VSM Sklep V Kp 3186/2020

Pritožba zagovornikov obdolženega M.S. ml. se kot neutemeljena zavrne.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom X Kpr 3186/2020 z dne 7. 10. 2021 na podlagi prvega odstavka 112. člena in drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnila zahtevo za izločitev dokazov, ki jo je 4. 11. 2020 podal M.S. ml. v svojem pisnem zagovoru.

2Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev ustavno določenih pravic in temeljnih svoboščin, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep spremeni tako, da zahtevi za izločitev dokazov ugodi ter odloči, da se vsi prepisi prisluhov telefonskih pogovorov in dokumentacija ter listine, pridobljene na podlagi prisluhov, izločijo iz kazenskega spisa, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalni sodnici v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Preiskovalna sodnica v napadenem sklepu pojasnjuje, da ni podlage za izločitev dokazov, to je prepisov telefonskih pogovorov in drugih, ker so ti zakoniti, saj je Specializirano državno tožilstvo RS zahtevo za preiskavo zoper osumljenega M.S. ml. in ostale vložilo 16. 1. 2020, s tem pa izvedlo aktivnost, ki je bila usmerjena v pregon storilcev, prikriti preiskovalni ukrepi (PPU) - prisluhi telefonskih pogovorov pa so se prenehali izvajati na dan hišnih preiskav, to je 23. 1. 2018. Zahteva za preiskavo tako ni bila vložena po preteku dveh let od prenehanja njihovega izvajanja. Pritožba pa navaja, da je takšna ocena zmotna in da je bila zahteva za preiskavo vložena prepozno, po preteku navedenega roka, ki ga določa 154. člen ZKP. Trdi, da je rok potekel 23. 1. 2020, zahteva za preiskavo pa je bila vložena šele 4. 6. 2020, ne pa 16. 1. 2020, saj je zahtevo z dne 16. 1. 2020 šteti kot nepopolno vlogo, ne pa zahtevo za preiskavo. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 15930/2017 z dne 31. 5. 2018 in navaja, da nepopolno zahtevo za preiskavo, ki je bila vložena 16. 1. 2020, preiskovalna sodnica zmotno ocenjuje kot eno izmed aktivnosti tožilstva, usmerjeno v pregon storilcev kaznivega dejanja, saj je bila očitno vložena samo zaradi zlorabe procesne pravice, da je državno tožilstvo "ulovilo procesni rok". Pridobljene dokaze je potrebno zato izločiti, ker so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih pravic in temeljnih svoboščin ter s kršitvijo določb ZKP.

5Pritožba nima prav. Preiskovalna sodnica je v sklepu pojasnila, da je bil ukrep po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP odrejen za obdobje od 14. 12. 2017 od 00:00 ure do 13. 1. 2018 do 24:00 ure, nato pa je bil podaljšan do 13. 2. 2018 do 24:00 ure, a se je izvajal le do izvedbe hišnih preiskav 23. 1. 2018; da je Specializirano državno tožilstvo RS podalo zahtevo za preiskavo zoper osumljenca 16. 1. 2020 (pravilno 17. 1. 2020), torej znotraj roka dveh let, ki ga določa drugi odstavek 154. člena ZKP, po preteku katerega bi se morali prisluhi oziroma gradivo, pridobljeno na podlagi posebnih preiskovalnih ukrepov, uničiti; da je zahtevo za preiskavo na njen predlog Specializirano državno tožilstvo RS dopolnilo, navedeno dopolnitev pa je sodišče sprejelo 16. 6. 2020, in da je nato tožilstvo predhodno zahtevo za preiskavo in dopolnitev v celoti nadomestilo z novo zahtevo za preiskavo, ki jo je sodišče prejelo 29. 6. 2020. Pritožba nima prav, ko navaja, da je zahteva za preiskavo, ki je bila vložena 17. 1. 2020, nepopolna vloga in da je kot zahtevo za preiskavo v obravnavani zadevi potrebno šteti vlogo tožilstva z dne 4. 6. 2020. Dopolnitev zahteve za preiskavo je namreč sodišče prve stopnje prejelo 16. 6. 2020, in ne 4. 6. 2020, kot trdi pritožba (iz spisa je razvidno, da je 4. 6. 2020 Specializirano državno tožilstvo RS prejelo poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe - list. št. 677-679).

6Pritožba se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 15930/2017 z dne 31. 5. 2018, ko navaja, da bi bilo potrebno zahtevo za preiskavo, ki je bila vložena 16. 1. 2020 (17. 1. 2020), šteti kot nepopolno vlogo, a takšne razlage iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča ni mogoče povzeti. V njej je Vrhovno sodišče med drugim pojasnilo, da je rok dveh let iz 154. člena ZKP procesni rok, ki onemogoča uporabo tistega gradiva, ki je bilo pridobljeno na podlagi PPU, pa državni tožilec v roku, ki ga določa zakon, kazenskega pregona ni začel, da gre za prekluzivni rok in da je namen roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP varovanje informacijske zasebnosti drugih oziroma njihovih osebnih podatkov, pa tudi, da lahko začetek kazenskega pregona predstavlja le akt državnega tožilca, v katerem oceni, da je zbrano dovolj podatkov in dokazov, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje, in da ko državni tožilec presodi, da je podan utemeljen sum, zahteva od sodišča, da izvede kazenski postopek zoper določeno osebo ter da lahko začetek pregona pomeni le formalna zahteva državnega tožilca, to pa je zahteva za preiskavo po 168. členu ZKP ali neposredni obtožni akt po 170. členu ZKP (neposredna obtožnica) oziroma 430. členu ZKP (obtožni predlog).

7Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da je zahteva za preiskavo, ki jo je Specializirano državno tožilstvo RS vložilo pri sodišču 17. 1. 2020, nepopolna vloga in da je bila zahteva za preiskavo v obravnavani zadevi zato vložena 4. 6. 2020 oziroma kasneje, po roku dveh let od prenehanja izvajanja PPU. Iz zahteve za preiskavo, vložene 17. 1. 2020, je razvidno, da je državna tožilka ocenila, da je zbranih dovolj podatkov in dokazov, ki potrjujejo obstoj utemeljenega suma, da sta obdolžena M.S. ml. in B.B. ter gospodarski družbi storili kazniva dejanja, za katere se storilci preganjajo po uradni dolžnosti in je od sodišča zoper njih zahtevala uvedbo kazenskega postopka, torej podala za to formalno zahtevo. To je storila znotraj navedenega zakonskega roka po prenehanju izvajanja PPU, tega dejstva pa ne more spremeniti okoliščina, da je preiskovalna sodnica predlagala, da zahtevo glede opisa kaznivega dejanja in obrazložitve dopolni.

8Po obrazloženem je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Če bo za obdolženca nastopila obveznost plačila sodne takse, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov odmerilo sodišče prve prve stopnje po pravnomočno končanem kazenskem postopku.