VSC Sodba Cp 879/2006

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 1514/2002 z dne 13.11.2003, delno spremeni v obrestnem zahtevku tako, da se dosodijo zakonske zamudne obresti zmanjšanje za temeljno obrestni mero od zneskov 1,100.000,00 SIT in 750.000,00 SIT, tudi za čas od 1.1.2002 do 18.6.2002.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje glede zavrnjenega obrestnega zahtevka pred 1.1.2002.

III. O pritožbenih stroških je bilo odločeno s sodbo, opr. št. Cp 1514/2002.

1V izpodbijanem še ne pravnomočnem delu sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za zamudne obresti za negmotno škodo pred izdajo sodbe 19.6.2002 in je obresti dosodilo le od izdaje sodbe dalje.

2Takšno odločitev je pritožbeno sodišče potrdilo, ker je menilo, da načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča ne velja za nazaj, torej za sodbe izdane pred sprejetjem mnenja. V skladu s kasnejšo prakso je ustavno sodišče takšno odločitev razveljavilo.

3Tožeča stranka je v pritožbi zahtevala zamudne obresti najmanj od vložitve tožbe dalje (15.6.2001), vsekakor pa od 1.1.2002 dalje.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Ustaljena praksa priznava zamudne obresti za vse zadeve, ki na dan 1.1.2002 še niso bile pravnomočno razsojene pod pogojem, da je tega dne že obstajala zamuda dolžnika.

6V konkretnem primeru je zamuda tožene stranke 1.1.2002 že obstajala, saj je tožena stranka prišla v zamudo najkasneje z vložitvijo tožbe leta 2001. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča se kljub eventualni prejšnji zamudi priznavajo zamudne obresti le od 1.1.2002, ko je začel veljati Obligacijski zakonik in se je spremenila tudi definicija zamudnih obresti.

7Načelno pravno mnenje pomeni odstop od večletne prakse, ko so se zamudne obresti dosojale brez izjeme od izdaje sodbe dalje.

8Sodna praksa načelno pravno mnenje enotno uporablja za vse oškodovance, zato tudi v tem primeru ni mogoče dosoditi zamudnih obresti pred 1.1.2002. Treba je upoštevati posebno naravo zahtevkov za negmotno škodo, ki se odmerja po razmerah ob izdaji sodbe, saj se upošteva takratna realna vrednost zahtevkov. Drugačna praksa bi pomenila neenakost med oškodovanci.

9O pritožbenih stroških je bilo odločeno s prejšnjo odločbo pritožbenega sodišča. Tožeča stranka je naknadno delno uspela le glede stranske terjatve in sicer samo za čas od 1.1.2002 do 18.6.2002, zato pritožbeno sodišče ni odmerilo dodatnih pritožbenih stroškov, saj gre za neznaten pritožbeni uspeh.