogoče več priznati pravnega interesa za revizijo.
- VSRS Sklep I Up 1/2022Vrhovno sodišče RS · 2022
Če se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi zgolj opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že tožena stranka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja sodišča prve stopnje, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (iudex facti) in s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja na podlagi istega dokaznega gradiva, temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno. Ukrep pridržanja je v nesorazmerju s posegom v zdravje prosilca za mednarodno zaščito, če bi njegova izvršitev pome
Povezano: Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 2. 2. 2022Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Toženi stranki le izjemoma ni mogoče priznati pravnega interesa za revizijo. Pravnega interesa tako nima le, če revizijska odločitev Vrhovnega sodišča v okoliščinah posameznega upravnega spora za varstvo javnega interesa ne bi mogla biti koristna niti z vidika učinkov na izpodbijani upravni akt niti z vidika pomena odgovorov na pravna vprašanja, zaradi katerih je bila revizija dopuščena, za nadaljnje odločanje tožene stranke. Taka izjemna situacija je podana v obravnavani zadevi. Tudi v primeru uspeha z revizijo in razveljavitvijo izpodbijane sodbe, sporni sklep revidentke o pridržanju tožeče stranke tudi ob uspehu v upravnem sporu zaradi časovno omejene veljave ne bi mogel več učinkovati. Revidentka bi morala na novo odločiti v zadevi omejitve gibanja (oziroma pridržanja) tožeče stranke, torej izvesti nov postopek ugotavljanja dejstev in na novo odločiti v zadevi. Tako pravni interes revidentke za pridobitev revizijske odločitve Vrhovnega sodišča za ohranitev veljavnosti predhodno izdanega upravnega akta kot pravilnega in zakonitega, v obravnavani zadevi ni (več) podan. Ker bi se moral v primeru uspeha v reviziji začeti nov postopek odločanja o omejitvi gibanja tožeče stranke, bi se moral torej tudi v nadaljevanju obravnavane zadeve uporabiti nov predpis. Zato stališče Vrhovnega sodišča v okviru dopuščenih revizijskih vprašanj v zvezi s prej veljavnimi, drugačnimi pravnimi normami ne bi moglo vplivati na bodoče odločanje revidentke, saj te ne bodo več mogle biti uporabljene. Zato tudi s tega vidika toženi stranki ni mogoče več priznati pravnega interesa za revizijo.
- VSRS Sklep I Up 1/2022Vrhovno sodišče RS · 2. 2. 2022
Če se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi zgolj opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že tožena stranka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja sodišča prve stopnje, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (iudex facti) in s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja na podlagi istega dokaznega gradiva, temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno. Ukrep pridržanja je v nesorazmerju s posegom v zdravje prosilca za mednarodno zaščito, če bi njegova izvršitev pome