VSRS Sklep X DoR 226/2021-8

I. Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku?

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se do poteka roka za vložitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 970/2021-16 z dne 17. 8. 2021, če je revizija vložena, pa do odločitve o njej, začasno zadrži izvršitev odločbe Ministrice za pravosodje, št. 56010-21/2019/58 z dne 12. 5. 2021.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrice za pravosodje št. 56010-21/2019/58 z dne 12. 5. 2021, s katero je ta dovolila izročitev tožnika pristojnim organom Ruske federacije zaradi kazenskega pregona zaradi pomoči pri kaznivem dejanju poneverbe po posebej veliki vrednosti po četrtem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije (v nadaljevanju Odločba o izročitvi).

2Po stališču Upravnega sodišča je za presojo okoliščin, ali bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo ali na ta način kaznovalo od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 22/19, v nadaljevanju ZKP-N), skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena ZKP-N v zvezi s 527. in 528. členom ZKP, pristojno (kazensko) sodišče, minister za pravosodje pa je na takšno odločitev pristojnega sodišča vezan. Toženka se zato po oceni Upravnega sodišča utemeljeno ni spuščala v ponovno presojo okoliščin, ki jih je zatrjeval tožnik in se nanašajo na kršitev 3. in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), glede na to, da je o teh okoliščinah že pravnomočno odločilo kazensko sodišče v t. i. sodnem delu postopka izročitve. Posledično se je tudi Upravno sodišče omejilo le na presojo, ali je pravilna ugotovitev toženke, da v konkretnem primeru ni podan dejanski stan iz tretjega odstavka 530. člena ZKP, po katerem minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje. Ker je ugotovilo, da ta ni podan (tožnik je sicer vložil prošnjo za mednarodno zaščito, vendar postopek v času odločanja Upravnega sodišča še ni bil pravnomočno končan, temu, da ne gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje, pa tožnik niti ni nasprotoval), je Upravno sodišče odločitev toženke potrdilo kot pravilno, tožbo tožnika pa zavrnilo.

3Tožnik je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlagal, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zaradi rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Hkrati s predlogom za dopustitev revizije je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1.

K I. točki izreka

4Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je predlogu tožnika za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Gre namreč za pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša na to, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena ZKP. Vrhovno sodišče o takem vprašanju po začetku veljavnosti ZKP-N¹ še ni odločalo, hkrati pa je pomembno za enotnost in razvoj sodne prakse, saj bi se lahko pojavilo še v drugih sporih v zvezi s postopki izročitve. Vrhovno sodišče pripominja še, da je revizijo glede vsebinsko identičnega vprašanja dopustilo tudi v zadevi X DoR 330/2020 z dne 20. 1. 2021 in X DoR 196/2021 z dne 28. 7. 2021, o katerih do izdaje tega sklepa še ni odločeno.

K II. točki izreka

6Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe trdi, da bo v primeru izročitve Ruski federaciji tam mučen oziroma se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo in da se, tudi če bo revizijsko sodišče izdalo zanjo ugodno odločitev, v Republiko Slovenijo ne bo več mogel vrniti. Z revizijo bo tako doseženo učinkovito sodno varstvo le, če bo njegova izročitev Ruski federaciji zadržana do končne odločitve Vrhovnega sodišča. Meni, da je to potrebno kljub še odprtemu postopku mednarodne zaščite, saj je verjetno, da Vrhovno sodišče do njegovega pravnomočnega zaključka še ne bo odločilo o reviziji. Poudarja tudi, da zaradi izdaje začasne odredbe javna korist in korist nasprotne stranke ne bosta prizadeti. V Republiki Sloveniji ima namreč začasno prebivališče, zaprosil je za mednarodno zaščito, sin njegove partnerice pa tu tudi obiskuje šolo in trenira smučanje, zato Republike Slovenije po lastni volji ne bo zapustil.

7V dopolnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe je tožnik navedel, da je Ministrstvo za notranje zadeve njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnilo.

8Toženka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljene zavrača trditve tožnika, da mu bo z izvršitvijo Odločbe o izročitvi nastala težko popravljiva škoda, ker naj bi bil v državi prosilki mučen in podvržen nečloveškemu ravnanju. V zvezi s tem se sklicuje na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča, da razmere v instituciji, v katero naj bi bil tožnik nameščen v primeru izročitve, ne izkazujejo realne in konkretne nevarnosti, da bi bil tožnik v državi prosilki podvržen kršitvam 3. člena EKČP. Trdi, da tudi ne obstoji realna nevarnost, da bi bil tožnik izročen državi prosilki pred odločitvijo o reviziji, ker lahko tožnik zoper zavrnilno odločbo o mednarodni zaščiti sproži upravni spor, ta pa se bo glede na običajen čas odločanja v enakovrstnih zadevah verjetno zaključil kasneje kot odločitev o reviziji. Meni tudi, da bo z izdajo začasne odredbe prizadeta javna korist, saj se Odločba o izročitvi glede na odprt postopek mednarodne zaščite najverjetneje ne bo izvršila pred potekom tridesetih mesecev, kolikor lahko maksimalno traja odrejen ukrepa javljanja na policijski postaji, ki je bil tožniku odrejen 24. 5. 2019. Po odpravi navedenega ukrepa pa tožnika naj ne bi nič več omejevalo, da bi z namenom neizvršitve Odločbe o izročitvi zapustil ozemlje Republike Slovenije, kot je to storil v primeru zapustitve države svojega državljanstva.

9Tožnik je na odgovor toženke vložil odgovor. V njem navaja, da bi morebitna dopuščena revizija glede postavljenega vprašanja in pritrdilen odgovor nanj lahko pripeljala do ponovnega ocenjevanja pogojev za izročitev in da zato ni mogoče šteti, da je kazensko sodišče že dokončno odgovorilo na vprašanje nevarnosti kršitve 3. člena EKČP. Na presojo kazenskega sodišča Vrhovno sodišče tudi sicer v nobenem primeru ni vezano, ker se nastanek težko popravljive škode ugotavlja v vsakem primeru posebej. Sklicuje se na odločitev v zadevi Vrhovnega sodišča X DoR 196/2021-8 z dne 28. 7. 2021. Meni še, da odprt postopek pridobitve mednarodne zaščite ne predstavlja ovire za izdajo začasne odredbe in da so pavšalne trditve toženke o tem, da se bo omenjeni postopek končal pred odločitvijo v tej zadevi. V preostalem delu ponavlja navedbe iz zahteve za izdajo začasne odredbe.

10Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

11ZUS-1 v prvem odstavku 84. člena določa, da vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena. V skladu z drugim odstavkom istega člena pa Vrhovno sodišče na revidentovo zahtevo lahko izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena tega zakona. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je sprejem odločitve, da bo zadevo obravnavalo po vsebini zaradi pomembnega pravnega vprašanja (dopuščena revizija), pogoj za obravnavo začasne odredbe v revizijskem postopku.² Ta pogoj je v obravnavani zadevi izpolnjen.

12V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo (revidentovo) zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta, če bi se z izvršitvijo akta tožniku (revidentu) prizadela težko popravljiva škoda, pri čemer mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

13Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča je škodo mogoče šteti za težko popravljivo, če je resna in tožniku neposredno grozi, odvrniti (začasno) pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki naj bi jih začasna odredba preprečila.³

14V obravnavani zadevi je bila s sodbo Upravnega sodišča zavrnjena tožba zoper Odločbo o izročitvi. S tem je odločitev Ministrice za pravosodje postala pravnomočna in izvršljiva.

15Vrhovno sodišče pritrjuje tožniku, da je izdaja začasne odredbe, s katero bi se začasno zadržala izvršitev Odločbe o izročitvi in s tem izročitev tožnika Ruski federaciji, v obravnavani zadevi potrebna. Dopuščena revizija glede postavljenega vprašanja in morebiten pritrdilen odgovor nanj bi namreč lahko pripeljala do ponovnega ocenjevanja pogojev za izročitev. Če pa bi bil tožnik do tedaj že izročen Ruski federaciji, bi se po vsej verjetnosti ne mogel več vrniti v Republiko Slovenijo oziroma bi to lahko dosegel le z nesorazmernimi težavami, kar pomeni, da bi bil njegov uspeh v upravnem sporu brezpredmeten oziroma da sodno varstvo, ki mu je zagotovljeno v upravnem sporu, ne bi bilo učinkovito. Zatrjevana škoda zato po presoji Vrhovnega sodišča zaradi ireverzibilnosti posledic izvršitve izpodbijane odločbe ustreza pravnemu standardu težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

16Táko časovno omejeno zadržanje izročitve tožnika Ruski federaciji pa tudi ne bo nesorazmerno prizadelo javne koristi oziroma koristi nasprotne stranke. Toženka sicer navaja, da se bo tožniku 24. 11. 2021 iztekel ukrep obveznega javljanja na policijski postaji in da bo potem lahko neovirano zapustil Republiko Slovenijo, da bi se izognil izvršitvi Odločbe o izročitvi. Vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi do tega lahko prišlo že na podlagi dejstva, da postopek o priznanju mednarodne zaščite do trenutka prenehanja omenjenega ukrepa še ne bo pravnomočno zaključen, torej neodvisno od morebiti izdane začasne odredbe. Ta argument toženke zato ne more biti utemeljen razlog, da začasna odredba ne bi bila izdana. Drugih razlogov v smislu prizadetosti javne koristi pa toženka ne navaja, niti ne prereka trditev tožnika, da si je v Republiki Sloveniji uredil življenje, kar kaže na to, da je po svoji volji verjetno ne bo zapustil.

17Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1 zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in zadržalo izvršitve Odločbe o izročitvi na način, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.

¹ S katero je bila v prvem odstavku 522. člena (pogoji za izročitev) dodana nova 14. točka (ki se glasi: "da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo.") in spremenjen tretji odstavek 530. člena (tako, da se glasi: "Minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.").
² Glej sklepa Vrhovnega sodišča X DoR 298/2020 z dne 24. 9. 2020 in X DoR 240/2020 z dne 20. 1. 2021.
³ Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017.